Spletno gostovanje po slovensko

Spletna stran je za podjetja že skoraj nekaj takega kot davčna številka, torej nekaj, kar podjetje enostavno mora imeti, če se želi predstaviti kot dinamično, v stiku s časom. Toda kako se postavitve spletne strani sploh lotiti? Če samo izdelavo strani zaenkrat postavimo ob stran, je gotovo ključna odločitev, kam bomo stran sploh postavili, na kateri strežnik?

Odločimo se lahko za lasten strežnik, ki bo moral biti povezan v svet s hitro internetno povezavo in ga bo vzdrževala lastna tehnična ekipa, ali pa se zaupamo ponudniku spletnega gostovanja in mu v ta namen plačujemo mesečno "najemnino". Druga rešitev se ponavadi izkaže za veliko cenejšo (nekaj tisočakov na mesec) in laže obvladljivo, še posebej za manjša podjetja. In od kod ponudnikom tako nizka cena? Preprosto - vzdrževanje strežnika s sto spletnimi stranmi ni veliko dražje kot vzdrževanje strežnika z eno samo.

Spletni strežnik kot storitev

Storitev spletnega gostovanja je predvsem zakup spletnega prostora oziroma prostora na strežniškem disku, seveda pa zajema tudi 24-urni nadzor delovanja strežnikov, odpravljanje napak ter tehnično podporo strankam. Storitev navadno prinaša še številne uporabne dodatke, kot je lasten e-poštni predal, a o tem nekoliko pozneje.

Za osebno (domačo) rabo je dandanes mogoče imeti osnoven, osebni strežnik kar doma (o tem pišemo v Trikih). V domačem računalniku se namesti strežniška programska oprema, računalnik se priklopi v internet (kabelska povezava ali ADSL) in že imamo pravi strežnik. Težave nastanejo, ko imajo naše spletne strani veliko obiskovalcev, omenjeni širokopasovni povezavi pa sta za to prepočasni. Vsak strežnik bi moral biti dostopen 24 ur na dan, zato potrebujemo še brezprekinitveno napajanje in seveda statično številko IP. Potemtakem lahko trdimo, da domači strežnik zadostuje za občasno oz. domačo rabo, resnejše spletne strani pa je pametno zaupati ponudnikom spletnega gostovanja.

V Sloveniji so se v zadnjih 2-3 letih obenem s širokopasovnimi internetnimi povezavami pojavili številni ponudniki spletnega gostovanja. Današnji slovenski trg je sposoben zadovoljiti sleherno stranko, tudi tisto, ki se je poprej zaradi visokih cen doma ozrla po tujih ponudnikih, predvsem čez lužo. Že več kot 50 domačih podjetij in samostojnih podjetnikov ponuja tako storitev po konkurenčnih cenah, zato je vprašanje, koga pri tej poplavi ponudnikov izbrati, povsem na mestu.

Najprej se je treba odločiti, ali si sploh želite gostovati pri slovenskem ponudniku ali pa bo morda boljša rešitev strežnik v tujini. Številni slovenski gostitelji imajo strežnike najete ali locirane v tujini, a se o tem ne govori na glas, čeprav je dejanska razlika samo nekaj daljši dostopni čas do spletnih strani, kadar je svetovni splet bolj obremenjen. Sicer pa je za "navadnega" uporabnika vseeno, kje je strežnik fizično, da je le poskrbljeno za zanesljivo delovanje. Zakaj potemtakem izbrati slovenskega ponudnika, če so cene v tujini v povprečju nižje, strežniki pa velikokrat zmogljivejši in povezani neposredno na najhitrejše svetovne linije? Če zanemarimo nekoliko hitrejši dostop uporabnikov iz Slovenije, je ključni razlog tehnična podpora. Da, tudi tuji gostitelji ponujajo "non-stop" pomoč uporabnikom, a ta pomoč je v tujem (angleškem) jeziku in večinoma omejena le na e-pošto. V današnjem času, ko je internet poln prevar in goljufij, osebni stik s podjetjem, ki v spletu oglašuje svoje storitve, tudi ne bo odveč. Za gostovanje se boste veliko laže odločili, če boste vedeli, da za vsem stoji resničen človek oziroma ekipa domačih strokovnjakov.

Število domen, ki gostujejo pri slovenskih ponudnikih, kot jih ima zabeležene specializirana stran www.webhosting.info.

