Štiri mesece z Galaxy Note9

Najprej razkritje – telefon Samsung Galaxy Note9 sem dobil v uporabo od Samsunga, češ naj preverim, kako se mi bo obnesel v daljšem obdobju. Ker prenekatere podrobnosti v tednu ali dveh, kolikor ponavadi testiramo nove telefone, nemalokrat ni mogoče ugotoviti, sem ponudbo sprejel.

Štirje meseci so minili in lahko rečem, da sem s telefonom zadovoljen, in to bolj, kot sem bil zadovoljen s predhodniki (še eno razkritje – moji osebni telefoni so bili vedno Galaxy, od modela S2 naprej). Ampak tako v resnici rečem ob vsaki menjavi. Najverjetneje zato, ker so vrhunski telefoni vedno hitrejši, današnji so pa sploh že tako zelo hitri, da lahko bolj ali manj nadomeščajo računalnike, in to ne le za silo, temveč skorajda v popolnosti. Sodim namreč med uporabnike, ki pri pametnem telefonu cenimo hitrost, velikost in kakovost zaslona, v tem vrstnem redu. No, in zanesljivost, a to je nekje od modela Galaxy S4 že samoumevno. Včasih so se telefoni sesuvali, tu in tam zamrzovali, kdaj pa kdaj je pomagal le tisti ponarodeli »did you try to turn it off and on again?«, danes tega pač ne počnem(o) več. Čeprav, priznam, nastavljeno imam, da Note9 to počne samodejno, vsak ponedeljek ponoči. Za vsak primer.

Zaobljen, okrogel, steklen, velik.

Po zgoraj povedanem je jasno, da mi v resnici tudi zunanjost telefona, oblikovanje, ne pomeni prav dosti. Kako sede v roko? Kaj pa vem, sede, nekako. Telefoniram z njim tako ali tako morda le enkrat ali dvakrat na dan. Z njim počnem vse kaj drugega. Morda je še najpomembneje, da mi telefon sede v žep kavbojk. In tu se je, denimo, moj »stari« Galaxy S8+ odrezal bolje, ker je bil bolj zaobljen. Note9 je namreč pravokotna, dokaj ostro zaobljena škatla, za katero me je vedno strah, da se bo, prvič, v žepu zvila, in, drugič, sčasoma v kavbojkah naredila luknjo. A je obenem zaradi manjše zaobljenosti in oglatosti tudi veliko bolj »zanesljiva« za držanje v roki, predvsem pa je Note9 lažje pobrati z mize. Strah, da bo izmuzljiva steklena naprava padla na tla, je pač manjši.

Da, Note9 je v resnici tudi velika »škatla«, a to ima v mojih očeh dve prednosti. Prva, zaslon je res velik, še posebej, ko aplikacijam dopovem, naj ga uporabljajo v celoti. V postelji pred spanjem denimo »televizijo« (no, Youtube) gledam kar na Note9. Na 47-palčnem televizorju v spalnici se že dolgo nabira le prah (četudi na njem visi Googlov Chromecast), le v zadnjem času ga počasi začenja prebujati Kodi, toda to je že druga zgodba. Mimogrede, telefon ima 128 GB shrambe, za katero pri najboljši veri ne vem, s čim bi jo zapolnil (trenutno imam zasedenih le 30 GB). Da bi si na telefon shranjeval filme in jih gledal na službenih poteh (tako so mi svetovali), mi pač ne pade na pamet. In druga prednost – Note9 ima baterijo zmogljivosti 4000 mAh, kar laiku ne pove veliko (še posebej, ker se s takimi, in še višjimi, številkami hvalijo tudi poceni kitajski izdelki), sam pa vem, da je to veliko več od onih 3500, ki jih ima »moj stari« Galaxy S8+. Slednjega sem moral v službi vedno še malce dopolniti, da je zdržal do spanja, Note9 na brezžično polnilno ploščico vedno odložim z okoli 40 – 50 % preostale energije.

Zmogljivost baterije mi res veliko pomeni.

Hiter je. Še vedno. Upam, da bo ostal tak.

