Slabih televizorjev ni (več)
Na poletnem preizkusu se je z nami potilo deset sodobnih digitalnih televizorjev, ki so dokazovali, da inženirji še kako intenzivno delajo na področju razvoja tako strojne kot programske opreme.
Letos smo uvoznike televizorjev prosili, naj nam na test pošljejo modele z letnico 2019 in vsaj 55-palčno diagonalo, saj smo želeli primerjati tako napredek pri modelih v primerjavi z lani kot in predvsem jabolka z jabolki. Med seboj so se udarili 55- in 65-palčneži, prav vsi so sliko prikazovali v ločljivosti 4K. Na preizkus smo dobili televizorje skoraj vseh velikih proizvajalcev, žal pa smo pogrešali modele znamk Panasonic in LG, ki bi dali popolnejšo sliko stanja tehnike televizorjev na trgu. Nič ne de, drugi je bil prisoten posredno, saj s svojimi matrikami OLED zalaga vse na trgu.
Kaj smo sicer ugotovili? To, da trditev iz naslova drži kot pribita, vsaj če posežemo po televizorju z daljšo diagonalo in se pri tem izognemo vstopnim modelom. Za nobenega izmed tokrat preizkušenih namreč ne moremo reči, da je postregel s slabo sliko, a so bile razlike med posameznimi modeli še vedno precej velike. Med dobrim in odličnim je vendarle kar velik razpon.
Napredek v primerjavi s prejšnjimi generacijami televizorjev je očiten. Predvsem na programski ravni, a začnimo pri strojni opremi. Včasih je veljalo, da so se dobri digitalni televizorji začeli šele v višjem srednjem (cenovnem) razredu in pri matrikah z osveževanjem slike 100 Hz. A razvoj televizijskih matematikov oziroma slikovnih procesorjev, ki se na vse kriplje trudijo izboljšati vir slike, ki ga prejmejo, je na trenutke zelo impresiven. Prav tako zna pri nekaterih modelih s svojimi posegi močno razočarati. Nič ne de, najboljši televizorji s tokratnega preizkusa dokazujejo, da je moč tudi iz »povprečne matrike« z dobro osvetlitvijo in slikovnim procesorjem izvleči zelo dober rezultat, kar je zgolj pozitivno.
Napredek je očiten tudi na programski ravni, za kar ima kar največ zaslug sam Google, saj podobno kot v svetu pametnih telefonov tudi v svetu televizorjev dobiva očitno prevlado. Operacijski sistem Android TV ima skladno z rastjo ekosistema tudi vedno več razvijalcev, ti imajo vedno več izkušenj in rezultat ni izostal – Android TV 9.0 je naredil občuten napredek k bolj tekoči in prijaznejši uporabniški izkušnji v primerjavi s predhodniki. Žal ga bomo deležni le pri najnovejših modelih, saj večina proizvajalcev televizorjev ni tako vestnih, kot so proizvajalci telefonov, in jim nadgradnje niso prioriteta, če sploh. Raje izdelajo nov model in nanj namestijo novejši operacijski sistem, na starejše modele pa kar pozabijo. Škoda.
Da bo Android zavladal oziroma prevladal v svetu televizorjev, je jasno, če poznamo podatek, kako hitro raste njegov ekosistem. Če je bilo še lani za sistem Android TV na voljo 3.000 različnih aplikacij, je ta številka do aprila letos poskočila že na 5.000 – razvijalci so ga torej vzeli za svojega in si prizadevajo aplikacije ter igre prilagoditi tudi sodobnim televizorjem. Vsaj na področju nekoliko zahtevnejših iger jim ti predstavljajo svojevrsten izziv, tako na račun relativno šibke(jše) strojne opreme (v primerjavi z najnovejšimi telefoni) kot tudi upravljanja – daljinec vendarle ni na dotik občutljiv zaslon ali igralni plošček. Ko smo že pri upravljanju – glasovno upravljanje se prav z operacijskim sistemom Android seli že v srednji razred televizorjev. Seveda deluje vsako leto bolje, a še ni na ravni pametnih telefonov, čeprav domnevno uporablja podoben algoritem za pretvorbo govora in logiko za iskanje ter serviranje rezultatov.
Še o izidih preizkusa televizorjev. Diagonali 55 in 65 palcev (140 oziroma 165 cm) z ločljivostjo 4K vsak trenutek prikazujeta skoraj 8,3 milijona slikovnih pik. To pa zahteva tudi dober vhodni signal oziroma kakovosten vir slike. Preizkusni posnetki ločljivosti 4K in 1080p so na vseh televizorjih videti zelo dobro ali odlično, toda že če ločljivost vira dosega le HD (0,9 milijona pik), imajo televizijski matematiki obilo dela, kaj šele, če je informacij v sliki ustrezno manj. Kdor ne želi biti razočaran nad (ne)kakovostjo slike povsem novega televizorja, naj poskrbi, da ga bo tudi zalagal s kakovostnimi viri.
