Sony, naslednja generacija

Kompaktni digitalni fotoaparati z izmenljivimi objektivi postajajo za velike izdelovalce vedno bolj zanimivo področje. Začelo se je s skupnim sistemom Olympusa in Panasonica, imenovanim "Mikro 4/3", take sisteme pa sta napovedala še Samsung in Sony. Od slednjega smo na preizkus dobili model NEX-5.

Tako kot pri vseh teh aparatih sta tu združena razmeroma veliko tipalo z dokaj majhnim ohišjem. Pri obeh pa so šli še korak dlje kot dvojica Olympusa in Panasonica. Po eni strani ima Sony večje tipalo - faktor povečave goriščnice je tako 1,5 (pri Olympusu je 2), po drugi strani pa ima Sonyjev aparat še manjše ohišje. Prav to je tudi njegova največja prednost, sploh v navezi s fiksnim objektivom E 16mm F/2,8. Gre za resnično majhen oziroma tanek širokokotni objektiv, katerega goriščnica v klasičnem formatu Leica je 24 mm. Novi bajonet so pri Sonyju poimenovali po črki "E", starejše objektive iz Sonyjevih logov (ter še starejše Minoltine) bomo lahko uporabljali skupaj z adapterjem, kar pa naj ne bi delovalo z vsemi objektivi, prav tako pri tem samodejno ostrenje ne bo na voljo.

Kot rečeno, gre za zelo majhno ohišje, žal pa je tako zmanjkalo prostora za funkcijske in druge tipke. Aparat ima presenetljivo malo tipk, primerja pa se lahko z žepnimi modeli. Zaradi tega se bomo za večino funkcij sprehajali po menujih - tudi za pogosto rabljeno nastavljanje, kot je občutljivost ISO ali temperatura beline. Težava je tudi ta, da se trem tipkam spreminja namembnost glede na to, kje na menuju smo. Menuji so pri tem sicer pregledni in jasni, čeprav smo kakšno nastavitev tudi malo iskali. Ima pa aparat posebno tipko za snemanje filmov, ki je nameščena na zgornjem desnem robu, in smo jo večkrat stisnili tudi po nesreči.

Za model z izmenljivimi objektivi je novi Sony izredno tanek in kompakten

Kakovost fotografij je po pričakovanju zelo dobra. Šuma niti ni veliko - sploh pri uporabi zapisa JPEG, kjer je v rabi njegovo močno odstranjevanje. Tudi video je zelo kakovosten, aparat ga zajema pri visoki ločljivosti 1080i, pri tem pa uporablja učinkovit kodek AVCHD. Aparat ima veliko samodejnih načinov, seveda pa lahko vse krmilimo tudi ročno. Slabost teh aparatov je malce počasnejše ostrenje kot pri pravih DSLRjih, tako je tudi tukaj - ostrenje je po hitrosti primerljivo s Panasonicovim G1. Novost pri Sonyjih pa je optična stabilizacija slike, ki je tu vgrajena v objektive, ne v ohišje. To ima tudi priložen objektiv 18-55 mm, ki je (poleg že omenjenega fiksnega objektiva) del osnovnega kompleta. Aparat tudi nima vgrajene bliskavice, a dobimo ob njem majhno zunanjo bliskavico, ki ima popolnoma novi vmesnik. Gre za majhen dodatek, ki se napaja kar prek aparata.

Novi Sonyjev sistem obeta kar veliko, saj je še manjši od do zdaj predstavljenih kompaktnih sistemov z izmenljivimi objektivi, pri tem pa ima še večje tipalo. Malce zmoti dostopnost funkcij na ohišju, ki pa je seveda posledica majhnega ohišja.