Skušnjava F/0,95
50 mm f/0,95. To večina bralcem ne pomeni nič, tistim, ki razumejo to kombinacijo številk in črk, pa se bržkone vsaj malo dvigne utrip. Gre namreč za objektiv, tak, ki ga uporabljamo pri resnejši fotografiji. A to kljub vsemu niso ravno vsakodnevne številke, ne gre za prav vsakodnevni objektiv.
50 mm seveda govori o goriščni razdalji, tu ni nič posebnega, f/0,95 pa govori o največji možni zaslonki (po domače "blendi") objektiva. Gre za razmerje med njegovo dolžino in širino, govori pa o tem, koliko svetlobe lahko spravimo skozi. Pri taki številki je to veliko. Zelo, zelo veliko. Profesionalni objektivi s spremenljivimi goriščnicami (zoom objektivi) imajo večinoma zaslonko f/2,8. Cenejši fiksni objektivi imajo že boljše, recimo tam od f/2,0 pa do f/1,4. Objektiv z zaslonko f/2,0 prepusti še enkrat toliko svetlobe kot objektiv z zaslonko f/2,8. Tak, ki ima zaslonko f/1,4, pa še enkrat več kot f/2,0. Zgoraj omenjeni f/0,95 pa prepusti še enkrat toliko svetlobe kot f/1,4. Oziroma, če fotografiramo nekje notri, kjer je svetlobe toliko, da ob zaslonki f/2,0 (kar je že kar spoštljivo) potrebujemo čas 1/15 sekunde. Ob enakih razmerah in ob uporabi zaslonke f/0,95 pa bi lahko fotografirali bistveno hitreje, pri 1/60 sekunde.
Večja zaslonka (manjša številka) je torej uporabna reč, saj lahko lažje fotografiramo pri slabi svetlobi. Seveda pa ima to svojo ceno. Trenutno je v prodaji zelo, zelo malo objektivov, ki so zmožni takih zaslonk. Pravzaprav je v redni proizvodnji samo eden - Leica Noctilux-M 50 mm f/0,95. Zadeva stane približno toliko kot cenejši avto, okoli 10.000 dolarjev. Je torej draga eksotika med objektivi. In kakšno zvezo ima to z našimi nenehnimi preizkusi?
V kratkem se bo namreč pojavil še en objektiv, ki ima podobne lastnosti. Enako zaslonko, preračunano pa tudi enako goriščno razdaljo. Gre za objektiv priznanega podjetja Voigtlander (čigar lastnik je Cosina), namenjen pa je aparatom z izmenljivimi objektivi iz serije Micro Four Thirds. Aha, pa njegova cena je presenetljivo nizka, 800 evrov. In po spletnih preizkusih sodeč, je povsem soliden kos stekla (boljši kot podobni objektiv neznanega podjetja Noktor).
O sistemih Micro Four Thirds smo na teh straneh že pisali, nazadnje pred nedavnim, takoj po sejmu Photokina. Takrat smo namreč menili, da so danes aparati brez sistema prizme oziroma zaklopa, a z izmenljivimi objektivi, pravzaprav gonilo razvoja fotografije. Zgoraj opisani objektiv je še en argument v tej smeri. Velika podjetja, predvsem Nikon in Canon, ne morejo ponuditi ničesar podobnega. Tu so delno tudi tehnološke omejitve, lažje je namreč izdelati tak objektiv, če ga lahko postavimo bliže tipalu (enaka je zgodba pri Leici). Prednosti sistema Micro Four Thirds (in podobnih Sonyjevih in Samsungovih sistemov) se počasi kopičijo, slabosti pa postajajo vse manjše. Za lastnika Canonovega aparata DSLR, kot je pisec teh vrstic, pa postaja skušnjava vse hujša.