Široka obzorja - test monitorjev 4K
Računalniški monitorji predstavljajo najvidnejši del strojne opreme na namizju, a obenem ostajajo tudi nadvse prezrti. Za nov računalnik smo še pripravljeni seči v žep, monitor pa se večinoma znajde na stranskem tiru. In to velja tako za domače uporabnike kot za podjetja.
Škoda, saj pri delu z računalnikom pravzaprav ves čas strmimo v – monitor. Dober in dovolj velik monitor pomeni manj preklapljanja med številnimi okni, lažje urejanje dolgih vrstic in številnih stolpcev v tabelah, pa tudi več zavihkov v spletnem brskalniku. Ali pa več sledi v programu za montažo videa in večji ter boljši pogled na grafiko, ki jo pripravljamo, ali fotografijo, ki jo urejamo. Kakovosten monitor ponuja tudi bistveno boljše vidne kote, manj tresenja slike, več vmesnikov, lahko pa tudi nižjo porabo energije.
V zadnjih letih so se cene monitorjev nekoliko znižale, predvsem večji modeli so postali lažje dosegljivi. Obenem so se zvečale ločljivosti, saj nam velik monitor ne koristi prav veliko, če ima enako ločljivost kot manjši model. Da, tokratni test zato obsega le modele z ločljivostjo 3840 × 2160 pik, širše znano pod kratico 4K.
Tradicionalno so se ločljivosti pri monitorjih večale z rastjo diagonal – fizično večji monitor je imel tudi višjo ločljivost. Najpogostejši ločljivosti računalniških monitorjev sta t. i. HD in FullHD, računalnikarjem sicer bolj znani kot 1366 × 768 in 1920 × 1080 pik. Prva je pogosta pri cenejših prenosnikih, druga pa kraljuje pri večini namiznih monitorjev, ki so danes veliki navadno okoli 24 palcev. No, tudi pri cenejših prenosnikih, velikih 15 palcev, je vedno več modelov z ločljivostjo 1920 × 1080 pik.
Zaradi tega sočasnega dviga diagonal in ločljivosti je dejanska velikost slikovnih pik na zaslonu dolga leta ostajala bolj ali manj enaka. Če primerjamo kak starejši 17-palčni LCD z ločljivostjo 1280 × 1024 pik z novim, danes najbolj razširjenim 24-palčnim modelom ločljivosti 1920 × 1080 pik, je velikost njunih pik zelo podobna – prvi ima gostoto 96 pik na palec, drugi slabih 92 pik na palec.
Prvi je bil – Apple
Večji prelom je prišel leta 2010, ko je Apple predstavil pametni telefon iPhone 4. Ta je prinesel zaslon enakih mer kot njegov predhodnik, a s štirikrat večjo ločljivostjo. Gostota pik se je tako podvojila, s 163 pik na palec na 326 pik na palec. Te zaslone je sicer izdeloval LG in hitro so se tudi pri drugih telefonih začeli pojavljati zasloni visokih gostot. Računalniki so sledili nekoliko kasneje, prvi odmevnejši je bil Applov MacBook Pro v svoji tretji generaciji leta 2012. Ponujal je ločljivost 2880 × 1800 pik pri diagonali 15,4 palca, torej gostoto 220 pik na palec.
Računalniki s sistemom Windows so pri tem zaostajali, velik razlog za to pa je bila programska oprema, konkretno operacijski sistem Windows in množice programov. Pri dvigih gostote pik na zaslonu postanejo pike enostavno premajhne. To pomeni, da so tudi vsi grafični elementi, ki so prikazani z določenim številom pik, premajhni. Meniji postanejo neberljivi, okna predrobno izrisana, ikone premajhne. Apple je pri splavitvi omenjenega zaslona svoj operacijski sistem prilagodil tako, da se večina elementov izriše z vektorsko grafiko, ne bitno. To pomeni, da se neki element izriše z določeno fizično velikostjo, ne glede na to, koliko pik se dejansko porabi za njegov izris.
Igre pri 4K
Nekateri izmed teh monitorjev med drugim merijo tudi na igričarje. Tako ponujajo AMDjevo tehnologijo FreeSync (Nvidiina konkurenčna GSync se je zaradi višjih cen na trgu manj prijela), o kateri smo v preteklosti že pisali. Gre za to, da monitor prilagodi osveževanje slike dejanskemu številu slik na sekundo, ki jih v nekem trenutku prejema s strani grafične kartice.