Omenil sem že hitrost in pri tej sem se pri Samsungovih telefonih že navadil biti skeptičen. Še pri čisto vsaki generaciji sem bil navdušen nad hitrostjo (logično, vsak novi telefon je hitrejši od starejšega) in še čisto vedno sem po nekaj mesecih rabe ugotovil, da se je telefon »upočasnil«. V resnici ne znam prav natančno pojasniti tega pojava (kar me jezi, navsezadnje me take tehnične podrobnosti zelo zanimajo!), toda dejstvo je, da Samsungovi telefoni čez nekaj časa začnejo »cukati«. Jaz pa nato posežem po aplikacijah, ki znajo selektivno izklapljati vse mogoče Samsungove storitve, od Knoxa naprej, kar vsaj nekoliko pomaga. Nekaj časa.

Note9 je zaenkrat precej boljši. V vseh teh mesecih se je, denimo, le trikrat zgodilo (da, zapisoval sem si), da je fotografska aplikacija za zagon potrebovala nekaj sekund, drugače je vklop trenuten. Morda zato, ker telefon agresivneje »pobija« vse procese v ozadju, morda zato, ker je procesor končno dovolj hiter, da se »počasnost« ne opazi, še najbolj verjetno pa zato, ker ima kar 6 GB pomnilnika (mimogrede, domenski strežnik Windows Server, ki ga uporablja naše podjetje, ima 8 GB pomnilnika in le dve procesorski jedri, pa prav lepo deluje …), ki ga še najslabše napisane aplikacije (zaenkrat) ne znajo zapolniti. Ne vem. Morda so štiri mesci rabe premalo, bomo videli. Še vedno me namreč spreleti, ko se spomnim, da je Galaxy S8+ po letu dni rabe za zagon fotografske aplikacije skoraj vedno potreboval tudi po 7 sekund (častna beseda, sem štopal!). Toda S8+ ima »le« 4 GB pomnilnika …

Po drugi strani pa ne dvomim, da bodo aplikacije sčasoma začele izkoriščati večjo procesorsko moč telefonov, se nadgradile in spet začele »cukati«. Denimo kak Facebook, ki bo nekje do desete inkarnacije Samsungovih galaksij ravno prav upočasnil to zdajšnjo, deveto …

Zna fotografirati.

Seveda zna, fotografirati zna vsak telefon. Jaz malo manj, telefon pa vsekakor. Priznam, do fotografiranja imam zelo neposreden odnos – to so zame spomini. Spomini na družino in na moje življenje. Zato se bolj ali manj požvižgam na razne umetniške učinke (»bokeh«), poveličevanje hrane, poudarjanje rožnate polti in opozarjanje, da je nekdo od fotografirancev ravnokar zamižal. Pa kaj. Pomembno mi je, da fotografira hitro in da to še kar dobro postori tudi v mraku.

Sem pa z Note9 začel ceniti dva objektiva, ki ju ima. Pa ne zaradi umetniške zamegljenosti (zgoraj omenjeni bokeh), ki ju omogočata, temveč zato, ker s pritiskom na ikonico zamenjam objektiv in – optično 2x približam motiv. Zaradi tega končni izdelek ni prav nič zrnat in kockast, je pa približan. Uporabno.

Igrati sem se začel tudi z »Ultra Slow Motion« videom, še posebej zdaj, ko kdaj tudi sneži. Romantika, ko debele snežinke prav počasi plešejo po zraku …

Saj vem, da se na statični sliki tega ne vidi, toda ultrapočasi padajoče snežinke so čisto zares romantične …

In pa – v Note9 je vgrajeno pero, od tod tudi njegovo ime. Ne uporabljam, res. Ne vem, zakaj bi. V resnici sem ga uporabil le enkrat, in to v povezavi s fotografijo! Kolega me je namreč spomnil, da je na naši spletni strani (!) prebral, da pero omogoča daljinsko proženje fotoaparata. In nastal je prav simpatičen selfi. Sicer pa pero kdaj pa kdaj uporabi le moj sin, ki je navdušen risar. Poznam ljudi, ki bi bili peresa veseli tudi za zapiske na sestanku, a sam pač nisem med njimi. Če kaj napišem na roko, ne znam več prebrati. Žal.

