Spletni brskalniki
Prvi spletni brskalnik je ugledal luč sveta leta 1990, v času, ko je tudi sam internet šele začenjal svoj zmagoviti pohod. Nastajale so vedno nove storitve (IRC, usenet, gopher, FTP, telnet), a večina danes uporablja le še dve: elektronsko pošto za izmenjevanje informacij z drugimi uporabniki in brskalnik za dostop do informacij na spletnih straneh.
Splet je postajal vedno bolj grafičen in privlačen za povprečnega uporabnika, hkrati pa so se razvijale internetne povezave, ki omogočajo udobno delo. Čeprav vsi uporabniki seveda nimajo širokopasovnih dostopov, je povezav z analognim modemom vedno manj, standard 56k pa je tudi njim omogočil hitrejši dostop do večine informacij. Izjema so glasbene in filmske datoteke ter zelo dolgi dokumenti.
Resnici na ljubo, sodoben brskalnik omogoča veliko več kakor zgolj odpiranje spletnih vsebin. Z njim lahko pobiramo pošto, si ogledujemo večpredstavne vsebine, prebiramo novice, prenašamo datoteke, brskamo po novičarskih skupinah ipd. Nekateri brskalniki so postali edino potrebno orodje do vseh informacij v spletu.
Zgodovina brskalnikov
Vse se je začelo "daljnega" leta 1990, ko je v laboratoriju CERN v Švici fizik Tim Berners-Lee, diplomant Oxfordske univerze, ugotovil, da ne more na enostaven način do podatkov, ki jih je imel raztresene po različnih računalnikih. Predlagal je izdelavo orodja, s katerim bi vse te podatke lahko povezali v celoto. Njegova ekipa je novembra istega leta izdelala odjemalec, strežnik, razvila protokol prenosa (http) in jezik spletnih strani (html) ter način naslavljanja informacij (url naslov). Ime prvega brskalnika je bilo WWW (World Wide Web), namen pa je bil povezati fizike po svetu, ne glede na računalniško opremo, ki so jo imeli.
Označevalni proti oblikovnemu HTML
Jezik HTML je bil zasnovan z namenom čim boljšega posredovanja informacij, ne oblike. Takemu jeziku, ki označuje le razmerja v strukturi, pravimo označevalni jezik. Z njim povemo, katera tipografija naj bo največja, najmanjša, druga po vrsti ipd., ne določamo pa njene natančne velikosti. Lahko tudi nakažemo, kje naj bo odstavek, ne pa, kakšen naj bo videti. Tak način ima prednosti in pomanjkljivosti. Največja prednost je to, da je taka vsebina neodvisna od tega, kje jo prikazujemo; na brezbarvnem terminalu, večjem ali manjšem zaslonu, celo slepi lahko s svojimi napravami za branje hitro dobijo ustrezne podatke. Slabost takega jezika pa je v tem, da ne določa natančne oblike, to pa pomeni težje delo za oblikovalce. Navajeni smo na Word in namizno-založniške programe, kjer se precej natančno vidi, kakšen bo končni izdelek. Po drugi strani pa spletne strani pregledujemo tako z mobilnimi telefoni kot računalniki vseh mogočih sistemov in brskalnikov. Na koncu obvelja pravilo, da uporabnik zaradi naše spletne strani ne bo zamenjal ne računalnika, ne programa. Danes razvoj poteka naprej in ločevanje vsebine od oblike je pomembno. Vedno pa se je dobro zavedati, da to, kar vidimo v svojem brskalniku, ne bo nikoli čisto tako, kot bo videl sosed. Spletne strani, izdelane s prevelikim poudarkom na vsebini, so lahko zato slabše uporabne.
Če naletimo na spletno stran, ki se prikaže le polovično ali pa še to ne, ne smemo takoj kriviti brskalnika. Verjetno je bil avtor strani tisti, ki je stran napisal z nestandardnimi elementi ali pa ni upošteval velikosti našega zaslona, znakov ali česa drugega. V zadnjih letih je bilo veliko strani napisanih prav za Internet Explorer, ki se v drugih brskalnikih slabo prikazujejo. Izdelovalci se šele danes počasi zavedajo vrednosti tega, da je stran berljiva vsakomur. Pri tem pomaga upoštevanje standardov W3C, ki zagotavljajo združljivost.
Brskalnik WWW so kasneje preimenovali v Nexus, a nikoli ni dosegel množične uporabe. To je uspelo šele NCSA Mosaic leta 1993, ki je bil prvi brskalnik s podporo različnim operacijskim sistemom. Podpiral je shranjevanje priljubljenih povezav, obrazce, zvok in vse, kar je danes v brskalnikih običajno. Jedro Mosaica je bilo kasneje prodano različnim podjetjem, med drugim tudi Microsoftu, ki je ravno začenjal svoj naskok na večpredstavnost.
Zadnja različica NCSA Mosaic je 3.0 iz leta 1996. Za današnje razmere gre za neuporaben brskalnik, ki večino strani prikaže s precejšnjimi pomanjkljivostmi, v tistih časih pa je bil prvi uporaben brskalnik.
Leta 1994 je nekaj nekdanjih ustvarjalcev Mosaica ustanovilo podjetje Netscape in izdelalo prvi komercialni brskalnik Mozilla, ki se je kasneje preimenoval v Netscape. Ta je bil vedno brezplačen za neprofitne organizacije in posameznike, kar je pripomoglo k njegovi priljubljenosti. Netscape je deloval na sistemih Windows, Macintosh in Unix in je že imel integriran poštni odjemalec.
