Sony Alpha 7 Mk 3 in Alpha 7R Mk 3
Sony se je na področju zahtevne fotografije v nekaj letih povzdignil v enega najmočnejših igralcev. Zanimivo je, da ponujajo tako cenovno izredno dostopne aparate s tipali polnega formata (torej 35 mm) kot tudi dražje modele, namenjene zahtevnim, profesionalnim uporabnikom. Tokrat smo preizkusili njihov standardni dvojček na področju zmogljivih aparatov brez sistema zrcal, modela Alpha 7 in Alpha 7R, oba v tretji inačici (Mark 3).
Aparata imata navzven veliko skupnega, pravzaprav ju po videzu tako rekoč ne ločimo, a se razlikujeta pri najpomembnejšem členu – fotografskem tipalu. Model Alpha 7 je namenjen nekoliko širšemu spektru uporabnikov, od zahtevnih amaterjev pa do profesionalnih fotografov. Konkretno ponuja tipalo ločljivosti 24 milijonov pik v kombinaciji z zelo velikim razponom občutljivosti ISO. Ta gre od ISO 100 do 51.200, v razširjenem načinu pa od ISO 50 do 204.800.
Šum je odlično nadzorovan, do ISO 3200 ga je zelo malo, a naprej se počasi dviguje. V praksi gre za enega najboljših aparatov za fotografiranje v slabših svetlobnih pogojih pa tudi za kako športno fotografijo, kjer nam visoka občutljivost pomaga pri uporabi sorazmerno krajših časov ekspozicije. Aparat ponuja tudi odlično hitrost delovanja, ostrenja in zaporednega zajema fotografij. Tu zmore do deset fotografij na sekundo, pomnilnik ob tej hitrosti drži do 177 slik v standardni kakovosti JPEG (ali 40 fotografij v obliki RAW).
Na drugi strani imamo model Alpha 7R, katerega tipalo ponuja še višjo ločljivost, konkretno 42 milijonov pik. Ob tem je nekoliko zmanjšana občutljivost, gre od ISO 100 do 32.000 (do ISO 102.400 v razširjenem načinu). Šuma je tu nekoliko več kot pri modelu A7, saj je aparat namenjen uporabnikom, ki so navajeni nekoliko počasnejšega dela. Primer je studijska fotografija, kjer je visoka ločljivost dobrodošla, a imamo boljši nadzor nad svetlobo in zato manj potrebe po visokih občutljivostih. Zanimivo, da tudi ta aparat ponuja hitrost zajema deset fotografij na sekundo, a je zaradi večjih fotografij pomnilnik bolj obremenjen. S tako hitrostjo lahko namreč zajamemo do 76 slik v standardni kakovosti JPEG ali 28 fotografij v obliki RAW.
Oba aparata imata vgrajeno izredno zmogljivo elektroniko, pri obeh je opaziti vrhunski sistem za samodejno ostrenje. To je seveda odvisno tudi od uporabljenega objektiva, a v splošnem se odlično obnese tudi v slabših svetlobnih pogojih. Dobro deluje tudi možnost Eye AF, kjer aparat samodejno ostri na oči subjekta, to deluje tudi v načinu AF-C, torej pri konstantnem ostrenju oziroma sledenju. Oba aparata imata tudi zaslon, občutljiv na dotik, prek katerega lahko izberemo točko ostrenja.
Ohišji aparatov sta tako rekoč enaki. Gre za zelo kakovostno ohišje iz magnezijeve zlitine, v primerjavi s predhodnikom je malenkost večje in težje (razlike so sicer dovolj majhne, da to opazimo predvsem pri primerjavi mer). Aparata sta odporna proti prahu in vremenskim vplivom. Pohvalimo lahko malenkost debelejši ročaj. Ker gre za brezzrcalna modela, pa je ohišje tu vseeno nekoliko kompaktnejše kot primerljiva ohišja klasičnih DSLR. Digitalni okular, ki je pri obeh nekoliko večji kot pri predhodnikih, svoje delo dobro opravi, zaslon je nagibni, ne pa tudi vrtljivi.
Nadzor je odlično urejen, po našem mnenju je zelo koristen predvsem kolešček za kompenzacijo osvetlitve v desnem zgornjem vogalu. Nova je večsmerna tipka, s katero lahko nadziramo točko ostrenja, seveda pa je po ohišju še kar nekaj funkcijskih tipk, ki jim lahko tudi sami določimo namembnost. Pod vratci na desni strani se skrivata reži za pomnilniške kartice SD, pohvalimo lahko uporabo nove, večje baterije, enake kot v dražjem modelu Alpha 9. S tem postaneta ta aparata najvzdržljivejša brezzrcalnika, pri Sonyju namreč obljubljajo dobrih 700 zajemov na eno polnjenje.
Navdušeni smo tudi nad ponujenimi vmesniki, poleg klasičnega MicroUSB imamo še vmesnik USB-C (ta omogoča tudi napajanje aparata med uporabo in njegov nadzor z zunanjih naprav), zraven so še izhod HDMI, izhod za slušalke in vhod za mikrofon. Seveda je na vrhu obeh tudi vmesnik za zunanjo bliskavico (aparata nimata vgrajene), ob strani tudi vmesnik Flash Sync.
Pri Sonyju se zavedajo, da se ti aparati pogosto uporabljajo tudi v vlogi zmogljivih video kamer. Oba modela tako ponujata zajem pri ločljivosti 4K, v praksi lahko snemata tudi pri višji ločljivosti, to kasneje z algoritmi znižata na 4K. Uporabljamo lahko celo velikost tipala ali pa izrez, ki je enakovreden formatu Super 35, najbolj razširjenemu formatu za profesionalni zajem videa. Ponujata še veliko funkcij, namenjenih zahtevni video produkciji, med drugim tudi zajem pri ločljivosti FullHD pri 120 slikah na sekundo, namenjeni zajemu počasnih posnetkov.
Nova modela Alpha 7 in Alpha 7R Mk. 3 se med seboj dobro dopolnjujeta, v praksi si predstavljamo, da bo navaden model (torej Alpha 7) našel več kupcev kot model 7R. Pri obeh lahko trdimo, da gre za vrhunska aparata, ki prinašata tudi dovolj novosti v primerjavi s predhodniki (predvsem zmogljivejšo baterijo in še hitrejši ter natančnejši sistem samodejnega ostrenja). Seveda pa prinašata tudi razmeroma visoke cene. V prodaji sicer ostajajo tudi predhodniki, pri katerih se cene počasi spuščajo.
Sony Alpha 7 Mk 3
Digitalni fotoaparat z izmenljivimi objektivi
Ločljivost: Do 6000 × 4000.
Tipalo: Efektivno 24 milijonov pik.
Velikost in vrsta tipala: 35,6 × 23,8 mm, CMOS.
Prodaja: Bolje založene trgovine.
Cena: 2.289 EUR (ohišje), 2.499 EUR (ohišje in objektiv SEL-2870).
Za: Kakovost fotografij in videa, malo šuma, visoka občutljivost tipala, hitrost in natančnost ostrenja.
Proti: Cena.
Sony Alpha 7R Mk 3
Digitalni fotoaparat z izmenljivimi objektivi
Ločljivost: Do 7952 × 5304.
Tipalo: Efektivno 42 milijonov pik.
Velikost in vrsta tipala: 35,6 × 23,8 mm, CMOS.
Prodaja: Bolje založene trgovine.
Cena: 3.599 EUR (ohišje).
Za: Kakovost fotografij in videa, visoka ločljivost, hitrost in natančnost ostrenja.
Proti: Cena.