Spletna televizija
Širokopasovni internetni priključki tudi v naših domovih niso več nobena redkost, zato postaja čedalje bolj zanimiv spletni prenos televizijskih oddaj. Ogledali smo si, kako je s spletnotelevizijsko ponudbo pri nas, pokukali pa smo seveda tudi v bolj oddaljena morja spletnega oceana.
RTV Slovenija
Začnimo tokratni televizijsko obarvani spletni sprehod pri naši državni ali javni, kakorkoli ji že rečemo, televiziji. Na sicer bogati in pregledni, čeprav precej brez domišljije oblikovani spletni strani nas tokrat pravzaprav zanimata samo dva oddelka, RTV v živo in Avdio/video na zahtevo.
Na prvem, "živem" oddelku lahko izbiramo med prvim televizijskim kanalom in sedmimi radijskimi programi (A1, Val 202, Ars, Maribor, Koper Capodistria in RSI). Kliknimo torej ikonico s televizorjem in na zaslonu se odpre okno predvajalnika RealOne Player. Ali pa tudi ne, kajti predvajalnik ni sestavni del Oken in če ga še nimate, ga boste pač morali namestiti, a to je k sreči enostavno in predvsem brezplačno, pa še povezava do spletne strani, kjer ga dobite, je tu. Sicer pa je namestitev predvajalnika RealOne koristna tudi drugače, saj boste brez njega prikrajšani za marsikatero večpredstavno spletno vsebino.
Odpre se torej RealOne Player in v njem prvi program slovenske televizije. Kakovost slike je odvisna od hitrosti internetnega priključka. Če je ta dovolj hiter (beri: kabelski ali ADSL), bo stopnja stiskanja videoslike najmanjša oziroma pretok podatkov največji, to pa v primeru Televizije Slovenije pomeni 225 Kb/s. To zadošča za spodobno sliko, ki se sicer, ko jo raztegnemo čez ves zaslon, s pravo televizijsko sliko ne more enakovredno primerjati, je pa vseeno dovolj dobra za razmeroma udobno gledanje.
Če smo v internet priključeni s počasnejšim priključkom, recimo ISDN ali celo običajnim analognim modemom, bo predvajalnik samodejno prilagodil kakovost slike in v najslabšem primeru se bomo morali zadovoljiti s samo 45 ali celo še nekoliko manj kilobiti na sekundo. Slabša kakovost se bo najbolj poznala pri različnih napisih in podpisih, ki v tem primeru praviloma niso več čitljivi. Na srečo ostane vsaj zvok tudi v takem primeru dovolj dober.
Neposredni spletni prenos prvega programa RTV SLO gledamo s predvajalnikom RealOne Player.
Slika spletne televizije je zaradi omejene ločljivosti primernejša za informativne oddaje kakor pa za, recimo, filme ali nadaljevanke. A slednjih večinoma tako ali tako ne moremo videti. Ne tako redko se nam namreč dogodi, da namesto oddaje, ki bi jo radi videli, zagledamo le obvestilo, da je trenutno na sporedu tuja oddaja, ki je ne smejo oddajati v internetu. Avtorske pravice za tuje filme, nadaljevanke, risanke, dokumentarce, športne prenose in kar je pač še televizijskih oddaj, namreč praviloma kupijo le za oddajanje na območju Slovenije. Ker lahko spletno televizijo gledamo od koderkoli, bi to pomenilo kršenje avtorskih pravic, zato torej tujih oddaj v spletu ne moremo gledati.
Živi spletni prenos prvega programa slovenske državne televizije verjetno najpogosteje uporabljajo Slovenci, ki jih je življenjska pot zanesla izven dosega domačih televizijskih oddajnikov, pa seveda tudi vsi, ki nimajo pri roki televizijskega sprejemnika, recimo na delovnem mestu.
Drugi, morda celo še bolj zanimiv del spletne televizije, je arhiv oddaj. Televizijske oddaje, ki jih za prenos v živo digitalizirajo, ne izhlapijo v eter, temveč ostanejo shranjene na diskih televizijskega strežnika in si jih lahko ogledamo kadarkoli. Prednost arhiva je seveda očitna. Če ste na primer zamudili to ali ono oddajo, recimo tisto o zamolčanih žrtvah revolucije, ki je pred meseci dvignila kar nekaj prahu, jo boste našli tu in si jo v miru ogledali. Odvisnežem od novic ni več treba snemati dnevnika, kadar si ga iz tega ali onega vzroka ne morejo ogledati v živo, saj vedo, da so to namesto njih naredili kar na Televiziji Slovenija.
