SiOL TV Plus - smrt za videoteke?

Že ob samem začetku trženja televizije IP smo napovedovali, da ima ta storitev nesluten potencial in bo nekoč lahko pomenila drastičen napredek v primerjavi s klasično televizijo. Dolgo je trajalo, toda napovedi se vendarle uresničujejo. Od 1. marca naprej je pri SiOLu na voljo omrežno snemanje tv programa in t. i. "video na zahtevo" oz. možnost ogleda izbranih filmov DVD.

Za to, da se začenja področje televizije IP razvijati hitreje, sta ključna dva razloga. Prvi je prihod hitrejših tehnologij od klasičnega ADSL - ADSL2+ in VDSL, drugi pa je seveda konkurenca v obliki podjetja T-2. Prav slednje je prvo spremenilo klasični televizijski vmesnik, ki omogoča bolj ali manj le predvajanje tv programa, in mu dodalo osnovne značilnosti elektronskega programskega sporeda (EPG). Dovolj, da se je zbudil tudi zadnje čase nekoliko zaspani SiOL in nam novinarjem že lansko jesen pokazal, da ima na tem področju velike načrte. Nato so konec lanskega leta uporabnikom toliko spremenili uporabniški vmesnik, da so bili deležni elektronskega programskega sporeda in celo vodiča (opisi oddaj) in nekaj interaktivnih igric, pravi prehod pa se bo zgodil s prvim marcem.

Kako do novosti

Novi uporabniki ob priklopu dobijo Sagemov "set top box" in imajo že privzeto na voljo vse novosti, ki smo jih obdelali v tem članku. Če ste SiOLovi uporabniki že zdaj, žal nimate take sreče. Lahko si le za 188 evrov (!) kupite Sagem, oz. odplačate Amin (če še niste naročnik dve leti, kolikor traja vezava) in nato Sagem "vežete" za dve leti.

Prehod je drastičen, saj zajema zamenjavo t. i. set top boxa, se pravi menjavo zdajšnjega majhnega in simpatičnega Amina s precej veliko in okorno Sagemovo "škatlo". Ta je veliko zmogljivejša, saj ima tudi izhod HDMI (za priklop novejših televizij LCD in plazemskih), predvsem pa zna dekodirati tudi signal MPEG-4 in ne samo MPEG-2, kot dosedanji Amino (mimogrede, podjetje Amino Communications ima v programu tudi model AmiNET130, ki poleg MPEG-2 zmore tudi MPEG-4, vendar se SiOL zanj ni odločil).

In to je pravzaprav tudi srčika vsega prehoda - "oddajanje" videa na zahtevo v formatu MPEG-4 (televizijski programi se še vedno oddajajo v MPEG-2). MPEG-4 za enako kakovost prikazane slike potrebuje bistveno manjšo bitno pasovno širino (samo spomnite se, kako veliki so filmi DVD, ki so kodirani v MPEG-2, in koliko manjše so lahko enako kakovostne datoteke DivX ali XviD, ki so kodirane z MPEG-4). In manjša pasovna širina je nujna, če želite uporabnikom ponuditi video na zahtevo (konkurenčni T-2 se s tem sicer ne strinja ...). Se pravi servis, pri katerem bo lahko do video datotek, ki so shranjene v SiOLovih strežnikih, dostopalo tisoče ali desettisoče uporabnikov hkrati. To pa je nekaj čisto drugega, kot če isti tisoči gledajo tv program, ki se oddaja na način multicast; pri slednjem gre namreč od SiOLa samo en podatkovni tok, tega pa usmerjevalniki na poti do uporabnikov pametno razporedijo. Manjša pasovna širina je ključna tudi za ponudbo televizijskega signala v formatu HDTV (tega SiOL sicer še ne oddaja), saj je za slednje v formatu MPEG-4 lahko potrebnih tudi več kot 20 Mb/s, to pa je že na meji zmogljivosti ADSL-2, ki jo do uporabnikov ponuja SiOL. In še mimogrede, SiOL pravi, da bo nova storitev zaenkrat na voljo le v Ljubljani in Mariboru, to pa najverjetneje kaže na to, da SiOLovo (= Telekomovo) omrežje še ni dovolj nadgrajeno, da bi lahko "požrlo" video na zahtevo iz vse Slovenije.

Uporabniški vmesnik je grafično zelo dodelan ...

... vendar žal tudi zelo počasen. Kar prevečkrat je na zaslonu vrteči se krog z reklamami ...

Ob preklopu programa spodaj za nekaj časa vidimo ime trenutno predvajane oddaje.

Kaj je novega

Kot rečeno, sta na voljo dve ključni novosti - snemanje tv programa in video na zahtevo.