Igranje iger pri ločljivosti 4K je danes sicer že dokaj razširjeno, a bomo za to potrebovali kar zmogljiv računalnik, najpomembnejša pa bo grafična kartica. Vsaj v teoriji lahko shajamo že z AMDjevim Radeon RX570, malenkost zmogljivejšim Radeon RX580 ali Nvidiino GTX 1060, a tega ne priporočamo. Dosegli bomo sicer ločljivost 4K, a le pri močno okrnjenih učinkih in razmeroma majhnem številu slik na sekundo (seveda je to odvisno tudi od igre).
Tako priporočamo vsaj Nvidiino GTX 1070. Ta bo v večini današnjih iger ponudila solidne učinke in dovolj dobro hitrost pri visoki ločljivosti. Korak navzgor je seveda model GTX 1080, ki mu je med letom cena že nekoliko padla in ponuja res vrhunsko zmogljivost. Se pa tudi pri nas pričakuje prihod AMDjevih novih kartic Radeon RX Vega 56 in Vega 64, ki bosta predstavljali resnejšo konkurenco karticama GTX 1070 in GTX 1080.
Tudi pri Microsoftu so z vsako novo različico sistema vgradili boljšo podporo zaslonom visoke ločljivosti, Windows 10 je pri tem že zelo dober, kljub temu pa najdemo dele operacijskega sistema (denimo kakšna pogovorna okna v nadzorni plošči), ki za take zaslone niso prilagojeni.
Kaj pa namizni računalniki?
Na te dvige gostot pik na zaslonu smo vajeni pri prenosnih računalnikih višjih cenovnih razredov, pri namiznih monitorjih prav veliko tega do nedavna ni bilo. Vsaj na splošno namreč še vedno velja, da se ločljivost viša z rastjo diagonal, z redkimi odstopanji, ki smo jih zasledili tudi na našem preizkusu. Tako imajo praktično vsi (z eno izjemo) preizkušeni monitorji ločljivost 3840 × 2160 pik, diagonale pa gredo od 27 do kar 42,5 palca. Gostote pik segajo od 163 pa do 103 pike na palec, zaradi česar načeloma ni potrebna nobena programska povečava grafičnih elementov.
Zelo je odstopal največji monitor, ki je segel do 42,5 palca. To bi bila še pred nekaj leti tipična velikost televizorja, tudi danes si res težko predstavljamo, kako bi tako velik monitor postavili na pisalno mizo. Problem je namreč v razdalji med nami in monitorjem – če je ta razdalja razmeroma majhna, kot pri pisalnih mizah, se bomo morali ves čas obračati in s pogledom loviti po zaslonu.
Pogled v laboratorij
Izkazalo se je, da je trg na področju monitorjev lepo razširjen, podjetja pa imajo modele tudi na zalogi. Nabrali smo dvanajst monitorjev osmih znamk, čeprav je izbira zagotovo še večja, razlike pa so v izboru vmesnikov, diagonalah in dodatnih zmogljivostih.
Vsak monitor na testu najprej umerimo in mu ustvarimo barvni profil – to že nekaj let počnemo s kalibratorjem X-Rite i1 Display Pro. Sledita dva preizkusa kakovosti – prvi je preizkus barvne pravilnosti, kjer programska oprema na zaslonu menjava različne barve, kalibrator, obešen na sredino zaslona, pa izmeri odstopanja. Drugi je preizkus enakomernosti osvetlitve, kjer se izmeri svetlost pri povsem beli podlagi, na različnih koncih monitorja. Izkaže se, da so monitorji nekoliko temnejši proti robu, se pa včasih zgodi tudi nasprotno (ali pa je ena stran malenkost svetlejša od druge).
Preverjamo tudi fizično stabilnost monitorja, kjer je ključna predvsem trdnost stojala in vpetja. Pri vsakem monitorju si zapišemo tudi opazke o uporabniškem vmesniku, ki skrbi za nastavitve (t. i. OSD, »On-Screen Display«), pa o tipkah, s katerimi se sprehajamo med omenjenimi nastavitvami. Popišemo vmesnike in možnosti prilagoditve fizične postavitve, torej ali stojalo podpira samo nastavitev naklona ali tudi vrtenje okoli ene ali druge osi, nastavljanje višine in morebitno možnost postavitve v pokončno lego.