Kako lahko gostujemo

Poznamo več vrst gostovanja. Najbolj prilagodljiva in najdražja možnost je gostovanje strežnika oz. t. i. kolokacija. To uporabljajo ponudniki spletnega gostovanja in večja podjetja, ki za svoje potrebe uporabljajo svoj strežnik. Ponudniki dostopa do interneta za te strežnike ponujajo klimatizirane prostore, v katerih je poskrbljeno za fizično varnost, 24-urni nadzor in nepretrgano napajanje. Poleg tega so strežniki večinoma povezani neposredno v internetno hrbtenično omrežje. Za vsak strežnik je treba odšteti mesečno najemnino, ta pa je odvisna tudi od opremljenosti telekomunikacijskega centra, v katerem stoji strežnik, in ponavadi ni ravno nizka (od 70.000 do več kot 100.000 tolarjev na mesec). Večinoma je del ponudbe tudi zahteva po računalniku v ohišju, ki ga je mogoče namestiti v strežniško omaro (t. i. rack).

Namensko gostovanje (ang. dedicated hosting) je cenejša oblika prej opisanega gostovanja, saj pri takem gostovanju ni stroškov nakupa lastnega strežnika. Gre namreč za najem že delujočega strežnika z vsemi njegovimi zmogljivostmi. Za tako gostovanje se odločajo tisti, ki želijo sami postati ponudniki internetnega gostovanja, in podjetja, za katera sta varnost in zanesljivost delovanja ključnega pomena (npr. e-trgovine). Podobno gostovanje je tudi najem navideznega (virtualnega) strežnika, a tu ne gre za najem celotnega strežnika, temveč le samostojnega dela z deljenimi zmogljivostmi strežnika. V bistvu gre za razdelitev fizičnega strežnika na več navideznih okolij, ki so z administrativnega stališča popolnoma enaka kot ločeni fizični strežnik. Ta možnost je pogosto veliko cenejša od namenskega gostovanja.

Najbolj razširjeno, najcenejše in najenostavnejše gostovanje je deljeno gostovanje, ki je namenjeno tako posameznikom kot podjetjem. "Deljeno" se imenuje zato, ker so v enem strežniku postavljene številne spletne strani, ki si delijo strežniške zmogljivosti. Vsaka stranka lahko ureja le svoje spletne strani, omejena je z zakupljenim prostorom na strežniškem disku in s pasovno širino, ki jo uporabljajo vse spletne strani v strežniku. Tako gostovanje imenujemo tudi paketno gostovanje, saj ponudniki gostovanja oblikujejo ponudbo v obliki paketov, ki se med seboj razlikujejo po količini prostora na disku, omejitvi mesečnega pretoka podatkov, številu e-poštnih predalov in še in še. Deljeno gostovanje se od najema navideznega strežnika razlikuje po tem, da navidezni strežnik upravljamo kot upravitelj (lahko nameščamo dodatne programe) in lahko svoj spletni prostor prodajamo naprej, pri deljenem gostovanju pa te možnosti nimamo in smo omejeni s programsko ponudbo, ki je že nameščena v strežniku.

Potrebujemo gigabajte?

Ker gre pri gostovanju predvsem za zakup prostora na strežniškem disku, je to ponavadi prvo sito, ob pomoči katerega izberemo paket - Koliko prostora dejansko potrebujemo? Ponudniki "izrabljajo" prostor na disku kot marketinško orodje, saj velikosti prostora določijo tako, da se nevedna stranka premnogokrat odloči za "premočan" paket. A tu večja številka ne pomeni boljšega, saj gre pri gostovanju za vse več kot samo velikost prostora. Med pomembnejšimi podatki so dovoljeni mesečni prenos podatkov, zaščita e-pošte, podpora skriptnim jezikom, število zbirk podatkov MySQL itd., a o tem malce kasneje. Za osebno spletno predstavitev z malo slikovnega gradiva zadostuje že manj kot 10 MB prostora, ko pa so v igri fotografije visokih ločljivosti in video datoteke, se navadno išče pakete z več kot 100 MB ponujenega prostora. Omeniti velja, da česa takega, kot je "neomejen prostor na disku", v praksi ni. Če je bilo v preteklosti veliko ponudnikov, ki so se s tem pohvalili, jih danes le stežka najdemo.

