Stisnjeno za žep

Zlati Monitor

Med predvajalniki stisnjene glasbe, ki temeljijo na pomnilniku Flash, se je za najboljšega izkazal model iRiver iFP-899. Resda je dokaj drag (približno 50 tisočakov stane), a res je tudi, da smo preizkušali izvedbo z največjim (1 GB) pomnilnikom, so pa na voljo tudi manj zmogljive različice (128, 256 in 512 MB - različica z 256 MB stane okoli 30 tisočakov). V vseh izvedbah predvajalnik ponuja skoraj vse, kar si lahko pri tovrstni napravi želimo: podporo različnim zvočnim zapisom (tudi OGG), radijski sprejemnik, možnost rabe kot diktafon, snemanje prek zvočnega vhoda, ki deluje kot linijski ali mikrofonski vhod (in to do kakovosti MP3 s tokom 320 kb/s), snemanje radia (tudi prek vgrajene ure) in tako naprej. Poleg tega ima tudi zelo nizko porabo energije, kar je prav gotovo še en plus k vsemu naštetemu.

Tistim, ki ne potrebujejo toliko funkcij, hkrati pa jih odvrača visoka cena (vsaj glede na količino pomnilnika), bo morda bolj ustrezal Canyon CN-MPOLEDE. Ta še vedno ponuja veliko možnosti (snemanje prek linijskega vhoda, radijski sprejemnik ...) in predvsem dober zvok in dober zaslon OLED. Med cenejšimi predvajalniki z le omejenimi zmožnostmi snemanja, a še vedno dobrim zvokom je zanimiv tudi dokaj trpežno izdelan Canyon CN-MP3SD Sports Edition.

Tudi pri modelih z diskom je po lastnostih najbolj izstopal izdelek istega podjetja. iRiver H340 ponuja zelo široko paleto možnosti, tako pri predvajanju, snemanju iz vseh vrst virov (je tudi edini predvajalnik z diskom, ki ima mikrofonski vhod), poleg tega pa je na napravo mogoče neposredno priključiti tudi digitalni fotoaparat (prek kabla USB), kar njeno vsestranskost in uporabnost (vsaj za lastnike digitalnih fotoaparatov) vsekakor močno poveča. Ob tem ima tudi kakovosten barvni zaslon, spodoben čas delovanja za napravo z vgrajenim diskom ter največjo hitrost prenosa med vsemi preizkušenimi modeli sploh. Res je sicer, da nikakor ni poceni, res pa je tudi, da smo preizkusili zmogljivejšo 40 GB različico, naprodaj pa je še cenejša 20 GB različica.

Zanimiv model je tudi Frontier Labs L1, ki po dokaj ugodni ceni ponuja veliko tistega, kar imajo dražji modeli, pa čeprav ima nekaj površnosti; te lahko nižja cena za marsikoga odtehta.

Če so bili včasih že sami načini zapisovanja glasbe vezani na medij, ki je to glasbo shranjeval, in s tem tudi precej na obliko prenosnih predvajalnikov, je danes stanje že precej drugačno. Digitalno zapisovanje glasbe s standariziranimi algoritmi izdelovalcem predvajalnikov namreč dopušča veliko svobode pri načrtovanju svojih izdelkov. Tako lahko ti izbirajo med več vrstami medijev, pomembno je le to, da ti digitalno zapisujejo podatke. Najbolj razširjeni predvajalniki stisnjene glasbe danes resda še vedno uporabljajo predvsem plošče CD, a uporabniki vse bolj posegajo tudi po izdelkih, ki uporabljajo pomnilnike ali diske.