Čisto po občutku bi rekli, da so nam po velikosti najbolj odgovarjali monitorji od 27 pa nekje do 32 palcev, vsaj za delo na tipičnih pisalnih mizah. Kot rečeno, moramo večje monitorje potisniti nekoliko dlje stran, da ni treba pretirano obračati glave. Zanimiva posebnost je še Dellov večji model, ki je bil tokrat edini ukrivljeni predstavnik na preizkusu. Nekako se zdi, da se možnost ukrivitve ni ravno prijela, čeprav v praksi kljub vsemu deluje solidno, saj je razdalja naših oči konstantnejša v primerjavi z navadnim, ravnim monitorjem. To je pri tako velikem monitorju seveda še toliko bolj poudarjeno.
Odstopanja v prikazu
Že več let opažamo, da so razlike med monitorji zelo majhne, letos se je to še dodatno okrepilo. Po besedah izdelovalcev kalibratorja vsa izmerjena odstopanja pod vrednostjo 5 veljajo za dobra, zadovoljive vrednosti pa so vse pod 11. No, na tokratnem preizkusu se je pri barvni natančnosti najbolje obnesel Philipsov model 328P6 s povprečnim odstopanjem 0,79, najslabše pa NECov EA275UHD s povprečnim odstopanjem 2,3. Prav vsi monitorji torej po barvni pravilnosti sodijo vsaj med »dobre«. Barvna natančnost je sama po sebi sicer težko oprijemljiva, saj se vedno postavi vprašanje, s čim primerjati – v idealnem svetu bi morali umeriti monitor z napravo, na kateri bomo ogledovali ustvarjene vsebine. Nekdo, ki ureja video, bi moral monitor uskladiti z napravo, ki bo ta video predvajala, tisti, ki pripravlja tiskovino, pa monitor nastaviti glede na tiskalnik, na katerem se bo tiskalo.
Nekoliko večja odstopanja so pri enakomernosti osvetlitve, a še vedno so tudi ta razmeroma majhna in jih pri večini monitorjev s prostim očesom težko opazimo. Tu so se po vrsti najbolje obnesli NECov EA275UHD, Dellov U3818DW, LGjev 27UD88 in Dellov U2718Q. Najslabši so bili tu Philipsov 328P6, AOCjev U3277FWQ in Philipsov BDM4350UC. Edino presenečenje je bil Dellov U3818DW, saj smo v preteklosti pri velikih, ukrivljenih zaslonih opazili, da je enakomernost osvetlitve nekoliko težji zalogaj, a očitno se je tehnologija tudi tu izboljšala.
Postavitev
Večji in težji monitorji terjajo tudi nekoliko močnejša in stabilnejša stojala. Večina izdelovalcev ima tu sistem, s katerim se ročka stojala z vijaki pritrdi na ploščo, ki leži na mizi, monitor pa se na ročko pripne z zatiči. To je elegantna in hitra rešitev, čeprav v praksi monitor kasneje res redko razstavljamo in premikamo.
Niti ne preseneča, da imajo dražji monitorji tudi boljša stojala. Tu se je najbolje izkazal Benqov PD3200U, oba Dellova modela (torej U2718Q in U3818DW), Iiyama G82888UHSU in NEC EA275UHD. Najslabše pa so se izkazali modeli AOC U2879VF, AOC U3277FWQ in Samsungov U28E590, a so tudi ti še vedno povsem zadovoljivi, vsekakor boljši od kakšnih poceni, povsem plastičnih modelov.
Nekoliko posebna sta Philipsov BDM4350UC in Iiyama X4071UHSU, največja monitorja na tem preizkusu. Oba imata namreč par nožic, ki jih z vijaki pritrdimo na spodnjo stran, enako kot pri večini televizorjev. Rešitev je resda smiselna, saj gre za res veliki napravi, seveda pa pri tem nimamo nobenih možnosti za nastavitve kotov in podobno. Dell je pri svojem U3818DW, ki je omenjeni Iiyami po velikosti takoj za petami, kljub temu ubral klasično pot z eno res trdno cevjo, ki se pritrdi na veliko, težko ploščo in ponuja tako dobro stabilnost kot dobre možnosti prilagoditve.
Pri slednjih se večina spet dobro odreže, večina jih ponuja tako nastavitev višine kot navpičnega kota in nekaj malega vrtenja (brez premika podlage). Spet so najbolj omejeni oba AOCjeva modela in Samsungov U28E590, ki omogočajo le popravke naklona. Pohvalna je tudi možnost rotacije, torej da monitor zavrtimo v navpični položaj – primerno za delo z dokumenti PDF. To omogočajo Benqov PD3200U, Dellov U2718Q, LGjev 27UD88, NECov EA275UHD in Philipsov 328P6.