Leto 1994 je bilo pomembno še drugače. Tim Berners-Lee je ustanovil konzorcij W3C (World Wide Web Consortium), ki bdi nad standardi za spletne strani, istega leta pa je neodvisno od Mosaica študent univerze v Kansasu izdal brskalnik Lynx, s katerim so najprej izmenjevali univerzitetne informacije, a ker ne uporablja grafičnega vmesnika, je bil zelo primeren za različne terminale. Lynx se za te namene razvija še danes.
Čeprav je Lynx zgolj tekstovni brskalnik, je hiter in učinkovit. Največkrat se uporablja kot programska oprema raznih terminalov.
Konec leta se je tekmi med brskalniki pridružila tudi Opera, ki pa je svoj prvi brskalnik Opera 2.1 izdala šele dve leti kasneje.
Naslednje leto je prineslo slavo predvsem Netscapu, ki je imel tedaj že 80-odstotni tržni delež.
Microsoft je v svoj operacijski sistem Windows 95 vgradil tudi spletni brskalnik Internet Explorer, zaradi česar je bil pred nekaj leti deležen tožb. Internet Explorer je imel že naslednje leto 30-odstotni tržni delež, leta 1999 pa je dosegel primat med brskalniki. Netscape je poleg močne konkurence s strani Microsofta pokopal tudi vedno starejši in še vedno hroščati Netscape Navigator 4, ki ni mogel tekmovati z Microsoft Internet Explorerjem 4, ki je v svoj brskalnik vnesel precej nestandardnih, a uporabnikom všečnih značilnosti.
Leta 1998 je Netscape dojel svoje težave in dal kodo svojega brskalnika v javno last, še isto leto pa ga je kupilo podjetje AOL. Današnja različica Netscapa uporablja jedro Mozilla Gecko, ki ga izdeluje Mozilla Foundation, neprofitno podjetje, ustanovljeno leta 2003. Ime je izbrano v spomin na prvi Netscapov brskalnik. Iz Mozille je v zadnjih dveh letih izšlo veliko različnih brskalnikov, kot so Firebird, Firefox, Netscape.
Našteli smo le glavne dogodke v zgodovini spletnega brskanja. Nekatere podlage, kot sta Amiga in Atari, so razvijale svoje brskalnike, a ti nikoli niso pokukali iz svoje obskurnosti.
Sedanjost
Zgodovina se piše naprej, boj med izdelovalci za prevlado na trgu pa še vedno poteka. Medtem ko ima danes še vedno 94-odstotni delež trga Internet Explorer, je prvič v nekaj letih izgubil odstotek. To resda ni veliko, pomeni pa, da se utegnejo razmerja med brskalniki zopet zaostriti. Mozilla in Opera namreč pridobivata uporabnike.
Analitiki menijo, da je za trenutno stanje kriv sam Microsoft, saj Internet Explorer že nekaj let ni dobil potrebne nadgradnje, pestijo ga razpoke v sistemu varnosti, ki jih je več kakor pri konkurenci. Čeprav je Microsoft letos izjavil, da bo nova različica brskalnika priložena le novim sistemom, se je kasneje vendarle premislil. Do tega trenutka pa novega brskalnika še ni izdal.
Šumniki na spletnih straneh
Čeprav vsi sodobni brskalniki že kar nekaj časa podpirajo tudi prikaz šumnikov, se tu in tam zgodi, da šumnikov ni. Razlog je ponavadi to, da je spletni izdelovalec pozabil na stran vpisati kodno tabelo. Brskalnik v tem primeru uporabi svojo privzeto kodno tabelo. Žal pri nekaterih brskalnikih ta tabela ni izbrana glede na regionalne nastavitve v sistemu, temveč je postavljena na zahodnoevropske znake, ki nimajo šumnikov. Veliko bolje je, če za privzeto izberemo srednjeevropsko tabelo, ki vsebuje naše znake in večino tujih. Naši kodni tabeli sta sicer dve. Microsoft nam je določil Windows 1250, standardna tabela za Slovenijo pa je ISO-8859-2 oz. Latin 2. Obe tabeli imata skupno črko č, š in ž pa sta na drugih mestih. Na straneh, kjer torej vidimo pravilno le črko č, je treba izbrati drugo srednjeevropsko tabelo. Vedno več spletnih strani pa se drži standarda ISO, zato je smotrno, da brskalnik po njem tudi nastavimo.
To storimo takole:
Firefox: S padajočega menuja Tools izberemo Options. Kliknemo gumb Languages in pri Character Encoding izberemo Central European (ISO-8859-2).
Opera: S padajočega menuja Tools izberemo Preferences. Kliknemo razdelek Languages in spodaj izberemo ISO-8859-2 tabelo kot privzeto.
Internet Explorer nima te nastavitve. Z menuja View/Encoding bodisi izberemo Auto Select za samodejne nastavitve oziroma eno izmed obeh srednjeevropskih kodnih tabel na strani, kjer ne vidimo šumnikov.
Internet Explorer ima še druge težave, saj je omejen na Windows (starejše različice so še na voljo za Mac), medtem ko so konkurenčni izdelki na voljo za večino aktualnih operacijskih sistemov. Apple je pravkar oznanil svoj novi brskalnik Safari 2, Opera se pripravlja na splavitev novega brskalnika za Mac in tudi Mozillin projekt Camino bo ponudil Macu hiter brskalnik.
Po drugi strani pa je še vedno kar nekaj spletnih mest, ki za ogled potrebujejo prav Internet Explorer, poleg tega pa je program brezplačen in nameščen z Windows, zato večina uporabnikov ne išče alternative.
Piškotki, da ali ne?
Že pred časom se je začela velika gonja proti uporabi piškotkov (cookies), ki naj bi vohunili po naših spletnih navadah in jih posredovali naprej. Zato imajo skoraj vsi današnji brskalniki posebne nastavitve, kjer jih lahko upravljamo. Nekaterim stranem lahko dovolimo njihovo uporabo, drugim, ki jim ne zaupamo, pa jo preprečimo.