Predvajalniki s pomnilniki

Predvajalniki, ki glasbo berejo s pomnilnika Flash, so zanimivi predvsem zato, ker omogočajo izjemno stopnjo miniaturizacije in so poleg tega še zelo neobčutljivi za vremenske vplive, tresljaje in druge nevšečnosti, ki se pojavljajo ob rabi predvajalnikov na "terenu". Najmanjši modeli so tako lahko celo modni obeski za okoli vratu (lep primer za to sta Sonyjev Network Walkman in iRiverjev N10), včasih pa izdelovalci predvajalnik vgradijo kar v kakšen drug izdelek, kot je to primer pri sončnih očalih Oakley Thump ali pri Canyonovih slušalkah MP6HSD. Trend vgrajevanja predvajalnikov v različne potrošniške izdelke ima gotovo še veliko potenciala in v prihodnje bo gotovo še zelo veliko podobnih izdelkov. Ne nazadnje se predvajalniki že danes vse pogostejši v izdelkih, kot so mobilni telefoni ali digitalni fotoaparati.

Zelo kakovosten predvajalnik je vgrajen kar v Oakleyeva sončna očala Thump.

Zmogljivosti predvajalnikov, ki uporabljajo pomnilnik, se začnejo pri 64 megabajtih (na našem preizkusu jo je imel le Lexarjev Jumpdrive, USB ključ z možnostjo predvajanja glasbe MP3), kar je razmeroma malo, saj pri datotekah s tokom 128 kb/s to teoretično zadostuje za približno 67 minut glasbe. Ena minuta glasbe pri tem toku namreč zasede 960 kilobajtov prostora, vendar pa vsak pomnilnik (in tudi diski) potrebuje nekaj prostora za samo zapisovanje podatkov (torej za lokacijske tabele), zato je velikost glede na čas še najlaže zaokrožiti po formuli 1 minuta = 1 megabajt. Če je povprečna skladba dolga okoli 4 minute, torej na najmanjše predvajalnike spravimo okoli 16 skladb, to pa ni veliko, še posebej, če predvajalnik uporabljamo zunaj dosega računalnika, oziroma če glasbo poslušamo dalj časa in si ne želimo, da bi se skladbe kar naprej ponavljale. Proti tako majhnim predvajalnikom pa govori tudi to, da večina uporabnikov danes glasbo stiska z nekoliko večjimi tokovi - največkrat vsaj s 160 kb/s, pogosto pa se uporablja tudi tok 192 kb/s ali celo 224 kb/s, kar datoteke seveda temu ustrezno poveča.

Zaradi majhnih mer lahko predvajalnike s pomnilnikom pogosto nosimo tudi kar okoli vratu ali na roki.

Že 128 MB omogoča veliko več svobode (cene teh modelov se gibljejo nekje med deset in dvajset tisočakov), nekakšen "optimum" za povprečnega uporabnika prenosnega predvajalnika pa je 256 MB; na tako napravo je mogoče posneti približno štiri albume. Cena teh namreč sploh ni pretirano višja. Dobiti jih je mogoče že za nekaj čez deset tisočakov, cene pa razen pri redkih izjemah (ki bodisi ponujajo veliko več zmožnosti ali so drugače posebne, kot na našem preizkusu Oakleyjeva sončna očala Thump) ne presežejo 25 tisočakov.

Najpogostejši standardi stisnjenega zvoka

AAC: Standard Advanced Audio Coding so razvili leta 2001. Je zmogljivejši od zapisa MP3, saj lahko v datoteko zapiše do 48 kanalov s frekvenco vzorčenja med 8 in 96 kHz. Pri istem toku je AAC nekoliko boljši od zapisa MP3, poleg tega pa ima manjša nihanja v kakovosti kot zapis MP3. Standard je postal močno priljubljen zaradi Applove uspešne spletne storitve iTunes, ki jo uporablja. Zapisu je namreč mogoče dodati tudi zaščito proti nelegalnemu predvajanju.

