O priporočilih za nakupe, ki jih kot plačana sponzorstva podajajo ustvarjalci na Youtubu, si lahko mislimo svoje, a v veliki meri sploh omogočajo ekosistem brezplačnih vsebin. Na drugi strani pa si potrošniki želijo popustov in iščejo kode zanje po širnem spletu. Oboje je leta izkoriščal Paypal, ki je s svojim orodjem za lovljenje popustov Honey v resnici za več milijonov dolarjev opeharil oboje.
Provizije in popusti sta ključni besedi, ki poganjata dobršen del modernega gospodarstva. Vsakdo rad prihrani nekaj denarja pri nakupih, pa četudi gre dostikrat samo za subjektivni občutek. Po drugi strani so današnje gospodarske verige tako razvejane in obsežne, da se provizije in odstotki nabirajo na vsakem koraku, pogosto tudi iz povsem utemeljenih razlogov. Eden takšnih primerov so ustvarjalci vsebin na internetu, na primer na platformi Youtube, ki morajo od nečesa živeti.
Vsebine na tam so večinoma brezplačne, a njihovo ustvarjanje vseeno stane. Ustvarjalci se financirajo na več različnih načinov, med katerimi so najpogostejši štirje. Najpreprostejše je nudenje oglasnega prostora, ki ga zapolni platforma (npr. Google AdSense). To so oglasi, ki jih Google vrine med posnetke in na katere lahko kliknemo ali pa jih običajno le preskočimo. Prihodki od teh oglasov so odvisni od števila prikazov in klikov, zato so za majhne ustvarjalce zanemarljivi. Točne številke nihajo, a Youtube izplačuje približno 45 odstotkov oglaševalskega denarja ustvarjalcev, kar znese okrog 0,02–0,20 centa na ogled, odvisno od vsebine in angažmaja gledalcev.
Linus Tech Tips so že leta 2022 prenehali sodelovati s Honeyjem zaradi kraje napotitvenih piškotkov, a iz tega ni nastala zgodba.
Drugi način je neposredno oglaševanje, za katero je ustvarjalec sklenil pogodbo. To so vsi posnetki na Youtubu, v katerih slišimo famozni stavek To vsebino omogoča (This content is brought to you by). V tem primeru je oglaševalec prepoznal pomen vsebine za svojo ciljno skupino, zato je pripravljen plačati precej več denarja za neposredno omembo v sami vsebini. Youtube zahteva, da ustvarjalci razkrijejo obstoj takšnih dogovorov (ki niso redki), zato ti posnetki dobijo oznako Vsebuje plačane oglase (Includes paid promotion). To ne pomeni, da je celoten posnetek reklama, in tudi ne, da je oglaševalec vplival na vsebino ali posnetek videl pred objavo, ga je pa finančno podprl. Za to vrsto financiranja je moral ustvarjalec v preteklosti izkazati relevantno delovanje in stabilno občinstvo.
Do popustov sami
Poleg Honeyja je obstalo še nekaj podobnih razširitev, denimo Karma, ki so bile prav tako dvomljive kakovosti in delovanja. A to ne pomeni, da popusti pri spletnem nakupovanju ne obstajajo. Kode zanje lahko poiščemo sami, največkrat na Googlu, družbenih omrežjih in forumih. Na spletno stran pa jih le vpišimo sami.
Druga možnost je izraba geografskega oblikovanja cen. Pri izdelkih, ki se fizično pošljejo, je to nekoliko težje, pri storitvah pa precej laže. Pogosto dobimo drugačno ceno, če trgovino obiščemo iz druge države, kamor se lahko odpravimo kar z VPN. Brisanje piškotkov in uporaba drugega brskalnika sta tudi ukrepa, ki ju lahko hitro preverimo.
Nekateri trgovci ponujajo izdatne popuste za nove stranke, v kar se lahko prelevimo z novim elektronskim naslovom (ali pa z uporabo podatkov katerega od družinskih članov). To pogosto ni v skladu s pogoji uporabe, zato velja biti pazljiv in zmeren.