Povedano zelo na kratko, kolaček vsebuje nekaj bajtov podatkov, ki nam jih dodeli spletna stran, shranijo pa se v našem računalniku v posebnih datotekah. Njihov osnovni namen je prepoznavanje uporabnika, ko spet obišče spletno stran. Brez piškotka namreč strežnik ne more zaznati, s katerim uporabnikom se sporazumeva, piškot pa omogoči identifikacijo.
Piškotki ne morejo prebrati informacij, ki jih imamo na disku, ne da bi jih sami posredovali brskalniku, lahko pa shranijo številko kreditne kartice, ki smo jo vpisali pri spletnem naročanju.
Piškotki tako omogočajo, da stran postreže s prilagojeno vsebino glede na naše želje in še kaj. Glede tega so zelo koristni, prebere pa jih lahko le strežnik, ki jih je tudi poslal. Ker gre za tekstovne datoteke, z njimi ne moremo dobiti virusa, spletna stran, ki jo obiskujemo, pa res lahko zbira podatke o naših brskalnih navadah in jih zlorabi za prikazovanje prilagojenih reklamnih sporočil. V vsakem primeru lahko blokiramo piškotke za spletne strani, ki so nam sumljive, popoln izklop piškotkov pa bo verjetno prinesel več težav kot koristi. Razprav o nevarnosti piškotkov, kot kaže, ni ne konca ne kraja, verjetno pa sta tako kot pri vsaki stvari potrebna previdnost in zdrava pamet. Več informacij o piškotkih najdemo tudi na http://www.cookiecentral.com
Iskanje informacij
Nihče ne ve natančno, koliko spletnih strani je že na svetu. Iskalec Google išče po več kot štirih milijardah straneh, a to je gotovo le del vsega, kar je na voljo. Medtem ko razširjenost elektronske pošte ne prinese večjih težav razen nezaželene pošte (ki pa ni neposredno povezana s številom poštnih naslovov na svetu), pa je hitra rast spletnih strani dvorezen meč. Medtem ko je v internetu na voljo že skoraj vse, od navodil, kako sestaviti bombo, do opisa še tako redke bolezni in načina zdravljenja, postaja ključna težava najti pravo informacijo. To, da lahko prav vsakdo na spletni strani napiše karkoli (če ne drugače, najame prostor na strežniku v državi z bolj "ohlapnimi" zakoni), ne pripomore k večji preglednosti.
Problem je dvoplasten. Prva težava je količina vseh informacij in posledično vprašanje, kako najti stran, ki bo vsebovala tisto, kar nas zanima. Poleg tega je silno veliko informacij brez vrednosti ali neresničnih, to pa še dodatno otežuje iskanje.
Prva pomoč je iskanje podatkov po straneh, ki imajo visok status in jim zaupamo. Iskanje po medicinski enciklopediji, za katero stoji več kot 40 inštitutov v ZDA, je gotovo bolj zanesljivo kot iskanje po domači strani študenta medicine, ki predstavlja svoje poglede na neko bolezen, ali stran neznanca s podatki o medicinskih "dejstvih".
V današnjih časih je spletni naslov lahko vreden več kot vse drugo. Če iščemo program za izdelovanje datotek PDF in poznamo spletni naslov izdelovalca ali vsaj ime programa, ga bomo našli takoj. Če pa te informacije nimamo, bomo uporabili spletni iskalnik, vtipkali ključne besede, kot so "PDF creator", in poskusili srečo. Ker bo zadetkov več tisoč, lahko pri iskanju programa, ki res ustreza našim zahtevam, porabimo ves dan.
Ker naslova ali imena ponavadi ne poznamo, uporabljamo iskalnike. V Sloveniji so najbolj znani Najdi.si (http://www.najdi.si), Mat Kurja (http://www.matkurja.com) in Slowwwenia.com (http://www.slowwwenia.com). Določene stvari ponavadi laže najdemo na tipskih iskalnikih, npr. na Med Over Net (http://med.over.net) za zdravstvene probleme, Kulinarični Sloveniji (http://www.kulinarika.net) za kulinarične teme, telefonskem imeniku (http://tis.telekom.si) za telefonske naročnike ipd. Tuji iskalniki imajo širši doseg iskanja in jih praviloma uporabljamo za iskanje strani v tujih jezikih, čeprav večina najde tudi slovenske. Med bolj znanimi so Google (http://www.google.com), Altavista (http://www.altavista.com), Yahoo (http://www.yahoo.com) ipd.
Učinkovitega iskanja se je treba priučiti. Najbolje je napisati manj ključnih besed, a takih, ki dobro opredeljujejo predmet iskanja.
Večina brskalnikov danes podpira hitro iskanje po najpomembnejših iskalnikih, ki so nam na voljo kar v ukazni vrstici. Pri nekaterih pa se brskalnik lahko nadgradi z nam priljubljenimi iskalniki.
Tehnologija brskanja
Spletne strani, do katerih imamo dostop, so shranjene v namenskih računalnikih, strežnikih.
Brskalnik je odjemalec ali klient, ki strežniku posreduje svoje zahtevke. Da se strežnik in brskalnik lahko sporazumeta, morata biti povezana v internet (torej, da se "slišita") in govoriti isti "jezik". Temu jeziku se v računalništvu pravi protokol in za prikaz spletnih strani sta v uporabi http (Hyper Text Transfer Protocol) in https (Secure Hypertext Transfer Protocol), kar je oznaka za kodirani spletni prenos. Sodobni brskalnik pa ni omejen le na ta dva protokola, saj razume ftp (File Transfer Protocol), news (Usenet News protocol) in druge načine sporazumevanja.
