Sony
Sony DSC-S650
Megapike 7
Zum 3x (35-105 mm)
LCD 5 cm
2x AA
Kartice MemoryStick Duo
Prodaja: ACS, www.acssony.si, Lorex, www.lorex.si
Cena: 135 EUR
Za: Cena, ločljivost, preprosta raba.
Proti: Zaslon LCD, nima optičnega iskala.
Fotoaparat je značilen predstavnik vstopnega razreda digitalcev. Ne najmanjši, a še vedno dovolj majhen za brezskrbno prenašanje, s povprečnimi tehničnimi značilnostmi, med katerimi morda nekoliko odstopa le ločljivost, ki je za megapiko ali dve večja od nekaterih drugih podobnih modelov. Nižji cenovni razred prepoznamo pa majhnem zaslonu LCD, ki tudi po kakovosti ne odstopa od povprečja.
Fotoaparat je namenjen manj zahtevnim uporabnikom in njegova največja odlika je prav preprosta raba. Vrtljiv gumb za izbiro osnovnih načinov slikanja je priročen, gumb za zumiranje pa precej natančen, kar sicer ni odlika cenejših modelov. Pri Sonyju ne pretiravajo s tematskimi avtomatikami, ampak imajo raje samo tiste, ki so tudi res uporabne. Od ročnih nastavitev je na voljo osnovni nabor - popravek osvetlitve, belina in občutljivost. Pri slednji gremo lahko do ISO 1000, če se le sprijaznimo s hudo izrazitim šumom, ki postane dobro viden že pri ISO 400.
Kakovost posnetkov je dovolj dobra, še posebno, če pomislimo na ceno. Nekateri posnetki so bili morda za odtenek pretemni, a je to bolj stvar okusa kot pomanjkljivost in morda so pri Sonyju za to odločili celo namenoma, saj barve tako pridejo bolj do izraza.
DSC-S650 ni najbolj odziven in hiter fotoaparat, a od modela v nižjem cenovnem razredu tega niti ne smemo pričakovati in glede na neposredne tekmece se tudi v tem pogledu čisto solidno odreže. Pri zaporednem slikanju lahko na primer v dveh sekundah naredimo 3 posnetke. Kakovost z bliskavico narejenih fotografij je zelo dobra, česar za marsikateri model v nižjem cenovnem razredu ne moremo trditi. Solidno se izkaže tudi pri bližinski fotografiji. Snemalne možnosti so precej omejene. Največja ločljivost je samo 320 x 240 pik, zum pa med snemanjem ne dela.
DSC-W650 ima med fotoaparati veliko neposrednih tekmecev, med katerimi nikakor ni mogoče izbrati enega samega zmagovalca. O izbiri zato pogosto odločajo malenkosti, v Sonyjevem primeru morda pomnilniška kartica. MemoryStick je manj razširjen kot SD in malce dražji, a če imate še kakšno drugo napravo, ki jih uporablja, recimo Sonyjevo videokamero, je prav to lahko tista malenkost, ki bo nagnila tehtnico.
30 evrov dražji model SDC-S700 ima malo večji, 6,1-centimetrski zaslon LCD.
Sony DSC-W200
Megapike 12
Zum 3x (35-105 mm)
Optično iskalo
LCD 6,3 cm
Litij-ionski akumulator
Kartice MemoryStick Duo
Prodaja: ACS, www.acssony.si, Lorex, www.lorex.si
Cena: 450 EUR
Za: Umirjevalnik slike, izhod za HDTV, optično iskalo, zaznavanje obrazov, ročne nastavitve.
Proti: Prednosti velike ločljivosti niso sorazmerne višji ceni.
Najzmogljivejši model v Sonyjevi seriji W je sočasno tudi trenutno najmanjši (pravzaprav edini med majhnimi) fotoaparat s kar 12 megapikami ločljivosti. V drugih lastnostih je zelo podoben modelu W90, zato se v podrobnosti ne bomo spuščali. Všeč nam je optično iskalo, umirjevalnik slike in zaznavanje obrazov, za povrhu pa lahko ročno nastavljamo tudi osvetlitveni čas in zaslonko. Nekoliko manj nam je všeč zaslon LCD z le zelo povprečno ločljivostjo. Za tako zmogljiv fotoaparat je tudi kar malo škoda, da ima objektiv s čisto povprečnim 3-kratnim zumom.
