Slovenija, zlobna mačeha e-bralnikom

Slovenci radi planinarimo, 'šimfamo', pijemo … beremo pa po zadnjih raziskavah menda niti ne preveč. Čeprav smo si že v prejšnji državi omislili knjižnični sistem, ki je tudi najbolj revnim omogočil dostop do knjig. No, zadnjih deset let imamo celo storitev, s katero si knjigo lahko izposodimo, ne da bi šli od doma. Ampak stvari so, kot si lahko mislite, nekje vmes zavile čisto po slovensko.

Spletna trgovina Biblosa

Pred dobrimi desetimi leti sem sedel na pijači z direktorjem ene manjših slovenskih založb in kot navdušenec nad svojim prvim e-bralnikom sem ga seveda podrezal z vprašanjem, kdaj bomo lahko na bralnike naložili kaj več od avtorsko brezplačnih Jurčiča in Cankarja. Odgovor je bil nekako takšen: »Ah, ne. Ne boste nam zdaj še knjig kradli, saj že itak komaj preživimo!« Pomešano kakopak tudi z nekaj sočnimi kletvicami.

Desetletje pozneje je situacija precej, precej boljša. Knjige si lahko izposodimo prek simpatične zmede naših knjižničnih organizacij, denimo prek Cobbisa, Biblosa, dLiba in še kje. Svoje platforme počasi gradijo založbe, denimo Mladinska knjiga. Na prvi pogled je vse lepo in posuto z roza sladkorčki, v resnici pa ni čisto tako. Če take knjige beremo na mobilniku, tablici ali računalniku, potem težav ni. V resnici pa je edina prava uporabniška izkušnja tista, pri kateri uporabimo e-bralnik. Torej namensko napravo, ki digitalni tisk prikazuje na t. i. e-papirju.

O prednostih takega branja smo v Monitorju že veliko pisali, nazadnje v lanski februarski številki. Na kratko pa – tak bralnik v nasprotju z LCD in s sorodnimi zasloni nima odbleska, zato je čtivo na njem lepo berljivo tudi na poletnem opoldanskem soncu nekje na Karibih. Zaradi drugačnega načina prikazovanja porabi tudi precej manj energije, zato tak bralnik tudi pri obsedenem branju polnimo morda le enkrat na teden, sicer pa žico potrebujemo še redkeje. Zaradi tega ima naprava tudi precej lažja baterijo in zaslon, med branjem na hrbtu jo tako precej lažje držimo v rokah kot pa tablico. Ali celo telefon.

Ampak če v Sloveniji želite uporabiti namensko napravo, torej e-bralnik, se boste znašli v hudi zagati. Preostane vam namreč le storitev Biblos. Če ob tem nimate prave blagovne znamke e-bralnika, boste na njem še naprej brali le literaturo v tujem jeziku. Še več, čisto lahko, da ste si omislili pravega, pa se je čez nekaj mesecev vse spremenilo, vi pa spet tolčete angleščino. Kdo je kriv? Gremo lepo po vrsti.

Biblos

Prvo ledino digitalne knjižnice in z njo e-izposoje je zaorala Beletrina, tedaj še študentska založba v okviru ŠOU. Svojo platformo po imenu Biblos so v javno-zasebnem partnerstvu ustvarili skupaj z Narodno univerzitetno knjižnico, Inštitutom za informacijske znanosti (IZUM) ter s slovenskim Združenjem splošnih knjižnic (ZSK). Prvič smo Biblos lahko preizkusili leta 2013, s čimer smo pri nas premierno dobili platformo, ki omogoča izposojo knjig iz praktično vseh slovenskih knjižnic, obenem pa je to bila tudi e-knjigarna, kjer je bilo knjigo mogoče tudi kupiti.