Brskalnik mora znati podatke tudi prikazati. Torej morajo biti posredovani v jeziku, ki ga razume. Osnovni jezik za prikaz spletnih strani je HTML (HyperText Markup Language), ki so ga z leti razširili na XHTML in DHTML. Slednji v osnovi sestavlja različne tehnologije (javascript, CSS), s katerimi lahko prikaže vsakemu obiskovalcu drugačno različico strani.
Ne nazadnje mora imeti strežnik tudi naslov URL, po katerem zna brskalnik priklicati stran.
Brskalniki
Brskalnikov, ki temeljijo na svojem jedru, ni veliko. Medtem ko ima Mac Safari, Linux Konqueror in Amaya, Windows pa Internet Explorer, sta Opera in različice Mozilla/Netscape na voljo za večino sistemov. Nekateri še vedno uporabljajo starejše brskalnike, predvsem Netscape 4, ki je temeljil na povsem drugačnem jedru. Z Netscape 4 je toliko težav in problemov, da se ga zares splača nadgraditi.
Internet Explorer
Zadnja različica Internet Explorerja je "šestica" z dodanim varnostnim popravkom sp1. Kljub temu da še niso izdali nadgradnje, še vedno kljubuje času. Na njegovem jedru so neodvisni avtorji izdali številne nadgradnje in jih izdali pod svojimi imeni. Brskalniki, kot so NetCaptor, iNetAdviser Professional, Fast Browser Pro ipd., imajo v srčiki prav jedro Internet Explorerja , ki so mu dodali bolj ali manj drugačen videz in novo funkcionalnost. Z nekaterimi laže urejamo piškotke, upravljamo gesla, blokiramo odpiranje nadležnih oken, uporabljamo zavihke in podobno. Sam prikaz spletnih strani pa se ne razlikuje od izvirnega Internet Explorerja.
Prvo, kar opazimo, je, da se okno Internet Explorerja prikaže skoraj v trenutku. Nekatere knjižnice se namreč naložijo že ob zagonu Windows, to pa skrajša čakanje.
Internet Explorer 6 je sicer na trgu že tri leta, vendar še vedno natančno prikaže večino strani. Preprost vmesnik ponudi nezahtevnim uporabnikom vse potrebne možnosti.
Grafični vmesnik je preprost in ne ponuja kakih večjih sprememb, kot so dodatni ovoji (skins). Orodna vrstica je standardna, padajoči menuji razkrijejo, da program nima prav veliko eksotičnih nastavitev, lahko pa prikažemo stran pred tiskanjem, spremenimo velikost črk (a le, če stran ne uporablja slogov).
Spletne strani pa se v glavnem odpirajo brez večjih težav. Treba je povedati, da ima Internet Explorer jedro, ki spletni strani dovoli več, kot omogočajo standardi. To je hkrati blagoslov in prekletstvo. Po eni strani je edini od brskalnikov, za katerega je napisanih nekaj zelo zanimivih dodatkov (denimo nova orodna vrstica za igranje šaha na www.gameknot.com). Izdelovalci spletnih strani nam za ta brskalnik lahko naredijo grafični obrazec za vnos besedila, ki ga preslikamo z vsemi atributi celo iz Worda. Tak obrazec je kakor nalašč za urejanje spletnih strani, drugi brskalniki pa ga ne morejo prikazati. Hkrati pa Internet Explorer dovoli prevelik nadzor operacijskega sistema, saj nam lahko spletna stran odpre sto nezaželenih oken, razširi svoje okno čez ves zaslon in nam celo prepreči, da bi ga zaprli, kar omogoča piscem zlobne kode nešteto možnosti. Toleranten je tudi do slabo napisanih strani s številnimi mnogimi napakami v kodi, kar je zopet dvorezen meč.
Če s privzetimi varnostnimi nastavitvami v Internet Explorerju nismo zadovoljni, lahko izključimo in vključimo posamezne možnosti.
Tehnološko gledano, pa brskalnik dobro kljubuje času, saj pozna standarde HTML 4.01, XHTML 1.0, javascript, DOM 1 in CSS-1. Stili druge generacije in DOM 2 pa so, kot pri večini drugih brskalnikov, le delno podprti.
Priljubljene povezave (Favourites) v Internet Explorerju lahko ustvarjamomo nove mape, jih uredimo, brišemo in preimenujemo.
Kljub temu ima samo jedro kar nekaj večjih napak, ki zaradi tako velikega tržnega deleža brskalnika zavirajo razvoj spletnih strani. Slike PNG naj bi že pred leti nadomestile GIF zaradi boljših možnosti in težav z licenco slednjega, pa vendar se to ne zgodi zaradi napake Internet Explorerja, ki ne zna prikazati prosojnosti, enega najpomembnejših lastnosti spletnih slik. Brskalnik ima tudi težave s prepoznavanjem datotek XHTML, kar zavira tudi to tehnologijo.
Internet Explorer omogoča ogled pred tiskanjem, ki pokaže stran, kakršna bo na papirju. Zaradi hrošča, ki nekaterim stranem odreže desni rob, je ta možnost zelo dobrodošla.
Oglejmo si še druge možnosti brskalnika. Hitro iskanje prek naslovne vrstice išče le po omrežju MSN, okrajšav za iskanje po Googlu in drugih iskalcih pa ni. Sicer pa ima vse standardne elemente, ki jih ima danes vsak brskalnik, kot so priljubljene povezave, pregled zgodovine, vklop različnih elementov brskanja (slik, animacij, jave, komponent ActiveX) ipd. Pogrešali smo naprednejše funkcije; upravljalca piškotkov in gesel, brskanje z zavihki (večje število spletnih strani naenkrat, ki jih prikličemo s klikom ustreznega zavihka), blokiranje nadležnih oken, najbolj pa zamerimo hrošča, ki spremlja brskalnik že nekaj časa. Stranem, ki so širše od 600 pik (takih je precej), odreže desni rob, kar je silno nepraktično, saj ponavadi manjka del besedila. K sreči lahko uporabimo ogled tiskanja, napake pa ne moremo odpraviti.