ATRAC: Zapis je nastal že leta 1991, v Sonyjevih laboratorijih (katerega last je), uporabljen pa je bil za zapisovanje zvoka na minidiske. Leta 2000 je nastala izpopolnjena različica ATRAC3, pred dvema letoma pa je luč sveta ugledala tehnologija s še večjo stopnjo stiskanja - ATRAC3 plus. Signal se pri "navadnem" postopku stiskanja ATRAC razdeli na tri frekvenčna območja, vsako od njih pa se stisne s pomočjo postopka, ki je podoben Fourierovim transformacijam. Za zapis sekunde zvoka potrebuje tovrstna metoda 292 kb/s, zvok pa je zelo kakovosten in ga skorajda ni mogoče ločiti od nestisnjenega. ATRAC3 ima dve izvedbi, LP2 in LP4. V izvedbi LP2 zvok razdeli na štiri območja, ima pa tudi visokofrekvenčni filter, ki odreže frekvence nad 17,5 kHz. Sekunda tako zapisanega zvoka v načinu LP2 zavzame 132 kb/s, zvok pa je nekoliko boljši kot pri zapisu MP3 s 128 kb/s. LP4 pri stiskanju združi oba stereo kanala, poleg tega ima visokofrekvenčni filter postavljen pri 13,5 kHz. Zvok je opazno slabši. O načinu stiskanja ATRAC3 plus ni veliko znanega, ve se le, da zvok razdeli na 16 frekvenčnih pasov. Sekunda zvoka je lahko zapisana v 48, 64 ali 256 kb/s, vendar je pri prvih dveh kakovost opazno slabša kot pri zapisu MP3.

MP3: Formalni naziv je pravzaprav nekoliko daljši, saj gre za zapis MPEG-1 Part 3 Layer 3, ki pa so ga kmalu po nastanku v začetku devetdesetih začeli imenovati MP3. Razvit je bil v nemškem inštitutu Fraunhofer. Najpogosteje se skladbe zapisujejo s tokom 128 kb/s, ki naj bi bil enak kakovosti plošče CD. No, sčasoma so uporabniki (ki svojih skladb pač niso več poslušali zgolj na cenenih računalniških zvočnikih in slabih zvočnih karticah) ugotovili, da je treba za primerljivo kakovost vendarle poseči po nekoliko večjih tokih, za zares odličen zvok celo do 384 kb/s, ponavadi pa se uporabljajo vsaj stopnje stiskanja med 192 in 224 kb/s. MP3 pri stiskanju jemlje v obzir način, kako človeško uho sliši zvok in spušča podatke o zvoku, ki ga ne moremo slišati. Pred kratkim je bil razvit tudi prostorski zapis MP3 Surround, ki je združljiv tudi za nazaj, tako da je mogoče zvok v tem zapisu poslušati tudi na napravah, ki podpirajo stereo obliko zapisa MP3.

Ogg Vorbis: Najmlajši med standardi za stiskanje zvoka je Ogg Vorbis. Gre za odprti projekt pod okriljem fundacije Xiph.org. Njegovi začetki sicer segajo v leto 1998, a so uporabne različice (1.0) nastale šele leta 2002. Lani je izšla različica 1.1.0. Kakovost zvoka je pri toku 80 kb/s približno enaka, kot jo ima MP3 pri toku 128 kb/s. Za stiskanje uporablja postopek, podoben Fourierovim transformacijam.

WMA: Microsoftov standard za zapisovanje zvoka je kar nekaj časa veljal za zelo resnega tekmeca MP3, a se kot tak ni nikoli zares prijel. Nastal je leta 1999, kakovost zvoka pa je zelo podobna kot pri zapisu MP3. WMA ima vgrajeno tudi kodiranje podatkov, s katerim lahko ustvarjamo ključ za ščitenje avtorskih pravic. Zadnje različice omogočajo tudi zapisovanje prostorskega zvoka.

