Šlamparija

Še pred splavitvijo operacijskega sistema Windows 10 sem z veseljem preizkusil vsako izmed razvojnih različic (seveda v virtualnih napravah) in ves čas sem bil bolj ali manj navdušen nad novim Microsoftovim sistemom. Pogosto so se sicer pojavljale kakšne manjše težave, a v primerjavi s predhodniki je vseeno prinesel kar nekaj prednosti, predvsem hitrejše, bolj tekoče delovanje in dobro podporo strojni opremi, za katero je vse redkeje potrebna namestitev gonilnikov s CDjev ali spleta.

Pa vseeno je po skoraj dveh letih občutek še vedno podoben, kot je bil pred njegovo splavitvijo. Občutek, da gre za nekaj, kar je še v razvoju, v Linux svetu bi se ga morale držati številke 0.5 ali kaj podobnega. To, da se popravki nameščajo povsem samodejno, je resda dobra odločitev z varnostnega vidika (kot smo videli pri napadu WannaCry), a zakaj, zaboga, nas med delom sprašuje po vnovičnem zagonu? Zakaj so te nadgradnje sposobne zasesti tako rekoč vso razpoložljivo omrežno pasovno širino, čeprav uporabnik aktivno prenaša večje datoteke s spleta?

Ravno v teh dneh sem znancu pomagal pri namestitvi nekaj programov na povsem nov, ravno kupljeni namizni računalnik. Namestim nekaj programov, dovolim vse sistemske nadgradnje, namestim še par programov neposredno iz Windows Stora (na izrecno željo lastnika računalnika). Nastavim mu še poštni naslov (v novem programu Windows Mail) in ga obvestim, da je vse pripravljeno.

V takih trenutkih dejansko razumem, zakaj so pametni telefoni tako resen konkurent računalnikom.

A me kmalu kliče nazaj, da nič ne deluje. In res – programi, ki so del sistema Windows, ne delujejo. Priklopim se prek TeamViewerja, ne deluje Start Meni ne Windows Store niti pošta ne kalkulator. Pobrskam po spletu, kjer najdem malo morje podobnih, sorodnih, tudi enakih težav in še večje morje mogočih rešitev. Nekaj jih ne deluje in po kar nekaj ukvarjanja (in šarjenja v PowerShellu) se zdi, da so težave rešene, a žal ni tako. Potreben je okenski Restore, vgrajen v sam sistem, da začne spet vse delovati.

Znova ponovim vajo, namestim programe, tokrat se ne dotikam Windows Storaa. Kmalu spet enak problem. Te vrstice moram torej kmalu zaključiti, da ga lahko spet pokličem in se na novo lotim reševanja težav. Pa vem, da nisem edini. Ob tem se resno sprašujem, zakaj, zaboga, se še vedno ubadamo s takimi rečmi. Mar se Microsoft ne ukvarja že več kot trideset let z operacijskimi sistemi?

Ob tem sicer velja poudariti, da so imele svoje težave tudi vse ostale Windows različice. Konec koncev gre za res kompleksno in enormno količino programske kode z vseh mogočih vetrov. A vsakič, ko me program Settings pošlje v Control Panel, si res ne morem kaj, da ne bi vsaj po tihem malo zaklel. V takih trenutkih dejansko razumem, zakaj so pametni telefoni tako resen konkurent računalnikom.