Sony RX10 Mark 2 in RX10 Mark 3
Zmogljivi kompaktni fotoaparati so v zadnjih nekaj letih doživeli pravi preporod, vodilni na tem področju pa je japonski Sony. Ta ima v prodajnem programu veliko res zanimivih kompaktnih modelov, ki se med seboj kar občutno razlikujejo. Že pred časom smo preizkusili njihov model RX10, tokrat pa smo drugega za drugim dobili njegova naslednika, modela RX10 Mark 2 in Mark 3.
V vseh treh primerih gre za nekoliko večji aparat, ki po velikosti in obliki že sega na teritorij manjših DSLRjev (in seveda tudi brezzrcalnikov). Prvotni RX10 je sparil razmeroma veliko tipalo dobre ločljivosti z objektivom s stalno največjo odprtostjo zaslonke F2,8. Seveda je ponujal vse možnosti ročnega upravljanja, tudi ohišje je bilo kar polno funkcijskih kolesc in tipk.
Morda je nenavadno, da smo dobili kar dva naslednika v razmiku vsega nekaj tednov. Prvega, model Mark 2, smo dobili razmeroma pozno (naprodaj je od lani jeseni), drugega, Mark 3, pa med prvimi v Evropi. Oba bosta naprodaj še naprej, saj je glavna razlika med njima kar občutna. Verjamemo, da se bo še nekaj časa v nekaterih trgovinah našel tudi prvotni model.
Mark 2 nadaljuje tam, kjer je začel RX10. Še vedno gre za aparat, ki po obliki in velikosti spominja na manjše DSLRje. Razmeroma velik in težek je objektiv. Desno od bliskavice je majhen črno-beli zaslon stanja, ki je lahko po potrebi tudi osvetljen. Prikazuje najosnovnejše nastavitve, kar močno olajša in pohitri delo z aparatom. Desno od njega je kolesce za hitro popravljanje osvetlitve, na drugi strani pa kolesce za nastavitev programa. Okoli prožilca je drsnik za nadzor zuma, zadaj pa preklop za vklop in izklop aparata. Zanimivo, da ima prožilec v sredini navoj za priklop starih, analognih prožilcev. Samostojna tipka za vklop videa je zadaj ob okularju, kjer sicer počiva palec. Okoli objektiva je obroč, s katerim nastavljamo odprtost zaslonke. Upravljanje aparata je res hitro in učinkovito. Ohišje sicer ostaja zelo kakovostno, odeto v ravno prav hrapavo plastiko. Držalo na desni strani sicer ni ravno veliko, a je dovolj udobno. Vratca za pomnilniške kartice SD so na desni strani, pod držalom so vratca za akumulator, ta lahko odpremo tudi takrat, ko imamo aparat na stativu.
Osrednja lastnost aparata je objektiv. Ta pokriva goriščnice od 24 do 200 milimetrov, to je načeloma dovolj za veliko večino uporabnikov. Pomembnejša je najvišja vrednost zaslonke, saj je konstantna po celotnem območju zuma, konkretno F2,8. Zato je aparat res prilagodljiv, saj lahko pri širokem kotu fotografiramo v slabših razmerah, kot bi sicer, pri teleobmočju pa lažje zamrznemo akcijo (saj si lahko ob odprti zaslonki privoščimo krajši čas ekspozicije). Aparat oziroma objektiv zajema tudi optično stabilizacijo slike. Objektiv je razmeroma velik, pri večjih goriščnicah se še dodatno iztegne. Malo nas je zmotilo, da je obroč, postavljen okoli objektiva, namenjen spreminjanju goriščnic, z objektivom povezan prek elektronike, ne pa mehanike, torej ne neposredno. Je pa res, da smo pri tem nekoliko starokopitni. Vsekakor je taka rešitev boljša pri zajemu videa.
Odlično je tudi tipalo. Meri en palec po diagonali, kar ga po velikosti uvršča nekje med tipala iz tipičnih kompaktnih aparatov in aparatov, namenjenih zahtevnim uporabnikom, kot je, denimo, Sonyjev lastni RX100. Nekoliko manjše tipalo je nujno enostavno zato, ker bi pri večjem tipalu potrebovali še občutno večji (in težji) objektiv. Premore dobrih 20 milijonov pik, občutljivost gre od ISO 100 (programsko lahko še znižamo do ISO 64) do ISO 12.800, v posebnem programskem načinu pa do ISO 25.600. Šuma je razmeroma malo, vidi se, da imajo v Sonyju veliko izkušenj z optičnimi tipali.
Vse, kar smo našteli do zdaj, se od predhodnika praktično ni spremenilo. Izboljšano je predvsem tipalo, povečali so občutljivost, a bodo to opazili le najnatančnejši uporabniki. Bolj zanimiva je nova možnost zajema videa v ločljivosti 4K (konkretno 3840 × 2160 pik) pri 30 slikah na sekundo. Alternativa je seveda tudi FullHD (1920 × 1080) pri 60 slikah na sekundo. Pri slednjem lahko brez prekinitve snemanja zajamemo tudi navadno fotografijo pri ločljivosti dobrih 16 MP. Kakovost videa je odlična, a velja opozoriti, da je video pri ločljivosti 4K res velik – minuta posnetka brez težav preseže 500 MB.