Vmesniki
Med vmesniki sta očitno zavladala dva – glavni je HDMI, saj je ta najbolj razširjen tako pri namiznih kot pri prenosnih računalnikih. Zraven je še DisplayPort (DP), ki je danes na voljo pri vseh novejših namiznih računalnikih oziroma grafičnih karticah. Oba sta prisotna na vseh preizkušenih monitorjih, velikokrat imamo na voljo tudi po dva vmesnika HDMI ali celo dva DP, pri slednjem se je pojavil tudi Mini DisplayPort (tega pogosto najdemo na Applovih računalnikih, saj je fizično enak vmesniku Thunderbolt). Oba pri vseh preizkušenih monitorjih podpirata tudi ločljivost 4K.
Razmeroma pogost je tudi še malenkost starejši vmesnik DVI v obliki DVI-DL (zadnji dve črki pomenita »Dual-link«). Omejen je na ločljivosti do 2560 × 1600 pik, a ti monitorji poznajo tudi možnost prikaza slike iz dveh virov hkrati (ali drugo ob drugi ali drugo znotraj druge). To pride v poštev tudi pri vmesniku VGA, ki je prisoten na nekaterih teh monitorjih, se pa pospešeno poslavlja.
Nastavitveni meniji
Po prvi postavitvi monitorja se z njegovimi nastavitvami resda bolj redko ukvarjamo, a so kljub temu tudi tu razlike. Hvaležno opažamo, da je večina podjetij le opustila tipke, občutljive za dotik, in da večina monitorjev uporablja klasične, fizične tipke, ali pa eno večsmerno tipko. Edini izjemi sta NECov EA275UHD in Philipsov 328P6, ki sta še imela tipke, občutljive za dotik. Pri NECu resda izbočene, zato jih lažje začutimo. Zanimivo rešitev so dodali pri Benqovem PD3200U, tam ob monitorju dobimo majhno, okroglo nadzorno ploščo, ki se na monitor priključi prek vmesnika MicroUSB. Plošča spominja na hokejski plošček, na njej pa imamo fizične tipke za lažje upravljanje z meniji. Obnese se odlično, a se, kot rečeno, po postavitvi v te menije bolj redko spuščamo.
Za koliko?
Seveda se moramo obregniti še ob cene teh naprav. Razmerje med kakovostjo in ceno je dokaj jasno, saj se dražji monitorji na večini področij bolje obnesejo. A so glede na ceno tudi tisti vstopni modeli presenetljivo dobri. Najcenejša sta Samsungov U28E590 in AOCjev U2879VF, oba za svojo ceno ponujata kar veliko, predvsem se nižja cena pozna pri kakovosti izdelave. Na drugi strani imamo Dellov U3818DW, najdražji monitor na preizkusu, za katerega zahtevajo krepko več kot tisoč evrov.
Zlati Monitor
Preizkušeni monitorji se med seboj občutno razlikujejo, kljub temu pa lahko podamo nekaj priporočil. V skupnem seštevku nas je najbolj prepričal Dellov U2718Q, saj ponuja najboljše razmerje med kakovostjo slike, izdelave in dovolj konkurenčno ceno. Obenem premore tudi vse potrebne priključke, z razdelilnikom USB vred.
Med cenejšimi modeli sta tako Samsungov U28E590 kot AOCjev U2879VF dobri izbiri, slednji ima zanimivo možnost priklopa prek starejših vmesnikov DVI in VGA. Hkrati je kakovost slike nekoliko boljša od Samsungove, a kot rečeno, so razlike res majhne.
V največjem razredu pa se tokrat nismo opredelili za nobenega izmed preizkušenih, saj gre bolj za osebne potrebe in želje vsakega uporabnika. Najzahtevnejši bodo posegli po Dellovem U3818DW, čeprav smo pri njem nekoliko razočarani nad ločljivostjo, saj je edini, ki je v višino nekoliko nižji od drugih. Ločljivost je 3840 × 1600 pik, torej v višino dobrih 500 pik manj od konkurence. Tisti, ki si želijo res veliko diagonalo po ugodni ceni, pa bodo z Iiyama X4071UHSU ali Philipsovem BDM4350UC zelo zadovoljni.