Internetni arhiv oddaj lahko pravzaprav korenito spremeni naš način spremljanja televizije, saj nismo več vezani na čas, ko je oddaja na sporedu, temveč si jo lahko ogledamo kadarkoli. Posnete oddaje si lahko tudi uporabniki počasnejših internetnih priključkov ogledajo v najboljši možni kakovosti, le malce dlje bo trajalo, saj se bo morala vsaka najprej pretočiti na disk. Srečni lastniki hitrejših povezav lahko tudi posnete oddaje začno gledati že nekaj trenutkov po tem, ko jih kliknejo.
Na spletni strani RTV SLO je zelo bogat arhiv televizijskih in radijskih oddaj.
Arhivirane oddaje, ki jih ne najdemo na seznamu, poiščemo z zmogljivim iskalnikom.
Digitalni arhiv je zelo obsežen, saj je v njem shranjenih na tisoče televizijskih oddaj, vse skupaj pa na diskih zasedajo več kakor 1 terabajt. Zaradi preglednosti imamo na seznamu oddaj neposredni dostop le do zadnjih nekaj oddaj, do drugih pa pridemo z iskalnikom. Na seznamu je na primer "le" 15 zadnjih Dnevnikov ali šest Tarč, a če bi radi videli, kaj se je dogajalo pred letom dni, boste v iskalniku našli tudi starejše. Najstarejši arhivirani Dnevnik je izpred skoraj dveh let, najstarejša oddaja v arhivu, Telekomunikacije iz serije Zenit, pa je stara celo nekaj več kakor tri leta.
In ko smo že ravno pri arhivu, omenimo še, da so prav tu arhivirane tudi številne radijske oddaje. Če ste torej zamudili Hribarjev Radio Ga-Ga ali morda katero od zanimivih, a vse prepogosto preslišanih radijskih izobraževalnih oddaj, boste lahko zamujeno nadoknadili v radijskem delu digitalnega arhiva.
Vsekakor zelo pohvalno, še posebno, ko ugotovimo, da se tudi največje svetovne televizije ne morejo pohvaliti z bistveno boljšim javno dostopnim spletnim arhivom.
Vizija
Tako, javno televizijo smo obdelali in na vrsto pridejo tržne. Za začetek odhitim na Siolovo spletno stran Vizija, kajti tam lahko uporabniki internetnega priključka ADSL gledajo Pop TV in Kanal A. Ups, so lahko gledali, kajti ko se znajdem na Viziji, me tam pričaka obvestilo, da to do nadaljnjega ni mogoče. Odkar sem bil pred kakšnim letom zadnjič tu, so se stvari očitno spremenile.
V vzroke se nisem poglabljal, očitno pa se našemu največjemu ponudniku internetnih storitev ni uspelo pogoditi z največjo tržno televizijo. Za vsak primer sem pokukal še na spletni strani obeh tržnih programov (www.pop-tv.si in www.kanal-a.si), pa tudi tam o kakšnem spletnem prenosu ali digitalnem arhivu oddaj ni bilo ne duha na sluha.
Od "živih" televizijskih prenosov je na Siolovi spletni strani trenutno le TV Pika. Za ogled ne potrebujemo dodatnih programov, saj so se pri Siolu odločili za Microsoftov pretočni zapis videa. Običajnemu uporabniku to morda res za odtenek olajša rabo, povsem drugačnega mnenja pa so vsi, ki ne uporabljajo Microsoftovih Oken. Kakorkoli že, kakovost žive slike je nekoliko boljša kakor pri spletnem oddajanju javne televizije, a to ni pravzaprav nič nenavadnega, saj je namenjena le uporabnikom Siolovega širokopasovnega priključka ADSL.
Na spletni strani Vizija je poleg živega prenosa TV Pike mogoče videti še skoraj sto glasbenih videospotov in približno toliko filmskih napovednikov, za povrh pa še video predstavitve 24 slovenskih smučišč in nekaj oddaj, za katere ni čisto jasno, zakaj so se znašle tu - na primer posnetek polnočnice izpred dobrih dveh let. Tu lahko prisluhnemo tudi dvema Siolovima internetnima radijskima postajama, Radio.Siol in Klub.Siol.
