Sony Alpha 900

Sonyjev najnovejši digitalni SLR je bil eden najteže pričakovanih fotoaparatov v zadnjem letu in pol. Prvi prototip so predstavili že marca na lanskoletnem ameriškem sejmu PMA, marsikdo pa je mislil, da se bo pri prototipu zgodba tudi končala. In zakaj je bilo pravzaprav dvignjenega toliko prahu? Sony je bilo četrto podjetje, ki je predstavilo digitalni SLR s polnim (Leica) formatom 24 × 36 mm. Pred njim so tako tipalo imeli že Kodak, Contax in Canon. Prva dva sta neslavno končala, Canonu in Sonyju pa se je nazadnje pridružil še Nikon. Od vseh naštetih so morali ravno v Sonyju v razvoj vložiti največ. Pred časom so kupili podjetje Minolta, prevzeli njihove blagovne znamke in razvili popolnoma novo serijo digitalnih SLRjev, za nameček pa kot partnerja pridobili vrhunsko podjetje Carl Zeiss, ki jim izdeluje objektive za najzahtevnjše kupce. To linijo objektivov so s prihodom najzmogljivejšega člana družine še dodatno popestrili z zumoma 16-35 mm f/2,8 in 70-400 mm f/4-5,6. Na preizkusu smo uporabljali zum objektiv 24-70 mm f/2,8, ki se je odlično izkazal tudi pri f/2,8, kjer smo nekaj težav zaznali le v kotih (kromatska aberacija, popačenje).

Čeprav je kovinsko ohišje nove alfe veliko, nad lego fotoaparata v roki nismo bili najbolj navdušeni. Kljub ergonomičnemu držalu se večino teže prenaša na sredinec desne roke, zaradi premajhne globine držala pa trpi tudi desni palec. Zaradi teže ohišja okrog 900 gramov in težkih Zeissovih objektivov se roka lahko kaj hitro utrudi. Na vrhu ohišja kraljuje velika in lepo oblikovana prizma, pogled skozi kukalo pa je jasen in velik ter pokriva 100 % pogled. Možna je tudi menjava medlice. Položaj gumbov je podoben kot pri modelu a700, premaknjen je le gumb Drive bliže prožilu, na izpraznjenem mestu pa zasledimo vgrajen majhen zaslonček LCD. Ta nam prikazuje napolnjenost akumulatorja, število preostalih posnetkov, čas, zaslonko in informacije med nastavljanjem določenih ukazov. Zadnja stran je rezervirana za velik pregledovalnik LCD z diagonalo 76 milimetrov in gumbi za nastavljanje fotoaparata. Večino nastavitev opravimo kar prek pregledovalnika LCD, shranimo pa lahko tri celotne nastavitve, ki jih prikličemo z levim kolescem na vrhu ohišja. Na levi strani ohišja je med običajnimi vtiči na voljo tudi HDMI, na desni pa sta dve reži za pomnilniške kartice CompactFlash in MemoryStick Pro.

Vgrajeno tipalo ima kar 24,6 milijona pik ločljivosti pri velikosti 24 × 35,9 mm. Za obdelave te velike količine podatkov skrbita kar dva procesorja Bionz, ki omogočata hitrost zajema do 5 slik na sekundo, vendar pa se serija zaporednih posnetkov, ne glede na hitrost, pri številki pet tudi konča. Po slabi sekundi premora lahko zopet zajamemo dva posnetka, ko je treba zopet malo počakati. Hitrost petih slik na sekundo so dosegli tudi z novim načinom dvigovanja polpropustnega zrcala in magnetnim blažilnikom v ohišju. Posodobljen je tudi zaklop z delovno dobo 100.000 proženj, omogoča pa hitrost zajema vse do 1/8000 s ter sinhronizacijo bliskavice pri 1/250 s. Izboljšan avtofokus z devetimi nastavljivimi in še dodatnimi desetimi polji je deloval brezhibno v vseh razmerah, mogoča pa je tudi dodatna pomoč z vgrajeno lučko. Uporabljamo lahko vse Sonyjeve objektive, vendar pa moramo, da bi se izognili vinjetiranju, izbrati manjšo velikost zajema.

Pričakovali bi, da fotoaparat nima težav s šumom pri višjem ISO, vendar smo ga zasledili že pri posnetkih nad ISO 400. Ali je za to krivo tipalo ali pa posebna obdelava pred analogno-digitalno pretvorbo in po njej, nam ni uspelo izvedeti. Kljub velikemu tipalu ima fotoaparat vgrajen še sistem za stabilizacijo slike in protiprašni sistem s tresenjem, kakršnega smo vajeni pri Sonyjevih modelih, nima pa poprejšnjega ogleda slike, kot to počnejo pri konkurenci. Na voljo nam je napredni ogled slike, ki deluje tako, da zajamemo navidezen posnetek in mu spreminjamo vrednosti, s katerimi kasneje naredimo pravi posnetek. A ta funkcija nam pride prav le pri mirujočih motivih.

Z a900 bomo gotovo potrebovali tudi zmogljivejše pomnilniške kartice, saj so nam nekateri posnetki najvišje ločljivosti v JPEG in stisnjenem RAW načinu zasedli tudi 25 MB prostora, medtem ko so se velikosti nestisnjenih RAW posnetkov povečale tudi do 45 MB prostora. Posnetkom lahko nastavljamo običajne nastavitve, na voljo pa nam je tudi funkcija D-Range Optimizer, ki nam omogoča posvetlitev temnejših delov posnetka kar v sedmih korakih.

Energijska požrešnost vseh mogočih funkcij pa se kmalu pokaže z izpraznitvijo akumulatorja, zato rezerven v žepu prav gotovo ne bo odveč. Dokupimo lahko tudi dodatno pokončno držalo, v katero lahko spravimo dva akumulatorja, slaba stran pa so seveda dodatni centimetri in povečana teža.

Cena ohišja je slabih 3000 evrov. Za ta denar dobi fotograf 24 milijonov pik velik posnetek. Vendar pa je za to potreben tudi vrhunski objektiv, ki bo lahko ostro zajel tudi najdrobnejše detajle posnetka. Sonyju je gotovo uspelo izdelati dobro kombinacijo, kako mu bo uspelo prepričati profesionalne fotografe za prestop v njegov tabor, pa bo pokazal čas.

Sony Alpha 900

Kaj: Zrcalnorefleksni digitalni fotoaparat z izmenljivimi objektivi.

Ločljivost: Od 1984 × 1320 do 6048 x 4032 z različnimi stiskanji in formati.

Tipalo: Efektivno 24,6 milijona pik.

Velikost in vrsta tipala: 35,9 × 24 mm, CMOS, brez faktorja povečave goriščnice.

Izdeluje: Sony, www.sony.com.

Prodaja: 3A, www.3a-servis.si.

Cena: 2850 EUR (ohišje).

Za: Ločljivost, kakovost posnetka, avtofokus, napredni poprejšnji ogled posnetka, objektivi Carl-Zeiss.

Proti: Lega fotoaparata v roki, napajanje, šum pri višjem ISO, majhen nabor posebnih funkcij.