Splet, kredibilen medij?

Se še spomnite časov, ko je bil internet nekaj novega, pri nas pravzaprav "kar nekaj", kar je izšlo iz BBSov in hkrati iz Arnesove elektronske pošte? In ko so bile spletne strani videti bolj ali manj le kot oglasni panoji za podjetje, ki je stran postavilo? No, danes so strani v spletu lahko tudi kredibilen dokument. Tako pravijo celo državne ustanove.

Merim seveda na vsa mogoča ministrstva, ki na svojih straneh objavljajo sporočila za javnost (in včasih še osebna mnenja svojih ministrov), na portal javnih naročil (www.enarocanje.si) in navsezadnje na spletne strani Apeka, naše nesrečne agencije, ki skrbi za regulacijo našega nesrečnega telekomunikacijskega trga. Tam se namreč zapisuje tudi povpraševanje po interesentih za raznorazne naravne danosti, ki jih država daje/prodaja v uporabo zainteresiranim ponudnikom storitev. Npr. frekvence. Saj že veste, kam merim, ne?

Da, na nesrečno zgodbo o podarjenih frekvencah UMTS, ki jih je TušMobil dobil v začetku leta. Apek je takrat nekaj dodatnih frekvenc za UMTS ponudil "zainteresiranim", in to tako v uradnem listu kot na svojih spletnih straneh. Ker se je v enem mesecu kot "zainteresirani" javil le TušMobil, so jih pač podarili temu. Konkurenca priznava, da uradnega lista ni dovolj natančno spremljala, zatrjuje pa, da na spletnih straneh to prav zagotovo nikoli ni bilo objavljeno. Direktor Apek, g. Simonič, seveda trdi nasprotno. Da je bilo objavljeno, vendar so to obvestilo kasneje umaknili, ker ni bilo več aktualno. To je malce nenavadno, kajti drugih obvestil sicer ne umikajo.

Takoj se zastavi vprašanje, ali je mogoče kateremukoli izmed obeh taborov verjeti. Če neko datoteko (ali zapis v zbirki) zbrišemo iz spleta, potem je pač ni več, ne? In dokaza o njenem minulem obstoju enostavno ni? Ni čisto res. Če ne drugače, je zapis o njeni obiskanosti zapisan v zapisih dostopa v spletnem strežniku www.apek.si. To pa je seveda podatek, ki ga v Apeku gotovo ne bi posredovali komurkoli. Da o tem, da so to čisto navadne besedilne datoteke, ki jih je mogoče z nekaj truda tudi popravljati, niti ne govorim.

Je pa tudi druga pot - spletni pajki, ki se sprehajajo po spletu in beležijo in zapisujejo marsikaj. Google npr. zapisuje trenutno kopijo strani, ki jih je obiskal, in do naslednjega obiska pajka si lahko z njim ogledamo "arhivsko" kopijo strani, četudi je bila medtem že kaj spremenjena. No, v primeru Apek.si to ni kdove kako koristno, kajti tista stran je bila umaknjena iz spleta že veliko prej, preden s(m)o novinarji ugotovili, da bi kot dokazno gradivo potrebovali tudi (precej) starejšo kopijo spletne strani. In tu nastopijo nekoliko drugačni pajki, tisti, ki stanje spleta zapisujejo na strani www.archive.org. Internet Archive ali WayBackMachine, kot se predstavljajo, namreč bolj ali manj redno shranjuje vse spletne strani, na katere naleti. Vsakemu obiskovalcu strani so take kopije ponavadi na voljo približno pol leta po tem, ko so bile dejansko zajete. Razvijalci tega časovnega stroja pojasnjujejo, da toliko časa traja, da vse gradivo presnamejo na trajne nosilce podatkov.

Seveda lahko lastnik strani tako shranjevanje prepove v datoteki robots.txt v spletnem strežniku, a tega Apek ni storil (in seveda tudi ne bi bilo prav, ko bi). Zato lahko danes, pol leta po trenutku X, ko naj bi bil na spletnih straneh www.apek.si inkriminirani dokument, ugotovimo - da ga v resnici ni bilo tam. Oziroma vsaj 4. januarja, ko naj bi bil po besedah g. Simoniča zagotovo tam, ga ni bilo.

Nič, nekdo laže, bi lahko rekli. Pa ne bomo tako strogi. Vem, kako delujejo nekoliko večje organizacije (tudi ali pa še posebej državne), in mi je jasno, da direktor ne more nadzorovati vsega dela prav vseh podrejenih (in tudi ni smiselno, da bi ga). Nekdo je torej imel za nalogo objaviti dokument v spletu, pa ga ni. Je pozabil, karkoli. In ko ga je direktor nekaj mesecev kasneje pobaral, ali je to takrat storil, je odgovoril, da je, vendar ga je po izteku razpisa umaknil. Toda "narod dokaze hrani", kot smo rekli včasih, oz. "www.archive.org dokaze hrani", kot lahko rečemo danes! No, se pač zgodi ...

Ali pa ne, odvisno od zornega kota. Z zornega kota konkurence (Si.Mobil in Mobitel) je namreč nadvse sumljivo, da se je to v primeru TušMobila "zgodilo" že tretjič. "Nenavadnost", namreč. Prvič, ko so z nakupom ostanka Vege kupili tudi frekvence GSM 1800, drugič, ko so jim "na lepe oči" te frekvence, ki so za postavljanje lastnega omrežja manj ugodne, spremenili v bolj ugodne GSM 900, in zdaj, tretjič, ko so "na lepe oči" dobili še zastonj frekvence UMTS, ki so jih nekateri mastno plačali (Mobitel največ, vendar je takrat to država plačala sami sebi, z dokapitalizacijo Mobitela prek Telekoma)

Po drugi strani pa Apek vedno pravi, da je njihovo temeljno poslanstvo vzpodbujanje konkurence. In, roko na srce, Apek v zadnjem času to počne veliko bolje kot v davnih časih, ko je bil le podaljšana roka (ljudi iz) Telekoma. Pa vendar - morda bi to veljalo početi bolj transparentno, brez sumov na nekakšne povezave, ki se kažejo zdaj. Nič konkretnega, tudi nič političnega, kot smo v zadnjem času navajeni brati na drugih področjih, pa vendar, sum ostaja.

***

Čisto za konec, čisto na kratko, "nekaj popolnoma drugega", kot pravijo Monty Phyton. Ste že zasledili nov PRovski vihar, ki ga je zagnal Microsoft? O Windows 7? Ki bo "popolnoma nov", "napisan znova", "s popolnoma novim jedrom", "z revolucionarnimi novostmi"? Tudi jaz sem, nisem se mogel izogniti, poplava je bila prehuda. Pa vendar - ali smo res take ovce? Ali res vsakič sproti pozabimo, da so vsi Microsoftovi (in ne samo Microsoftovi) operacijski sistemi le (bolj ali manj spodobne) nadgradnje starih različic in da na koncu od revolucije ne ostane veliko (ali pa še toliko ne - spomnite se Windows ME ali pa npr. Viste)? In da je smisel takega PR neredko tudi zameglitev težav pri prodaji neuspešne trenutne različice ...

"Narod dokaze hrani", kot smo rekli včasih, oz. "www.archive.org dokaze hrani", kot lahko rečemo danes!