Pero sem prvič in zadnjič uporabil, ko smo kot ekipa potrebovali dober selfi ;)

S peresom še največ riše moj sin.

Zna še kaj, a ne uporabljam.

Bralnik prstnih odtisov? Ne uporabljam. Odkar sem ugotovil, da imajo vsi taki bralniki težave z mojimi od športnega plezanja uničenimi prsti.

Telefon kot nadomestek za namizni računalnik? Saj veste, DeX, o katerem smo že pisali? Ne uporabljam. Dvomim, da to v Sloveniji uporablja deset uporabnikov. Ker je res videti »kul«, je fascinantno, prav zares uporabno pa v resnici ni, no.

Razna tipala? Denimo merilnik srčnega utripa, barometer, termometer, merilnik vlage? Ne uporabljam, kot rečeno, niti Samsungove aplikacije S-Health si nisem namestil. Deluje pa.

Kaj pa sama selitev?

Priznam, v vseh teh letih (od S2 do Note9 je, torej takole na hitro, 7 let in pol) se nisem mogel navaditi na Samsungovo androidno preobleko. V zadnjih letih je resda postala precej »lažja« in manj nadležna, odločim se lahko celo, da si Samsungovih »S-Aplikacij« ne namestim (in to tudi uporabljam), pa vendar – od nekdaj si na novi telefon prenesem vse stare aplikacije in SMSe, potem pa uporabniški vmesnik povozim z zaganjalnikom Nova Launcher. In seveda tipkovnico Swiftkey.

Od nedavna postorim še nekaj – namestim aplikacijo, ki mi izklopi posebno tipko za zagon »pametnega pomočnika Bixby«. Ker pač ni pameten, temveč le nadležen, kaj naj rečem drugega. K sreči je takih »KillBixby« aplikacij res veliko.

V resnici je ob menjavi telefona še največ dela s prijavo v množico aplikacij, ki jih uporabljam, in s prenosom njihovih krajevnih podatkov, če jih imajo (denimo GPS sledi mojih hribovskih ali smučarskih aplikacij). Pa z vnovično namestitvijo bančne aplikacije (potreben je obisk v bančni poslovalnici …), pa s prenosom ljubljanske Urbane (pomislite, po e-pošti jim je treba poslati neko šifro, odgovor pa pride nekako v 24 urah!), da o komplikacijah s prenosom avtentikacijskih kod za moj dvostopenjski Google Authenticator niti ne govorim. Tu pač ne pomaga prav nobena aplikacija za prenos na novi telefon, tudi Samsungova SmartSwitch ne. Pa tudi Samsungov oblak, ki mi vedno ponuja nekakšen »backup«, ne (tudi zato Samsungovo prijavo že leta ignoriram.) Pomagal bi le Titanium Backup, če bi telefon »rootal«, tega pa ne počnem več. Ker pač ni (več) razlogov za to.

Je to to?

Ne, v resnici »to« ni nikoli »to« – razvoj gre naprej. V teh štirih mesecih je bilo predstavljeno kar nekaj telefonov, od katerih bi z veseljem imel kakšno novost. Denimo prijavo s prstnim odtisom kar prek zaslona (ah, da, moji spraskani prsti, pozabil ...). Zaslon še bolj do roba, za kamero pa le izvrtana luknjica! Hitrejše brezžično polnjenje! Brezžično polnjenje drugih naprav (ok, težko si predstavljam uporabnost tega, a … je fascinantno!)! Še tretji objektiv, ki bo zelo širokokoten in bo zajel kar največ kadra! Pa še kaj bi se našlo. Ne dvomim, da bodo kaj od tega povzele tudi Samsungove desetke, od modelov S do Noteov. Le upogljivega telefona si v resnici ne želim, vsaj ne takega, kot je bil testno prikazan nedavno, tudi s strani Samsunga …