Najbolj nas je seveda zanimalo, kako se v resničnem življenju obnese velika ločljivost. Fotografije imajo 4000 x 3000 pik in so torej povsem primerne tudi za odtis na papir velikost A3. Vsaj teoretično, kajti natančen ogled posnetkov je pokazal, da ostrina ni toliko boljša, kot bi morda lahko pričakovali. Nekaj k temu nedvomno prispeva močnejše stiskanje JPEG (da posnetki ne zasedejo preveč prostora). Fotografije imajo polovico več pik kot pri W90, a so samo četrtino večje. Šibka točka pri takšni ločljivosti je verjetno tudi objektiv.
Vseeno je podrobnosti na posnetkih več in vsaj dokler fotografiramo z največ ISO 200, si lahko privoščimo za recimo četrtino večjo povečavo kakor pri posnetkih, narejenih s katerim od malih fotoaparatov z 8 megapikami. Pri večjih občutljivostih slikovni procesor naraščajoči šum sicer uspešno odstranjuje, a na račun ostrine. Ker je fotoaparat kljub vsemu namenjen predvsem bolj ali manj brezskrbnemu ljubiteljskemu fotografiranju, katerega končni rezultat so največ 18 x 13 cm velike slike v fotoalbumu, bo velika zaloga pik verjetno še najbolj prav prišla kot nadomestek za skromen zum. Še največkrat pa bo velika ločljivost ostala neizkoriščena, zaradi česar pred nakupom fotoaparata dobro premislite, ali res potrebujete vse te megapike. V veliki večini primerov se je bolje odločiti bodisi za sicer podobno zmogljiv, a cenejši model (recimo W90), ali za takšnega z zmogljivejšim zumom (recimo H9, če ostanemo kar pri Sonyju).
Po drugi strani seveda tudi z W200 ni nič narobe in prav gotovo se bo našlo dovolj kupcev, ki bodo želeli imeti fotoaparat žepne velikosti s trenutno največjo ločljivostjo in so za to prestižno lastnost, ne glede na njeno dejansko uporabnost, pripravljeni odšteti tistih sto in nekaj evrov več.
Sony DSC-W55
Megapike 7
Zum 3x (38-114 mm)
Optično iskalo
LCD 6,2 cm
Litij-ionski akumulator
Kartice Memory Stick
Prodaja: ACS, www.acssony.si, Lorex, www.lorex.si
Cena: 195 EUR
Za: Optično iskalo.
Proti: Ročne nastavitve.
Tudi DSC-W55 je namenjen manj zahtevnim uporabnikom, ki pa si lahko privoščijo nekaj deset evrov dražji model in zato dobijo optiko in elektroniko v lepšem in nekoliko bolj žepnem ohišju. Posebej moramo pohvaliti Sonyjeve inženirje, da se niso odrekli optičnemu iskalu, ki je sicer majhno in precej neugledno, a nas vseeno utegne včasih rešiti iz težav (recimo takrat, ko na srednje velik zaslon LCD sije sonce in sliko na njem bolj slutimo kot vidimo), če že ne boste sledili nasvetom iz prvega dela Digitalnih fotoaparatov in ga zaradi stabilnejše lege fotoaparata redno uporabljali.
Rokovanje s fotoaparatom je preprosto, možnosti za ročne nastavitve pa so, podobno kakor pri večini tovrstnih modelov, nekoliko omejene. Od povprečja odstopa le pri ostrenju, saj lahko izbiramo, kako in kje bo fotoaparat ostril.
Značilnost Sonyjevih fotoaparatov so izrazite, žive barve, kar je marsikomu všeč, čisto vsem pa ne. Elektronika svoje delo dobro opravi in vsaj dokler slikamo v povprečnih svetlobnih pogojih, so fotografije zelo dobre. Podrobna analiza je sicer pri fotografijah, narejenih v skrajnih legah objektiva (38 oziroma 114 mm), pokazala nekaj optičnega popačenja (rahlo vbočene in izbočene črte na robovih posnetka), ki pa ni nič večje kakor pri večini tekmecev in na fotografijah v večini primerov sploh ni opazno. Pri ISO 400 je šum sicer že razločno opazen, a manjši kakor pri marsikaterem tekmecu. Sonyjeva tehnologoja za zmanjševanje šuma Clear RAW očitno svoje delo dobro opravi, čeprav čudežev seveda ne smete pričakovati.