Zahtevnejši bodo izbrali še večje naprave s 512 MB pomnilnika ali kar enim gigabajtom. Imeti ob sebi okoli 64 ali še celo 128 komadov je seveda že kar zajeten zalogaj glasbe, resda pa so predvajalniki te velikosti že tudi precej dražji - najcenejši stanejo nekaj več kot 30 tisočakov, zmogljivejši modeli pa stanejo tudi prek 50 tisočakov. Prednost predvajalnikov s pomnilnikom je gotovo tudi v dokaj majhni porabi energije, tako da so lahko akumulatorji zelo majhni ali pa za napajanje uporabljajo kar navadne baterije. Tako se večina modelov napaja prek majhnih baterij velikosti AAA, ki večinoma zadostujejo za vsaj deset ur delovanja. Najvzdržljivejša modela, ki ju velja omeniti, sta gotovo iRiverjeva iFP-899 in iFP-990. Po podatkih izdelovalca zdržita do 40 ur nepretrganega predvajanja stisnjene glasbe, v model iFP-990 pa je ob tem vgrajen celo barvni zaslon dokaj visoke ločljivosti. Seveda pa imajo majhni predvajalniki pogosto tudi svoje slabosti. Predvsem jih lahko iščemo v majhnih zaslonih, ki imajo pogosto zelo slabo sliko, omejeni zasloni pa razvijalcem večinoma onemogočajo izdelavo preglednih menujev, tipke so pogosto zelo majhne in nerodno razporejene.

Prek rež za pomnilniške kartice je mogoče nekatere predvajalnike tudi nadgraditi.

Predvajalniki z diski

Prave skladovnice glasbe pa so predvajalniki, ki temeljijo na diskih. Najpogosteje se uporabljajo 1,8-palčni diski, v zadnjem času pa tudi predvajalniki, ki uporabljajo enopalčne mikrodiske. Zmogljivost teh je sicer bistveno manjša kot pri večjih diskih, a hkrati tudi večja kot pri napravah s pomnilnikom - v bistvu so torej nekakšen vezni člen za tiste, ki si želijo čim večje zmogljivosti, a ne na rovaš velikosti naprave. Še vedno namreč ponujajo precejšnjo stopnjo miniaturizacije in tudi majhno težo, njihova zmogljivost pa sega od 2 do 6 gigabajtov; stanejo 50 tisočakov in več. Diski so seveda precej večje in težje naprave, pa čeprav se lahko, recimo, povsem mirno primerjajo z velikostjo nekdaj priljubljenih prenosnih kasetnikov, medtem ko so od prenosnih predvajalnikov plošč CD (vsaj tistih z 12 cm premerom) celo manjši. Ti modeli so namenjeni tistim, ki radi nosijo s sabo že kar pravo pravcato fonoteko, silno primerni pa so tudi za razna potovanja, saj glasbe ne zmanjka zlepa. Zmogljivost diskov, ki jih te naprave uporabljajo, se začne pri 20 GB, sega pa vse do 60 GB.

Predvajalniki z diski se prek rez za različne pomnilniške kartice ali priključka za digitalni fotoaparat spremenijo v pravo prenosno skladišče fotografij.

Poleg velikosti in teže pa imajo diski še eno pomanjkljivost, vsaj v primerjavi s pomnilniki: to je precej večja občutljivost, pa tudi večja poraba energije. Diski so občutljivi za tresljaje, vgrajena elektronika pa jih pred tem ščiti tako, da jih kratko malo izklopi. Da uporabnik tega ne bi zaznal, so v predvajalnike vgrajeni tudi večmegabajtni medpomnilniki, ki predvajalnikom vsaj nekaj minut omogočajo, da podatke berejo s pomnilnika namesto z diska. Vendarle pa se včasih zgodi, da to odpove - recimo, če nastane kontinuirano tresenje pri prehodu med dvema skladbama. Nekateri izdelovalci sicer celo odsvetujejo, da bi njihove naprave uporabljali pri športnih dejavnostih, po drugi strani pa (zaradi že omenjene velikosti in teže) za to niti niso najprimernejši. Ob veliki porabi energije, ki jo za delovanje potrebujejo diski, izdelovalci v naprave seveda vgrajujejo zelo zmogljive akumulatorje - ti spet zelo vplivajo predvsem na težo. Deklarirani čas delovanja teh naprav sega od 8 do 24 ur (kolikor ponuja Creativov Zen Touch), teža pa se giblje večinoma okoli 200 gramov. Približno polovico lažji so predvajalniki z mikrodiski, njihov čas delovanja pa je približno enak (to je, glede na to, da imajo ustrezno manjše baterije, tudi razumljivo). Za primerjavo lahko povemo, da teža predvajalnikov s pomnilnikom le redko doseže 50 gramov (vsaj brez baterije).

