Sony DSC-W1
Sony se v svetu digitalne fotografije očitno znajde zelo dobro. Še posebej, če upoštevamo, da se podjetje pred tem sploh ni ukvarjalo s fotografijo. Pa vendar njihovi modeli pogosto ponujajo precej dobre tehnične lastnosti po dokaj ugodni ceni, ob tem pa je Sony tako ali tako znan po svojevrstnih in (bolj ali manj) uporabnih tehničnih rešitvah. Sony DSC-W1 pri tem ni izjema. Gre namreč za cenovno dokaj ugoden fotoaparat, ki pa ponuja veliko tistega, kar je sicer omejeno na dražji (a v marsičem podobni) model DSC-V1. Za razliko od tega ima sicer le trikratni optični zum (ekvivalent leica je od 38 do 114 milimetrov), a je uporabljen dokaj kakovosten objektiv Carl-Zeiss. Ta je pri vodenju svetlobe precej natančen, vendar ima vsaj v tele položaju za digitalne fotoaparate dokaj majhno svetlobno jakost 4,8, pri širokem kotu pa solidnih 2,8. Z njim je mogoče ostriti objekte na razdalji od pol metra naprej, v makro načinu pa od le šest centimetrov naprej, v slabi svetlobi pa si aparat "pomaga" še z dodatnim snopom svetlobe rdečkaste barve. Ostrenje je sicer izvedeno kar precej hitro, le natančnost bi lahko bila boljša, saj včasih ne zaklene slik optimalno.
Samo ohišje je dokaj majhno in kompaktno izdelano, še najbolj pa ga "določa" zelo velik in kakovosten barvni zaslon LCD na hrbtni strani ohišja. Diagonala tega je kar 63 milimetrov, ima pa 123.000 pik. Žal imajo tako veliki zasloni LCD tudi nekaj slabosti. Kot pri vseh takih modelih namreč na hrbtni strani ohišja kar zmanjka prostora za palec; še posebej, če uporabljamo le eno roko, tako hitro pritisnemo katero od upravljalnih tipk. K sreči je fotoaparatu popolnoma vseeno, ali smo tedaj, ko pritisnemo na sprožilec, na menujih, saj vseeno fotografira (za razliko od, recimo, Casia Exilim P600). Povejmo še, da je razporeditev tipk za upravljanje dokaj smiselna, edino smerne tipke za upravljanje menujev so kar precej majhne. Način slikanja (torej, ali uporabljamo samodejno delovanje, ročno nastavljanje ali katero od šestih scenskih nastavitev) določamo s krožnim stikalom na vrhu aparata (sprožilec je na sredi tega). Čas od vključitve do pripravljenosti za sliko je le okoli sekundo.
DSC-W1 omogoča širok izbor ročnega nastavljanja - mogoče je določiti tako čas, zaslonko, temperaturo bele (žal pa ne ponuja zajema bele s predloge, temveč le štiri prednastavitve), občutljivost delovanja tipala (ISO 100, 200 ali 400) itd. Edino, kar bi morda pogrešal kak "resnejši" uporabnik, ki bi posegel po aparatu, je možnost zapisovanja slik v nestisnjenem zapisu - na voljo je namreč le zapis JPEG. Slike se sicer zapisujejo na kartice Memorystick Pro, za hitrejši prenos slik v računalnik pa je podprt tudi standard USB 2.0.
Kakovost fotografije je več kot zadovoljiva. Sicer ne dosega tiste pri modelu DSC-V1, saj je ostrina slabša, pa tudi šuma je kar nekoliko več, so pa barve dobre, in to tudi ob uporabi samodejnega ostrenja. Dobra je tudi kakovost makro fotografij, je pa nekaj prelivanja in avtomatika je nagnjena k preosvetlitvi slik.
Sony DSC-W1
Razred: Zmogljivi.
Efektivna ločljivost tipala: 5,03 milijona pik.
Tehnične lastnosti: Objektiv 38-114 mm (ekvivalent); svetlobna jakost 2,8-4,8; ostrenje 0,5 m-neskončno (6-60 cm makro); čas od 1/1000 do 30 s; doseg bliskavice od 0,5 do 3,5 m; razpon ISO: samodejna, 100, 200, 400.
Cena: 99.990 tolarjev.
Prodaja: CHS, www.chs.si, (01) 280 66 00.
Za: Dobra optika, velik zaslon LCD, dobro razmerje med ceno, kakovostjo in zmogljivostjo.
Proti: Slabša svetlobna jakost objektiva v tele načinu, včasih ne izostri objektov, v samodejnem načinu nagnjen k preosvetljevanju.