Čeprav ima Internet Explorer precej omejene možnosti uvoza nastavitev iz drugih brskalnikov, lahko naložimo piškotke in priljubljene povezave iz Netscapa.
Internet Explorer je brskalnik, ki ima solidne temelje in še vedno močno podporo v spletnih straneh, hkrati pa težave z varnostjo in primanjkljaj dodatnih orodij, ki brskanje po spletu naredijo udobnejše.
Internet Explorer
Kaj: Spletni brskalnik.
Izdeluje: Microsoft.
Spletni naslov: http://www.microsoft.com/windows/ie/.
Podporni forum: http://groups.msn.com/InternetExplorerForum.
Cena: Brezplačen.
Operacijski sistemi: Windows 98-XP.
Za: Hitro nalaganje, pravilno prikaže slabo napisano kodo, močno jedro.
Proti: Nima vseh funkcij sodobnega brskalnika (ovoji, zavihki, preprečevanje nadležnih oken), varnostne težave, podpira nestandardne spletne strani in slabo napisano kodo, omejen na sistem Windows, pri tiskanju odreže desni rob.
Firefox (Mozilla/Netscape)
Spletnih brskalnikov, ki izvirajo iz Netscapa, je veliko - zaradi dinamičnega razvoja brskalnika in nekaj zmede, ki jo je naredil Netscape. Podjetje Mozilla Foundation izdeluje dva brskalnika: Mozilla in Firefox (prej Firebird). Medtem ko je Mozilla več kot le spletni brskalnik, saj ima poštni in novičarski odjemalec, modul za klepet ipd., je Firefox samo brskalnik brez dodatkov. Medtem ko je prvi uporaben za vse, ki želijo vse v enem, se za drugega odločajo tisti, ki že imajo poštni odjemalec oziroma želijo kratek in hiter namenski program. Firefox ni zgolj okleščena kopija Mozille, saj ima nastavljivo orodno vrstico, ki je slednja nima. Pri Mozilla Foundation nameravajo Mozillo sčasoma razdeliti na samostojne programe, od katerih bo Firefox postal njihov edini brskalnik.
Kaj pa Netscape? Znamka je še vedno v lasti AOLa, njihov brskalnik pa je prav tako narejen na jedru Mozilla. Med Netscapom in Mozillo tako ni večjih razlik, oba odpirata spletne strani in bereta pošto precej podobno. Edine razlike so v priloženih komponentah, saj ima Netscape podporo Netscape WebMail in AOL Mail.
Firefoxov privzeti grafični vmesnik je precej razkošnejši od vmesnika pri Internet Explorerju. Takoj lahko opazimo zavihke in vnosno polje za hitro iskanje po Googlu in drugih iskalnikih.
Po raznih statistikah ima Firefox (z drugimi Mozilla različicami) med 4- in 19-odstotni delež med uporabniki. Na nekaterih platformah, kot je Linux, pa je postal glavni brskalnik z več kot 50-odstotnim deležem. Trenutna stabilna različica je 0.93, na voljo pa je že tudi ogledna inačica 1.0.
Firefox je torej le brskalnik, ki obsega predvajalnik Macromedia Flash in modul za datoteke PDF (še vedno pa potrebujemo Acrobat), s čimer lahko bolj ali manj nemoteno prebiramo spletne strani. Namestitev je preprosta, hkrati pa nam iz drugih brskalnikov, kot sta Opera in Internet Explorer, prenese piškotke, zgodovino, priljubljene povezave in gesla. Žal trenutna različica ne prenese priljubljenih povezav iz Opere.
Nastavitve so v Firefoxu zelo lično urejene in razvrščene v pet skupin. V današnjih časih je najpomembnejša "zasebnost", ki omogoča vodenje gesel, kolačkov, zgodovine in izpolnjenih obrazcev.
Grafični vmesnik je zelo enostaven, ime le nekaj gumbov in veliko okno za vsebino. Hitro opazimo tudi poseben prostor za vpis ključnih besed, ki jih poiščejo ustrezni iskalniki. Privzeto imamo na voljo iskanje z Googlom, Amazon.com, Ebay, Yahoo in Dictionary.com, druge iskalnike pa si lahko dodamo v obliki modulov. Namestitev je enostavna, saj le potrdimo željo, da se doda nov iskalnik, in ta je dodan. Ker lahko uporabniki sami dodajajo svoje iskalnike, je v zbirki podatkov že več kot 500 naslovov. Z veseljem smo ugotovili, da lahko v orodno vrstico dodamo tudi hitro iskanje po najdi.si in matkurja.com. Le šumniki povzročajo nekaj težav, saj so moduli prirejeni za prejšnje različice. Iščemo lahko tudi z uporabo okrajšav v naslovni vrstici. Tako bo vpis "g monitor" po Googlu iskal besedo monitor. Besede v besedilu lahko označimo in z enim klikom sprožimo iskanje, ki se odpre v novem zavihku (click tab).
Zavihki so kvadratki nad glavnim oknom, ko jih kliknemo, pa se prikaže ena izmed odprtih strani. So precej pomembna lastnost sodobnega brskalnika, ker omogočajo odpiranje in pregledovanje večjega števila spletnih mest, ne da bi morali večkrat pognati brskalnik. Kljub temu velja omeniti, da zavihki v Firefoxu niso tako izdelani kakor v Operi, saj so nekoliko nerodni pri samodejnem odpiranju.
Dodajanje novih modulov v Firefoxu je zelo enostavno, skoraj samodejno. Odpre se nam spletna stran, izberemo modul, ki se samodejno naloži, brskalnik pa skrbi tudi za nadgradnje. Vsak modul lahko tudi hitro odmestimo.
