Standardizacija
V Monitorjevem laboratoriju oziroma, konkretno, v naših strežnikih imamo vse polno najrazličnejših programov za preizkus najrazličnejših računalniških komponent. Od različnih programov za merjenje zmogljivosti računalnikov ali hitrosti pisanja in branja z diskov, za štetje tega in onega. No, še vedno imamo v laboratoriju tudi povsem navadno uro - štoparico, ki se jo največkrat uporablja za merjenje hitrosti izpisa pri tiskalnikih.
Kljub vsej tehnologiji v laboratoriju uporabljamo tudi dobro, staro mehansko štoparico.
Razlog, zaradi katerega pravzaprav potrebujemo vse te programe (in vrhunec švicarske fine mehanike), pa je pomanjkljiva standardizacija pri oglaševanju računalniških izdelkov. V nekaterih panogah načeloma s tem ni težav. Ko kupujemo nov avtomobil, lahko točno preberemo, koliko ima konjskih moči (oziroma kilovatov), koliko navora, kakšna je njegova teža itd. Res je, tudi pri računalnikih lahko marsikateri podatek dobimo od izdelovalca, a je tu vse polno dodatne elektronike, ki vpliva na hitrost računalnika, za katero pa nam noben izdelovalec ne sporoči podatkov.
Razred zase so tu vsekakor izdelovalci elektronskih komponent. Tu ne mislimo omrežnih kartic in podobnega, temveč razne kondenzatorje, tranzistorje, integrirana vezja ipd. Za še tako poceni upor ali tranzistor v spletu brez težav najdemo seznam lastnosti (tako imenovani "datasheet") pri različnih pogojih. Izdelovalci tu jamčijo za izredno natančno izmerjene podatke, brez težav primerjamo podobne komponente različnih izdelovalcev. Če so pri kaki seriji elementov slučajno odstopanja od teh navedenih podatkov, lahko podjetje pričakuje enormne tožbe s strani strank - te so večinoma prav tako velika podjetja, ki te elemente vgrajujejo v svoje izdelke (računalnike, televizorje, konec koncev tudi v avtomobile, letala ... ).
Pri takih primerjavah se res lahko vprašamo, koga briga odstopanje v hitrosti tiskanja nekega tiskalnika, ali pa odstopanje v ceni natisnjenega papirja. A za velike pisarne pomeni vsak stran vrženi cent ali zapravljena sekunda velik strošek. Izdelovalci so do zdaj pri teh podatkih navajali neke okvirne številke, do katerih so prišli vsak po svoji poti. Pri naših preizkusih seveda redno opažamo, da večina številk odstopa za kakih deset odstotkov, v nekaterih primerih pa še bistveno bolj.
A videti je, da bo tudi na tem področju zavladal neki red. Pred kratkim je bil namreč sprejet standard ISO za merjenje cene izpisa tiskalnikov, kmalu je sledil še standard za merjenje hitrosti tiskalnikov. V praksi to pomeni, da bomo lahko primerjali podane številke različnih izdelovalcev in jih brez težav primerjali med seboj. Preizkusne datoteke imajo sicer manjšo pokritost kot tiste, ki jih uporabljamo v Monitorju, saj je pri nas pokritost 14-odstotna, to pa nanese v celoti popisano stran formata A4, medtem ko je po tem standardu pokritost le 5-odstotna. No, kljub temu bomo mi še naprej lastnoročno merili ceno izpisa. Pa tudi štoparice še ne nameravamo upokojiti.