Službeni Mac
Vedno več podjetij se zaveda, da je dober računalnik osnovna oprema slehernega delovnega mesta. Nekdaj neosebne in šibke PC škatle so zamenjali zmogljivi prenosniki, ki omogočajo, da se delo nikoli ne konča. Ker delovni stroj kupujemo za več let, je odločitev preprosta, zaposleni bodo najbolj produktivni z Macom. Ko nam delodajalec dostavi računalnik z logotipom ugriznjenega jabolka, nas poleg privajanja na novo delovno okolje čaka še nekaj osnovnih opravil.
Selitev
Po vznemirljivem odpiranju lično zapakirane škatle nas čaka selitev podatkov iz starega računalnika v novi prenosnik. Postopek je enak ne glede na to, kakšen je bil predhodnik. Prenašanje podatkov tako iz PCja kot starejšega Maca nam omogoči Applov pripomoček Migraton Assistant. Najlažja pot je prenašanje podatkov v prazen jabolčni računalnik, a bo Migration Assistant deloval tudi, če je sveži Mac že nastavljen in delujoč. Če v njem ni enakega uporabniškega imena, bo nastavil novega in nanj prenesel želene podatke. Če sta uporabnika na starem in novem Macu enaka, bo od nas zahteval, da spremenimo ime tistega, ki ga selimo. Sleherni računalnik v selitveni enačbi mora biti povezan v mrežo in po možnosti brez virusov ali kakršnihkoli drugih problemov, ki bi se ob selitvi podvojili.
Selitev iz starega računalnika v novi Mac je najlažja z Applovim programskim pomočnikom, ki sliši na ime Migration Assistant.
Ko podatke prenašamo iz starega Maca v novega, se privzeto prenesejo vsi podatki, od datotek, nastavitev do nameščenih aplikacij. Kopiranje zajema sleherno podrobnost, tudi ozadje in ikone na namizju. Slab občutek, ko na novem računalniku zagledamo znano okolje, ni varljiv. Poleg dvoma v brezmadežnost prišleka nas upravičeno skrbi, da so se v njem znašle tudi odvečne datoteke, ki brez razloga zasedajo dragoceni diskovni prostor.
Migration Assistant pri selitvi ne podpira brskalnika Chrome, a se Googlov spletni pohajkovalec na srečo znajde sam.
Pri prenosu podatkov iz PCja nam Migration Assistant ne prenese vseh datotek, kar je logično, saj mnoge v novem okolju ne bi delovale. Selitveni pomočnik nam bo v Maca prenesel večino datotek z uporabniškega imenika, med njimi ne bodo manjkale shranjene slike, video posnetki, dokumenti in glasba, medtem ko se bodo stiki, koledar in elektronska pošta prenesli s pomočjo ustreznih namenskih programov, kot so Outlook, Outlook Express, Windows in Live Mail. Migration Assistant drugih poštnih odjemalcev, na primer Thunderbirda, ne podpira. Enako se pri prenosu zaznamkov opira na brskalnike Internet Explorer, Firefox in Safari, za uporabnike Googlovega spletnega pohajkovalca pa poskrbi kar spletni velikan sam.
Težave
V idealnem okolju Migration Assistant opravi delo z odliko. Najbolje deluje, ko podatke prenaša na novejšega Maca s posodobljenim operacijskim sistemom in načinom Target Disk Mode. Najpogostejša težava, ki nas ob prenašanju podatkov doleti, je ustavitev delovanja sredi poti, zaradi težav z omrežjem ali diskom. Po nekaj neuspelih poskusih, da bi nadaljeval, nam Migration Assistant postreže z opravičilom. Ne preostane nam drugega, kot da izbrišemo napol prenesenega uporabnika in postopek ponovimo od začetka. Odločitev ni lahka, saj prenašanje prek omrežja v povprečju traja od osem do štiriindvajset ur, način Target Disk Mode pa od štiri do osem.