Fotoaparat se je v okviru svojega cenovnega razreda solidno izkazal pri slikanju z bliskavico in pri bližinskem fotografiranju. Je tudi spodobno odziven in hiter. Pri snemanju se izkaže povprečno. Največja ločljivost je spodobnih 640 x 480 pik pri 30 sličicah/sekundo, zuma pa med snemanjem ne moremo uporabiti.
DSC-W55 je dober začetniški fotoaparat, ki je sicer malce dražji od nekaterih neposrednih tekmecev, pri izbiri pa bi morda lahko odločilo to, da večina med njimi nima optičnega iskala.
Če bi radi prihranili 20 evrov, se lahko odločite za model DSC-W35, ki ima malo manjši, 5-centimetrski zaslon LCD z za današnje čase skromno ločljivostjo (85.000 pik).
Sony DSC-W90
Megapike 8
Zum 3x (35-105 mm)
Optično iskalo
LCD 6,2 cm
Litij-ionski akumulator
Kartice Memory Stick
Prodaja: ACS, www.acssony.si, Lorex, www.lorex.si
Cena: 320 EUR
Za: Umirjevalnik slike, izhod za HDTV, optično iskalo, zaznavanje obrazov.
Proti: Omejene možnosti za ročne nastavitve.
Nekoliko zahtevnejšim uporabnikom je namenjen model DSC-W90. Po obliki in velikosti, pa tudi po osnovnih fotografskih zmožnostih je sicer podoben modelu W55 (vključno z vedno dobrodošlim optičnim iskalnikom), a v notranjosti elegantno oblikovanega ohišja se skriva tudi nekaj pomembnih izboljšav.
Zaznavanje obrazov ni dandanes več nič posebnega (čeprav vsi kar osem obrazov na posnetku ne morejo prepoznati), podobno pa lahko zapišemo tudi za umirjevalnik slike. Zato pa je novost, ki jo bomo v prihodnje nedvomno srečevali pri čedalje več fotoaparatih, izhod za televizorje z veliko ločljivostjo.
Vse digitalne fotoaparate je sicer mogoče priključiti tudi na televizor z veliko ločljivostjo, a le z navadnim videoizhodom, ki ločljivost fotografij zmanjša na ločljivost PAL (720 x 576 pik). Novi Sonyjevi modeli podpirajo tudi televizorje z veliko ločljivostjo (1280 x 720 in 1920 x 1080 pik). Žal moramo ustrezen kabel za priklop na komponentni videovhod televizorja dokupiti.
DSC-W90 je zmogljiv fotoaparat, ki združuje preprosto rabo in nekatere naprednejše zmožnosti. Možnosti za ročne posege, razen tistih najosnovnejših, sicer ni, na srečo pa elektronika svoje delo pri ostrenju in osvetljevanju zelo dobro opravi. Vgrajen je slikovni procesor Bionz, s katerim je bil prvi opremljen Sonyjev zrcalno-refleksni fotoaparat A100, in ki zagotavlja naravne in žive barve, ostro sliko in sprejemljivo mero digitalnega šuma pri večjih občutljivostih. Občutljivost tipala CCD lahko povečamo na kar ISO 3200 in ker imamo na voljo še umirjevalnik slike, lahko uporaben "dokumentarni" posnetek naredimo v skoraj popolni temi, brez bliskavice, se razume.
Fotoaparat sodi med hitrejše male fotoaparate in zamik med pritiskom na sprožilec in posnetkom je komaj še opazen, pa tudi pri zaporednem fotografiranju nekoliko prehiteva tekmece. Pri fotografiranju z bliskavico in pri bližinskem fotografiranju se fotoaparat izkaže solidno, a ne odstopa bistveno od tekmecev v svojem cenovnem razredu. Podobno lahko rečemo tudi za snemanje.
45 evrov cenejši W80 ima eno megapiko manj.