K sreči pa se ponudba vsebin (res) visokih ločljivosti krepi. Podobno kot se na daljincih televizorjev množijo gumbi Netflix, Prime Video, Google Play in podobni – letos smo na njih ugledali celo Rakuten TV–, postajajo omenjene pretočne video storitve dostopne tudi Slovencem. Če imamo ustrezno širokopasovno povezavo s svetom, pri ogledu novih filmov ter serij vklopimo še način prikaza videa HDR in resnično uživamo v vsem, kar je sodoben televizor sposoben prikazati. Televizorji ultra visoke ločljivosti so tudi prava izbira za ljubitelje fotografije, saj lahko prikažejo vse v sliko ujete podrobnosti. Svojevrsten balzam za oči sta že zagon aplikacije YouTube in vnos iskalnih pojmov 4K ali 8K, nato pa sledi preprosto uživanje v kakovosti predvajane slike, ne glede na vsebino.
Preizkušeni modeli
Philips 55OLED903
Za: Kakovost slike, osvetlitev okolice AmbiLight, zvočna polica.
Proti: Ostaja na platformi Android TV 8.0.
Philipsov televizor 55OLED903 je bil predstavljen sicer že lansko jesen, a je eden adutov tega proizvajalca. Zakaj je tako, lahko ugotovimo kar hitro. Zelo ugodna cena in televizor z matriko OLED brez očitnih slabosti sta mikavna razloga za nakup. Ker Philips ne proizvaja lastnih matrik OLED, temveč jih – podobno kot vsi drugi proizvajalci – kupuje pri LG, je kakovost slike zelo sorodna (lanskim) modelom LG z matriko WRGB OLED. Na trenutke je celo boljša, za kar poskrbi slikovni procesor P5 druge generacije, ki se izkaže predvsem, ko vire visoke in polne visoke ločljivosti nadgrajuje v ločljivost 4K – to v nasprotju s konkurenti stori tako, da slika ni videti »umetna«. Na tokratnem testu, kjer je manjkalo konkurentov z matrikami OLED, vendarle ni imel pretežkega dela, saj je po zaslugi odlične matrike prikazoval izjemno ostro in svetlo ter barvno pravilno pa tudi živobarvno sliko.
Velik plus omenjenega televizorja je tudi vgrajena zvočna polica z maksimalno jakostjo zvoka 50 W, ki bo zadovoljila tudi res zahtevne poslušalce. To je predvsem zasluga sodelovanja z britanskimi zvočnimi specialisti Bowers & Wilkins, ki so razvili res posrečeno kombinacijo zvočnikov in jih optimizirali za delovanje s televizorjem. Piko na i postavi tristranski sistem AmbiLight, ki podobno kot v drugih hišnih modelih zelo dobro opravlja svoje delo in je izdatno nastavljiv, tako glede barv kot jakosti osvetlitve ozadja, zato bo vsak uporabnik hitro našel lastno svetlobno udobje.
Glede na to, da je še lani preizkušeni televizor stal poltretjega tisočaka, je letos njegova nalepka s ceno precej shujšala, kar je vsekakor pohvalno. Najbolj pa bode v oči dejstvo, da sta strojna in programska platforma ostali omejeni z operacijskim sistemom Android TV 8.0 in tako televizor ni deležen nekaterih bonbončkov letnice 2019. Kljub temu je uporabniški vmesnik še vedno boljši od marsikaterega konkurenta, pohvalimo pa lahko zares bogat nabor lokaliziranih aplikacij. Tudi na področju upravljanja se televizor odreže bolje od tekmecev, saj sta mu priložena dva daljinska upravljalnika – manjši v obliki palčke, ki je bolj moden in prestižen ter skop z gumbi, ter klasični s tipkovnico na hrbtni strani. To bo uporabnik sicer le redko uporabljali, saj televizor podpira tudi govorne ukaze.
Philips 55PUS6704
Za: Cena, osvetlitev okolice AmbiLight.
Proti: Le 50 Hz matrika LCD.
Model 55PUS6704 je bil cenovno najdostopnejši 55-palčni Philipsov televizor na tokratnem preizkusu. Hkrati je bil tudi edini v Philipsovi družini, ki za delovanje ni poganjal operacijskega sistema Android, temveč lastno (Linux) platformo Saphi Smart TV. Ta se je sicer izkazala za precej posrečeno, saj z vidika upravljanja ne zaostaja za tekmeci, nekoliko počasnejša je le pri namestitvi in nalaganju aplikacij, a to gre bržkone pripisati tudi nekoliko šibkejši strojni platformi.
Kljub temu nas je pozitivno presenetil, saj za slabih 700 evrov dobimo res velik in kakovosten televizor, ki niti na prvi niti na drugi pogled ne kaže, da bi moral sprejeti pretirane kompromise. Ohišje televizorja je namreč še vedno dovolj vitko in premore relativno tanek rob, vgrajen par zvočnikov pa iz sebe iztisne 20 W jakosti. Všeč nam je bila tudi rešitev postavitve nog, saj lahko na spodnji strani izbiramo med dvema različnima položajema (70 ali 100 cm), odvisno od tega, ali imamo na voljo ozko ali široko podlago. Televizor z letnico izdelave 2019 se lahko pohvali še s tehnologija osvetljevanja okolice AmbiLight 3 – ta je tako kot pri dražjih modelih še vedno tristranska. Še več, osvetlitev je enostavno nastavljiva prek namenskega in osvetljenega gumba na daljincu. Ko smo že pri daljincu, ta, podobno kot drugi Philipsovi modeli z letnico 2019, poleg namenskega guma Netflix dodaja še enako velik gumb Rakuten TV, kar daje slutiti, da bi utegnil na evropsko tržišče v kratkem vstopiti nov velikan iz sveta serviranja pretočnih digitalnih vsebin.
