Širokopasovni dostop - človekova pravica?

Finska bo kot prva država na svetu zakonsko regulirala dostop do širokopasovnega interneta. Tako bodo morali finski telekomunikacijski operaterji do sredine prihodnjega leta vsem prebivalcem Finske zagotoviti dostop s hitrostjo vsaj 1 Mb/s, do leta 2015 pa naj bi se najnižja hitrost povečala na 100 megabitov na sekundo. V finskem ministrstvu za promet in telekomunikacije so namreč ugotovili, da je internet nekaj, brez česar človek v moderni družbi ne more živeti; podobno kot vsakdo potrebuje elektriko in vodo, potrebuje danes tudi internetno povezavo.

Podobna razmišljanja se pojavljajo tudi v Združenih narodih, ki predlagajo, da bi dostop do interneta razglasili za temeljno človekovo pravico, potem ko je junija letos takšno odločitev sprejelo že francosko vrhovno sodišče.

V Sloveniji smo se zaenkrat bolj ukvarjali s samo regulacijo konkurence kot pa z njenim ciljem, to je zagotavljanjem širokopasovnih povezav vsem prebivalcem in podjetjem. Tako smo si v prejšnji številki ogledali dogajanja na telekomunikacijskih trgih v Sloveniji v prvi polovici letošnjega leta predvsem s stališča regulatornega okvira, ki ga ob ustrezni sektorski zakonodaji določajo uspešnost delovanja Agencije za pošto in telekomunikacije, Urada za varstvo konkurence in ne nazadnje tudi sodišč.

Politika kot "regulator"

Pri "regulatornem okviru" ne smemo pozabiti na politiko, ki že dobro desetletje pomembno kroji telekomunikacijske trge v samostojni Sloveniji. Prvega septembra je Nikolaj Simič, po mnenju prizadetih v letih 2001-2005 ne najbolj uspešen direktor APEKa (takrat ATRP - Agencija za telekomunikacije, radio in pošto), ki je moral na koncu sporazumno odstopiti, nastopil z delom na mestu v. d. direktorja Direktorata za informacijsko družbo pri Ministrstvu za visoko šolstvo in šport. Sedanji minister Gregor Golobič se je že od nekdaj, še ko je bil v devetdesetih letih generalni sekretar stranke LDS, zavedal pomena telekomunikacij - predvsem mobilnih (pomislimo samo, koliko denarja se v tem poslu obrne pri gradnji infrastrukture in koliko različnih podjetij je udeleženo). Nikolaj Simič, katerega politika na ATRPju (neuspešna regulacija ADLSa) je, kot kaže, pripeljala do stihijskega razvoja infrastrukturnih trgov nove generacije (optika), sedaj ugotavlja, da bo treba znova premisliti strategijo, ker da konkurenca ne rešuje infrastrukturnih težav (!). Na izrecno "željo" ministra Golobiča je bil Direktoratu za informacijsko družbo priključen tudi Direktorat za elektronske komunikacije (ki je bil do sedaj v okviru Ministrtva za gospodarstvo), prek katerega se bodo (med drugim) pretakala znatna evropska sredstva za sofinanciranje infrastrukturnih projektov za širokopasovni dostop na manj razvitih območjih.

Optični priključki - FTTx

Ugotavljali smo že (Telekomunikacije v Sloveniji - bilanca 2008, maj 2009), da je delež uporabnikov prek optičnih povezav v Sloveniji med najvišjimi v Evropi oziroma celo na vsem svetu. Trenutno je Slovenija na sedmem mestu na svetu in na tretjem v Evropi glede na vse tipe optičnih priključkov. Delež se vztrajno povečuje predvsem zahvaljujoč aktivnostim podjetja T-2 (in njegovim podizvajalcem, ki očitno delajo brez plačila, saj jim je T-2 konec lanskega leta dolgoval že 86 milijonov evrov). T-2 se je v svojem letnem poročilu 2008 celo pohvalil, da je T-2 drugi v Evropi in četrti na svetu po priključkih FTTH, ker da ima tričetrtinski delež v Sloveniji (v resnici je njegov delež dvotretjinski).

Če pogledamo priloženi graf, ki je bil objavljen letos maja v spletni reviji Telecommunications online, so "azijski tigri", Južna Koreja, Hongkong, Japonska in Tajvan, po deležih optičnih priključkov bistveno prehiteli Evropo in celo Združene države Amerike. Podrobnejši pregled grafa pa pokaže, da so to dosegli s pametno politiko kombiniranja različnih načinov optičnega priključevanja, kjer gre samo v manjšem deležu za prave optične priključke (FTTH - Fiber to the Home), pretežno pa za optične priključke do stavb (FTTB - Fiber to the Building) ali "do roba" (FTTC - Fiber to the Curb), od tam naprej pa je povezava prek obstoječih tehnologij (LAN - Local Area Network - torej ethernet, ali VDSL - torej hiter širokopasovni internet prek obstoječe telefonske infrastrukture).