Trenutno najmanjši fotoaparat Sony DSC-W200 s kar 12 megapikami ločljivosti se po drugih lastnostih od W90 v glavnem ne loči. Na preizkus ga žal nismo uspeli pravočasno dobiti, ko boste to brali, pa bi že moral priti v trgovine. Stal bo približno 450 evrov.
Sony DSC-N2
Megapike 10
Zum 3x (38-114 mm)
LCD 7,6 cm
Litij-ionski akumulator
Kartice Memory Stick Duo
Prodaja: ACS, www.acssony.si, Lorex, www.lorex.si
Cena: 380 EUR
Za: Ločljivost, na dotik občutljiv zaslon LCD, ročne nastavitve, hitrost.
Proti: Nima optičnega iskala, nima ročnega merjenja beline.
Za razliko od fotoaparatov serije W, ki se z optičnim iskalom trudijo ugoditi tudi fotografom starega kova, je DCS-N2 namenjen predvsem novemu rodu uporabnikov, ki so se fotografiranja učili s prenosnimi telefoni. Je nekoliko večji od najmanjših modelov, a še vedno priročno majhen za vsak žep. Optičnega iskala nima, zato pa na zadnji strani kraljuje velik zaslon LCD z veliko ločljivostjo. Zaslon ni samo udobno velik, ampak tudi občutljiv na dotik, zaradi česar je tudi nabor tipk ob njem lahko zmanjšan na najmanjšo možno mero. Pri tem je treba dodati, da na dotik občutljiv zaslon sicer res precej olajša rokovanje, vendar na račun hitrosti. Je pa seveda tudi res, da hitrost izbiranja različnih nastavitev pri tovrstnih fotoaparatih (oziroma njihovih uporabnikih) ni najpomembnejša lastnost. Na dotik občutljiv zaslon poleg lažjega rokovanja omogoča še nekaj zanimivih trikov. Na fotografijo lahko na primer tudi kaj narišemo. Le risanje vklopimo in s prstom ali primernim "pisalom" po zaslonu narišemo, kar bi pač radi narisali.
Glede na uporabnike, ki jim je fotoaparat očitno namenjen, je nekoliko presenetljivo (a vsekakor dobrodošlo), da so se pri Sonyju odločili in poleg različnih načinov samodejnega delovanja omogočili tudi precej popoln nabor ročnih nastavitev, vključno z ročno izbiro osvetlitvenega časa in zaslonke.
Med preizkušanjem se je fotoaparat dobro odrezal. Za začetek nas je razveselila njegova odzivnost in hitrost, saj je celo za las boljši od modela W90. Elektronika je svoje delo dobro opravili tudi v nekoliko težjih svetlobnih razmerah. Kakovost fotografij je dobra. Barve so naravne in ne preveč poudarjene, ostrina pa visoki ločljivosti primerna. Malce nas je zmotila le za odtenek preveč poudarjena modra barva pri fotografiranju v senci. Fotoaparat žal ne omogoča ročnega merjenja beline, s katerim bi to najlaže popravili. Digitalni šum postane pri ISO 400 že kar pošteno izrazit, a nič bolj kakor pri večini drugih podobnih modelih. Pri slikanju z bliskavico in bližinski fotografiji ne odstopa od povprečja, enako pa lahko rečemo tudi za njegove snemalne zmožnosti.
DSC-N2 je namenjen zlasti uporabnikom, ki so po eni strani sicer zadovoljni s precej osnovnimi fotografskimi zmožnostmi fotoaparata (pri tem imamo v mislih predvsem objektiv), po drugi pa bi radi imeli fotoaparat, ki zmore kaj več, in so to pripravljeni tudi plačati.
Sony DSC-G1
Megapike 6
Zum 3x (38-114 mm)
LCD 8,9 cm
Litij-ionski akumulator
Kartice Memory Stick Duo
Prodaja: ACS, www.acssony.si, Lorex, www.lorex.si
Cena: 570 EUR
Za: Zaslon LCD, pomnilnik, wi-fi, umirjevalnik slike.
Proti: Teža, cena.