Prikazana slika je dobra, vgrajena le 50 Hz matrika LCD z robno osvetlitvijo LED svoje delo opravlja solidno, v pomoč pa ji je zdaj že nekoliko ostareli slikovni procesor Pixel Precise HD. Čeprav televizor zelo pohvalno podpira prikaz vsebin z velikim dinamičnim razponom barv (HDR) in prikaz Dolby Vision, so testni video posnetki razkrili, da pri tem opravilu znano zaostaja za najboljšimi, tako z vidika svetilnosti kot kontrasta, za kar je glavni krivec manjša svetilnost zaslona.
V televizor vgrajen večpredstavnostni predvajalnik je med boljšimi, saj premore pregleden vmesnik, precejšen napredek je naredil tudi na področju prikazovanja podnapisov ob filmih. Če smo Philips v preteklih letih zaradi tega kritizirali, ga zdaj lahko pohvalimo. Podnapisi se sicer še vedno ne vklopijo samodejno, kot pri nekaterih konkurentih, so pa zato izdatno nastavljivi pri vrsti ter velikosti in barvi pisave, položaju na zaslonu itd. Pod črto, do preizkušenega televizorja ne smemo biti preveč strogi – za postavljeno ceno namreč dobimo presneto dober TV-sprejemnik.
Philips 55PUS7304
Za: Kakovost slike, Android TV 9.0, osvetlitev okolice AmbiLight, vrtljivi podstavek.
Proti: Nič.
Philipsov televizor 55PUS7304 je pritegnil našo pozornost že s samo embalažo, saj je v nasprotju s cenejšimi oziroma dražjimi modeli, ki so bodisi pakirani v belo oziroma lepo barvno embalažo, na škatli nosil kar napis »The one to watch« – torej televizor, na katerega velja biti pozoren. In na slabih tisoč evrov cenjen televizor resnično ponuja veliko. Nas je najbolj prepričal s kakovostnim prikazom slike, za katerega poleg nove matrike skrbi predvsem nadgrajeni slikovni procesor P5. Ta v tem modelu premore še tehnologiji Natural Motion, ki mu pomaga pri obdelavi gibanja, kar bo všeč vsem ljubiteljem športnih prenosov, in Micro Dimming Pro, ki poskrbi, da so temni deli slike tudi ob sočasno svetlejših delih res temni, slika pa polna podrobnosti. Večja svetilnost zaslona v primerjavi z modeli iz družine 6000 je poskrbela tudi za precej večje užitke ob gledanju video posnetkov, posnetih s tehniko HDR 10 Plus ali Dolby Vision. Strojne zmogljivosti lepo zaokrožita dvofrekvenčni Wi-Fi modul in tristranska osvetlitev okolice AmbiLight.
Inženirji niso skoparili niti pri zvoku. Njegova jakost sicer dosega 20 W, a bolj kot to veseli podpora tehnologijama Dolby Atmos in DTS HD, ki bosta zadovoljili avdiofile, medtem ko bluetooth povezava omogoča povezovanje in prenos zvoka z drugih naprav in nanje. Ker televizor poganja najnovejši operacijski sistem Android TV 9.0, se z njim lahko tudi pogovarjamo, pri čemer imamo poleg Google Asistenta za sogovornico na voljo še Amazonovo Alexo. Namenski gumb na daljincu tovrstno opravilo še olajša.
Philips lahko znova pohvalimo, da si je vzel čas za slovenski trg in vključil več kot 30 delno ali v celoti lokaliziranih aplikacij, kar je bistveno več kot pri ostalih proizvajalcih. Na 16 GB vgrajenega pomnilnika (dodatno razširljivega s ključkom USB) lahko seveda namestimo še vrsto drugih aplikacij in iger iz ekosistema Android oziroma Google Play. Philipsovi televizorji z Androidom poznajo daleč največ načinov, kako priti do video vsebin prek spleta – privzeto so že nameščene celo aplikacije za dostop do oblačne hrambe Dropbox pa sistema TeamViewer za oddaljeno pomoč in druge. Štirijedrni procesor aplikacije poganja tekoče, preprostejše igre televizor lahko (pogojno) spremenijo celo v igralno konzolo.
Po videnem in slišanem bi se morali kar strinjati s Philipsom, ki je sicer precej pogumno napisal nov slogan na embalažo televizorja – v cenovnem rangu okoli tisočaka je model 55PUS7304 zelo varna in logična, če ne celo kar najboljša izbira.
Philips 55PUS8804
Za: Kakovost slike in zvoka, osvetlitev okolice AmbiLight.
Proti: Cena.
