Sistemi brez šibke točke so bili enostavno predragi

Encore Computer Corporation je bil eden vodilnih ameriških proizvajalcev odprtih, prilagodljivih računalniških in pomnilniških sistemov za podatkovne centre ter kritične aplikacije. Inovativno podjetje se je skoraj dve desetletji svojega obstoja borilo s finančnimi težavami.

Začetki podjetja Encore Computer Corporation so bili sanjski. Kenneth G. Fisher, ki je svoje računalniško podjetje Prime Computer Company v vsega šestih letih popeljal od 7 do 350 milijonov prometa, je z Gordonom Bellom in s Henryjem Burkhardtom III leta 1983 ustanovili družbo Encore. Bell je skrbel za izkušnje, bil je podpredsednik oddelka inženiringa v podjetju Digital Equipment Corporation in se podpisal pod razvoj legendarnega sistema VAX, Burkhardt pa soustanovitelj družbe Data General Corporation. Omenjene tri ikone so se namenile zbrati 50 milijonov dolarjev za novo zagonsko podjetje, ki bi izdelovalo napredne računalnike – od namiznih modelov do velikih sistemov mainframe. Trojica je menila, da bi lahko na računalniškem trgu, ki je takrat veljal dobrih 31 milijard ameriških dolarjev, dobro zaslužila.

Sprva je vse potekalo po načrtu. Tehnično osebje so vzeli kar raziskovalnim laboratorijem univerze Carnegie-Mellon. Bell je prevzel vodenje oddelkov za inženiring in oblikovanje, medtem ko sta se Fisher in Burkhardt osredotočila na finance, prodajo in trženje. Encore je s svežim denarjem prevzel podjetja Hydra Computer Systems, Inc., ki je skrbelo za razvoj procesorjev, Foundation Computer Systems, Inc., ki se je ukvarjalo s pisanjem programske opreme, in Resolution Systems, Inc., ki je izdelovalo terminale. Število zaposlenih se je tako relativno hitro povečalo na 110, vodstvo pa je napovedalo, da bodo prvi računalniki proizvodnjo zapustili že v začetku leta 1985.

Prvi sistemi Encore Multimax so imeli vgrajenih do 20 procesorjev in so bili odporni proti napakam. Žal so bili tudi pregrešno dragi. Do decembra leta 1987 so jih prodali vsega 101.

Do januarja 1984 je podjetje že izgubilo 1,2 milijona dolarjev, a to ustanoviteljev ni (z)motilo. V letih 1984 in 1985 se je podjetje osredotočilo na oblikovanje in trženje računalnikov ter terminalskih strežnikov, ki so delovali v okolju Unix. V tem času je Encore imel ugled vodilnega na področju zgodnjih simetričnih in vzporednih večprocesnih računalniških zaslonov. Ameriška vojska je podjetju naročila napredne raziskovalne projekte, urad ameriške vlade in akademska skupnost pa so se začeli zanimati za njegovo inovativno programsko in strojno opremo. Z državnim denarjem je podjetje tudi financiralo dodatne raziskave na področju razvoja večprocesorskih sistemov. Do leta 1988 je podjetju Encore uspelo izdelati lastno revolucionarno zasnovo za 32-smerni simetrični multiprocesor, ki je v okolju Unix dosegal za tiste čase izjemne računalniške zmogljivosti.

Septembra 1985 je podjetje izdalo računalniške sisteme Multimax in postavilo temelje masovni paralelni obdelavi podatkov. Prvi sistemi Multimax so namreč premogli do deset parov 32-bitnih procesorjev National Semiconductor NS32032 s taktom 10 MHz. Kupec je lahko izbiral med tremi operacijskimi sistemi, in sicer BSD, System V Unix ali Mach, ki so bili prirejeni za paralelno obdelavo podatkov.

Posamezna procesorska plošča sistema Multimax.

Sestavili so preveliko sestavljanko

Encore je želel še dlje. Leta 1988 je tudi ob pomoči povezav v ameriški administraciji prevzel družbo Systems Engineering Labs (SEL) od japonskega podjetja Nippon Mining, ki je prvi izdelal 32-bitni miniračunalnik, saj so ZDA malodane prisilile tuja podjetja, da so jim prodala vsa tehnološko pomembna podjetja, ki so imela karkoli opraviti z njihovimi obrambnimi silami. SEL je namreč razvil računalnike, ki jih je ameriška vojska uporabljala v svojih simulatorjih, opravljal pa je tudi veliko razvoja na področjih telemetrije, energije in simulacij vožnje. Leto pozneje je sledil še prevzem računalniškega oddelka (CSD) družbe Gould Electronics, ki je ZDA oziroma tamkajšnji letalski in vesoljski agenciji pred desetletji pomagala dobiti bitko z Rusijo na področju osvajanja vesolja.

Strategija omenjenih nakupov je imela jasen cilj. Encore je združil lastno visokotehnološko simetrično večprocesno raziskovanje in napredek na področju arhitekture s CSD-jevimi sistemi mikroprocesorjev in z »refleksivnim« pomnilnikom. Kombinacija visoke tehnologije je postavila temelje za razvoj Encore sistemov družine Infinity 90. Te naprave so namreč premogle porazdeljen skupni pomnilniški sistem, ki je postal znan kot odsevni pomnilniški sistem. Ta ni le zagotavljal dela pomnilnika, temveč je bil odporen proti napakam. Posodobitve vsebine pomnilnika je namreč preslikal na namenske pomnilniške plošče na vsakem računalniku v sodelujočem sistemu. Vsak posamezni računalnik v sistemu je premogel odsevni pomnilniški vmesnik in je deloval kot skladišče za skupne podatke, zato je bil varen pred odpovedjo delovanja kateregakoli drugega računalnika.