Še precej večji posebnež je model G1. Po osnovnih fotografskih zmožnostih je sicer povsem povprečen, manj zahtevnim uporabnikom namenjen fotoaparat, a že oblika in velikost dajeta slutiti, da nikakor nimamo opravka s še enim fotoaparatom s 6 megapikami in 3-kratnim zumom.
Nekoliko večji (in precej težji) od povprečnega malega fotoaparata je zlasti na račun "velikanskega" 8,9centimetrskega zaslona LCD, ki ima poleg tega tudi kar nekajkrat (!) večjo ločljivost od tekmecev - 921.000 pik. Razlika je prav osupljiva. Fotoaparat lahko podobno kot Samsungov model i70 uporabljamo na različne načine. Ko ga raztegnemo, se spremeni v fotoaparat ali kamero, zaprtega pa lahko uporabljamo kot predvajalnik mp3 ali za pregledovanje fotografij ali videa.
Posebnosti pa s tem ni konec. Marsikateri fotoaparat ima vgrajen pomnilnik, a le redki več od povsem neuporabnih par deset megabajtov, zaradi česar tega pri nobenem nismo posebej omenjali. G1 ima vgrajen kar 2-gigabajtni pomnilnik, ki zadošča za okoli 600 posnetkov pri največji ločljivosti. Dodatne pomnilniške kartice zato morda sploh ne boste potrebovali.
Pa tudi to še ni vse. DSC-G1 ima vgrajen brezžični vmesnik wi-fi in fotografije lahko v ustrezno opremljen računalnik, tiskalnik ali kakšno drugo napravo, recimo televizor, ki podpira standard DLNA, pošljemo kar brezžično. Naprav, ki bi podpirale DLNA, zaenkrat sicer še ni ravno veliko, jih bo pa nedvomno čedalje več. Brezžično lahko povežemo tudi do tri med seboj največ 10 metrov oddaljene fotoaparate, in ko z enim naredimo posnetek, se v sekundi ali dveh samodejno prenese tudi v druga dva. Kar je v vsakem primeru zabavno, prav gotovo bo kdo odkril tudi kakšen uporaben namen.
Vse to so sicer nadvse imenitni dodatki, a na kakovost fotografij ne vplivajo. Nanjo vpliva umirjevalnik slike, ki omogoča fotografiranje v slabših svetlobnih pogojih brez bliskavice. Kakovost fotografij je solidna, a v ničemer ne odstopa od povprečja, ki ga dosežejo tudi kar precej cenejši fotoaparati. DSC-G1 se bolje od povprečja izkaže v vlogi kamere, saj podpira zapis MPEG-4, za povrhu pa lahko med snemanjem uporabljamo optični zum.
DSC-G1 je sicer tudi povsem spodoben fotoaparat, a če bi radi predvsem fotografirali, boste enako zmogljive fotoaparate dobili tudi precej ceneje. Skratka, predvsem za ljubitelje elektronskih novotarij, ki bi radi imeli nekaj posebnega s pridihom prestiža.
Sony DSC-T20
Megapike 8
Zum 3x (38-114 mm)
LCD 6,2 cm
Litij-ionski akumulator
Kartice Memory Stick Duo
Prodaja: ACS, www.acssony.si, Lorex, www.lorex.si
Cena: 320 EUR
Za: Umirjevalnik slike, velikost, izhod za HDTV, prepoznavanje obrazov.
Proti: Cena.
Fotoaparat sodi v razred najtanjših malčkov, pri katerih tudi med rabo objektiv ne pogleda iz ohišja. Medtem kot fotoaparat prenašamo v žepu, objektiv in bliskavico varuje drsni kovinski pokrov, ki deluje tudi kot stikalo za vklop. Po osnovnih fotografskih značilnostih je precej povprečen fotoaparat, namenjen manj zahtevnim ljubiteljskim uporabnikom. Iz povprečja ga dviga zlasti umirjevalnik slike.
Morda se zdi, da umirjevalnik slike pri fotoaparatu s samo trikratnim zumom ni nujno potreben, a se izkaže, da je pri fotoaparatih, kakršen je DSC-T20, še kako dobrodošel. Ker je majhen in nima iskala, ga pri slikanju večkrat držimo samo v eni roki, kar je že v povprečnih svetlobnih pogojih najboljši recept za streseno sliko. Umirjevalnik slike sicer čudežev ne dela, vseeno pa reši marsikateri posnetek. Poleg tega skupaj z visoko občutljivostjo tipala (do ISO 3200) omogoča fotografiranje brez bliskavice tudi ob zelo skromni osvetlitvi, recimo v mesečini. Ob izdatni meri digitalnega šuma sicer, a vendarle.