Še ena možnost pa so strani, ki ponujajo različne popuste in kupčije. Ti so običajno na voljo za točno določene izdelke.
S tem je povezano tudi posredovanje oziroma povezano trženje (affiliate linking), ki je za mnoge manjše ustvarjalce prvi in najpomembnejši vir financiranja, dokler ne »zrastejo«. Ustvarjalci lahko ponujajo kode za spletni nakup izdelkov ali storitev, ki njihovim obiskovalcem zagotovijo popust, ustvarjalcem pa provizijo. To je zelo transparentno početje, ki ga nihče ne skriva. Tudi če ustvarjalci ne nudijo kod za popust, še vedno lahko dobijo napotitveno provizijo (affiliate commission), kadar svoje obiskovalce pripeljejo do spletnih trgovin in nakupa izdelkov. Prodajalci želijo vedeti, kako so njihove stranke zajadrale v njihove spletne trgovine, predvsem pa želijo svoje izdelke prodati.
Četrta možnost financiranja ustvarjalce vsebin je prodaja lastnega promocijskega materiala (merchandise), za kar potrebujejo močno in prepoznavno blagovno znamko. Ta možnost je lahko najdonosnejša, a je v praksi uporabna le za največje ustvarjalce, prinaša pa tudi visoke začetne stroške (material, oblikovanje, distribucija).
Kdor svojo pot šele začenja, ima v resnici precej omejene možnosti. Nekaj evrov bo napraskal iz oglasnega prostora, ki ga bo zanj prodajal Google, še največ pa bo poskušal iztržiti iz povezanega trženja oziroma napotitev. To je prvi drobec predznanja, ki ga potrebujemo za današnjo zgodbo, zato bi bilo hudo neprijetno, če bi se v to razmerje vrinil nekdo tretji. Denimo Paypal.
Amazon je že davnega leta 2019 razširitev Honey označil kot zlonamerno, nato pa jo je kupil Paypal.
Manj etičnih možnosti, kot so v celoti plačani prispevki, tako rekoč reklame, ne bomo posebej omenjali, dasiravno niso tako zelo redke.
Kode za popuste
Kakor fizične trgovine tudi spletne nudijo različne popuste, ker je psihologija pokazala, da je to eden največjih pospeševalcev prodaje. Poleg univerzalnih popustov, ki so na voljo vsem strankam in so omejeni na izdelke in časovno obdobje, poznajo tudi kode za popuste. Podobno kot so trgovine nekdaj v časopisih in letakih objavljale kupone za popuste, tako tudi spletne trgovine ponujajo kode za popuste. Če takšno kodo vpišemo pred zaključkom nakupa, bomo plačali manj. Kode je treba le še najti.
Načinov je več, spletni ekvivalent širjenja od ust do ust pa so bili nekdaj forumi, danes pa čedalje bolj družbena omrežja. Kode lahko tudi preprosto poiščemo z iskanjem na Googlu, marsikatera spletna trgovina pa jih sama oglašuje na svojih straneh na profilih družbenih omrežij. Zlasti pred večjimi nakupi se izplača vzeti si nekaj minut časa in preveriti, ali je kje na voljo možnost za nekajodstotni popust. Škoditi ne more, bi si dejali, in to je drugi drobec predznanja za danes. (Škodi sicer lahko, in to precej.)
Dandanes obstajajo aplikacije za skorajda karkoli, njihova ustreznica na namiznih računalnikih pa so razširitve za brskalnike. Kot ena izmed dobičkonosnih niš se kar sama ponuja aplikacija, da bi prebrskala splet in poiskala vse kode za popust, ki delujejo v posamezni spletni trgovini, nato pa nam bi pri nakupu izdelka ponudila najboljšo. Težko si je predstavljati, kdo ne bi želel uporabiti takšnega orodja, saj v najboljšem primeru omogoča izdatne prihranke, v najslabšem primeru pa – nismo nič na slabšem. Spet - verjetno lahko že uganete, da je to daleč od resnice.
