Staramo se
Vedoželjnost in firbčnost za novosti, računalniških, programskih in tistih iz sveta zabavne elektronike, je tisto, kar dela Monitor tak, kot je. Taki smo že dvajset let, vmes pa smo se nekateri tudi že postarali. Ali pa se je v resnici "postarala" kar celotna panoga?
Spomnim se, da me je tehnična vedoželjnost zagrabila že v začetku osemdesetih let, ko sem za darilo dobil Sinclairovega malčka ZX81 (prednik kasneje priljubljenega Spectruma). Ko sem se cele dneve učil programirati v basicu, kasneje, ko sem kupil Spectruma, pa sem se celo poglabljal v knjigo Spectrum ROM Disassembly. Ko sem potem sedel v svoji sobi za prvim PCjem in ure dolgo gledal v monitor, kjer je Nortonov diskovni defragmentator v DOSu po zaslonu premikal kvadratke različnih stopenj sivin. Ko sem programiral v turbo pascalu in clipperju. In ko sem "šraufal", sestavljal in primerjal strojne komponente, od krmilnikov do grafičnih kartic. Spominjam se, da so starejši družinski člani naravnost izgubljali živce, ko se z zdajšnjo ženo nisva zmenila za sonček na vrtu, temveč sva raje buljila v računalniški monitor. V resnici sva preizkusila res čisto vsak program ali programček, ki nama je prišel pod roke.
In nato sem se pridružil Monitorju, kjer sem srečal podobne čudake, ki so počeli podobno čudaške stvari. Kolega, ki je z nami še danes (in postavlja strani, ki jih ravnokar berete), se, recimo, spominja, da je preizkusil res čisto vsak grafični filter za Photoshop, ki mu je prišel pod roke. Drugi sodelavec je še do nedavna živel v "hard core" distribucijah Linuxa, kot je Gentoo, in si glasbo MP3 z računalnika vrtel z ukazi v linuxni konzoli. Hej, na 110. strani tokratne številke si lahko preberete, da smo natanko pred petnajstimi leti objavili veliki test kar 107 osebnih računalnikov! Pri tem smo jih nekaj izločili, drugače bi jih bilo še več.
Danes tega ne počnemo več, pravzaprav veliko stvari z zgornjega seznama nihče od nas ne počne več. Mi, "starejši", računalnike le še redko odpremo (sam občasno še kaj "došraufam", doma), od programov pa imamo v računalnikih nameščeno le tisto, kar tudi uporabljamo. Preizkušanje množice programov nam enostavno ne sede več. Prej omenjeni Gentoo kolega je pravkar prešel na Mace (iMac, iPad, iPod Touch in zdaj še iPhone 4, o, groza! ;), "ker je tam vse tako lepo zaokroženo, vse deluje, ne potrebuješ hekanja," kot se je izrazil. Tudi kolega DTPjevec se je odločil za iPhone, iz istega razloga, da bo imel telefon, ki deluje. Za kratek čas je sicer razmišljal o "jailbrejkanju", pa je ugotovil, da je s tem le dodatno delo, ob vsaki nadgradnji posebej.
K sreči imamo pri Monitorju reden dotok mladih sil, ki so navdušene nad posameznimi segmenti tehnologije, o katerih pišemo in jih preizkušamo. Mladce, ki se ne ustrašijo kupa fotoaparatov in brskanja po njihovih menujih, se z veseljem poglabljajo v nastavitve množice telefonov z različnimi operacijskimi sistemi, z veseljem potiskajo na tisoče strani na leto, da lahko zagotovo zapišemo in izračunamo ceno odtisa brizgalnega tiskalnika, itd.
Mene se (k sreči, moram reči!) vedoželjnost še vedno drži, vendar na drugem področju kot včasih - ne "šraufam" več računalnikov in ne preizkušam več množice okenskih programov, počnem pa vse to z androidnimi telefoni. No, fizično jih ne razdiram, jim pa nameščam neuradne slike ROM, spreminjam nalagalnike (boot loader), spreminjam particije spodaj ležečega datotečnega sistema in še kaj. Priljubljena zabava mi je zvečer ležati na fotelju, ob ugasnjenem televizorju (kdo pa še gleda televizijo, mar ne?), in si nameščati programčke z Marketa. Predvsem zato, ker so današnji telefoni že enako zmogljivi kot računalniki izpred nekaj let. Hej, moj telefon ima dve jedri, ki delujeta na (naviti!) frekvenci 1,4 GHz, ima 1 GB pomnilnika in 3D pospeševalnik, ki dokaj kompleksne 3D animacije vrti s 50 slikami na sekundo! Moj domači prenosnik je manj zmogljiv! Predvsem pa imajo telefoni, poleg tega, da gredo v žep, še dodatne zmogljivosti, ki me fascinirajo in jih je moč uporabiti na nove, inovativne načine. Vgrajeni GPS, magnetni kompas, pospeškomer, vedno zmogljivejše kamere in seveda zaslon, občutljiv za dotik, omogočajo marsikaj, tudi nadgrajeno resničnost, o kateri pišemo v naši posebni tematski številki o telefonih in tablicah.
No, a da dokončam misel z začetka sestavka - sumim, da se ne staramo le mi, "starci", temveč se "stara" celotna industrija, oziroma se prilagaja večinskemu razpoloženju vse širše množice ljudi. Ki zahteva enostavno rabo in zavrača "šraufanje". Nekako tako, kot se je že pred časom zgodilo avtomobilski industriji, kjer se v "tehnikalije" poglablja le manjšina, večina pa avtomobile le vozi. No, Monitor bodo tehnikalije kljub vsemu vedno zanimale. Če ne nas starcev, pa mlade sile. Navsezadnje je širina današnje zabavne elektronike naravnost fenomenalna. V naslednji številki se bomo, recimo, najverjetneje lotili tudi majhnih in poceni walkie-talkijev. Prepričan sem, da vam bo, našim bralcem, tudi ta tema zanimiva.
Moj telefon ima dve jedri, ki delujeta na (naviti!) frekvenci 1,4 GHz, ima 1 GB pomnilnika in 3D pospeševalnik, ki dokaj kompleksne 3D animacije vrti s 50 slikami na sekundo! Moj domači prenosnik je manj zmogljiv!
