Sporočilo prebrano

V elektronski predal prileti sodelavčevo sporočilo. Bežno ga pogledam in ugotovim, da lahko nanj odgovorim tudi čez kakšno uro ali ob koncu dneva. Toda čez pol ure ta  sodelavec prileti v pisarno ali pa me pokliče po telefonu, ali sem prebral sporočilo. Sem. Zakaj nisem odgovoril? Bom. Po pravici, odložil sem ga na stran, ker delam nujnejše stvari. Sogovorniku potem navadno vzame sapo. Je zgodba znana?

Nekoč sem prebral, da je treba vsa opravila razdeliti v štiri skupine glede na dve značilnosti: nujna, kjer je pomemben takojšen odziv, in pomembna, ki jih je važno opraviti; to se je izkazalo kot zelo praktičen nasvet. Telefonski klic je nujen in verjetno nepomemben, pisanje teh vrstic je pomembno, a ni nujno, ker jih prav lahko končam sedajle ali pa pojutrišnjem, pogasiti požar v stanovanju pa je nujno in pomembno. Redke so stvari, ki so nujne in pomembne hkrati. Ljudje pa se obnašamo, kot da so take praktično vse.

Količino nujnih stvari se trudim zmanjšati z dobro organizacijo in časovnim načrtovanjem, da se lahko posvetim pomembnim stvarem. Tako v krajšem času opravim več dela, in to bolje. (In včasih koga nehote ujezim.)

In medtem ko bi nam morala tehnologija lajšati življenje, nam ga v resnici otežuje. Danes lahko kogarkoli prikličemo praktično kadarkoli in kjerkoli. Ljudje smo se razvadili, vse se nam zdi nujno. Če na sms ne odgovorim v isti uri, me sprašujejo, ali sem še živ. Pri elektronski pošti je ta čas nekoliko daljši, pa kljub temu. Veliko truda mi je vzelo, da sem ljudem razložil svoj ritem. Za povsem sprejemljivo štejem, da na nenujno elektronsko pošto odgovorim v 24 urah. K večji prepričljivosti tega argumenta pripomore moj nepametni telefon, ki ne zna brati e-pošte. Če me ni v pisarni ali doma za računalnikom, pač ne odgovarjam na elektronsko pošto, ker je niti ne vidim. Podobno na nenujna sms sporočila in zgrešene klice odgovarjam isti dan, ne pa nujno čez deset minut ali ko prvikrat pogledam na telefon. In popoldne me boste zelo težko priklicali, ker verjetno tečem ali kolesarim po kakšnem gozdu. Brez telefona. Seveda se odzovem hitreje, če lahko, če pa ni možno, se prav nič ne vznemirjam.

Tudi v nasprotni smeri se držim približno te hierarhije. Stvari, ki niso nujne, sporočim po elektronski pošti. Če odgovor potrebujem prej in človeka bolje poznam, mu pošljem sms. Šele za stvari, ki so resnično nujne, uporabim telefon. Vsaj v teoriji, v praksi je malo drugače, ker nekateri ljudje elektronske pošte ne berejo redno, drugim niso všeč sms sporočila, tretji ne nosijo telefona s seboj ipd. Ampak načeloma je približno tako.

Presenečeni bi bili, kako hitro človek ugotovi, da je zelo zelo malo stvari nujnih. Svet se še vedno vrti enako hitro, delo je opravljeno enako hitro in enako dobro, živciranja pa je neprimerno manj. In sčasoma se navadi – ali pa sprijazni, o tem nisem čisto prepričan – tudi okolica.

Potem pa pride Zuckerberg in mi hoče to možnost vzeti. Zaradi prijateljev, znancev in sodelavcev, ki so raztreščeni po vsem svetu, uporabljam Facebook, saj so taki pomenki (chat) zelo priročen način komunikacije. Lani pa je Facebook uvedel možnost, ki se je iznajditelju verjetno zdela genialna, uporabnikom pa sploh ne. Takoj, ko odprete okno s pogovorom, Facebook sogovornikom to pove. Spodaj se izpiše Sporočilo prebrano ob tej in tej uri. Katastrofa.

Če lahko pri e-pošti zavrnem pošiljanje povratnice, tu te možnosti nimam. Ne da bi želel kogarkoli ignorirati, toda včasih hočem odgovoriti kasneje. To še vedno storim, čeprav vem, da se človek na drugi strani sprašuje, čemu traja tako dolgo, ko pa sem sporočilo že prebral. Priznam, tudi sam se tu in tam ulovim v isto past, ko čakam kak odgovor. Ne čudim se, da je internetu takoj zrasla kopica strani z nasvetom, kako to Facebookovo možnost izključiti oziroma pretentati. Ali drugače: kdo še ni končal večernega klepeta po internetu, češ da gre spat, potem pa je moral paziti, da na Facebooku ni ničesar objavljal ali komentiral, ker Facebook to vsem prijateljem sproti izpisuje na desnem menuju? Saj veste, nedolžne laži držijo skupaj našo družbo in včasih preprost »Nisem še videl tvojega sporočila« ali pa »Moram iti« elegantno reši precej težav, čeprav to ni čisto res. Naj prvi vrže kamen, kdor je brez greha.

Nekdaj smo bili potrpežljivi, svet se je vrtel počasneje. Na pisma smo čakali teden ali dlje, če je telefon zvonil v prazno, smo čez nekaj ur ali naslednji dan poizkusili znova. V poslovnem svetu ni gorela voda, v zasebnem življenju smo bili v napetem pričakovanju. Tehnologija nam to jemlje, postajamo čedalje nestrpnejši, vse se mora zgoditi takoj. Pa to ni prav. Če vam kdo ne odgovori v isti minuti oziroma takoj zatem, ko je sporočilo prebral, tega ne štejte za slabo. Sam delam prav nasprotno. Na sporočila, ki si zaslužijo dostojen odgovor, bom odpisal kasneje, ko bom imel dovolj časa, da ga v miru sestavim.

Vzemimo si čas. Svet bo počakal.