Honey
Ryan Hudson in George Ruan sta dobila takšno zamisel že leta 2012, ko sta v Los Angelesu ustanovila podjetje Honey. Razvijala sta razširitev za brskalnik, ki bi lezla po internetu in hkrati gradila skupno zbirko vseh znanih kod za spletne popuste. Razširitev bi uporabnikom ob spletnem nakupovanju samodejno vnesla najugodnejši kupon. V dveh letih je Honey nabral že milijon uporabnikov, vrednost podjetja pa je hitro rasla. Če so še januarja 2018 zbrali 40 milijonov dolarjev zagonskega kapitala, je zgolj dve leti pozneje Paypal podjetje kupil za štiri milijarde dolarjev. Kasneje se je storitev preimenovala v Paypal Honey.
Honey je prvi milijon uporabnikov zbral organsko, ko se je vest o uporabni razširitvi širila po forumih in Redditu. Nadaljnjo rast, ki je vodila do skoraj 20 milijonov uporabnikov, pa je v veliki meri poganjalo tudi intenzivno oglaševanje. Honey je sklenil partnerstva s številnimi ustvarjalci na Youtubu in z vplivneži na drugih platformah, ki so promovirali (na prvi pogled) neškodljivo razširitev. Logika se je zdela obče koristna: ustvarjalci so dobili finančno podporo Honeyja, ta je širil zbir uporabnikov, ki so dobivali popuste, spletni trgovci pa so te kode tako in tako ponujali, zakaj jih torej ne bi nihče uporabljal?
Do konca lanskega leta je Honey sponzoriral več kot pet tisoč različnih prispevkov na Youtubu, ki so bili objavljeni na več kot tisoč kanalih. Skupno so nabrali več kot 7,8 milijarde ogledov, zato ni presenetljivo, da je tudi število uporabnikov Honeyja hitro raslo.
Prvi sumi
Eden izmed velikanov Youtuba je kanal Linus Tech Tips, ki ima več kot 16 milijonov naročnikov in objavlja vsebine s področja moderne tehnologije in potrošniške elektronike. Tudi ta je sklenil sponzorsko pogodbo s Honeyjem, a so jo v začetku leta 2022 razdrli. Kot razlog so navedli nepošteno uporabo povezav za povezano trženje (affiliate), a večjega odmeva v javnosti to razkritje ni povzročilo. K temu se bomo še vrnili.
Že leta 2020 je na forumu strani Linus Tech Tips eden izmed uporabnikov omenil govorice, da naj bi Honey kradel provizije ustvarjalcem, in pozval upravljavce strani, naj preverijo svoje sodelovanje s tem podjetjem. Apel je bil večidel spregledan in do leta 2022 se ni zgodilo nič.
Celo v podkastu z imenom The Honey Buzzcast, ki ga je izdajal Paypal, je eno izmed podjetij, ki sodelujejo s Honeyjem, javno govorilo o prednostih, ki jim jih prinaša sodelovanje. Med prednostmi je tudi določanje, katero kodo za popust bo Honey ponudil svojim uporabnikom (?). Spomnimo, Honey se oglašuje kot orodje, ki uporabnikom ponudi najboljši mogoči popust. V resnici pa trgovcem nudi precej drugačno storitev.
Pošteno velja povedati, da Honeyjeve nečedne prakse nikoli niso bile zares neznane, so bile pa dobro zakopane v pogojih uporabe. Prav tako se je zaradi splošnega nepoznavanja tematike le malokdo zares poglabljal v natančno delovanje, saj v najslabšem primeru Honey pač ne uredi popusta. Resnica je temnejša, na dan pa je privrela konec minulega decembra.
Kaj v resnici počne Honey
Javnost je na sporne prakse opozoril novozelandski youtuber, ki pripravlja kanal MegaLag. V odmevni objavi 22. decembra 2024 je nanizal kup nepravilnosti, s katerimi Honey brez olepševanja krade provizije ustvarjalcem. O odmevnosti videoposnetka priča dejstvo, da je imel 16 milijonov ogledov, četudi ima MegaLag manj kot 900.000 naročnikov (v treh dneh po objavi posnetka jih je imel 310.000!). Njegov drugi najpopularnejši videoposnetek ima štiri milijone ogledov.