Kakorkoli že, ob obisku Vizije se nekako nismo mogli otresti občutka, da je vse skupaj le zametek tistega, kar bi tu lahko bilo, ali morda celo le ostanek tistega, kar je nekoč bilo, preden se je Siol internetne televizije lotil nekoliko drugače.
Na Siolovi spletni strani si lahko ogledamo prenos TV Pike.
Planet
Televizija v spletu je imenitna zadeva, a vsaj zaenkrat povezana z marsikaterim zadržkom. Enega, avtorske pravice, smo že omenili. Drugo vprašanje je, ali se posamezni televizijski postaji sploh splača s tem ukvarjati. Priprava za spletno predvajanje namreč še zdaleč ni poceni, televizija pa vsaj neposredno od tega nima nobenega dobička.
Večjo neposredno korist utegnejo imeti ponudniki internetnih storitev, saj z dodatno vsebino pritegnejo nove naročnike oziroma uporabnike, poleg tega pa lahko ogled televizijskih oddaj tudi na enostavnejši način zaračunajo.
Tudi zato lahko uporabniki Planeta, Mobitelovih spletnih dveri za prenosne telefone, v živo gledajo kar tri televizijske postaje - TV Piko, Papriko in Čarli. Pogoj je seveda telefon, ki podpira hiter prenos podatkov, GPRS ali UMTS. Medtem ko na malem zaslonu svojega prenosnega telefona gledamo televizijo, seveda Mobitel vestno šteje in obračunava prenesene megabajte, ki se pri pretočnem videu seštevajo veliko hitreje kakor pri običajnem spletnem brskanju.
Poleg treh televizijskih postaj, ki jih je mogoče videti v živo, si je na Planetu mogoče ogledati tudi nekaj posnetih oddaj, na primer novice in vremensko napoved, pozabili pa niso niti na nekaj sicer precej ubogih erotičnih videoposnetkov. Kakovost televizijske slike na zaslončku prenosnega telefona je skromna, kljub temu pa vsaj za informativne oddaje, pri katerih je tako ali tako pomembnejši zvok, pravzaprav zadošča. Sicer pa od televizije na prenosnem telefonu menda vsaj zaenkrat še nihče ne pričakuje več kakor to, da sploh deluje.
Televizijski program lahko gledamo tudi s prenosnim telefonom.
Siol TV
Da sta lahko internet in televizija tesno prepletena, dokazuje tudi Siol TV. O internetni televiziji smo v Monitorju že podrobneje pisali (oktober 2003 ), zato tokrat le čisto na kratko. Digitalizirano videosliko je mogoče prenašati v obliki običajnih internetnih podatkovnih paketkov, le dovolj hiter internetni priključek moramo imeti, če želimo, da je televizijska slika dovolj dobra. Za sliko, ki je na oko ne moremo ločiti ob običajne "analogne" televizijske slike, je recimo potrebnih približno od 3 do 4 Mb/s. Po internetnem priključku ADSL, kakršnega imamo pri nas, je mogoče v sekundi poslati do 8 megabitov, to pa pomeni, da je dovolj širok za televizijski prenos, pa še za običajna internetna opravila, recimo brskanje po spletu, ostane dovolj prostora.
Uporabniki Siolove televizije morajo sicer imeti poseben vmesnik, ki digitalni video v zapisu MPEG-2 pretvori v analognega in prikaže na običajnem televizorju, a teoretično bi seveda šlo tudi brez njega, tako kakor pri vseh televizijskih postajah, ki oddajajo v spletu. Dodatna napravica je z uporabnikove strani koristna zato, ker razbremeni računalnik in ima video izhod za priklop na televizor, s ponudnikove pa zato, ker je tako mogoč enostavnejši nadzor naročnikov in varovanje avtorskih pravic.
Internetnega prenosa televizijskih programov, kakršen je Siol TV, ne smemo zamenjati za televizijo v spletu.
Južna Koreja še naprej vodi
Televizije v spletu, internetne televizije ali kakorkoli že imenujemo televizijsko sliko, ki se pretaka v obliki internetnih podatkovnih paketkov, si ne moremo predstavljati brez širokopasovnega priključka v internet. Na tem področju že nekaj časa vodijo na južnem delu Korejskega polotoka. Za dobrih 10 tolarskih tisočakov na mesec si lahko tam omislijo kar 20-megabitno povezavo, kar je dovolj tudi za prenos televizije visoke ločljivosti (HDTV), in desetkrat hitreje, kot dobite za ta denar pri nas. 3-megabitna povezava pa je v Koreji skoraj polovico cenejša kakor pri nas. Nič nenavadnega torej, da je v Južni Koreji po najnovejših podatkih že skoraj tri četrtine gospodinjstev širokopasovno omreženih in bo tam očitno kmalu izginila razlika med internetom, televizijo, radiom in telefonom, saj bodo za vse uporabljali en sam priključek. Kot zanimivost omenimo, da ima pri nas, po rezultatih naše ankete sodeč, širokopasovni internetni priključek, kabelski ali ADSL približno 40 % bralcev Monitorja.