To pa je istočasno tudi začetek precej burne zgodovine te platforme. Začenši s privatizacijo Beletrine, ki je sledila približno leto po splovitvi Biblosa. Beletrina tako naenkrat ni bila več študentska založba, pač pa je postala javno-zasebni zavod. Še bolj kot to pa je uporabnike jezil sistem, ki nikoli ni deloval prav dobro, na drugi strani pa nakupi in izposoja knjig za ZSK tudi niso ravno poceni. Cena, ki jo knjižnice plačajo za nakup ene licence, torej enega izvoda knjige, je sestavljena iz dveh delov: cene za nakup licence, ki znaša povprečno okoli 20 evrov, in zneska, ki ga knjižnica plača ob nakupu vsake licence kot uporabnino za portal, ta znaša 16,57 evra. Uporabnina, tako Beletrina, zajema stroške delovanja in vzdrževanja sistema, nadgradenj in aplikacij, stroške dela ter najem strežniških kapacitet. Za vsako licenco pa knjižnica ob vsaki izposoji plača še 0,15 evra za zaščito DRM (saj veste, proti – pri nas tako priljubljenemu – kopiranju vsega digitalnega). Vse te stroške seveda poravna knjižnica, za njihovega člana, ki je poravnal članarino, pa je brezplačna.

Biblosova uradna bralnika Inkbook

Ko je Agencija za varstvo konkurence leta 2020 analizirala knjižni trg pri nas, so ugotovili, da knjižnice polovico sredstev, ki jih dobijo za nakup e-knjig, porabijo za plačilo uporabnine platforme Biblos. Z drugimi besedami, knjižnicam je zaradi vseh teh stroškov za dejanski nakup knjig preostala le še polovica denarja, namenjenega za nakup gradiva.

Beletrini smo za javni denar vzpostavili platformo, s katero je deset let fino služila, zdaj pa so se odločili odpreti še svoj oddelek s strojno opremo in malček zaslužiti še tam.

Predsednica ZSK Vesna Horžen pravi, da v združenju sicer že leta opozarjajo na problematično delovanje Biblosa, zato so leta 2019 pripravili natančen popis težav Biblosa in ga poslali Beletrini. A zgodilo se ni nič. Pripomb niso upoštevali, še več, do spiska s pripombami je imela založba Beletrina menda hudo podcenjujoč odnos. Prav tako je leta 2019 ZSK med uporabniki Biblosa izpeljal anketo, ki je pokazala, da sta s platformo nezadovoljni dve tretjini uporabnikov.

Pa e-bralniki?

Ena ključnih pomanjkljivosti Biblosa je slaba podpora branju na bralnikih. Že od samega začetka. Vodstvo Beletrine je tedaj pojasnjevalo, da uporabnikov Amazonevega Kindla ne morejo uslišati, saj gre za docela zaprt sistem, v katerem knjig ne morete kupovati od nikogar drugega kot od Amazona. Kar drži. Pripustili pa so vse izdelke, ki ponujajo aktivacijo računa Adobe ID, med njimi tudi drugega velikega globalnega ponudnika, kanadsko podjetje Rakuten Kobo. Njihovi istoimenski bralniki so pri nas prav zaradi tega postali zelo priljubljeni. Pa seveda zato, ker podpirajo številne odprte formate, kakovost branja pa je primerljiva s kindli. No, tudi cena naprav je primerljiva z Amazonovimi. Da pa ste si na Kobu lahko uspešno izposodili knjigo prek Biblosa, je bilo potrebno nekaj programske telovadbe. Take, ki je vsi uporabniki morda tudi niso sposobni izpeljati. Najprej je bilo treba knjigo z Biblosa prenesti na domači računalnik in jo tam obdelati z aplikacijo Adobe Digital Editions, ki je poskrbela za DRM-zaščito, nato pa jo po kablu USB prenesti na bralnik. Pri Beletrini so se namreč odločili za povsem zaprt sistem upravljanja digitalnih pravic, t. i. trdi DRM. Ampak nekje v sredini lanskega leta so novice postale še bolj mračne.

Odločili so se namreč za prehod na nov sistem šifriranja. Kot pravijo, so bile z Adobe Digital Editions tehnične težave pri delovanju na platformi Android, pri čemer Adobe menda ni imel posluha za nadgradnjo na svoji strani.

Kupci bralnikov znamke Kobo se še posebej pridušajo na spletu. Z mesecem aprilom njihove naprave ne bodo več delovale z Biblosom.

Zato so že prešli na platformo Biblos 2.0, ki bo podpirala le še bralnike InkBook in nekatere novejše izdelke znamke PocketBook. Oboji so v resnici tablice z Androidom, vendar z zaslonom e-ink. Pri Biblosu sicer že ves čas močno priporočajo nakup inkbookov, istoimenskega poljskega proizvajalca. Bržkone tudi za to, ker je to njihov uradni bralnik, dve njegovi različici pa sta naprodaj na njihovi spletni strani. Za 6-palčnega Calypso Plus je treba odšteti 135 evrov, za 7,8-palčnega Focusa pa 235 evrov. Pri čemer niti niso zelo pohlepni s provizijo, napravi na spletni strani proizvajalca staneta po 129 in 229 evrov. Pa vseeno. Če povzamemo s kmečko pametjo: Beletrini smo za javni denar vzpostavili platformo, s katero je deset let fino služila, zdaj pa so se odločili odpreti še svoj oddelek s strojno opremo in malček zaslužiti še tam.