Ko namestimo razširitev Honey, ta ždi v ozadju in domnevno pazi, da kupujemo najugodneje. A v resnici počne nekaj povsem drugega z zelo prefinjeno taktiko. Scenarijev je več. Za nekatere spletne trgovine bo Honey našel kodo za popust, ki bo običajno 5- ali 10-odstotni. Sumljivo pogosto je ta koda ravno HONEY5 ali HONEY10, ne pa kaj drugega. V še več primerih nas bo Honey obvestil, da ni našel nobene (boljše) kode in da lahko brez dvomov nadaljujemo nakup, saj smo našli najboljšo kupčijo. V obeh primerih razširitev prikaže pojavno okno, v katerem kliknemo V redu.
V ozadju pa bo ob kliku Honey zamenjal piškotek, ki spletni trgovini dokazuje vir, ki nas je pripeljal do nje. Četudi smo na stran prispeli od kakšnega youtuberja, ki bi moral dobiti provizijo ob nakupu, je Honey piškotek zamenjal s svojim in pobral provizijo sam. To se zgodi povsem brez vednosti uporabnika. Provizije so lahko znatne, pri nekaterih storitvah (denimo VPN) tudi 40- ali 50-odstotne, od česar ustvarjalci vsebin ne dobijo ničesar. Vse pograbi Honey, ker se na spletu večinoma uporablja model, pri katerem vso provizijo dobi zadnji napotovalec v spletno trgovino (last click attribution).
Zaradi tega početja, ki je ustvarjalce stalo milijone, je MegaLag afero označil kot največjo prevaro v zgodovini ekosistema ustvarjalcev digitalnih vsebin. A Honey ni oškodoval le ustvarjalcev vsebin oziroma vplivnežev, temveč tudi potrošnike. Honey nikoli ni zares iskal kod za popust na internetu, temveč je vsakokrat ponudil tiste, za katere se je dogovoril s trgovci. Četudi je na internetu obstajala koda za 20-odstotni popust, je Honey uporabniku prikazal kodo za 10-odstotni popust, če je to od njega želel trgovec.
Honey je namreč sklenil ogromno partnerstev tudi s trgovci, ki jim je kot prednost jasno ponujal možnost, da sami izberejo popuste. S tem je zavajal potrošnike, ki so bili prepričani, da jim nudi najboljšo kupčijo, zato je niso iskali sami. Obenem pa je Honey od trgovcev dobil še dodatnih 3–5 odstotkov provizije.
Honey je uporabljal še nekaj drugih trikov. Spletne trgovine so lahko sodelovale v programu Honey Gold. Četudi spletna trgovina sploh ni podpirala kod za popust, je Honey potrošniku ponudil sodelovanje v shemi za zbiranje točk. S tem ko je potrošnik kliknil povezavo, je napotovalno provizijo (affiliate fee) ponovno pobral Honey, potrošniku pa je vrnil zgolj drobiž. MegaLag je v praksi preizkusil to shemo in ugotovil, da mu je Honey Gold od 35,6 dolarja provizije, ki je pri nakupu nekega VPN ni dobil vplivnež, temveč zdaj Honey, vrnil 0,89 dolarja.
Honey je v nekaterih primerih ponudil tudi plačilo s Paypalom, četudi ga je spletna trgovina podpirala že sama po sebi. Tudi s tem je potrošnika zvabil v dodatni klik, ki je podtaknil Honeyjev piškotek in poskrbel, da je provizije odtekla k Paypalu. Honey je imel vedno isti cilj: ustvariti tisti zadnji klik, da bo poskrbel za piškotek, ki mu bo zagotovil provizijo.