Infinity 90 je bil mainframe sistem z visoko pasovno širino in za tiste čase veliko zmogljivostjo shranjevanja podatkov. Topologija sistema je bila zasnovana tako, da tudi odpoved posameznega gradnika ni predstavljala motenj za sistem. Encore je namreč menil, da ima le tak mainframe sistem izdatne prednosti pred drugimi rešitvami. Hkrati pa je prav pregrešno drag razvoj družine sistemov Infinity 90, zanje so porabili več kot 76 milijonov dolarjev, podjetje pahnil v resne finančne težave.

Inovativna tehnologija pomnilniškega krmilnika in t. i. odsevni pomnilnik sta bila aduta sistemov Infinity 90.

Kljub tehnološki superiornosti Encore sistemov, ki so združili več deset računalnikov z dvo- ali štiriprocesorsko zasnovo, je povpraševanje po njih ostalo šibko, prihodki pa so zaostajali za načrti lastnikov. Tudi drugi računalniški sistemi, predvsem družina računalnikov Encore 90, so takrat že bili na koncu svoje življenjske dobe in je bilo vse težje najti kupce zanje.

Vse bolj negotov finančni položaj podjetja je začel vplivati na odnose med ustanovitelji, Bell in Burkhardt sta se odločila izstopiti iz podjetja. Fisher je ostal glavni izvršni direktor in predsednik upravnega odbora, vendar se je soočil z nerešljivimi finančnimi težavami. Prihodki v višini 215 milijonov dolarjev leta 1990 so že naslednje leto upadli na 153 milijonov.

Neuspešno prestrukturiranje

Fisher se je na manjše prihodke in soočen z majhnim naborom strank podjetja odločil za agresivno prestrukturiranje družbe. Zmanjšal je število zaposlenih ter konsolidiral proizvodne in skladiščne prostore, obenem pa še več denarja preusmeril v raziskave in razvoj. Ves čas je iskal tudi zunanje finančne partnerje, da bi ob njihovi pomoči podjetje pokrivalo vsaj tekoče operativne stroške.

Leta 1991 je Encore sklenil pogodbo z družbo Japan Energy Corporation in več njenimi hčerinskimi družbami, ki naj bi podjetju zagotovile financiranje, s katerim bi spet postalo napredno visokotehnološko podjetje. Sporazum je vključeval program obnovljivih posojil v višini 50 milijonov dolarjev in refinancirano posojilo v višini 80 milijonov dolarjev. Fisher je pristal tudi na izmenjavo delnic v zameno za pomoč pri odplačevanju vedno večjih dolgov podjetja.

A tudi to ni pomagalo. Tržišče velikih sistemov se je ohlajalo, prihodki podjetja so leta 1992 upadli na 130 milijonov dolarjev, družba Encore pa je izstopila iz trgovanja na borzi NASDAQ, saj ni mogla izpolniti minimalnih zahtev za trgovanje delnic.

Fischer se je odločil tudi omejiti prodajo sistemov vladnim agencijam v ZDA. Glede na konec hladne vojne v Evropi je pravilno napovedal, da bo ameriška vlada, zlasti ministrstvo za obrambo, zmanjšala izdatke za računalnike in računalniške storitve. Kljub temu so posli z državnimi organizacijami v naslednjih letih še vedno predstavljali okoli tretjino prihodkov podjetja. Fischerjeva napaka je bila v tem, da je bil prepričan o velikem potencialu rasti netradicionalnih računalniških trgov in je veliko denarja vlagal v razširitev linije izdelkov družine Infinity 90. Te so inženirji popolnoma predelali, modeli Infinity 90/ES so bili lahko opremljeni z do 2.045 procesorji Motorola 88110, ki so delovali s taktom 50 MHz. Nadaljnji razvoj je zaustavila kar Motorola, ki se je odločila opustiti razvoj te družine procesorjev in se osredotočila na PowerPC. Encore je tako še tretjič zamenjal proizvajalca procesorjev. Sisteme Infinity R/T Model 300 so poganjali procesorji Alpha 21064.

Sledilo je še eno za Encore finančno porazno leto. Finančni izkaz leta 1993 je imel ob 93 milijonih dolarjev prihodkov zapisanih kar 69 milijonov dolarjev izgub. Fischer je dodatno zategnil pas in odpustil desetino zaposlenih v ZDA ter petino v Evropi, podjetje pa je znatno skrčilo tudi nabor storitev.

Za manjši žarek upanja je poskrbela pogodba z družbo Digital Equipment Corporation, ki je podjetju plačevala licenčnino za uporabo njegovih tehnologij na področju povezljivosti rešitev. V Encoru so se razveselili tudi dveh večjih naročil ameriškega obrambnega ministrstva (drugo naročilo sistemov je bilo vredno kar 20 milijonov dolarjev).

Upad prihodkov je podjetje Encore poskušalo zajeziti tudi s prodajo kombiniranih rešitev. V sodelovanju z družbo Amdahl Corporation je Encore začel prodajati s sistemi IBM združljive pomnilniške rešitve, sparjene s predelanim mainframe sistemom Infinity 90. Petletno sodelovanje je sicer bilo zelo dobičkonosno (ustvarilo je milijardo dolarjev prihodkov), a je prišlo prepozno.

Dolgovi družbe so zahtevali poplačilo, Fischer se je moral sprijazniti s prodajo podjetja. Tega so razkosali na manjše dele, pri čemer je oddelek pomnilniških rešitev leta 1997 kupil Sun Microsystems, računalniški del pa je leto pozneje prevzela družba Gores Technology Group in ga preimenovala v Encore Real Time Computing.