Snemanje je izvedeno omrežno, kar pomeni, da se program, ki ga želimo posneti, dejansko shrani na SiOLovih diskih in ne v vaši "škatlici" Sagem. To je odlično predvsem s stališča zapletenosti potrebne strojne opreme na uporabnikovi strani, vendar ima zanimive pravne slabosti. Večina ponudnikov tv vsebin namreč posrednikom le-teh (torej v tem primeru SiOLu) ne dovoli snemanja ali kakršnegakoli manipuliranja z vsebino, ki jo prejemajo prek satelitskih sprejemnikov. Uporabniki si pri sebi program lahko posnamejo, sam posrednik pa tega, tudi če le v imenu uporabnikov, ne sme storiti. SiOL računa, da bo s pogajanji omenjene omejitve lahko presegel, vendar lahko zaenkrat snemamo le največje štiri slovenske programe (Slovenija 1 in 2, POPTV, Kanal A).

Snemanje je odlično povezano z elektronskim sporedom, tako da lahko v vmesniku dejansko izberemo "posnemi Dnevnik, 18.2.", ne pa "posnemi program na kanalu št. 1, med 19:00 in 20:00", kot smo vajeni z običajnih videorekorderjev, ki pri nas večinoma ne premorejo elektronskega sporeda. Seveda lahko med snemanjem gledamo tudi kak drug program. In seveda so teoretično (praktično jih že nekaj let v ZDA uporablja servis TiVo) možne tudi nadgradnje tega sistema, a ne delujejo: npr. snemanje vseh nadaljevanj neke serije, pri čemer nam ni treba skrbeti, kdaj so na sporedu in na katerem programu. Sicer pa bi pri takem snemanju hitro trčili ob prvo omejitev - na disku je dovoljeno imeti največ 6 ur programa, pa še tega največ dva dni. Predvsem slednje že kar močno diši po neuporabnosti ... In še ključna omejitev - snemanja ne moremo sprožiti "takoj", kot smo vajeni na videorekoderju, temveč ga lahko le "naročimo" najmanj 15 minut pred začetkom nekega programa. Tipka za takojšnje snemanje na daljincu sicer je, a je neuporabna.

Na voljo so tudi "krajevni menuji", ki so dostopni prek tipk na daljincu in omogočajo hitrejše upravljanje, kot ga omogoča pot prek glavnega menuja.

Vmesnik za tv spored in snemanje oddaj je videti lepo in pregledno, vendar je precej neroden za upravljanje, predvsem pa počasen.

Snemanje oddaje lahko le "naročimo", ne moremo pa ga sprožiti takoj.

Kako pa je z videom na zahtevo? Zaenkrat je na voljo 60 filmov, ki so jih SiOLovci na disk prenesli z DVDjev in za katere so seveda kupili pravice za izposojo. Filmi sicer niso med najbolj znanimi, toda tudi "zanič" niso. Ponudba bo marsikoga zadovoljila. O filmu si lahko pred ogledom ogledamo naslovnico DVDja in opis vsebine, po začetku ogleda pa se nam na mesečni SiOLov račun pripiše 20 t. i. "žetonov", pri čemer je en žeton trenutno vreden 0,1 evra. Se pravi, da nas ogled enega filma stane 2 evra, to pa nikakor ni poceni (za 4 evre revije ponujajo filme v trajno last). Film si moramo ogledati v 24 urah, medtem pa lahko z njim počnemo karkoli - previjamo naprej in nazaj (s hitrostjo največ 64x), ustavljamo in spet zaženemo. Uporabniški vmesnik omogoča tudi skakanje po poglavjih, vendar se ta pri pretvorbi iz DVD očitno niso ohranila, ker je seznam le-teh prazen. Prikazani film je enako dober kakor tv program, ogled pa enako enostaven kakor ogled DVDja na domačem predvajalniku. Novi filmi bodo na seznam dodajani najpozneje tri mesece po izidu na DVDju.

MPEG-4 ni samo en

Osnovna zamisel prehoda z MPEG-2 na MPEG-4 (oz. H.264) je manjša pasovna širina, ki je potrebna za prikaz enako kakovostnega video posnetka. To sicer drži, vendar je veliko odvisno od izvedbe kodeka za stiskanje oziroma strojne opreme, v katero je ta kodek vgrajen. Pri enaki pasovni širini je lahko slika bolj ali manj dobra. Tudi kodirniki za MPEG-2 so se z leti razvili in današnje različice "izdelujejo" boljšo sliko, kot so jo različice izpred nekaj let, in prav enako se bo moralo zgoditi s kodirniki za MPEG-4. SiOL za video na zahtevo uporablja MPEG-4 s pasovno širino 2,8 Mb/s) ki je videti približno enako kot dosedanji MPEG-2 z običajno bitno hitrostjo 4-5 Mb/s.

Posnetki ostanejo v strežniku le dva dni, po tem se nepreklicno zbrišejo. To sporočilo smo sami našli v mapi s sporočili, pred brisanjem nismo bili opozorjeni.

Vmesnik za video na zahtevo je, uganili ste, počasen, vendar kar dobro založen s podrobnostmi o filmih.

Ko smo prepričani, da bomo za film žrtvovali 2 evra, si lahko sprožimo ogled.