Televizor Philips 55PUS8804 je po zunanji podobi zelo spominjal na svojega brata z matriko OLED, saj je odet v zelo tanko ohišje, ki ga na spodnji strani krasi zvočna polica proizvajalca Bowers & Wilkins. Vanjo je vgrajenih več parov zvočnikov, ki iz sebe iztisnejo kar 50 W zvočne jakosti, pri čemer zvok ostaja pristen tudi pri višjih jakostih. A bolj kot zvočna podoba nas je tokrat zanimala kakovost slike in tudi na tem področju lahko poročamo o odličnem rezultatu. V televizor je namreč vgrajena matrika s širokim barvnim razponom, kar pomeni, da televizor lahko prikaže znatno več barvnih odtenkov od svojih (povprečnih) tekmecev, pri pristnosti pa mu pomaga še kakovostna LED-osvetlitev. Ta pride do izraza tudi ob ogledu HDR-vsebin, tako fotografij kot video posnetkov. Za dodatni učinek nadvse kontrastne slike skrbi še tehnologija osvetljevanja okolice AmbiLight (tudi v tem primeru je tristranska).
Televizorju je, žal, priložen le klasični daljinski upravljalnik, ki ima na hrbtni strani vgrajeno tipkovnico (ob visoki ceni bi pričakovali še vsaj en prestižni daljinec). A tudi ta povsem solidno opravi z nalogo upravljanja televizorja, nad delovanjem katerega bdi najnovejši sistem Android TV 9.0, ki ga lahko tudi »nagovorimo« – bodisi prek Google Asistenta ali Amazon Alexe. Izboljšana govorna pomočnika podobno kot pri drugih letošnjih modelih Androida precej bolje razumeta govor (prav tako dobro kot Android telefoni). Pohvalno bogata sta tudi nabor najrazličnejših aplikacij za dostop do video vsebin in tudi nabor aplikacij v slovenskem jeziku, kot smo v zadnjih letih že vajeni.
Privzeta nastavitev slike televizorja je zelo dobra, všeč nam je tudi dejstvo, da jo v preglednih menijih lahko hitro in enostavno prilagodimo lastnemu okusu. Dobrodošel je Philipsov postopek namestitve televizorja, ki vsebuje tudi štiri korake, s katerimi uporabnik takoj izbere način prikaza slike, ki mu je najbolj blizu. Načini prikaza slike so precej posrečeno izbrani, večina uporabnikov bo verjetno preklapljala le med standardnim, živahnim in filmskim. Piko na i seveda postavijo vsebine 4K in tiste z oznako HDR (podpira tudi Dolby Vision), ki v navezi s sistemom osvetljevanja okolice razvajajo uporabnika.
Edini očitni minus tega televizorja je cena, saj je že nevarno blizu modelom z matriko OLED, ki postrežejo s še bolj kakovostno sliko.
Samsung GQ55Q6FN
Za: Kakovost slike visokih ločljivosti, daljinec.
Proti: Slab vidni kot.
Samsung nam je na preizkus poslal model GQ55Q6FN, ki je bil sicer predstavljen že lani, a je v letu dni shujšal predvsem v ceni in je zato zanimiv za nakup pri širšem krogu potencialnih kupcev. Pa se letnica 2018 televizorju pozna? Da in ne. Vsekakor se mu nič ne pozna pri obliki, saj se ohišje pohvali z relativno tankim robom, pa tudi noge televizorja spominjajo na tiste, ki jih premorejo prestižnejši modeli. V nasprotju s temi je vsa elektronika vgrajena na hrbtno stran televizorja, ki je nekoliko debelejša, a je televizor še vedno relativno tanek. Vgrajena zvočna rešitev je na papirju odlična, saj par zvočnikov in nizkotonca po tehničnih podatkih zagotavljajo do 40 W jakosti, a se televizor po zvočni plati izkaže za precej povprečnega, pogrešali smo predvsem nizke tone.
Oceno zelo dobro dobi kakovost predvajane slike, kjer izstopa visoko kontrastno razmerje, čeprav je jasno, da tehnologija QLED (ki je v resnici LCD) po tej plati vendarle ne more biti nadomestilo za OLED. A prizori s temnimi deli slike prikažejo precej podrobnosti tako v temnih kot svetlih prostorih. Tudi fotografije in video posnetki, zajeti v tehniki HDR, so videti dobro, saj televizor premore soliden sistem osvetlitve, ki ne poklekne pred zadano nalogo. Robna osvetlitev sicer ima funkcijo lokalnega zatemnjevanja slike (ki je ni moč v celoti izklopiti), a ta precej slabo opravlja svoje delo.
Malce slabše se televizor odreže pri predvajanju zelo hitrega gibanja, npr. športnih vsebin, a to gre pripisati predvsem vgrajeni matriki VA. Največja slabost te je občutno slabša slika, če jo gledamo od strani (že ob kotu okoli 20 stopinj se začno barve spreminjati, npr. črna proti temno sivi, in ob večjih kotih postanejo »sprane«), zato tega televizorja ne priporočamo uporabnikom, ki nanj ne bodo gledali pretežno naravnost. V televizor vgrajen slikovni procesor sicer svoje delo opravlja dobro oziroma zelo dobro, tudi pri virih nižje ločljivosti ni grobih popačenj slike, ki smo jih zaznali pri nekaterih konkurentih.
Uporabniški vmesnik televizorja temelji na sistemu Tizen in se izkaže s preglednostjo, čeprav je, denimo, upravljanje nekaterih aplikacij, posebej spletnega brskalnika, precej mučno. Veliko uporabljenih animacij na trenutke poskrbi za slabšo odzivnost, posebej ob hitrem preklopu med aplikacijami. Njihov nabor je pester, pogrešali smo le več slovenskih. Televizorju je priložen majhen daljinski upravljalnik z le osnovnimi gumbi, ki pa svoje delo dobro opravlja, pozna pa tudi govorne ukaze – a, žal, le v meniju televizorja in ne tudi znotraj aplikacij.