Kot še pri nekaterih drugih novejših Sonyjevih modelih je vgrajen slikovni procesor Bionz, ki poskrbi za dovolj hitro delovanje in kakovostne posnetke, prepoznavanje obrazov in kar je pač še trikov, ki jih zmore. Uporabnik ima na voljo osnovne ročne nastavitve, poudarek pa je na samodejnem fotografiranju.
Med preizkušanjem se je fotoaparat dobro odrezal. Fotografije so ločljivosti primerno ostre in barve naravne. Nekaj na prostem narejenih posnetkov bi bilo sicer lahko za odtenek manj osvetljenih, in pri nekaterih se nam je zdela modra barva za odtenek preveč poudarjena, a je to bolj stvar okusa kakor napaka fotoaparata. Pri veliki povečavi smo opazili, da je na robovih posnetkov ostrina malce "popustila", kar je očitno posledica sicer dobrega, a majhnega objektiva. Vendar so vse to pomanjkljivosti, ki jih na odtisnjenih fotografijah v resnici ne opazimo. Pri slikanju s sicer precej šibko bliskavico in bližinski fotografiji se T20 izkaže solidno, podobno pa lahko rečemo tudi za njegove snemalne zmožnosti. Fotoaparat ima izhod za priklop na televizijo z veliko ločljivostjo, za kar pa moramo dokupiti kabel, ki ni ravno poceni.
Majhnost ima v svetu digitalnih fotoaparatov svojo ceno in DSC-T20 je v primerjavi s sicer podobno zmogljivimi, a nekoliko večjimi modeli, nekoliko dražji. Ali, drugače povedano, za enak denar lahko dobite fotoaparat, ki sicer ni tako elegantno tanek, je pa zato zmogljivejši. Če ostanemo kar pri Sonyju, je takšen na primer DSC-W90.
Sony DSC-T100
Megapike 8
Zum 5x (35-175 mm)
LCD 7,6 cm
Litij-ionski akumulator
Kartice Memory Stick Duo
Prodaja: ACS, www.acssony.si, Lorex, www.lorex.si
Cena: 410 EUR
Za: Objektiv, velikost, umirjevalnik slike, izhod za HDTV, prepoznavanje obrazov.
Proti: Cena.
Oblikovno zelo podoben in enako tanek, a za nekaj milimetrov večji in par deset gramov težji od T20 je model DSC-T100. Tudi po zmogljivostih sta si oba modela precej podobna, le da ima drugi precej zmogljivejši objektiv s kar petkratnim zumom. Za to velikost vsekakor lep dosežek, škoda le, da dosega niso malo bolj povečali v širokokotni smeri. T100 ima na zadnji strani tudi nekoliko večji zaslon LCD, a z enako ločljivostjo.
Kovinsko ohišje podobno kot pri modelu T20 kljub majhnosti deluje precej vzdržljivo, kljub temu pa ga je med prenašanjem v žepu ali morda damski torbici koristno imeti v zaščitnem etuiju, ki bo pred praskami ali še čem hujšim zaščitila zaslon LCD. Ker je T100 namenjen fotografsko manj zahtevnim uporabnikom, je poudarek na samodejnih nastavitvah, od ročnih pa imamo na voljo le tiste, ki jih sicer najdemo na večini fotoaparatov, torej popravek osvetlitve, občutljivost tipala in izbira načina merjenja svetlobe. Pri Sonyju ne pretiravajo s tematskimi avtomatikami, na seznamu pa najdemo vse najpotrebnejše, ki poleg tega tudi vse dobro opravijo svoje delo.
Tako kakor pri modelu T20 so na ohišju le osnovne tipke, večino nastavitev pa spreminjamo s pregledno urejenimi zaslonskimi meniji. Vgrajeni umirjevalnik slike svojo nalogo dobro opravlja in je zaradi zmogljivejšega zuma celo še koristnejši. Tu je seveda tudi prepoznavanje obrazov, ki pri fotoaparatih v višjem cenovnem razredu ne sme več manjkati.
