Slep je, kdor se s petjem ukvarja

Ko so septembra lani še zadnji ponudniki elektronskih komunikacij, ki poslujejo na maloprodajnih trgih, objavili svoja letna poročila za preteklo leto, je postalo še zadnjim dvomljivcem jasno, da je celotna panoga v globoki krizi. Operaterji se otepajo z izgubami, nimajo prave razvojne strategije in težko pridobivajo nova posojila. Čeprav so v preteklem letu zviševali cene storitev, je vprašljivo njihovo dolgoročno preživetje, če ne bo prišlo do združevanj ali če lastniki ne bodo zagotovili svežega kapitala. Težko pričakovanih kupcev pa ni od nikoder, saj je tudi do zdaj radodarnemu Telekomu Slovenije pošla sapa.

Že precej pred nastopom splošne gospodarske krize (ki je danes marsikomu "priročen" izgovor za težave v poslovanju) smo v članku septembra 2007 ugotavljali, da se večina alternativnih operaterjev otepa z izgubami. Od takrat do danes je še nekaj operaterjev nehalo poslovati, tako da je od vsaj dveh ducatov ponudnikov dostopa do interneta pred dobrim desetletjem ob operaterju "nacionalnega pomena" Telekomu Slovenije preživela le peščica. Ker smo Telekomu leta 2010 posvetili kar tri članke, si tokrat oglejmo, kakšni izzivi v letu 2011 čakajo tri njegove največje konkurente, AMIS, Tušmobil in T-2.

Iz tabele, kjer povzemamo nekaj osnovnih kazalnikov poslovanja v letu 2009 za navedene tri operaterje, je razvidno, da vsi poslujejo s precejšnjo tekočo izgubo, iz česar lahko sklepamo, da so cene, ki jih zaračunavajo uporabnikom, vsaj za četrtino prenizke. Skupna izguba (ob stanju na dan 31. 12. 2009, leto kasneje je bila kvečjemu še višja) pri vseh pomeni pomemben delež letnega prometa. Pri Tušmobilu in pri T-2 nismo upoštevali pričakovanih "dobičkov" iz vloženih odškodninskih tožb, zato tudi pri AMISu nismo upoštevali Telekomove "donacije" 7,8 milijona evrov na račun zunajsodne poravnave v letu 2009.

V drugi tabeli primerjamo tržne dežele navedenih operaterjev na ključnih maloprodajnih trgih. Pri internetu prek priključkov xDSL in pri IP televiziji razen omenjenih treh operaterjev Telekom nima druge konkurence (pri čemer je alternativa IP televiziji kabelska televizija). Preostala konkurenca (specializirani ponudniki) ima na trgu IP telefonije 26 % tržni delež (predvsem Telemach in In.Life) in na trgu mobilne telefonije 35,6 % tržni delež (prevsem Simobil in Debitel). Na širokopasovnem dostopu prek optičnih priključkov imata zaenkrat tako rekoč monopol T-2 in Telekom, a se utegne precej spremeniti po 1. juliju, ko bo APEK razvezal optično zanko in bodo Telekomove priključke FTTH lahko uporabljali tudi drugi operaterji.

AMIS

AMIS je operater z najdaljšo tradicijo v Sloveniji, ki se je pojavil že leta 1996, najprej kot blagovna znamka sodelujočih lokalnih ponudnikov, katerih uporabnike je kasneje "prevzelo" podjetje Medinet iz Maribora in se ob prodaji tujemu lastniku leta 2006 preimenovalo v AMIS. O njem smo podrobno pisali že oktobra 2008. Čeprav v devetdesetih letih razmeroma uspešna blagovna znamka na trgu klicnega dostopa do interneta (predvsem na račun sodelovanja desetih podjetij), so se z nastopom širokopasovnega interneta v tem desetletju za AMIS začele težave, saj ni mogel resno konkurirati poslovnemu modelu širokopasovnega interneta (visoke cene infrastrukture, nizke cene končnih storitev), kakor ga je zastavil nacionalni telekomunikacijski operater v sodelovanju s SIOLom.