Samsung GQ65Q90R
Za: Kakovost slike visokih ločljivosti, zvok, daljinec.
Proti: Zunanja enota s priključki, cena.
Televizor Samsung GQ65Q90R je letošnji naslednik družine Q6F. Na test smo prejeli 65-palčni model, ki nam je že z masivnim stojalom in res tanko podobo dal vedeti, da gre za enega prestižnih modelov. Televizor s komercialnima oznakama QLED in Quantum Dot želi dokazati, da matrike LCD še vedno znajo in zmorejo prikazati dobro sliko. To mu tudi uspeva, spet predvsem po zaslugi visokega kontrastnega razmerja in LED-osvetlitve, ki je v tem primeru nameščena po celotni hrbtni ploski televizorja, zato tudi funkcija lokalnega zatemnjevanja slike precej bolje opravlja svoje delo kot pri »manjšem bratu«. V televizor vgrajeni štirijedrni matematik ima nekaj težav pri prikazovanju virov nizke ločljivosti (65-palčna diagonala vsako slabost še bolj poudari kot manjše/krajše diagonale), povsem druga zgodba so viri (zelo) visokih ločljivosti, kjer televizor blesti. Posebej lahko pohvalimo prikaz video vsebin in fotografij HDR, prikazane barve so res odlične, tudi s prikazom hitrega gibanja televizor nima večjih težav.
Vgrajena zvočna rešitev obljublja 60 W zvočne jakosti (vsak zvočnik in nizkotonec po 20 W), televizor pa je vsekakor bil med glasnejšimi na tokratnem preizkusu in za predvajani zvok zasluži pohvalo – nakup namenske zvočne police tako ni potreben.
Samsung ponovno grajamo zaradi odločitve o uporabi dodatnega vmesnika One Connect, ki je založen s priključki, a je velik in okoren, zato ga velja skriti daleč stran od sicer lično oblikovanega televizorja. Samsungov marketinški oddelek sicer izpostavlja tanko optično povezavo, s katero lahko vmesnik s priključki namestimo stran od televizorja, ki se (morebiti) nameščen na steno zlije z okoljem. Televizor pozna tudi način »decor«, kjer nameščen na steni ali v prostoru lahko predstavlja (beri: prikazuje) kakšno umetniško delo, a to pomeni tudi veliko povprečno letno porabo energije.
Uporabniški vmesnik televizorja temelji na sistemu Tizen in se izkaže s preglednostjo, čeprav je upravljanje nekaterih aplikacij, denimo zlasti spletnega brskalnika, precej mučno. Televizorju je priložen majhen, a zelo uporaben daljinec, katerega ohišje je izdelano iz aluminija in daje pridih prestiža. Preka njega lahko televizorju podamo tudi glasovni ukaz, poleg Samsungovega glasovnega pomočnika Bixby imamo na voljo še Googlovega Asistenta. Nabor aplikacij je pohvalno bogat, vgrajen večpredstavnostni predvajalnik prebavi skorajda vse vsebine, pohvalno pa tudi samodejno vklopi podnapise, če so ti priloženi filmom ali serijam.
Sony KD-65XF9005
Za: Kakovost slike visokih ločljivosti in vsebin HDR.
Proti: Kakovost slike nižjih ločljivosti, daljinec, podpovprečen zvok.
Sonyjev televizor Bravia 65XF9005 je še eden tistih, ki je bil predstavljen že lani in se mu leto dni precej pozna. Uporablja zaslon s tehnologijo kvantnih pik (Sony temu pravi Triluminos, Samsung pa QLED) ter slikovni procesor X1 Extreme. 65-palčni televizor ima vgrajeno matriko LCD z neposredno hrbtno LED-osvetlitvijo in s tehnologijo lokalnega zatemnjevanja slike. Za uporabnike, ki prepoznajo kakovost slike, je to vsekakor dobrodošlo, predvsem v kombinaciji s prikazom HDR-vsebin, ki ga ta televizor vsekakor obvlada bolje od drugih tekmecev s klasičnimi matrikami LCD. Hrbtna plošča z natančno krmiljenimi LED-diodami namreč zmore v praksi ustvariti precej boljši kontrast in jasnejšo razliko med temnimi in svetlimi deli slike, inženirji so se posvetili tudi vgrajenemu matematiku in ga izboljšali tam, kjer je prej nekoliko šepal – pri prikazu hitrega gibanja. Vklop funkcije X-Motion Clarity dejansko ustvari razliko, se je pa televizor zelo slabo izkazal pri predvajanju virov nižjih ločljivosti (do vključno HD, 720p), kjer je postregel z najslabšo sliko med vsemi preizkušenimi modeli, kar mu nikakor ne more biti v ponos.
Družina Bravia XF90 je prevzela nekakšen mehek minimalistični oblikovalski slog, pri čemer bo lastnik televizorja, ki je nasajen na dve nogi, navdušen nad ultra tankim robom iz aluminija – tudi v tem primeru bi priporočili stensko zasnovo. A pozor, tudi ta televizor uporablja matriko vrste VA, zato ga velja gledati čim bolj naravnost, saj že pod manjšimi koti lahko zaznamo spreminjanje in »spranost« barv.