Kljub temu da je brskalnik privzeto precej "gol", si lahko ovoj hitro nadgradimo z velike in bogate spletne strani. Tudi sicer je prava moč Firefoxa v njegovi nadgradljivosti. Z moduli lahko brskalniku dodajamo novo funkcionalnost. Gre za zelo kratke programčke, ki jih Firefox tako kot ovoje samodejno namesti, ko jih izberemo s spletne strani. Prav enostavnost nameščanja in velika izbira modulov kažeta na lepo prihodnost brskalnika. Že zdaj jih imamo namreč na voljo več kot 150, razdeljenih v kategorije. Med njimi najdemo vse, od možnosti za povečevanje slik, blokiranja nadležnih oglasnih oken (osnovna možnost je sicer že vgrajena v brskalnik) pa do odjemalcev za klepet IRC. Ko imamo module nameščene, nam jih Firefox samodejno nadgradi z najnovejšimi različicami, kar bo razveselilo manj vešče uporabnike.
Najpomembnejše je seveda zmogljivost jedra, torej prikazovanja strani. To je pravi užitek, saj se odpirajo neverjetno hitro in ponavadi prikažejo pravilno. Pri tem je Firefox, tako kot drugi programi, ki temeljijo na jedru Mozilla, edini brskalnik, ki dosledno upošteva priporočila standarda WC3. Avtorji se strogo držijo le priporočil, tako da nekaj težav povzročajo strani, ki so narejene z uporabo "posebnih prijemov". Takih strani je danes že zelo malo.
Upravljanje priljubljenih povezav je v Firefoxu precej napredno, saj poleg osnovnih funkcij omogoča njihov uvoz iz večine spletnih brskalnikov in tekstovnih datotek, razdelke pa je mogoče razmestiti tudi z ločilnimi črtami.
Prenos daljših datotek lahko zamrznemo in z njim nadaljujemo kasneje. Upravljavec datotek je sicer bolj osnoven, glavno pa je, da je na voljo.
Firefox ima seveda obsežne nastavitve, kjer lahko določamo pravila njihovih piškotkov, izbiramo tipografije, izključimo razne večpredstavne funkcije. Na voljo so nekatera orodja za programerje, kot je "DOM Inspector", s katerim preverimo strukturo strani, okno, ki izpisuje informacije o kodi javascript, ipd.
DOM inšpektor v Firefoxu prikaže strukturo strani in njene elemente, to pa omogoča spletnim ustvarjalcem ugotavljanje napak v strukturi strani.
Če potrebujemo še program za elektronsko pošto, lahko izberemo Mozillin samostojni poštni odjemalec Thunderbird, ki se lepo integrira v Firefox, lahko pa se odločimo za Mozillo, ki vsebuje še dodatne komponente (IRC, e-pošta in novičarske skupine ter program za izdelavo spletnih strani), a je temu primerno počasnejša in obsežnejša.
Sicer pa je Firefox brezplačna alternativa Internet Explorerju, ki ponuja tudi mnogo več. V osnovni izvedbi za nezahtevne uporabnike, bolj pustolovski pa se lahko poigrajo z različnimi moduli.
Firefox (Mozilla/Netscape)
Kaj: Spletni brskalnik.
Izdeluje: Mozilla Foundation.
Spletni naslov: http://www.mozilla.org/.
Podporni forum: http://forums.mozillazine.org/.
Cena: Brezplačen.
Operacijski sistemi: Windows 98-XP, Linux, Mac OS X 10.x.
Za: Hiter prikaz strani, razširljivost s temami in moduli, upošteva standarde W3C.
Proti: Nekaterih nestandardnih strani ne prikaže pravilno, zavihki so nekoliko nerodni.
Opera
Opera ima med brskalniki precej dolgo tradicijo, šele sedmica pa je prinesla stabilnost in zanesljivo odpiranje večine strani. Trenutna različica je 7.54, Opera 7.6 pa je že v preizkušanju.
Firefoxov privzeti grafični vmesnik je precej razkošnejši od vmesnika pri Internet Explorerju. Takoj lahko opazimo zavihke in vnosno polje za hitro iskanje po Googlu in drugih iskalnikih.
Opera je tudi edini v trojici brskalnikov, ki ni brezplačen. Dokler ga ne kupimo, na zgornjem delu zaslona prikazuje reklamne pasice, ki jih "črpa" iz interneta. Na voljo je za največ operacijskih sistemov. Poleg najbolj razširjenih, kot so Windows, MacOS in različice Linuxa, jo lahko dobimo tudi za Solaris Sparc, QNX, OS/2, FreeBSD in BeOS, poleg tega pa v posebnih izdelkih tudi za nekatere mobilne telefone Nokia, Panasonic, Samsung, Psion, Siemens, Sony Ericsson itd.
Grafični vmesnik Opere je sodoben, omogoča zavihke, hitro iskanje po iskalcih in povečevanje oz. pomanjševanje spletnih strani v celoti (tako grafike kot besedila). Poleg zgornje imamo tudi levo orodno vrstico, ki prikaže vse, od priljubljenih povezav do prenosov datotek.
Klepet v Operi ni nič drugega kot IRC, odvija pa se v posebnem oknu oz. zavihku.
Snamemo jo lahko s podporo javi ali pa brez nje. Podpora javi prinese 16 MB arhiv, kar je precej v primerjavi s 3,4 MB datoteko, če jave ne potrebujemo ali jo imamo že nameščeno.
Grafični vmesnik premore precejšnje število gumbov in bogate menuje. Opera je namreč že privzeto bogata s funkcijami. Vmesnik je dovolj eleganten, da je privlačen, kljub temu da si lahko hitro spremenimo ovoj.