Ključna omejitev

Omejitev mesečnega prenosa podatkov posamezne stranke je nujno zlo, še posebej, če je ponudnik tudi sam omejen s skupnim mesečnim prometom s strani ponudnika internetnih storitev. No, ključni razlog, da imajo nekateri ponudniki za svoje stranke omejen promet, je v tem, da ne bi prihajalo do prezasedenosti povezav. Tako "prisilijo" uporabnike, da na svojih straneh ne ponujajo večjih datotek. S tem zagotovijo hitrejše delovanje celotnega sistema. Če ima spletna stran več tisoč obiskov na dan, se kaj hitro zgodi, da glasbena datoteka velikosti 3 MB povzroči 3 GB prenosov podatkov na dan. To je posledično lahko tudi do 90 GB prometa ene same datoteke na mesec. Slovenski gostitelji ponujajo povprečno od 5 do 10 GB prenosa podatkov na mesec (odvisno od paketa; nekateri nimajo omejitev), a to ne pomeni, da internetne strani ob morebitni prekoračitvi niso več dostopne, saj se dodaten promet samodejno obračuna po veljavnem ceniku dodatnih storitev.

Zagotovo potrebujete tudi domeno

Porazdelitev tujih domen pri slovenskih ponudnikih gostovanja, kot jih je zabeležila specializirana stran www.webhosting.info.

K paketu gostovanja praviloma sodi tudi možnost povezave z eno domeno, ki kaže na zakupljeni spletni prostor. Ponudnik gostovanja ni nujno tudi tisti, ki vam lahko domeno dejansko "naredi" oz. registrira; registriramo jo pri pooblaščenem registrarju, je pa v začetku in za nepoznavalce najpripravneje, če je ta tudi vaš ponudnik gostovanja. Če se zgodi, da nismo zadovoljni s storitvijo gostovanja in se želimo "preseliti" k drugemu ponudniku, lahko samo domeno mirno pustimo pri prvotnem registrarju (ali pa jo tudi preselimo, po želji). Prenesemo le spletne strani, saj spletno gostovanje in upravljanje domene ni povezano.

Pod upravljanje domene šteje spreminjanje strežnikov DNS, kontaktnih informacij in podaljševanje, pri čemer je ključno le prvo - gre za posredovanje podatkov, v katerem strežniku je postavljena spletna stran. Spletne strani z veliko podstranmi in zapleteno navigacijo imajo navadno več dodatnih in t. i. "parkiranih" domen ter poddomen. Dodatna domena je domena, ki obiskovalce usmerja v podmapo na disku znotraj enega računa. Primer: želimo, da bi bila domena testi.com usmerjena v podmapo monitor.si/testi. Podobno je tudi pri "parkiranju" domene, le da gre v tem primeru za usmerjanje ene domene na drugo (npr. nekadomena.com se usmeri na monitor.si). Poddomene so oblike poddomena.domena.com, torej se od domene ločijo s piko. Poddomene so zelo koristne, kadar želi upravljavec spletne strani svoje spletišče razdeliti na več tematskih sklopov. Koliko teh dodatnih domen in poddomen nekdo potrebuje, je povsem odvisno od potreb in kompleksnosti spletnih strani. Vsekakor pa je najboljša izbira paket z neomejenim številom tako domen kot poddomen.

Zapise DNS lahko pri nekaterih gostiteljih spreminjamo sami ob pomoči spletnega vmesnika, pri drugih pa podatke ustreznemu človeku sporočimo po e-pošti ali telefonu. Omenjeno storitev nekateri ponujajo zastonj, spet drugi jo zaračunajo, vsi pa zagotavljajo nemoteno delovanje 24 ur na dan, kar je seveda nujno.

Koristen dodatek - elektronska pošta

Ko v ponudbi gostovanja naletimo na alinejo o elektronski pošti, je najbolje najprej oceniti, ali nam ustreza velikost (vedno omejenega) poštnega predala. Za manj zahtevne zadostuje že nekaj deset megabajtov prostora, za zahtevnejše pa so na voljo tudi paketi z "neomejeno" velikostjo. Seveda je v tem primeru poštni predal še vedno omejen z velikostjo celotnega zakupljenega prostora, ob tem pa velja omeniti, da se tudi prenos podatkov e-pošte šteje pod skupni mesečni promet.

Ponavadi lahko imamo več e-poštnih predalov. To pomeni, da ima lahko do elektronske pošte dostop večje število uporabnikov. Do teh predalov se pride ločeno in jih ne smemo mešati s psevdonimi ali aliasi, oblikami e-poštnega naslova, ki nimajo lastnega prostora na disku.