Nekoliko se je zvečala hitrost aparata, predvsem pri hitrem zaporednem fotografiranju, kjer lahko zdaj zajamemo do 14 slik na sekundo. Pomnilnika je dovolj, da aparat zabeleži do 44 slik v formatu JPEG (ali 29 v RAW), preden se upočasni. Izboljšali so tudi hitrost samodejnega ostrenja, to že prej ni bilo ravno počasno. Aparat se dobro spozna tudi na zajem počasnih posnetkov, kjer lahko v ločljivosti 1136 × 384 zajamemo res impresivnih 1000 slik na sekundo (aparat omogoča, da jih nazaj predvajamo vse do 40-kratne upočasnitve).
Med RX10 Mk. 2 in RX10 Mk. 3 pa je že nekaj več razlik, predvsem so večje in opaznejše. Večino opisanega je sicer ostalo enako – število in razporeditev tipk po ohišju je praktično enaka, ohišje je še vedno zelo kakovostno, čeprav je nekoliko večje (a to opazimo predvsem pri neposredni primerjavi). Malenkost se je povečalo držalo na desni strani, nekoliko opaznejši je malo večji objektiv. Tudi tipalo je ostalo enako. Kot rečeno, ponuja odlično kakovost.
Glavna novost pa je drugačen objektiv, ki tokrat seže še bistveno dlje. Goriščnice gredo namreč od 24 milimetrov (enako torej kot pri obeh predhodnikih) pa do res dolgih 600 milimetrov (prej 200 mm). Razlika v praksi je resda nekoliko manjša, kot se zdi na papirju, a gre kljub temu za kar občuten korak. Se je pa pri tem spremenila največja možna odprtost zaslonke, ki je pri širokem kotu še vedno F2,8, pri najdaljši goriščnici pa se zmanjša na F4,0. To je seveda povsem normalno, saj je nadvse težko (in drago) izdelati objektiv, ki bi pri konstantni zaslonki F2,8 lahko pokril tako velik razpon goriščnic. Zaradi omenjenega objektiva je aparat tudi za spoznanje težji – z akumulatorjem tehta dober kilogram, to je okoli 200 gramov več od predhodnika.
Na koncu seveda pridemo tudi do vprašanja, kateri aparat kupiti. Novejši model, RX10 Mk. 3, je seveda boljši – ponuja vse, kar ponuja tudi predhodnik, a doda še impresivnih 400 milimetrov k največji goriščnici. Je pa zato nekoliko večji, težji, predvsem pa dražji. Cena je pri obeh razmeroma visoka, relativno gledano je novejši model manj kot deset odstotkov dražji od cenejšega. Kljub temu si predstavljamo, da se bo cena dvojice znižala hitreje kot cena novejšega modela.
Obenem lahko zapišemo, da možnosti daljših goriščnic kljub vsemu ne bodo izkoristili ravno vsi – sami bi raje vzeli s seboj aparat, ki je nekoliko manjši, lažji in tudi tistih sto evrov cenejši. Enostavno nismo vajeni, oziroma ne potrebujemo tako dolgih goriščnic. Če bi se ukvarjali s fotografiranjem ptic ali česa podobnega, pa bi bila odločitev povsem drugačna. Razočarani pa ne bomo ne z enim ne z drugim.
Sony RX10 Mark 2
Tehnična zmogljivost: 5
Kakovost fotografije: 9
Zasnova fotoaparata: 8
Razred: Zmogljivi.
Efektivna ločljivost tipala: 20 milijonov pik.
Tehnične lastnosti: Objektiv 24–200 (35 mm. ekvivalent); svetlobna jakost 2,8; ostrenje 3 cm (makro)–neskončno; domet bliskavice 10,2 m; ISO: samodejno ali ročno (100–25600).
Prodaja: www.sony.si.
Cena: 1549 EUR.
Za: Velika zaslonka, hitrost delovanja, kakovost izdelave, kakovost videa.
Proti: Cena.
Sony RX10 Mark 3
Tehnična zmogljivost: 5
Kakovost fotografije: 9
Zasnova fotoaparata: 8
Razred: Zmogljivi.
Efektivna ločljivost tipala: 20 milijonov pik.
Tehnične lastnosti: Objektiv 24–600 (35 mm. ekvivalent); svetlobna jakost 2,8–4; ostrenje 3 cm (makro)–neskončno; domet bliskavice 10,2 m; ISO: samodejno ali ročno (100–25600).
Prodaja: www.sony.si.
Cena: 1630 EUR.
Za: Velika zaslonka, razpon goriščnic, hitrost delovanja, kakovost izdelave, kakovost videa.
Proti: Cena.
Izboljšano je predvsem tipalo, povečali so občutljivost, a bodo to opazili le najnatančnejši uporabniki.