Zaradi poslovnega modela, ki diskriminira SIOLu konkurenčne ponudnike in ki ga v vseh letih ni uspelo preprečiti niti APEKu niti UVKu, je AMIS maja leta 2008 vložil odškodninski zahtevek proti Telekomu Slovenije v višini skoraj 57 milijonov evrov, kasneje pa je "za vsak slučaj" Telekom prijavil še na UVK zaradi kar desetih domnevnih zlorab prevladujočega položaja v dveh različnih postopkih. Ko je UVK konec leta 2009 v prvem od obeh postopkov objavil povzetek relevantnih dejstev, sta se Telekom in AMIS nenadoma zunajsodno poravnala za slabih osem milijonov evrov in to je AMIS rešilo že pred peto zaporedno letno izgubo in je leto 2009 končal celo z dobrim milijonom evrov "dobička".

Medtem ko je AMIS v letih 2004 do 2008 dosegal hitro rast uporabnikov in prihodkov (v povprečju vsaj 20 % na leto - ob hkratnih izgubah), se je rast prihodkov v letu 2009 ustavila in je bila praktično enaka kot leta 2008 (dobrih 25 milijonov evrov - ne računajoč Telekomovega "darila"), in to kljub temu da se je število uporabnikov povečalo s 63 na 86 tisoč (ob praktično nespremenjenih tržnih deležih). Lastniki, ki so doslej v AMIS vložili skoraj 30 milijonov evrov (kakšnih 8 milijonov za nakup in 21 milijonov v dokapitalizacijah), bodo ob največ 50 tisoč uporabnikih (AMIS v svojih poslovnih poročilih posameznega uporabnika šteje večkrat - za vsako storitev posebej), da bi povrnili svoj vložek, morali enega uporabnika prodati po vsaj 600 evrov, to pa ni bilo realno niti pred nastopom zadnje finančne krize (še posebej zato, ker AMIS ne ponuja mobilne telefonije oziroma četverčka storitev).

Tušmobil

Tušmobil, ki je storitve začel ponujati konec leta 2007, je ustanovil znani veletrgovec Mirko Tuš leta 2006 na pogorišču enega od svojih številnih podjetij. Vse kaže, da je imel svetovalce med nekdanjimi vodilnimi kadri Mobitela, ki so mu mobilno telefonijo predstavljali kot zlato jamo, potem ko se je Western Wireless (Vega) leta 2006 umaknil s slovenskega trga. Kot smo ugotavljali v članku "Zakaj je bil odstavljen direktor APEKa" lanskega januarja, je Tušmobil očitno imel protekcijo pri APEKu, s pomočjo katere je prihranil precej stroškov poslovanja (brezplačen številski prostor, brezplačne frekvence, "ugodne" cene gostovanja v Mobitelovem omrežju). V začetku leta 2009 je Tušmobil prevzel še ponudnika interneta Tuš Telekom in zdaj Tušmobil ponuja vse telekomunikacijske storitve pod enotno blagovno znamko, vendar pa sta spletni strani www.tustelekom.si in www.tusmobil.si še vedno ločeni. Tušmobil še danes ne ponuja četverčka storitev (trojček plus mobilna telefonija), kar je napovedoval že ob svoji ustanovitvi leta 2007, pa tudi sicer se ne trudi posebej s trženjem interneta, televizije in telefonije (kjer so se njegovi tržni deleži lani že začeli manjšati). Že večkrat so se slišale novice o skorajšnji prodaji Tušmobila, vendar do prodaje ni prišlo, menda zaradi prevelikih pričakovanj prodajalca, ki pa jih število naročnikov ne upravičuje.

Tuš Telekom je konec leta 2007 (ko je bil njegov direktor Ivica Kranjčević) vložil odškodninski zahtevek proti Telekomu Slovenije v višini 21,5 milijona evrov zaradi škode, ki naj bi jo povzročile Telekomove zlorabe prevladujočega položaja (v posebnem postopku jih ugotavlja tudi UVK), in jo kasneje povišal na dobrih 28 milijonov evrov (do danes je z zamudnimi obrestmi 38 milijonov evrov). V letošnjem januarju se je po skoraj štirih letih pričela glavna obravnava, vendar pa sta na sodišču bila opravljena samo dva poravnalna naroka, ki pa nista uspela, tako da se bo glavna obravnava nadaljevala maja 2011. Vse kaže, da si je sodnica aktivno prizadevala za sklenitev sodne poravnave, saj sta na drugi narok prišla tudi oba direktorja podjetij, Ivica Kranjčević (ki je sedaj direktor Telekoma) in Matjaž Savodnik, vendar pa sem kot kaže, niso mogli dogovoriti okrog višine zneska poravnave. Ob Tušmobilovi izgubi okrog 90 milijonov evrov mu poravnava s Telekomom v višini nekaj milijonov evrov ne bi bistveno pomagala, na poravnavo v višini kakšnih 20 milijonov evrov pa Telekom zaradi slabega finančnega položaja ne more pristati.