Večina ponudnikov spletnega gostovanja ponuja dve možnosti dostopa do e-pošte. Prva je dostop prek spleta ali, bolje rečeno, prek spletnega brskalnika (ang. webmail). Prednost take spletne pošte je dostopnost po načelu kjerkoli in kadarkoli. To omogočajo različni spletni vmesniki. Nekateri ponudniki so razvili svoje rešitve, velika večina pa uporablja tuje izdelke, kot so Horde, NeoMail, SquirrelMail ipd. Druga možnost je nastavitev zunanjega odjemalca, kot sta MS Outlook in Eudora, da prek protokola POP3/IMAP iz poštnega strežnika "pobira" in uvaža e-pošto. Če želimo tako prebrano pošto tudi pošiljati iz kateregakoli omrežja, mora ponudnik podpirati protokol SMTP s prijavo. Skratka, vsi ponudniki naj bi dandanes omogočili oboje, saj ima prvo in drugo svoje prednosti, pa tudi slabosti (spletna pošta nerodnost, POP3/IMAP nerodno začetno nastavitev in težave v okoljih, temeljito zaščitenih s požarnim zidom).

Ponudniki ponavadi ob e-pošti ponujajo tudi nekatere dodatke. Protivirusna zaščita e-pošte je že vsakdanja, prav tako zaščita pred nezaželeno pošto (npr. SpamAssassin, različni filtri). Res pa je, da nekateri ponudniki oboje zaračunajo (npr. SiOL), čeprav si predstavljamo, da bi to moralo soditi v sklop "kakovostne ponudbe". Pri nekaterih ponudnikih so omogočeni tudi resnejši dodatki, kot so preusmerjanje pošte, samodejni odzivniki in poštni seznami, oz. t.i. "mailing liste".

Kako bomo strežnik upravljali?

Spletna stran oz. spletno okolje, ki ga želimo predstaviti svetu, je seveda sestavljena iz datotek. In te datoteke bomo morali v spletni strežnik nekako prenesti; najverjetneje bomo za to uporabili protokol FTP. Z gotovostjo lahko zatrdimo, da je za prenos datotek v gostujoče strežnike omenjeni protokol najbolj razširjen in najbolj znan. Ne nazadnje vsi slovenski gostitelji svojim strankam omogočajo tako prenašanje datotek. Uporabljate lahko sicer kar besedilni program ftp.exe, ki je danes del vsakega operacijskega sistema, a bo bolje uporabiti katerega izmed prijaznejših in grafičnih odjemalcev FTP. Med temi so najbolj priljubljeni Total Commander, CuteFTP, SmartFTP in FTP Voyager.

Priporočljivo je, da se pozanimate, koliko ločenih FTP računov/dostopov ima posamezen paket. Če spletišče ureja več ljudi, boste vsakemu izmed njih želeli ponuditi svoj dostop FTP, saj se s tem pridobi na času in učinkovitosti. Vsakemu FTP dostopu je mogoče dodeliti določene pravice, npr. omogočiti dostop samo do ene podmape na disku.

Za prenašanje datotek na spletišče je najbolje uporabiti katerega izmed prijaznih odjemalcev FTP. Na sliki CuteFTP.

Drugi način dostopa do spletišča (ki s strani ponudnika ni vedno podprt) je SSH (Secure SHell). S FTP ga je težko primerjati, saj gre za terminalski dostop (vsak unixovski operacijski sistem ima ukaz ssh že vgrajen), ki omogoča popoln nadzor nad strežnikom, prek FTPja pa lahko le prenašamo datoteke. Kljub temu nekateri odjemalci (npr. WinSCP) protokol SSH uporabljajo tudi za prenos datotek in so tako funkcionalno enakovredni FTP. S tem, da je veliko varnejši, saj vse podatke, ki jih izmenjujemo, močno šifrira. Kljub temu je, ker gre za zmogljivo terminalsko orodje, dostop do njega najbolje zapreti za vse, razen za dva ali tri znane naslove svojih sistemov. Čeprav velika večina gostiteljev v temeljni ponudbi ne ponuja dostopa SSH (zaradi varnosti), se je z nekaterimi moč dogovoriti za brezplačen vklop te storitve.

Kot nekakšno nadomestilo za SSH veljajo nadzorne plošče oz. spletni grafični vmesniki, prek katerih lahko postorimo vse, kar ponuja opravilna vrstica odjemalca SSH. Uporaba nadzornih plošč je sila preprosta, saj so prirejene za čim lažje upravljanje. Z njimi dodajamo poddomene in domene, le-te "parkiramo", ustvarjamo zbirke podatkov MySQL, imamo dostop do e-pošte, pregledujemo različne statistike, nalagamo ponujene skripte, prenašamo datoteke (alternativa FTPju) ipd. Največ slovenskih gostiteljev ponuja nadzorno ploščo Cpanel (www.cpanel.net), ki je med bolj uveljavljenimi tudi drugod po svetu, seveda pa so tu še druge: Ensim, Helm, Plesk in H-Sphere, nekateri pa so razvili svoje rešitve (npr. Domenca).