Med preizkušanjem se je DSC-T100 izkazal podobno kakor njegov skromnejši brat, ponekod celo za odtenek nekoliko bolje. T20 je v slabših svetlobnih pogojih včasih ostril hip ali dva dlje, kakor bi si želeli, česar pri T100 nismo opazili, in to kljub zmogljivejšemu objektivu, ki ostrenje načeloma oteži. Kakovost posnetkov je podobna kot pri T20 in sodi med boljše v tem velikostnem razredu.
Tudi DSC-T100 lahko priključimo na televizor z veliko ločljivostjo, ustrezen kabel pa moramo dokupiti. Mimogrede, ko fotoaparat priključimo na televizor, bo ta zaznal nekoliko nenavadno ločljivost 1125i, kar je z ločljivostjo 1080i, združljiva japonska različica videa z veliko ločljivostjo.
DSC-T100 je značilen primer sodobnega modno oblikovanega fotoaparata, namenjenega fotografsko manj zahtevnim uporabnikom, ki pa od fotoaparata vseeno pričakujejo odlične posnetke, narejene v najrazličnejših okoliščinah.
Sony DSC-H9
Megapike 8
Zum 15x (31-465 mm)
Elektronsko iskalo
LCD 7,6 cm
Litij-ionski akumulator
Kartice Memory Stick
Prodaja: ACS, www.acssony.si, Lorex, www.lorex.si
Cena: 460 EUR
Za: Razpon goriščnih razdalj, prepoznavanje obrazov, umirjevalnik slike, nočno slikanje, ročne nastavitve.
Proti: Upravljanje bi bilo lahko enostavnejše.
S sicer izvrstnim modelom DSC-R1 pri Sonyju očitno niso bili najbolj tržno uspešni, zato pa so imeli toliko več sreče s serijo H, ki sodi v razred fotoaparatov z zelo zmogljivimi zumi. Najnovejši predstavnik DSC-H9 se ponaša s kar 15-kratnim. Na širokokotnem koncu sicer ni tako zmogljiv, kot bi si želeli, zato pa sega na teleobjektivnem do 465 mm, kar je ne samo dovolj, ampak celo precej več, kot potrebuje povprečen fotograf. Pri tako velikem zumu je umirjevalnik slike skoraj obvezen in Sonyjev Super SteadyShot svojo umirjevalno nalogo dobro opravi.
H9 po obliki spominja na zrcalno-refleksne fotoaparate. Nad premičnim zaslonom LCD ima iskalo, ki je sicer elektronsko, a vseeno omogoča stabilnejšo držo fotoaparata pri slikanju, v sončnem vremenu, ko slika na zaslonu LCD ni dobro vidna, pa tudi jasnejši pogled.
Fotoaparat je namenjen zahtevnejšim uporabnikom in poleg različnih samodejnih načinov fotografiranja, vključno s prepoznavanjem obrazov, omogoča tudi skoraj popoln ročni nadzor nastavitev. Od posebnosti velja omeniti infrardeče nočno slikanje (NightShot), kakršnega smo doslej poznali le pri videokamerah in redkih, posebej temu prilagojenih fotoaparatih. V zelenih odtenkih narejeni nočni posnetki imajo sicer predvsem dokumentarno vrednost, a utegnejo vseeno kdaj prav priti.
Med preizkusom se je H9 zelo dobro izkazal. Fotoaparat sodi med hitrejše v svojem razredu, saj lahko naredimo dobra dva posnetka na sekundo, in to dokler ne zmanjka prostora na kartici. Tudi ostrenje je, glede na zmogljivost objektiva, presenetljivo hitro. Osvetlitvena elektronika svoje delo dobro opravi, kakovost fotografij pa je nadpovprečna. Ostrina je dobra in barve naravne. Digitalni šum je sicer opazen že pri ISO 400, a začne res motiti šele pri večjih občutljivostih. Tudi pri bližinski fotografiji in slikanju z bliskavico se fotoaparat solidno izkaže.