Spletna izobraževalna televizija
O televiziji v spletu navadno govorimo takrat, ko klasična televizijska postaja svoj program oddaja tudi v spletu, o spletnih televizijah pa takrat, ko televizija predvaja svoj program samo v spletu. Vendar take spletne televizije najpogosteje ne oddajajo svojega programa v živo, temveč posamezne oddaje izbiramo v njihovem arhivu, zaradi česar, strogo tehnično gledano, verjetno sploh ne bi smeli govoriti o televiziji, temveč raje o, recimo, videoprodukciji. Kakorkoli že, tudi pri nas imamo tako spletno televizijo - SiTV.
SiTV ali Spletna izobraževalna televizija je pravzaprav le spletišče, namenjeno predvsem objavi video izdelkov, ne nujno izobraževalnih, ki so jih posneli osnovnošolci in dijaki. Zaenkrat si tu lahko ogledamo skoraj 50 različnih oddaj, od kratkih igranih filmov do izobraževalnih oddaj in posnetkov različnih predavanj.
Na spletni izobraževalni televiziji si lahko med drugim ogledamo posnetek zanimivega predavanja o tem, zakaj je sam strah pred neznanim pogosto nevarnejši od stvari, ki se jih zaradi neznanja bojimo, recimo sevanja prenosnih telefonov.
Tuje televizije v spletu
Omenili smo že, da pri spletnem prenosu televizijskih oddaj hitro nastanejo zapleti zaradi avtorskih pravic, saj so te praviloma omejene tako prostorsko kakor tudi časovno. Posamezno oddajo lahko televizijska postaja praviloma oddaja le na območju, ki ga pokrivajo njeni oddajniki, in to, z morebitnimi ponovitvami vred, le nekajkrat. Zaradi tega so pri spletnih prenosih omejene skoraj samo z lastno proizvodnjo, ta pa je, razen mednarodnih novic, kakršne lahko spremljamo na BBC (www.bbc.co.uk) ali CNN (www.cnn.com), praviloma bolj ali manj krajevno obarvana.
A če bi radi videli, kaj trenutno gledajo, recimo, v Surinamu, lahko kadarkoli obiščite spletno stran tamkajšnje televizijske postaje ATV (www.atv.sr). Skoraj prepričan sem, da bo to vaš prvi obisk na katerikoli surinamski spletni strani, upoštevajte pa, da v tej nekdanji nizozemski koloniji govorijo flamsko.
Ali pa bi morda raje gledali malajsko Cyberjaya TV (www.cyberjaya.tv), morda športni program italijanske RAI (www.rai.it) ali izobraževalno televizijo univerze Washington (www.researchchannel.org/webcast/)? Izbira je pestra, da pa bi vam ne bilo treba po vsem spletu brskati za televizijskimi postajami, se za začetek odpravite na spletne dveri wwiTV (mediahopper.com/portal.htm), kjer so na enem mestu zbrane povezave do večine televizijskih postaj, ki oddajajo tudi ali samo v spletu. Trenutno jih je natanko 776, od tega 401 takih, kjer lahko izkoristite širokopasovni internetni priključek. Podoben seznam povezav do spletnih televizij boste našli tudi na spletišču Web TV list (www.webtvlist.com).
Brskanje po spletnih televizijah je lahko prav kratkočasno, a le, če imate hiter internetni priključek. Pa še takrat se utegne slika pošteno zatikati, saj lahko podatki na poti do vašega računalnika naletijo še na marsikatero ozko grlo. Predvsem pa vam bo po ogledu tujih spletnih televizij verjetno kmalu jasno, kako dobro se na nove čase vsaj na internetnem področju, če že drugod pošteno zaostaja, pripravlja naša javna televizija.
wwiTV je obsežen, po državah urejen seznam televizijskih postaj, ki oddajajo v spletu.
Seznam spletnih televizij na Web TV list je urejen tematsko.