Do uporabnika prijazna nadzorna plošča Cpanel ponuja široko paleto nastavitev.

Ko govorimo o dostopu do strežnika, ne moremo mimo strežniške podpore za Microsoft FrontPage Extensions. FrontPage je program za oblikovanje spletnih strani, s t. i. "podaljški" (ang. extensions) pa se vsebina preprosto prenaša v strežnik in objavlja v spletu. Če boste uporabljali Frontpage Extensions, vedite, da dostop prek protokola FTP največkrat ne bo mogoč.

Dinamične strani so nujne

V današnjem času so statične spletne strani že skorajda izumrle, tako da bomo gotovo potrebovali spletno gostovanje s podporo programskim jezikom, kot so PHP, Perl, ASP, ASP.NET itd. To, katere jezike podpira določen ponudnik, je odvisno od strežniškega operacijskega sistema, saj, denimo, ASP (Active Server Pages) v okolju Linux ne deluje najbolje (beri - stabilno), zato boste podporo zanj našli le pri ponudnikih s platformo Windows. To je tudi razlog, zakaj imajo nekateri ponudniki obe vrsti strežnikov.

Čeprav je odprtokodna zbirka podatkov MySQL nekakšna stalnica, številni gostitelji ponujajo še druge rešitve: PostgreSQL, MS-SQL, DB2 in Oracle. Ponudba gostovanja je navadno oblikovana tako, da imajo cenejši paketi omejeno število zbirk podatkov (in ne tabel v posamezni zbirki); seveda le zato, da bi tisti, ki jih potrebujejo več, dokupili druge zbirke. Bolj razumljiva je omejitev prostora (ki jo ponujajo drugi), namenjenega zbirkam podatkov (navadno na nekaj deset megabajtov), število posameznih zbirk pa je neomejeno. Koliko zbirk podatkov pa potrebujejo sodobne spletne strani? Kot zgled lahko navedemo priljubljene sisteme CMS (Content Management System), saj lahko z njimi ustvarimo zapleteno spletno stran brez znanja programiranja. No, večina teh sistemov potrebuje eno samo zbirko MySQL, navadno pa ena zbirka zadostuje tudi za vse druge spletne strani.

Za neboleče delo s podatkovnimi zbirkami MySQL je najboljši spletni grafični vmesnik phpMyAdmin.

Ko smo že pri sistemih CMS, velja omeniti ponudbe gostovanja, v katerih je že zajeta brezplačna namestitev enega od priljubljenih sistemov (Mambo, Xoops, e107, PHP Nuke, PostNuke itd.), po drugi strani pa ima večina ponudnikov že prednameščene skripte (klepetalnice, knjige gostov, forum phpBB, nakupovalne košarice itd.), ki jih uporabnik nato vključi na svojo spletno stran. Te skripte se praviloma namesti kar ob pomoči nadzorne plošče.

Kot lastnik spletne strani boste vsekakor želeli imeti statistiko obiska, zato se že pred zakupom spletnega prostora pozanimajte o tem. Zapisovanje statistike si lahko sicer nastavite sami, a zakaj ne bi izkoristili že vnaprej pripravljene. Večina ponuja statistiko, kot jo zabeleži program Webalizer. Ta šteje obiskovalce, prenesene datoteke, oglede strani (ang. pageviews) in izrisuje preprost graf. Še podrobnejša statistika je Awstats, ki poleg naštetega šteje še veliko več.

Awstats šteje skoraj vse: od obiskovalčevih IPjev do napak na strani.

Ne kupujte mačka v žaklju

Spletno gostovanje gotovo sodi med bolj občutljive nakupe, zato je vse storitve, ki jih ponuja, pametno najprej preizkusiti. Velika večina ponudnikov ponuja neko preizkusno obdobje, v katerem lahko zastonj preizkusite celotno ponudbo. Če naletite na katerega ponudnika, ki tega ne ponuja, se mu mirno izognite. V tem času lahko preizkusite popolnoma vse, najpozornejši pa bodite na hitrost prenosov in odpiranja spletnih strani. Vsekakor je priporočljivo, da hitrosti preizkušate več dni in ob različnih urah.