Zdaj pa k nekaterim stvarem, ki bi morale preprosto biti boljše. Televizorju s ceno višjo od poldrugega tisočaka bi preprosto pristajala boljša zvočna rešitev, tako pa je rezultat para zvočnikov v primerjavi s podobno cenjenimi konkurenti slišno slabši. Že lani smo zapisali, da bi si japonski proizvajalec lahko omislil nov daljinski upravljalnik, saj razen namenskega gumba za Google Play (Netflix gumb so imele tudi prejšnje generacije) daljinca že dlje časa niso spreminjali – še vedno se na njem gnete nekaj deset tipk. K sreči androidno gnani televizor (implementacija vmesnika je, žal, med slabšimi) posluša govorne ukaze pa tudi sicer ga je lažje krmiliti prek telefona. Večpredstavnostni predvajalnik prav tako še vedno šepa za konkurenti, tako po grafični podobi kot funkcionalnosti, saj ni predvajal vseh video in zvočnih zapisov, ki smo mu jih servirali.
Sony KD-65XG8505
Za: Kakovost slike visokih ločljivosti in vsebin HDR.
Proti: Implementacija Androida, večpredstavnostni predvajalnik.
65-palčni televizor Sony KD-65XG8505 se je očitno ločil od svojih dveh bratov, saj se njegova slika ni tako opazno šibila, ko vanj nismo gledali naravnost. V tem modelu je Sony uporabil matriko vrste IPS z osveževanjem slike 100 Hz, ki tovrstnih slabosti nima, kompromis pa potegnil z robno LED-osvetlitvijo. Rezultat je glede na tokratne tekmece povprečen. Še najbolj razočara umetno zavrti slikovni procesor X1 (ta ne premore vseh funkcij dražjih modelov), vsaj na področju, ki smo ga že omenili – predvajanju in izboljševanju vsebin nižjih ločljivosti, kjer je slika na 165 cm dolgi diagonali enostavno preveč zrnata. Slika je sicer pri ostalih, predvsem podatkovno bogatih vsebinah polne in ultra visoke ločljivosti paša za oči, sploh prikaz barv in kontrast v tehniki HDR, kjer televizorju uspe doseči spodobno svetilnost, da barvne nianse pridejo do izraza – tako v videu kot fotografijah. Določene pomanjkljivosti so vidne tudi pri prikazovanju hitrega gibanja, na račun matrike IPS pa ta model vendarle manj boleha za težavo, ki jo imata drugi dve Bravii – ob prikazovanju odjavne špice filma je namreč ob vklopljenih funkcijah izboljševanja slike ta prav neprijetno utripala.
Ker gre, vsaj po Sonyjevi klasifikaciji, za televizor srednjega razreda, seveda vseh dobrot prestižnih modelov nima. Zvočna rešitev je sicer solidno glasna, a s kakovostjo ne prepriča, globokih nizkih tonov ni. Kljub dejstvu, da je televizor letošnji model, ima vgrajen še lanski operacijski sistem Android TV 8.0, starejša Mediatekova platforma pa tudi ne blesti pri odzivnosti. Implementacija sistema Android TV in predvsem Sonyjevega lastnega predvajalnika večpredstavnih vsebin sta med (naj)slabšimi na trgu.
Letošnji model televizorja je sicer dobil nekoliko posodobljen daljinski upravljalnik, ki je boljši od starega, saj je nekoliko prečiščen, a je na njem še vedno preveč gumbov, pa tudi menijska struktura televizorja in povezani ukazi bi zaslužili temeljito prenovo. Sony verjetno pri tej zasnovi vztraja le na račun obstoječih uporabnikov, ki so se ne prav enostavnega upravljanja sčasoma vendarle privadili. Prav tako bi si želeli, da bi Sony posodobil mobilno aplikacijo, prek katere lahko tudi upravljamo televizor – to je celo priporočljivo, saj se obnese bolje kot daljinec, čeprav utegne na trenutke postati neodzivna.
Sony KD-65XG9505
Za: Kakovost slike visokih ločljivosti in vsebin HDR.
Proti: Slab vidni kot, cena.
Sony KD-65XG8505 letnika 2019 je najboljše, kar japonski proizvajalec ta hip premore v svetu televizorjev z matriko LCD. Tudi tokrat gre za kombinacijo matrike vrste VA in kakovostne »kvantne« (Triluminos) LED-osvetlitve s funkcijo lokalnega zatemnjevanja, ki svoje delo opravita zelo dobro, ko gre za poudarjanje kontrastnosti slike in prikaz podrobnosti v njej. Izdatna svetilnost zaslona je še kako dobrodošla pri prikazu vsebin z velikim dinamičnim razponom barv (HDR), pri čemer lahko pohvalimo vse tri implementacije – HDR10, HLG in bržkone za prihodnost najpomembnejšo Dolby Vision. Žal tudi ta televizor boleha za slabim vidnim kotom, zato velja zelo paziti pri njegovi namestitvi v prostor ali na steno, če bi radi uživali v kar najboljši sliki. Čeprav je bil slikovni procesor v televizorju z letnico 2019 nadgrajen in zdaj nosi ime X1 Ultimate ter se, tako Sony, bohoti s še enkrat več procesorske moči kot X1 Extreme, tega vedno in povsod ne upraviči. Algoritmi, ki skrbijo za dvig kakovosti slike nižjih ločljivosti, namreč delo opravijo precej slabše od konkurentov, kar je škoda, saj so se inženirji očitno posvetili le prikazu že sicer kakovostnih vsebin.