Ker so novejši Maci navadno opremljeni z diskom SSD, trčimo ob novo oviro. Izvirni disk je večji od ciljnega. Odločiti se moramo, kateri podatki so nam nujno potrebni v novem domu in kateri bodo večno ostali, kjer so. Prva tarča so fotografije, video posnetki in glasba, ki zasedajo največ prostora. Premisliti velja, ali ne bi bilo bolje, ko bi jih pustili za seboj oziroma jim našli alternativno bivališče v podobi zunanjega diska ali oblačne shrambe, od koder nam bodo še vedno na voljo. Izjeme, ki jih ne bomo prenesli v novi računalnik, določimo s klikom trikotnika poleg uporabniškega imena v pripomočku Migration Assistant.
Številnih priljubljenih programov iz okolja Windows na Macu ni, a je na tržnici Mac App Store dovolj spodobnih alternativ, ki nadomestijo manjkajoče favorite.
Pri prenašanju podatkov, nastavitev in programov med Maci nam načeloma ni treba skrbeti, da na svežem sistemu kaj ne bi delovalo. Izjema so starejši programi PowerPC, ki smo jih bržkone že nadomestili z alternativami. Slednje bodo morale nadomestiti tudi vrsto programskih izdelkov pri prehodu iz sveta operacijskega sistema Windows. Medtem ko so Microsoftovi pisarniški programi zbirke Office in večpredstavni pripomočki podjetja Adobe na voljo v obeh okoljih, smo pri uporabi obskurnejših programskih rešitev bolj nebogljeni. Na srečo je tržnica Mac App Store bogato založena, hkrati pa se v divjini najdejo številni programi, ki bodo uspešno nadomestili dosedanje favorite.
Postopek
Pri prenašanju podatkov s pripomočkom Migration Assistant je pomembna potrpežljivost posameznika. Čeprav nam program izračuna predvideni čas prenosa, se lahko ta med delom precej podaljša. Tu in tam je videti, kot da je postopek popolnoma zastal, a brez skrbi, Migration Assistant trdo dela in kmalu se bo napredek poznal tudi na izračunu. Če se želimo o njegovi pridnosti prepričati, postavimo kazalec na konec traka z napredkom in opazujemo dogajanje. Predajo razglasimo le po štirih urah brez premika, nato postopek ponovimo.
Pri prenašanju podatkov iz Maca je najbolje, če uporabimo varnostno kopijo programa Time Machine, saj se selitev izvaja, medtem ko stari računalnik še vedno lahko uporabljamo.
Pri prenašanju podatkov iz Maca je najbolje, če uporabimo varnostno kopijo programa Time Machine, saj se selitev izvaja, medtem ko stari računalnik še vedno lahko uporabljamo. V novega Maca se bodo prenesle vse datoteke, razen tistih, ki jih bomo ustvarili med prenašanjem. Poleg varnostne kopije z zunanjim diskom je dobra odločitev že omenjeni način Target Disk Mode, saj pomaga celo pri prenosu iz Maca, ki se ne zažene. Pri omrežnem prenosu moramo na obeh Macih najprej zagnati pripomoček Migration Assistant in počakati, da se računalnika najdeta. Postopek je podoben kot pri parjenju naprav Bluetooth. V vsakem primeru je pred prenašanjem priporočljiv pregled diska z aplikacijo Disk Utility, ki poišče napake in jih po možnosti odpravi.
Apple je za selitev podatkov iz PCja v Maca pripravil okensko različico pripomočka Migration Assistant.
Migration Assitant je odlično orodje tudi pri prenosu podatkov iz PCja v Maca. Informacije se prenašajo prek omrežja, zato je dobro, da sta oba udeležena računalnika ožičena. Pri brezžičnem prenašanju podatkov lahko postopek traja celo več dni. Čeprav je prenašanje večine datotek enako enostavno ob pomoči zunanjega diska, ključka USB ali pomnilniške kartice, se Migration Assistant izkaže pri kopiranju pošte iz PCja v Maca. Sama izvedba kopiranja se med PCjem in Macom ne razlikuje od postopka, v katerem sta udeležena dva jabolčna računalnika. Na napravi z operacijskim sistemom Windows najprej iz spleta prenesemo program Migration Assistant, nato ga na obeh računalnikih zaženemo. Ko se programska pripomočka najdeta, sledimo navodilom na zaslonu.