T-2

Projekt T-2 so, podobno kot projekt Tušmobil, "vzpodbudili" razočarani nekdanji telekomovci oz. SIOLovci. V začetku tega leta se je potrdilo, da je bil projekt zastavljen na nerealnih temeljih, to je na politiki nizkih cen in ob predpostavki, da imajo njegovi lastniki neskončno denarja. Čeprav cerkev res operira z večnostjo in neskončnostjo, pa je tudi njej lansko leto (čudež?) zmanjkalo denarja. Večinski lastnik T-2, holding Zvon Ena (v posredni lasti mariborske nadškofije), je sredi januarja razglasil insolventnost in do srede februarja je moral izvesti predlog finančne reorganizacije.

Ker T-2 Telekomu že dalj časa ni plačeval računov (Telekom pa mu ni smel odreči storitev, ker bi bili oškodovani nič krivi uporabniki T-2), je Telekom konec lanskega leta za T-2 predlagal uvedbo stečajnega postopka. Vodstvo T-2 se je še pravočasno "ubranilo" z nasprotnim predlogom za uvedbo prisilne poravnave, ki jo je pristojno sodišče uvedlo v začetku tega leta. Kot je razvidno iz načrta finančnega prestrukturiranja, ima T-2 prek 300 milijonov evrov dolgov, od tega 125 milijonov do bank in 193 milijonov do dobaviteljev. Največji upnik s 75 milijoni evrov je podjetje Gratel, ki je za T-2 gradilo optično omrežje. T-2 upnikom predlaga postopno plačilo približno tretjine dolgov najkasneje do leta 2018, in če bo 60 % upnikov potrdilo prisilno poravnavo, bo T-2 na račun upnikov, to je dobaviteljev, "prihranil" 126 milijonov evrov.

O T-2 smo že pisali pred skoraj štirimi leti (aprila 2007). V začetku leta 2007 je namreč T-2 zaradi domnevnega oviranja pri vstopu na trg proti Telekomu vložil odškodninski zahtevek v višini 129,5 milijonov evrov (do danes se je nateklo za dobrih 55 milijonov evrov obresti). Lani je T-2 (spet "za vsak slučaj") na UVK sprožil še postopek ugotavljanja Telekomove zlorabe prevladujočega položaja na medoperaterskem trgu razvezanega dostopa do krajevne zanke in podzanke, kar je bila tudi podlaga za njegov odškodninski zahtevek, ki pa utegne še vrsto let čakati na sodni epilog, saj se glavna obravnava še sploh ni začela. S postopkom prisilne poravnave, ki se zna s spretnimi odvetniki zavleči še v naslednje leto, si je T-2 "kupil" nekaj miru in sodišče je odpravilo blokade na njegovih transakcijskih računih, ki jih je zahteval Telekom. Direktor T-2, Uroš Rožič, je na spletni strani zagotovil, da postopek prisilne poravnave ne pomeni nikakršnih sprememb za uporabnike storitev, ki jim bo T-2 tudi v prihodnje nemoteno zagotavljal naročene storitve.

On živi, umrje brez denarja

Podobno, kot je največji slovenski pesnik nekoč ugotavljal, da je slep, kdor se s petjem ukvarja, se operaterji elektronskih komunikacij in njihovi lastniki danes sprašujejo, kaj jim je bilo, da so se podali na trnovo pot elektronskega povezovanja ljudi, kako dolgo bodo ob trenutnih razmerah še živeli in koliko denarja bodo na koncu izgubili. Navsezadnje bo za njimi ostala samo pesem, tako kot za poetom ...