Novi vmesnik

Stari televizijski vmesnik (menuji itd.) so v SiOLu pred leti razvili sami in je bil za tiste čase revolucionaren - šlo je pravzaprav za posebne spletne strani, ki so zajemale tudi prikaz videa. Programiranje vmesnika je bilo kodiranje HTML in ustreznih skript, vse skupaj pa se je izvajalo na mlinčkih Amino (ki vsebujejo procesor PowerPC in posebno različico Linuxa).

Tokrat so v SiOLu presodili, da za tretje tisočletje lastna pamet ne bo dovolj, zato so se odločili za nakup tujega izdelka (SmartVision francoskega podjetja Thomson), ki temelji na standardu DVB-IP. Kupljen naj bi bil "na ključ" in bi po nekaterih internih informacijah moral v popolnosti delovati že novembra, vendar je dovolj dodelan šele zdaj, v popolnosti pa ne bo deloval še nekaj mesecev. Vsaj tako trdijo naši viri.

Novi vmesnik je silno zmogljiv in omogoča marsikaj. Toliko, da so v SiOLu uvedli tudi omejeno različico le-tega (med njima preklapljamo s tipko na daljincu), da se manj zahtevni uporabniki ne bi izgubili v njem. Mi smo se sprva kar nekajkrat, priznamo. Ob pritisku na tipko menu se na vrhu zaslona prikažejo osnovne ikone, prek katerih dosežemo bližnjice, programski spored (ta je na voljo tudi neposredno s tipko na daljincu), shranjene programe, še ne do konca pogledane filme itd. Na voljo je tudi neposredni dostop do sporeda, bližnjic in drugih zmogljivosti, in to ob pomoči tipk/bližnjic na daljincu. Zelo verjetno bo tak način izbrala večina uporabnikov. Kljub temu je vmesnik precej zapleten in na nekaterih mestih neroden. Naj samo omenimo, da se spored za več programov hkrati vedno izrisuje le za po dve uri naenkrat, če se želimo pomakniti naprej, pa ni dovolj pritisk na smerno tipko na desno, temveč moramo v izbirnem polju vpisati novo uro, od koder naprej želimo videti program ...

In še - žal je novi vmesnik izredno (s poudarkom na IZREDNO!) počasen in bo kot tak marsikomu paral živce. Za to, da se nam na zaslonu izriše vmesnik za dostop do filmov, npr. traja 5 sekund, medtem pa si lahko v spodnjem delu zaslona ogledujemo reklame, trenutno le za SiOL. Enako počasen je izris tv sporeda, še veliko počasnejše pa je izrisovanje vmesnika za dostop do interaktivnih iger (karte, sudoku ...) - izris traja kar polnih 15 sekund! (Za prehod nazaj na televizijo pa moramo počakati nadaljnjih 23 sekund!). Za počasnost je očitno kriva tako programska kot strojna oprema, saj tudi stari SiOLov vmesnik (v originalu pisan za Amino) na Sagemu deluje počasneje kakor na Aminu.

Vmesnik za ogled filma je preprost, a učinkovit. Pravzaprav podoben, kot smo ga deležni pri okenskih predvajalnikih.

Film si lahko ogledujemo 24 ur, v tem času je "shranjen" v posebni mapi.

Na voljo je tudi nekaj kratkočasnih iger. Za vstop vanje si je treba vzeti čas ...

Vsekakor korak naprej

Prebrano se morda ne sliši najbolje, vendar je treba opozoriti, da je SiOLova ponudba ta trenutek daleč največ, kar je trenutno na voljo na tem področju. "Analogni" ponudniki kabelske televizije sploh ne premorejo nikakršne interaktivnosti (kaj šele videa na zahtevo ali omrežnega snemanja), konkurenčni T-2 pa ta trenutek še precej zaostaja. Njihov vmesnik sicer prikazuje omejen elektronski spored, vendar ne na vseh programih, poleg tega je na nekaterih programih (predvsem iz paketa Discovery) ta tudi napačen. Opisi oddaj niso na voljo, prav tako seveda ni snemanja in videa na zahtevo. Vsaj ne v trenutku, ko nastaja ta članek (18. februar). Je pa zelo možno, da je T-2jev novi vmesnik zdaj, ko to berete, že na voljo. O njem smo odgovorne povprašali, a so bili zelo skrivnostni in so omenili le, da "trenutno preizkušajo video na zahtevo" in da bo na voljo "v nekaj dneh". Na vprašanja o snemanju tv programa pa niso odgovorili.

SiOL TV plus

Kaj: Novi uporabniški vmesnik za SiOLTV z dodanimi zmogljivostmi.

Kdo: SiOL, tv.siol.net.

Cena: Novi uporabniki ga dobijo privzeto (ob naročilu na paket Trio), stari morajo kupiti set top box Sagem (188 EUR) oz. ga vezati za dve leti.

Za: Elektronski tv spored, omrežno snemanje, video na zahtevo.

Proti: Uporabniški vmesnik je zapleten in počasen, ogled filmov je drag, snemanje ima nekaj motečih omejitev, zaenkrat pa je mogoče samo na štirih slovenskih programih.