Žal se v letu 2019 ni znašel operacijski sistem Android TV, ta v preizkušenem televizorju ostaja različice 8.0 in skupaj s Sonyjevo ne prav posrečeno implementacijo (tudi posamezni prevodi vmesnika so slabi ali celo zgrešeni) ter podpovprečnim (čeprav izboljšanim in malce prečiščenim) daljincem ne pripomore k res dobri uporabniški izkušnji. Aplikacij za predvajanje video vsebin sicer mrgoli – prednameščene so Netflix, Amazon Video, Google Play, Rakuten TV in celo programa Plex in VLC pa seveda Spotify, Tidal in Deezer za glasbo, a pogrešali smo lokalizacijo na tem področju. Televizorju lahko tudi narekujemo kakšen ukaz ali iskanje vsebin, prisluhne nam vgrajeni Google asistent. Za uporabnike, ki se bojijo, da bi jim televizor stalno prisluškoval, pa lahko pohvalimo Sonyjevo implementacijo, ki na daljincu prižge oranžno lučko takrat, ko televizor uporabnika posluša.
Sonyjev tržni oddelek poskuša kot odlično prodati tudi novotarijo predvajanja zvoka skozi sliko, a ta implementacija precej bolje deluje na televizorjih z zasloni OLED kot LCD. Dva dodatna majhna zvočnika ob spodnjem robu televizorja sicer sta v pomoč glavnim zvočnikom, a je zvočna izkušnja še vedno precej povprečna za ta razred, zato bi tako drag televizor vsekakor zaslužil boljšo oziroma še zmogljivejšo rešitev, npr. namensko zvočno polico, ali pa rešitev, ki so jo poznale starejše Bravie – z zvočnim sistemom ob levem in desnem robu zaslona.
TCL 55DC760
Za: Cena, zvočna polica.
Proti: Slab vidni kot, napake v prevodu menijev.
Proizvajalec TCL nas iz leta v leto preseneča z bolj kakovostnimi televizorji, kar samo dokazuje, kako hitro se uči in prilagaja tržnim razmeram. Model TCL 55DC760 je bil med cenovno najugodnejšimi televizorji s 55-palčno diagonalo na tokratnem preizkusu, a še zdaleč ne deluje ceneno. Ravno nasprotno. Deluje nadvse zrelo s tanko podobo, z zvočno polico in dizajnersko naravnanim podstavkom.
Kaj pa slika? Tudi ta je solidna. Vgrajena LCD-matrika vrste VA prikazuje sliko v ločljivosti 4K, ta pa je po zaslugi relativno zmogljive, čeprav robne LED-osvetlitve videti kar prepričljiva, korak do najboljših iz kategorije LCD-televizorjev ni prav velik. Moramo pa tudi na tem mestu opozoriti, da je vidni kot res ozek, preden kakovost slike znatno upade. Način HDR je sicer povsem gledljiv, tako v primeru predvajanja slik kot videa. Slikovni procesor dobro opravlja svoje delo, a čudežev, ki jih obvladajo nekateri drugi proizvajalci, vendarle ni sposoben. Še največji minus so slabe privzete nastavitve slike, ki pa jih ročna nastavitev odpravi in takrat je slika še prepričljivejša. Všeč nam je bil enostaven vklop funkcije slike v sliki.
Veliko smo pričakovali tudi od lepo oblikovane zvočne police, tudi zato, ker je v tehničnih podatkih zapisana maksimalna jakost zvoka kar 60 W in je na nalepki znak JBL Harman. A smo kaj hitro padli na realna tla – zvok je sicer dober, a nič več kot to, pri nastavitvah visoke stopnje glasnosti je preveč popačenja.
Ker je bil televizor uradno predstavljen že lani, ne čudi, da je na njem nameščen operacijski sistem Android TV 8.0. Ta solidno opravlja svoje delo, le implementacija bi podobno kot Sonyjeva zaslužila nekaj piljenja v prid enostavnejši uporabniški izkušnji. Kdor bo med namestitvijo izbral slovenski jezik, ga v nadaljevanju in menijih televizorja čaka marsikatero presenečenje oziroma zelo slab prevod. Kar je velika škoda, saj gre sicer za zelo posrečen televizor.
Nabor prednameščenih aplikacij v okolju Android TV je »standarden«, ne manjka tako rekoč nobena novodobna aplikacija za predvajanje pretočnih video in avdio vsebin, za slovensko okolje in potrošnika pa, žal, ni dodatnih prilagoditev. TCL televizorju prilaga kar dva daljinca – standardnega z »milijon« tipkami in vitkejšega z osnovnimi funkcijami, kar vsekakor olajša upravljanje.