"Čisti" FTTH ali kombinacija FTTB&FTTC?

Slovenija je glede tega izjema (v družbi z Norveško, Islandijo in Nizozemsko), saj pozna izključno priključke FTTH, torej optika do doma (ali pisarne), pri čemer so ti priključki zaradi že omenjenega "vzpodbujanja konkurence" marsikje podvojeni. Če pri konkurenci, podjetju T-2, ki je začelo iz nič, lahko razumemo, da je bilo to zanje edini način, da pridejo do uporabnikov z optiko, pa pri Telekomu Slovenije, ki že ima razvejeno infrastrukturo, ne moremo razumeti, da se je odločil za "konkuriranje" T-2 z izredno drago izgradnjo priključkov FTTH, saj bi praktično enak učinek lahko dosegel s skrajševanjem lokalne zanke. Konkretno, namesto da je Telekom v neki stavbi napeljal nekaj deset optičnih priključkov, bi bilo dovolj, ko bi optiko pripeljal samo do stavbe, po stavbi pa bi uporabil obstoječe telefonsko omrežje (ali tudi kabelsko omrežje!) in uporabnikom ponudil širkopasovni VDSL oziroma VDSL2, ki na kratkih razdaljah omogočata hitrosti tudi do 100 Mb/s (takšne hitrosti omogoča tudi najnovejši standard Docsis 3.0 v kabelskem omrežju).

Za povprečnega uporabnika je pa (vsaj trenutno) res vseeno, če ima hitrost 1 Gb/s ali "samo" 100 Mb/s, saj niti enega niti drugega ne bo mogel v celoti izkoristiti. Telekom bi tako za bistveno nižjo ceno izgradnje infrastrukture lahko dosegel enake rezultate. Res pa je, da se potem ne bi "obračalo" toliko denarja pri njegovih dobaviteljih, izvajalcih in najrazličnejših "posrednikih". Druga nerazumna poteza Telekoma je bila odločitev za hibridno (analogno digitalno) optiko (o tem smo že pisali v članku Optika za 21. ali 20. stoletje?, maj 2008), ki prav tako bistveno podraži ves projekt. Seveda je ena nerazumna odločitev pogojevala drugo. Telekom ne objavlja več, koliko priključkov FTTH je izgradil; glede na stare podatke ocenjujemo, da jih je med 80 in 90 tisoč, na katerih je dejansko priključil dobrih 20 tisoč naročnikov, torej je omrežje trenutno največ četrtinsko izkoriščeno (alarm za nadzornike?). Morda bi veljalo razmisliti, ali ne bi "mrtvih" priključkov po primerni ceni ponudil konkurenci, ki nima lastne optike (AMIS, Tuš Telekom, itd.), in to še preden mu bo to obvezo naložil APEK, ki je septembra končal analizo trgov 4 in 5. Namesto tega je direktor Telekoma Bojan Dremelj (užaljeno) javno zagrozil, da bo Telekom nehal vlagati v optično omrežje, če ga bo moral deliti še z drugimi.

Širokopasovni dostop do interneta

Razvoj širokopasovnega dostopa do interneta v Sloveniji je imel na začetku dve zavori. Na eni strani so bili to nemogoči pogoji, ki jih je Telekom postavil SIOLovi konkurenci za najem potrebne infrastrukture - tega APEKu (ATRP) v času direktovanja Nikolaja Simiča ni uspelo preprečiti. Tako je šele UVK (kot "rezervni" regulator) konec leta 2004 ugotovil, da je šlo pri Telekomovi prodaji ADSL infrastrukture za neupravičeno diskriminacijo SIOLove konkurence. Druga značilnost začetnega obdobja je bila prisilna prodaja priključkov ISDN, kar je marsikoga odvrnilo od hitrejšega prehoda na širokopasovno ponudbo. Šele jeseni leta 2005 je Telekom opustil paketno prodajo priključkov ISDN in ADSL (malo preden mu jo je APEK formalno "prepovedal"), in to je bistveno pospešilo prodajo širokopasovnih priključkov. In šele spomladi leta 2008 je z odločbo UVK postalo jasno, da je paketna prodaja priključkov ISDN in ADSL pomenila zlorabo prevladujočega položaja nacionalnega telekomunikacijskega operaterja (glej tudi članek Telekoma vezava ISDN-ADSL - strel v lastno nogo?, oktober 2007).