Kakovost videa je sicer standardna, z največjo ločljivostjo 640 x 480 pik pri 30 sličicah/sekundo, nad marsikaterega tekmeca pa H9 dviguje možnost optičnega zumiranja med snemanjem. Motorček objektiva je na posnetku sicer kar dobro slišen, a je to pravzaprav majhna žrtev.
DSC-H9 je zelo dober fotoaparat, ki ima sicer nekaj resnih tekmecev, od katerih ga nekateri v posameznih lastnostih tudi prekašajo, a če vse skupaj seštejemo in prištejemo še ceno, je trenutno v samem vrhu svojega razreda.
Za 50 evrov manj boste žrtvovali infrardeče nočno fotografiranje in dobili manjši, 6,3-centimetrski zaslon - Sony DSC-H7.
Sony A100
Megapike 10
Zrcalno-refleksni
LCD 6,2 cm
Litij-ionski akumulator
Kartice MemoryStick Duo, Compact Flash
Prodaja: ACS, www.acssony.si, Lorex, www.lorex.si
Cena: 690 EUR (ohišje), 960 EUR (komplet z objektivoma 18-70 in 75-300 mm).
Za: Umirjevalnik slike, ločljivost, cena, kakovost fotografij.
Proti: Šum pri večjih občutljivostih.
Sony A100, ali Alfa, kot mu tudi pravijo, je prvi in zaenkrat tudi edini Sonyjev zrcalno-refleksni fotoaparat. Nastal je še kot plod sodelovanja s KonicoMinolto, ki se je medtem nehala ukvarjati s fotoaparati, in čeprav je v trgovinah že od lanskega poletja (in nekateri že nestrpno pričakujejo naslednika), je še vedno zelo konkurenčen.
Namenjen je najzahtevnejšim ljubiteljskim fotografom. Vgrajen je umirjevalnik slike, ki deluje s premikanjem tipala CCD in omogoča delo z od 2- do 3-krat daljšim osvetlitvenim časom. Tipalo se zna s stresanjem znebiti morebitnega prahu, poleg tega pa je pred njim zaščiteno tudi s posebnim antistatičnim premazom.
Poseben sistem za merjenje svetlobe v obliki satovja meri na kar 40 mestih. Slikovni procesor Bionz skrbi za hitro in učinkovito obdelavo posnetkov, med tehnologijami, ki jih podpira, pa omenimo le tako imenovano dinamično optimizacijo kontrasta, ki poskrbi, da so, kolikor se le da, pravilno osvetljeni tudi zelo kontrastni motivi. Fotograf ima seveda na voljo popoln nadzor nad vsemi nastavitvami.
Alfa sicer ni najhitrejši zrcalno-refleksni fotoaparat, a tudi za najzahtevnejše ljubitelje so trije posnetki na sekundo, in to dokler je še kaj prostora na pomnilniški kartici, več kot dovolj. Bajonetu za objektive pravijo Sony Alpha, a je združljiv tudi z objektivi, ki imajo Minoltin bajonet. Po zmogljivostih je A100 primerljiv tudi z nekaterimi precej dražjimi modeli, svojo "ljubiteljsko" naravo pa kaže predvsem s plastičnim ohišjem, ki je sicer dovolj vzdržljivo, a vseeno ne tako, kot to pričakujejo profesionalci. Tudi dodatne opreme je za A100 (zaenkrat) nekaj manj kot za Nikone, Canone, Olympuse ali Pentaxe.
Kakovost fotografij je odlična. Ostrini in barvam ne moremo prav ničesar očitati. Najboljšo kakovost (predvsem ostrino) sicer dosežemo s posnetki v zapisu RAW, a tudi stisnjeni so za veliko večino uporabnikov več kot dovolj dobri. Do ISO 400 šuma skoraj ne opazimo, pri večji občutljivosti pa A100 nekoliko zaostaja za nekaterimi zrcalno-refleksnimi tekmeci.
Konkurenca med cenejšimi zrcalno-refleksnimi fotoaparati je velika, vendar se Sony A100 kljub nekaterim zmogljivim mlajšim tekmecem še vedno dobro drži. O končni izbiri bodo zato, poleg cene, najverjetneje odločale tehnične podrobnosti, ki jih najdete v tabeli, in okus vsakega posameznega uporabnika.