Pri Slovencih, ki so si zadnja leta prav zaradi možnosti izposoje e-knjig omislili bralnik Kobo, je seveda završalo. Naprava je z novo Beletrinino nadgradnjo postala uporabna le še za gradivo v tujem jeziku.

No, ne povsem, obstaja še ena možnost, ki je doslej še nismo omenili – to je nam vsem dobro znano piratiziranje. Poslovni model, h kateremu smo Slovenci v zgodovini pogosto prisiljeni po tem, ko nam država ali kdorkoli tam-gori-že ni sposoben priskrbeti filma, serije, igre ali knjige v nekem spodobnem času, po normalni ceni. Ali se torej e-knjige da 'izposoditi po Krpanovo'? Kakopak. Postopka sicer ne bomo opisovali, ker to 'ni lepo', na kratko pa je e-knjige, denimo iz Beletrine, pred tem na računalniku treba obdelati s programom Calibre, nato pa v poljubnem formatu prenesti na poljubno napravo. Tudi na Amazonevega Kindla, če smo že pri tem. To gre brati kot naš mali robinhudovski prispevek k srednjeveško mačehovskemu odnosu države, ki za povrh še trati naš denar.

Še kake dobre novice?

O, ja. Ker so se pri ZSK naveličali Beletrinine arogance, so pred dvema letoma skupaj z Inštitutom informacijskih znanosti (IZUM) začeli razvoj nove platforme za izposojo e-knjig, z njo pa tudi novega poslovnega modela, po katerem knjižnice za pakete e-knjig ne bodo več plačevale vnaprej, pač pa glede na število dejanskih izposoj posamezne e-knjige.

Mariborski Inštitut informacijskih znanosti nam je dal že Cobiss, v kratkem pa bomo lahko preizkusili še Elo.

Pripravljena je nova aplikacija, imenovana COBISS Ela, ki bo založnikom omogočala nalaganje e-knjig, te pa bodo nato zaščitene z odprtokodno rešitvijo Readium. Kot so nam povedali na IZUM, bodo založniki poslej ob nalaganju posamezne e-knjige sami določili časovni okvir, kdaj bo e-knjiga knjižnicam in članom knjižnic na voljo, sami bodo napravili oceno vrednosti ene izposoje in določili mejno število izposoj ter morda dodali opis, žanr in po potrebi tudi naslovnico. Vsi ti metapodatki bodo obenem preneseni tudi v sistem COBISS+.

Poslovni model, ki bo povezoval knjižnice in založnike, pripravlja ZSK. Knjižnice bodo lahko same določale svoj nabor e-knjig in pogoje, pod katerimi jih bodo ponujale svojim članom. Določile bodo lahko največje število istočasnih izposoj in največje število dovoljenih izposoj za vsako e-knjigo. Ko bo knjižnica dodala e-knjigo v svoj nabor, ji ne bo treba ničesar plačati vnaprej, pač pa bo plačala le za dejansko izposojene izvode. Razvoj in vzdrževanje platforme COBISS Ela bo za založnike, knjižnice in bralce brezplačen, saj bo financiran v okviru rednega programa dela IZUM. Kot so še dodali, načrtujejo, da bo platforma zaživela sredi junija 2024.

Kaj pa naš problem, torej branje na e-bralnikih? Z IZUM odgovarjajo, da bo sistem podpiral odprtokodni aplikaciji Thorium in Aldiko Next, ki bosta tudi poslovenjeni. Kar pomeni, da bo knjige z nove platforme moč brati tudi na e-bralnikih, ampak zgolj tistih, ki delujejo na platformi Android. Pri nas jih je naprodaj kar nekaj, denimo proizvajalcev Boox in PocketBook. Kar je približno 'okej', če bo tako tudi ostalo. No, lastniki kobov, zlasti tisti, ki so si ga omislili nedavno, pa se lahko mirno kujajo dalje.