V Opero je vgrajen tudi poštni odjemalec, ki podpira filtriranje nadležne pošte, dodamo pa lahko tudi svoja pravila urejanja.
S hitrim iskanjem lahko iščemo po devetih iskalnikih, poleg standardnih gumbov najdemo na njih tudi bolj eksotične funkcije. Hitro previjanje naprej in nazaj, izklop slik, čarobna paličica in druge kažejo na to, da je Opera nekaj posebnega. Brskanje s pomočjo zavihkov je na voljo že iz prejšnje različice in deluje zelo dobro, zanimiva možnost pa je tudi hitro povečevanje vsebine na spletnih straneh, in to celotnih strani (tako besedila kot slik), kar je sila priročno za vse, ki nekoliko slabše vidijo. Nekatere bo razveselilo tudi to, da si Opera lahko zapomni vse prejšnje spletne strani in vse zavihke, tudi če računalnik zablokira. Ko jo vnovič poženemo, bomo imeli odprte vse strani (z zavihki vred) tako kot prej.
Strani se odpirajo hitro, tako kot pri vseh sodobnih brskalnikih. Podpira vse pomembnejše standarde, kot so CSS 1 (delno tudi CSS 2), HTML4, XHTML1, DOM 1, javascript, slike PNG, kodno tabelo Unicode, vgrajene filme, animacije s Flashem ipd. Kljub vsemu pa Opera žal pravilno prikaže nekoliko manj strani kot tekmeca, predvsem zaradi manjše prepoznavnosti. Dolgoletno merjenje moči med Internet Explorerjem in Netscapom je pripomoglo k temu, da so določene strani prilagojene le za oba glavna tekmeca. Med njimi so celo tako znane, kot je domača stran Macromedie. K sreči imamo v Operi jeziček, s katerim lahko posnemamo delovanje Internet Explorerja ali Netscapa, kar občasno pomaga. Kljub napisanemu pa velja poudariti, da velika večina spletnih mest deluje brez težav, takih s problemi pa je vedno manj.
Poleg možnosti uporabe zavihkov v Operi lahko naenkrat prikažemo tudi več spletnih strani, če imamo le dovolj velik zaslon, da je to še smotrno. Medtem ko se štiri strani vidijo precej dobro, je pregled nad devetimi že malce pretiran.
Opera ima poseben upravljalnik datotek. Omogoča tudi nadaljevanje prekinjenih prenosov, in to celo po tem, ko smo jo vnovič pognali.
Brskalnik je dovolj nastavljiv, v posebno pomoč pa so t. i. hitre nastavitve, s katerimi blokiramo odpiranje oglasnih oken, izključimo slike, kodo javascripta, javo, animacije ipd. Privzeto je vgrajen tudi predvajalnik datotek Flash.
Opera ima lepo lastnost, da si zna zapomniti vse odprte spletne strani, ki jih po vnovičnem zagonu zopet prikaže.
Kljub majhnemu arhivu Opera ne premore le brskalnika, temveč tudi poštni odjemalec, ki se je v zadnji različici precej razvil, saj omogoča več poštnih predalov, povezavo do strežnikov IMAP, iskanje po pošti in napredno filtriranje, ki vključuje vgrajen filter nezaželene pošte. Poleg e-sporočil lahko prebiramo tudi novičarske skupine, vgrajen pa je tudi klepet IRC, ki se odpre v enem od zavihkov brskalnika.
Opera je, čeprav ni brezplačna, eden izmed najboljših brskalnikov. Čeprav ima vedno več funkcij, je še vedno hitra in učinkovita. Z njo že privzeto dobimo silno veliko možnosti, moti le, da občasno ostanemo na hladnem pri odpiranju strani, prirejene za druge brskalnike.
Opera
Kaj: Spletni brskalnik.
Izdeluje: Opera Software.
Spletni naslov: http://www.opera.com/.
Podporni forum: http://my.opera.com/forums/.
Cena: 39 dolarjev.
Operacijski sistemi: Windows 98-XP, Solaris Sparc, QNX, OS/2, MacOS, Linux, BeOS, mobilni telefoni.
Za: Hiter prikaz strani, učinkovit poštni odjemalec in klepet IRC, veliko možnosti, učinkoviti zavihki.
Proti: Nekaterih strani ne prikaže pravilno, cena.
Za konec
Čeprav trenutno Internet Explorer s 94 odstotki obvladuje trg, gre za brskalnik, ki nekoliko zaostaja. Tako Opera kot Firefox imata precej več naprednih lastnosti, namestimo jih lahko v poljubne mape, in to različne inačice, Internet Explorer pa ostaja del sistema, kar prinaša tudi več težav pri nadgradnji sistema. Mapo, v kateri je Opera, denimo, lahko prenesemo v drug računalnik in nam bo ohranila skoraj vse nastavitve (priljubljene povezave, piškotke, gesla).
Čeprav ima Opera privzetih več možnosti kakor Firefox, lahko prestraši začetnike ali tiste, ki so navajeni Internet Explorerja. Firefox je po drugi strani nekoliko bolj "gol" in tudi na videz bolj podoben Internet Explorerju, namestitve modulov pa mu omogočijo precej več. Če pa za brskalnik ne želimo plačati, potem lahko Opera takoj odpade.
Brskalniki se še vedno razvijajo naprej in prav zanimivo bo opazovati, kam nas bodo še pripeljali.
Pregled nekaterih zmožnosti brskalnikov
Slovarček nekaterih pojmov
Brskalnik - Program, s katerim pregledujemo spletne strani, bodisi v internetu ali pa brez njega. Nekateri brskalniki omogočajo tudi dodatne lastnosti, kot so branje elektronske pošte, novičarskih skupin, klepetanje ipd.