Kako smo preizkušali
Digitalne televizorje smo preizkušali ob dnevni svetlobi v delno zatemnjenem Monitorjevem laboratoriju. Najprej smo jih nastavili na privzete nastavitve in slovenski jezik ter jih omrežili. Zatem smo preverili, ali je na voljo posodobitev strojne programske kode, in jih posodobili na zadnjo različico. Nato smo preizkusili možnosti dostopa do spletnih vsebin in aplikacij, ki jih privzeto nudijo. Stanje se močno izboljšuje, saj poleg aplikacij YouTube in Netflix, ki premočno vodita na lestvici dejanske rabe aplikacij v sodobnih televizorjih, vse pogosteje videvamo tudi Amazon oziroma Prime video, Google Play in letos tudi Rakuten TV. A ker povprečni slovenski uporabnik po teh rešitvah, čeprav dejansko definirajo pametne televizorje, še vedno redkeje posega (večina uporabnikov uporablja le tisto, kar jim je namenil proizvajalec in na televizorje ne namešča dodatnih aplikacij), so si lahko televizorji na račun vmesnika in aplikacij prislužili do deset točk več na tokratnem preizkusu.
Glavnino točk, kar polovico skupne ocene, so prejeli za prikaz slike. Televizorjem smo najprej postregli s televizijskim signalom standardne in visoke ločljivosti, dostavljenim prek sobne antene (signal DVB-T). Ta vir slike je hitro pokazal zmogljivosti v televizorje vgrajenih slikovnih procesorjev in njihovo spopadanje s slabšo sliko. Nekateri so bili pri tem početju bolj uspešno, drugi pač manj, a še vedno nismo prav navdušeni nad temi pomagali, saj večkrat dodajo precej anomalij v sliko – posebej ob spremljanju prenosov ta hip aktualnih nogometnih tekem so bile težave z gibljivo sliko očitne. V praksi velja zato njihove učinke nastaviti na eno izmed blažjih nastavitev ali celo izklopiti. Za konec smo televizorje »razveselili« še z video viri polne visoke ločljivosti (1080p) in ultra visoke ločljivosti 4K (2160p), pri čemer smo jim na naše veselje servirali tudi testne video vsebine, zajete v tehniki visokega dinamičnega razpona (HDR) in preverili, kakšno razliko so sposobni ustvariti. Oboje smo dali v predvajanje prek ključka USB in spletnih dveri YouTube. Tako smo dodobra preverili njihove sposobnosti prikaza kakovostne slike in zvoka, hkrati pa smo hitro dobili občutek, česa je sposoben v televizorje vgrajen večpredstavnostni predvajalnik (delo s podnapisi, zapisi ID3 v glasbenih datotekah …).
Televizorjem smo servirali tudi fotografije ločljivosti 8K in 16K, saj nas je zanimala tudi realističnost prikaza barv. V preteklosti smo namreč bili večkrat priče zasičenim barvam pri številnih modelih. Tudi danes večina televizorjev v svojih osnovnih nastavitvah ponuja nekoliko bolj izrazite barve, mogoče zato, da lažje pritegnejo pozornost obiskovalca v trgovini, medtem ko jih na bolj realna tla spravijo šele različni filmski načini. Le za redke modele lahko zapišemo, da so že tovarniško ustrezno barvno nastavljeni, a je pri večini modelov, kjer ni tako, težava z igranjem po menijih vsaj odpravljiva.
Na tokratnem preizkusu zvočne podhranjenosti nismo iskali, saj se zavedamo, da povprečen domači uporabnik ni avdiofil, zato smo ugotavljali predvsem to, kako kakovost zvoka z naraščanjem njegove jakosti peša. Vseeno je kakovost predvajanja zvoka štela kar tri desetine skupne ocene.
Desetino skupne ocene je prineslo tudi upravljanje televizorja, ki je zajemalo delo z daljinskim upravljalnikom (ali dvema) ter menije televizorja. Neposrečenih ali nepravilnih prevodov menijev znova nismo točkovno kaznovali, bi si pa vsekakor želeli, da bi proizvajalci temu delu namenili več pozornosti, saj slabo preveden uporabniški vmesnik vendarle krni uporabniško izkušnjo.
Zlati monitor
Tokratni preizkus digitalnih televizorjev in nagrado Zlati monitor je med desetimi televizorji osvojil televizor Philips 55OLED903, ki je bil vsaj z vidika kakovosti prikazane slike, za katero je zaslužna matrika OLED, brez konkurence. Blestel je tudi po vsestranskosti in uravnoteženosti – po vseh obravnavanih kriterijih je nadpovprečen. Aduti Philipsa 55OLED903 so tako poleg matrike še odličen slikovni procesor P5, ki se izkaže predvsem, ko vire visoke in polne visoke ločljivosti nadgrajuje v ločljivost 4K, eleganten uporabniški vmesnik in bogat nabor aplikacij ter vsebin v slovenskem jeziku. Tristranski sistem osvetljevanja okolice AmbiLight je le še dodaten plus.
Zavedamo se, da si tako dragega 55-palčnega televizorja ne more privoščiti vsak, zato smo podelili tudi Zlati monitor za dober nakup – tega si je prislužil televizor Philips 55PUS7304, ki je skoraj polovico cenejši od modela z matriko OLED, a še vedno nadvse prepričljiv po vseh kriterijih, ki sestavljajo uporabniško izkušnjo gledalca.