Spletna pravica

Prodaja je dejavnost, pri kateri vpletena zamenjata različni dobrini. Največkrat gre za menjavo blaga z denarjem. Ko lastnika zamenjata svoji mesti, je dejanje končano, vsak ima tisto, kar si je želel oziroma izposloval. Zakaj ni tako pri spletni prodaji?

Pred kratkim sem naletel na zanimiv primer. Znanec, imenujmo ga Janez, je prek spleta kupil zmogljiv prenosnik. Dobil ga je po nadvse ugodni ceni, saj podobnega v Sloveniji ni moč najti za manj kot polovico višji znesek nikjer drugje. Z veseljem je plačal poštarju težko pričakovani paket, a ga je žal v njem čakalo neprijetno presenečenje. Prejeti model je imel z naročenim in pravkar pošteno plačanim skupno le ime, komponente so bile povečini slabše, na čelu z majhnim zaslonom in skromnejšim procesorjem. Takoj je poklical prodajalca, ta se mu je opravičil, češ napake se dogajajo in da mu bodo ob vrnitvi prejetega računalnika vrnili denar. Tega Janez ni hotel. Sposodil si je denar, da bi končno imel dober prenosnik, kakršnega si je vedno želel, in ko ga je končno našel, plačal in (skoraj) dobil, ga je zmešnjava na cilju silno potrla. Bil je pripravljen na kompromis, a so ga zavrnili, ker je bojda njihova napaka očitna, saj modela, kakršnega je naročil Janez, sploh ni. Dejstvo, da Janez ni računalnikar in je pri prenosniku videl le velikost zaslona in obljubljeno hitrost procesorja, jih ni omajalo. Ni mu preostalo drugega, kot da se obrne na pristojne državne organe. Če pri turistični agenciji rezerviramo Hotel Casablanca s petimi zvezdicami, na cilju pa nas pričaka Hotel Casablanca z dvema nebesnima telesoma, agencije ne reši dejstvo, da Hotela Casablance višje kategorije sploh ni. Mar ni tako?

Tržni inšpektorat se očitno ne strinja, opisano področje uravnava drug zakon. Naš je Zakon o varstvu potrošnikov, ki sicer v 26. členu določa, da mora podjetje za blago in storitve, ki jih ponuja potrošnikom, označiti cene in jih upoštevati, vendar je v praksi veliko odvisno od posameznega primera in od stališča, ki ga zavzame tržni inšpektorat. Če pri spletni prodaji ugotovijo resnično zmoto, je zanje dovolj, da prodajalec razočaranemu kupcu vrne denar, v drugem primeru, če je napaka namerna, pa izrečejo globo. Vse to Janezu bore malo pomaga, naj bo omenjena denarna kazen še tako visoka, on bo še vedno pisal pritožbe na prastari računalnik z zgodnjim Celeronom. Še ko te na vstopu na avtocesto ustavijo brez vinjete, moraš poleg globe plačati tudi zahtevano nalepko! Najbrž zato, ker gre v tem primeru za opeharjeno stranko druge vrste.

V tujini rastejo lepše rožice. Kljub temu da nimajo izrecnega zakona, ki bi spletnim prodajalcem narekoval spoštovanje navedenih cen, podjetja napake največkrat požrejo na svoj račun, kajti če posamezen primer pride do sodišča, je spor največkrat odločen v prid tožeče stranke, saj ji ni treba dokazati drugega kot svoje nevednosti, da je šlo za napako. Mar je polovična cena v času nenehnih razprodaj in astronomskih popustov res tako neverjetna stvar? Znan je primer podjetja Apple, ko je Tajvancem zaradi napake, objavljene v spletni trgovini, prodalo računalnike Mac Mini za manj kot polovico njihove vrednosti. Kljub jasnim splošnim pogojem poslovanja, ki so vsebovala možnost človeške nepazljivosti in preklica naročil, je podjetje vsa naročila upoštevalo in ohranilo dobro ime na hitro rastočem trgu. Angleška veja spletnega mogotca Amazon ni bila tako prijazna in za prodajo ročnega računalnika iPAQ za stotino njegove cene ni hotela niti slišati. Nekaj uporabnikov se je odločilo za tožbo in uspelo. Ključna je bila povratna elektronska pošta, ki je ob naročilu romala v naročnikov predal. V njej je Amazon potrdil kupoprodajno pogodbo in navedel celo vzroke in načine za prekinitev. Napake v ceni seveda ni bilo nikjer. V državah z drugačnim pravnim sistemom velja splošno pravilo, da lahko prodajalec pogodbo prekine do trenutka, preden pošlje potrdilo o spletnem nakupu. Če bi to hotel storiti kasneje, bi bilo podobno, kot če bi k vam prišli delavci Merkurja, vam odmontirali včeraj kupljeni pomivalni stroj in vam vrnili tistih petsto bruseljčanov z nasmeškom na ustih. Ali smo res mislili, da se turbo tihi Bosch razreda A dobi za manj kot jurja?

Za Janeza se je na srečo vse dobro končalo. Prodajalec je sprevidel, da ga Janez noče ogoljufati, marveč zahteva le približek tistega, kar mu je bilo obljubljeno, zato mu je podoben računalnik prodal po predhodno objavljeni ceni. Zgodba ima vesel pridih zgolj zaradi razsodnosti vpletenih, v pripovedkah, kjer je vse prepuščeno pristojnim institucijam, pa volk praviloma odcaplja z babico v želodcu.