CSS (Cascading Style Sheets) - Standardni jezik, ki določa slog spletne strani, napisane v HTML, XML ali XHTML. V datoteki CSS je zapis tipografije, njene velikosti, barv, razmika med vrsticami ipd. Z uporabo slogov je omogočeno ločevanje oblike od vsebine, kar spletne strani približuje namiznemu založništvu. W3C je izdal že CSS-2, ki ga večina brskalnikov še ne podpira v popolnosti, pripravljajo pa že novo različico.
DHTML (Dynamic HTML) - Razširitev standardnega jezika HTML, ki poudarja dinamične oblike spleta, torej odzive brskalnika na uporabnikovo akcijo, kot je npr. klik z miško. DHTML ni jezik v dobesednem pomenu, temveč vsebuje smernice uporabe CSS, javascript in drugih tehnologij, ki omogočajo dinamiko.
DOM (Document Object Model) - Vmesnik, ki je neodvisen od jezika in podlage, programom pa omogoča dinamično nadgrajevanje vsebine in slogov dokumentov.
DNS (Domain Name System) - Temeljna funkcija interneta, ki s strežniki DNS številčne vrednosti internet naslovov prevaja v ljudem bolj prijazne vrednosti, kot so imena.
Flash - Program, ki ga je razvila Macromedia in omogoča spletnim izdelovalcem hitro izdelavo privlačnih vektorskih animacij. Spletne strani lahko vsebujejo elemente Flash, lahko pa so v celoti napisane kot animacija Flash. Za ogled takih datotek potrebujemo dodatek, ki se ponavadi naloži samodejno z domače strani Macromedie, novejši brskalniki pa imajo že vgrajenega.
FTP - Protokol za prenos datotek v smeri od strežnika k odjemalcu in nasprotno. Z uporabo FTP ponavadi spletni programerji odpošljejo nove spletne strani v strežnik, včasih pa tudi na spletnih straneh avtorji objavijo daljše datoteke v strežnikih FTP z namenom, da jih uporabniki laže snamejo.
GIF - Slikovni zapis, ki je na spletnih straneh najbolj uporabljen, saj omogoča prosojnost in nezahtevne animacije, hkrati pa je že dolgo prisoten. Zapis lahko vsebuje le 256 barv, zato ni primeren za fotografije. Ker vsebuje del kode za stiskanje, ki ni več v javni lasti, nastopajo težave z licencami, zato W3C svetuje uporabo datotek PNG.
HTML (Hypertext Markup Language) - Standardni jezik spletnih strani, ki pove brskalniku, kako mora prikazati stran. Standard HTML razvija organizacija WC3, zadnja različica je 4.01, razvoj pa teče naprej v obliki standarda XHTML.
HTTP (Hypertext Transfer Protocol) - Pravila, po katerih se sporazumevata strežnik in brskalnik.
HTTPS (Secure Hypertext Transfer Protocol) - Način komunikacije med strežnikom in brskalnikom, ki uporablja SSL protokol kodiranih prenosov za večjo varnost.
Java - Računalniški jezik, ki ga je razvilo podjetje Sun z namenom izvrševanja programov na različnih sistemih brez prevajanja. Programčki, applets, se lahko izvajajo na kateremkoli brskalniku, ki razume javo. Poglavitni očitek javi je počasnost izvrševanja kode.
Javascript - Programski jezik, ki se lahko izvaja v strežniku ali brskalniku, in omogoča bolj dinamične spletne strani. Ena prvih uporab je bila osvetlitev gumba, ko ga prekrijemo z miško.
JPEG - Slikovni zapis, ki je najprimernejši za fotografije. Ustvarja kratke datoteke, kakovost slik pa je malo slabša kakor v izvirniku. Večina slik na spletnih straneh je objavljena v zapisu jpeg.
Piškotek (Cookie) - Majhna datoteka na disku, kamor spletna stran zapiše informacije o obisku z namenom, da prepozna obiskovalca pri vnovičnem obisku strani.
PNG - Novejši slikovni zapis, ki počasi nadomešča GIF in omogoča več barv ter omogoča različne stopnje prosojnosti prek alfa kanalov. Žal Internet Explorer ne omogoča prikazovanja prosojnosti, kar upočasnjuje prodor zapisa PNG v spletni medij.
spletni strežnik - Računalnik s programsko opremo, namenjeno posredovanju spletnih strani, ki gostujejo v njem.
SSL (Secure Socket Layer) - Protokol, ki poteka po kodirani povezavi HTTPS in lahko identificira tako sprejemnika kot oddajnika. Poznamo dve različici, v2 in v3, slednja je bolj zmogljiva in omogoča večjo varnost.
TLS (Transport Layer Security) - Protokol za komunikacijo po kodirani povezavi, naslednik SSL. Stopnjo kodiranja določi strežnik in ne brskalnik kot pri SSL.
URL (Uniform Resource Locator) - URL predstavlja naslov spletne strani in je sestavljen iz štirih komponent: protokola, naslova strežnika, poti in datoteke.
W3C (World Wide Web Consortium) - Združenje, ki postavlja spletne standarde. Ustanovitelj je Tim Berners-Lee, avtor prvega protokola HTTP in jezika HTML, na katerem temeljijo spletne strani.
XHTML (Extensible HypetText Markup Language) - Opisni jezik, ki temelji na standardu XML, ki je strožji kot HTML. Uporablja se po priporočilu W3C, vsi sodobni brskalniki ga znajo pravilno prikazati (Internet Explorer ima težave z zaznavo te vrste datotek). Nadaljuje razvoj standarda HTML 4.01.
XML (Extensible Markup Language) - Priporočilo s strani W3C za izdelavo posebnih opisnih jezikov. Osnovni namen je izmenjava podatkov med namenskimi programi in sistemi.