Epilog
Po objavi MegaLagovega posnetka je internet skorajda pregorel, ustvarjalci vsebin pa so družno ugotavljali, da Honeyjeva plenilska taktika predstavlja resno grožnjo uveljavljenemu načinu financiranja. Vloženih je bilo tudi več tožb, ki si prizadevajo postati kolektivne (tak status jim mora pripoznati sodišče). Eno je vložil pravnik Devin Stone, ki vodi priljubljeni kanal o pravu LegalEagle, drugo pa GamerNexus. Napovedanih je še nekaj, v nadaljevanju pa bi sodišče lahko tožbe tudi združilo. Od Paypala zahtevajo poplačilo škode, ki je ustvarjalcem vsebin nastala zaradi Honeyjevih praks, ter opustitev teh ravnanj v prihodnosti. Tožijo torej v imenu ustvarjalcev, ne potrošnikov, a morda se pojavi tudi tožba teh.
Sodne bitke bodo nedvomno še dolge, izid pa je kot vedno negotov. Medtem pa na internetu potekajo tudi obračunavanja, kdo je za prevaro vedel in kdo bi bil moral spregovoriti. Ena izmed tarč je tudi Linus Tech Tips. Ko je leta 2022 prenehal sodelovati s Honeyjem zaradi kraje provizij, bi lahko tedaj znana dejstva javno izpostavil, pa tega ni storil, mu očitajo kritiki. Linus se je letos nespretno opravičeval, da si ni mogel privoščiti izrekati obtožb brez dokazov, čemur vsi niso verjeli. Dejstvo pa je, da je na forumu jasno zapisal, da sodelovanje prekinjajo, ker Honey krade napotovalne povezave. Očitno se je tedaj nihče ni zavedal, kaj to v resnici pomeni.
Bodimo jasni: zlobnež je v tem primeru Paypalov Honey. Zares presenetljivo pa je, da je taktika toliko let ostala pod radarjem, četudi je neposredno škodovala tisočem ustvarjalcem. Ti so – ironija usode je res neverjetna – promovirali orodje, ki jim je aktivno in sistematično škodovalo. Če je kdorkoli namestil Honey po nasvetu youtuberja, je ta izgubil vse napotitvene provizije od nadaljnjih kupov tega gledalca. Na internetu se je oglasilo precej ustvarjalcev, ki so se v preteklosti čudili, zakaj ne dobijo skoraj nič provizij, četudi imajo njihovi oglasi nekaj konverzije (v klike in nakupe).
Honey je v slabem mesecu dni po izbruhu afere izgubil dobre tri milijone uporabnikov, ki so odstranili njegovo razširitev. A v začetku februarja, ko je nastajal tale prispevek, Google razširitve Honey še vedno ni povsem umaknil s svoje spletne tržnice Chrome Web Store. V Singapurju, kjer je nastal ta prispevek, je še vedno na voljo, v Sloveniji pa denimo ne. Tudi skupna ocena je, kjer je, še vedno zelo visokih 4,6, ker je v preteklosti dobil ogromno odličnih ocen. Nove ocene so sicer zgovorne enice z jasnim zapisi o prevari (scam), a moramo klikniti Več, da jih vidimo.
Na koncu ostane le še eno vprašanje, na katero odgovora še nimamo. Provizije od napotitev imajo svoja pravila, in če jih ustvarjalci kršijo, izgubijo pogodbe. Ko je Honey pobiral milijonske provizije, ki so bržkone presegale dohodke legitimnih upravičencev, torej ustvarjalcev, so plačniki teh provizij to videli. Da je Honey lahko še vedno posloval, je moral obstajati neki odgovor. Amazon je že leta 2019 – še pred Paypalovim nakupom – razširitev Honey označeval kot varnostno tveganje. In vendarle je Honey uspešno deloval vsa nadaljnja leta. To je bilo mogoče le, ker so trgovci v njem videli zaveznika. Da jim je omogočal prikrivanje najugodnejših kod za popust, vemo. Ali so prihranili tudi, ker niso izplačevali dogovorjenih provizij ustvarjalcem, temveč Honeyju – in morda v odstotkih nižje, a to so že nepotrjene špekulacije –, pa se bo izkazalo na sodišču.
Ne glede na obstoj kod za popust je Honey našel različne scenarije, da je potrošnika nagovoril k zadnjemu kliku, s katerim je lahko podtaknil svoj piškotek za provizijo.