Je ATRP ščitila Telekom?

Takratni ATRP pod vodstvom Nikolaja Simiča je Telekomu ves čas "stal ob strani", to dokazuje analiza arhivskih člankov v letih 2001 do 2004. Posebej se je izkazala z "izumljanjem" vedno novih "nišnih" modelov, po katerih naj bi SIOLu konkurenčni operaterji lahko učinkovito ponujali širokopasovni dostop do interneta (ADSL). Pri tem je ATRP popolnoma spregledala, da je učinkovitost SIOL lahko dosegel samo tako, da je od Telekoma zakupil poceni optične povezave ("dark fiber" pod krinko "etherneta"), SIOLova konkurenca pa je morala najemati veliko dražje omrežje ATM. Iz tistega časa se lahko spomnimo številnih sporov med Sekcijo ponudnikov interneta (SISPA) in ATRPjem. Da regulator ni učinkovito opravljal svojega dela, pa je večkrat ugotavljal tudi evropski komisar Paul Verhovef iz Direktorata za informacijsko družbo pri Evropski uniji ob svojih rednih inšpekcijskih obiskih v Sloveniji (takrat je bila Slovenija še pred vstopom v Evropsko unijo). Direktor ATRPja je potem prišel z idejo, da bi konkurenca morala zgraditi lastno infrastrukturo, saj tekma s Telekomom na njegovi infrastrukturi ne more biti uspešna (medklic: zakaj pa potem imamo regulacijo?). Pri tej ideji ga je "podprl" direktor UVKja, Andrej Plahutnik, ki je "obljubil" konkurenci, da ne bo uvedel postopka zaradi nevarnosti koncentracije, če bi se konkurenca združila pri graditvi infrastrukture. Zanimivo, da je leta 2006 enako stališče o konkurenci na infrastrukturi javno zastopal tudi Miran Kramberger, idejni oče projekta T-2.

Konkurenca na infrastrukturi?

Sprostitev širokopasovnega trga dostopa do interneta v drugi polovici leta 2005 (ko je imel APEK že novega direktorja, Tomaža Simoniča) pa je bila, vse kaže, prepozna, saj se je konkurenca (T-2) odločila za izgradnjo lastne, vzporedne infrastrukture. Šele agresivni nastop T-2 je potem k izgradnji optične infrastrukture (FTTH) leta 2007 končno vzpodbudil tudi Telekom Slovenije (zanimivo, da so ključni ljudje pri T-2 nekdanji Telekomovi kadri, ki jim v samem Telekomu ni uspelo uresničiti svojih vizij).

V Sloveniji sedaj nastajajo tri vzporedne širokopasovne infarstrukture do končnih uporabnikov, dve optični in ena kabelska. Medtem ko je konkurenca med optično in kabelsko infrastrukturo še razumljiva oziroma celo zaželena, saj gre za različni tehnološki platformi, pa je z vidika nacionalnega interesa čim hitrejšega razvoja širokopasovnega dostopa popolnoma nerazumljiva konkurenca med dvema vzporednima optičnima infrastrukturama. To sedaj presenečeno (?) ugotavlja tudi Nikolaj Simič, ko pravi, da je "Slovenija na področju gradnje dostopovne infrastrukture v popolni zmedi". Njegova želja je, da bi infrastruktura, ki so jo, oziroma jo bodo v prihodnosti zgradili Telekom, T-2, Telemach, Mobitel, Simobil in še kdo, postala javna infrastruktura, ki bi jo lahko uporabljali vsi ponudniki na trgu.

Morda pa bi veljalo prej (ali hkrati) razmisliti o funcionalni ločitvi nacionalnega telekomunikacijskega operaterja, kar že nekaj časa izrecno priporoča evropska komisarka za informacijsko družbo Viviane Reding in za kar je že zakonska podlaga v novem Zakonu o elektronskih komunikacijah, ki bo kmalu sprejet?

Citata:

"ATRP želi, da se v Sloveniji gradijo alternativna telekomunikacijska omrežja. To je edina rešitev za uporabnike in razvoj.« (Nikolaj Simič, DELO, 22. 6. 2002)"

"Konkurenca sama ne rešuje osnovnih infrastrukturnih težav, ker je njen cilj predvsem optimizacija dobička.« (Nikolaj Simič, Val 202, 22. 9. 2009)"