Migration Assistant nam selitev na novi računalnik olajša in pohitri. Če smo v stiski s časom ali se utapljamo v drugih opravilih, je uporaba tega pripomočka edina prava pot. Na drugi strani je včasih dobro začeti z nepopisanim listom. Datoteke prenesemo iz računalnika v računalnik ob pomoči zunanjega diska ali oblačne shrambe, programe pa namestimo znova. Tako filtriramo nepotrebne stvari in uporabljamo zadnje različice aplikacij.
Asimilacija
Vedno več podjetij v službeni ekosistem vključuje Applove računalnike Mac. Ker je primerov popolne preobrazbe kljub temu zelo malo, se morajo službeni Maci znajti v okolju, kjer še vedno mrgoli naprav z operacijskim sistemom Windows. Zadeve poslabša to, da je še vedno veliko programov, ki Maca ne podpirajo. Na srečo je na voljo več poti, da okenske aplikacije najdejo pot do novega jabolčnega računalnika. Osrednja odločitev, ki nas čaka, je ta, da izberemo med virtualizacijo in dvojnim zagonom. Prva rešitev nam omogoča, da operacijski sistem Windows zaženemo v jabolčnem macOSu, druga, da Okna naložimo na lastni diskovni razdelek in jih uporabljamo ločeno od Appla. Virtualizacija je boljša izbira, če želimo hitrejše prehajanje med sistemi, dvojni zagon za boljši izkoristek strojne opreme.
Virtualizacija je najboljši pristop poganjanja operacijskega sistema Windows na Macu, če želimo hkrati dostop do obeh sistemov in ne bomo pogrešali nekaj strojnih sredstev.
Virtualizacija je dobra izbira, če smo zadovoljni z okrnjenim delovanjem sistema in potrebujemo oba operacijska sistema hkrati. Programi zanjo omogočajo, da znotraj macOSa namestimo več različnih operacijskih sistemov, ki se zaganjajo v aplikaciji. Pri operacijskem sistemu Windows tako Microsoftov izdelek misli, da teče na lastnem računalniku, a se dejansko izvaja v strogo ločenem okolju s svojimi sistemskimi in strojnimi sredstvi. Nekateri navidezni računalniki so danes že tako napredni, da programe, ki jih zaženemo znotraj njih, lahko začasno ločimo od domačega okolja in so videti, kot da bi tekli v lastnem oknu macOSa. Ozadje seveda ostaja enako, v resnici so programi še vedno vezani na izvirni virtualni stroj in ne motijo delovanja Applovega operacijskega sistema.
V vsakem primeru potrebujemo licenco za operacijski sistem Windows, virtualizacija pa je lahko brezplačna. Med boljše rešitve spadata Parallels in VMware Fusion, ki sta plačljiva. Brezplačno gardo predstavlja VirtualBox for Mac, ki se v jabolčnem okolju slabše znajde in hkrati šepa pri izvajanju 3D grafike. Ker ponujata plačljivi rešitvi preizkusne različice, je odločitev preprosta. Preizkusimo vse tri in preverimo, katera ustreza našim zahtevam.
Dvojni zagon in običajno namestitev operacijskega sistema Windows na Macu omogoča Applov vgrajeni pripomoček Boot Camp.