Če ponudnik, ki ga preizkušate, uporablja nadzorno ploščo Cpanel, imate dostop do številnih koristnih informacij o stanju strežnika. Pod rubriko Server status je tabela, ki nazorno prikazuje zasedenost strežniškega procesorja in (ne)delovanje drugih storitev (e-pošta, spletni strežnik, zbirke podatkov...). Zasedenost procesorja je silno pomemben podatek, saj je primerna strojna oprema ključnega pomena za stabilno in hitro delovanje strežnika.

Skupna 18-odstotna zasedenost je v tem primeru razdeljena na dva procesorja (in dva navidezna procesorja).

Zanimiv bo tudi podatek o "razdalji" med vami in novim spletnim strežnikom oz. o t. i. omrežni odzivnosti. Vpišite ping www.domena.com, pri čemer je www.domena.com domena ponudnika gostovanja, in s tem pošljite nekaj majhnih paketkov do strežnika in nazaj. Izpiše se povprečni čas trajanja krožnega potovanja paketkov, pri tem pa je dobro vedeti, da so časi pod 50 ms odlični, nad 100 ms pa že razmeroma slabi. Žal postopek ne deluje vedno, saj nekaterih domen ne moremo "pingati", ker gostitelji tega ne dovolijo.

Še povsem optimalen povprečni čas trajanja potovanja paketkov se vrti okrog 70 ms.

Brezplačno gostovanje

Obenem s širjenjem interneta so se v nedavni preteklosti pojavljali številni ponudniki brezplačnega spletnega gostovanja (tako kot brezplačnega diskovnega prostora, elektronske pošte in še marsičesa). Poslovni model je temeljil na zamenjavi za reklamna sporočila na uporabnikovih spletnih straneh ali pa so brezplačno ponujali samo omejeno storitev in upali, da se bodo stranke po določenem času odločile za polno storitev, torej plačljiv paket. Naval je bil velik in kaj kmalu so se taki ponudniki potegnili nazaj in sporočili, da morajo za nekaj časa nehati sprejemati nove stranke. Posel ni bil donosen, kot so mnogi pričakovali, zato se je število ponudnikov začelo hitro zmanjševati. Danes je le še peščica "pravih" brezplačnih ponudnikov. Naštejmo jih le nekaj: www.150m.com, www.0catch.com, www.doteasy.com in drugi.

Podobno se je zgodilo tudi v naši deželici. Brezplačno gostovanje trenutno ponujajo le tri slovenska podjetja, in sicer MW, 5 Fiver in Star Ptuj. Podjetje MW ima v lasti storitev freehost386.com, omejitve pa so naslednje: 15 MB prostora na disku, do 200 MB prenesenih podatkov na dan, največja dovoljena velikost posamezne datoteke je 150 KB, po 30 dneh začnejo na uporabnikovih straneh prikazovati oglase. Naslednje podjetje, 5 Fiver, prek spletne strani modriklik.com ponuja 50 MB prostora na disku, do 300 MB prenosa podatkov na mesec, en e-poštni predal, v zameno pa zahtevajo pet hiperpovezav na njihove strani. Storitev je na voljo samo fizičnim osebam. Star Ptuj ali bolj znan kot SLOhosting.com prav tako ponuja 50 MB prostora na disku, do 500 MB prometa na mesec in FTP dostop.

Od naštetih brezplačnih paketov ne morete pričakovati podpore programskim jezikom, zbirkam podatkov, dodatnim domenam ali poddomenam, podpore FrontPageu, statistike obiska ipd. Ti paketi so namenjeni popolnoma osnovnim osebnim spletnim predstavitvam, saj vsaka resnejša spletna stran potrebuje zanesljivo delovanje, 24-urno tehnično podporo in naprednejše funkcije, tega pa vam omenjene storitve najverjetneje ne bodo ponudile (da o motečih oglasih sploh ne govorimo).

Ponudba

Sledi tabela slovenskih ponudnikov spletnega gostovanja, ki smo jih izbrskali iz slovenskega spleta. Podatki so zbrani za deljeno gostovanje, saj bi bilo zbiranje podatkov tudi za namensko gostovanje, kolokacijo in navidezne strežnike preobširno. V vse pakete so zajete zmogljivosti v okviru pripadajoče cene, to pa ne pomeni, da ponudnik gostovanj nima npr. protivirusne zaščite e-pošte, temveč samo, da je za to storitev treba dodatno plačati.

http://www.monitor.si/datoteke/Monitor-gostovanje_11_2005.xls