Virtualizacija tudi v idealnih delovnih razmerah ne postreže z optimalnim delovanjem, zato je Apple v računalnike Mac vgradil možnost dvojnega zagona Boot Camp. Operacijski sistem Windows naložimo v Maca običajno, določimo ločeno področje diska in namestimo Okna po znani poti. V dvojnem zagonu ima operacijski sistem Windows neposreden dostop do sleherne strojne opreme v jabolčnem računalniku. To se seveda pozna na učinkovitosti pri delu. Edina resnejša slabost poleg pomanjšanega diska v jabolčnem sistemu je nezmožnost poganjanja aplikacij iz okolja macOS. Sama namestitev je neproblematična, na Macu najprej zaženemo pomagalo Boot Camp Assistant, ga usmerimo do namestitvene datoteke v zapisu ISO, ročno določimo velikost okenskega razdelka in poženemo namestitev z gumbom Install. Pomočnik Boot Camp bo v prvem koraku prenesel iz spleta pomožno programsko opremo in nato zagnal želeni namestitveni program. Nadaljevanje je enako običajni namestitvi operacijskega sistema sistema Windows. Ko imamo v Macu oba sistema, med njima ob vsakem zagonu izbiramo s pridržano tipko Option oziroma Alt. Če želimo spremeniti privzeti operacijski sistem, ki se zažene brez izbiranja pred nalaganjem, spremenimo nastavitve System Preferences/Startup Disk.
Alternativni pristop ponujata aplikaciji Wine in CrossOver Mac, obe omogočata zaganjanje okenskih aplikacij brez potrebe po nameščanju operacijskega sistema Windows in kupovanju dodatne licence. Wine je brezplačen, odprtokodni pripomoček, ki temelji na operacijskem sistemu Linux. Deluje tako, da kodo, ki jo posamezen program potrebuje za zaganjanje v sistemu macOS, razvijalci spišejo na novo. Hvalevreden pristop prostovoljcev pa še zdaleč ni brez napak. Številni priljubljeni programi ne delujejo, kot bi morali, če sploh. Številni zagovorniki takega dela s programi Windows zato raje posežejo po plačljivi rešitvi CrossOver Mac. Plačani programerji se trudijo, da bi s kar najmanj težavami na Macu delovali vsaj najbolj priljubljeni okenski programi. Ker je CrossOver Mac v bistvu nadgradnja projekta Wine, s plačilom prispevamo tudi k razvoju odprtokodne rešitve. Razvijalci CrossOverja CodeWeavers vse izboljšave redno objavljajo in brezplačno ponujajo skupnosti.
Z Macom se v računalnik z Windows lahko povežemo tudi na daljavo, potrebujemo le Microsoftovo aplikacijo Remote Desktop, ki jo dobimo na tržnici Mac App Store.
Najočitnejša je zadnja rešitev, ki pa zahteva lastništvo dodatnega računalnika. V primeru naveze namiznega službenega stroja z Windows in novega Applovega prenosnika je okenske programe najbolje poganjati kar s pomočjo dosedanjega računalnika. Iz Applovega operacijskega sistema se nanj povežemo s protokolom Remote Desktop in aplikacije izvajamo na daljavo. Na tržnici Mac App Store poiščemo brezplačen Microsoftov pripomoček Remote Desktop 10, ga namestimo, zaženemo in vpišemo ime ali naslov IP ciljnega računalnika. Po prijavi v oddaljeni sistem nadaljujemo z delom, kjer smo ostali.
Službena omrežja so običajno zaščitena, zato bomo za dostop na daljavo od doma na Macu potrebovali ustrezno nastavitev VPN.
Če delamo od doma in se želimo povezati s službenim omrežjem, bomo bržkone potrebovali povezavo VPN. MacOS ima VPN povezovanje skrito v nastavitvah System Preferences/Network. V pogovornem oknu, ki se nam odpre, kliknemo znak plus in pod Interface izberemo VPN. Za uspešno povezovanje potrebujemo naslednje podatke, ki jih dobimo od sistemskega upravitelja v službi, vrsto povezave VPN, naslov strežnika, uporabniško ime in geslo. Zahtevano vpišemo v ustrezna vnosna polja in shranimo za