Razlike se skrivajo (predvsem) v podrobnostih

Ne samo v velikosti, teži in videzu, velike razlike med predvajalniki stisnjene glasbe so v možnostih, ki jih ponujajo. Začenši s podprtimi zapisi stisnjene glasbe. Razen Sonyjevega Network Walkmana E99, ki nekako skladno z načeli te japonske družne na ravni predvajalnika podpira le lastni zapis ATRAC3 in ATRAC3 plus (datoteke MP3 je treba pretvoriti s posebnim programom), vsi predvajalniki podpirajo zapis MP3. To niti ne čudi, saj je to še vedno najbolj razširjen zapis. In nekako se zdi, da bo hitreje rasla dostopnost večjih pomnilniških zmogljivosti kot pa potreba po tem, da bi ljudje uporabljali prostorsko bolj učinkovite zapise stisnjene glasbe. Drugi po podpori je Microsoftov WMA, ki ga prav tako podpira velika večina predvajalnikov. Preostali zapisi so glede na podporo precej "v senci" obeh omenjenih. Applovi predvajalniki iPod so, recimo, edini, ki podpirajo zapise AAC, Audible in AIFF, podporo odprtemu zapisu OGG pa najdemo le v iRiverjevih modelih (razen modela PMP 140, ki je nima). Pri tem velja omeniti, da predvajalniki pogosto ne omogočajo prenašanja glasbe na disk ali v pomnilnik brez uporabe posebne programske opreme. Razlogi za to so menda večinoma v tem, da se izdelovalci nagibajo k temu, da bi se njihove naprave čim manj uporabljalo za nelegalno prenašanje glasbe (kako s tem konkretno vplivamo na manjšanje nelegalne distribucije, sicer ne zna prav dobro razložiti nihče). Za uporabnika to seveda pomeni določene težave, kadar želi svoj "glasbeni arzenal" osvežiti na nekem drugem računalniku, saj mora imeti ob sebi ustrezno programsko opremo. K sreči je večino predvajalnikov mogoče vseeno uporabljati kot zunanji disk za prenašanje podatkov, pri tem pa ni treba imeti posebnega gonilnika, tako da lahko na disk pravzaprav zapišemo tudi posebno programsko opremo in jo pač namestimo v računalnik, ki ga uporabljamo.

Za prenašanje glasbe na predvajalnik je pogosto potrebna posebna programska oprema. Pri Sonyjevem Network Walkmanu je potrebna tudi za pretvarjanje glasbe v zapis ATRAC3.

Pri predvajanju večina naprav ponuja kar nekaj različnih načinov, kako se lahko skladbe predvajajo. Osnovni nabor tako obsega (z nekaterimi izjemami) vsaj možnost ponavljanja ene ali vseh skladb ter naključno predvajanje. Pogosto je temu dodana tudi možnost predvajanja le dela skladbe (t. i. funkcija repeat A-B), ki pride prav, kadar se želimo, recimo, naučiti del besedila ali kadar predvajalnik uporabljamo za učenje tujega jezika.

Kako smo preizkušali

Predvajalnike MP3 smo razporedili v dve kategoriji - na tiste z vgrajenim pomnilnikom in tiste z diskom. Pri vsakem modelu smo si ogledali, katere funkcije ponuja in kako so te funkcije dostopne in uporabne. Veliko pozornosti smo namenili tako uporabniškemu vmesniku kot tudi zasnovi ohišja (trdnosti, oblikovanosti) in upravljalnega dela (razporeditev tipk, dostopnost, zaslon).

Vsak predvajalnik smo napolnili z istim izborom glasbe in poslušali kakovost zvoka prek istih slušalk (Philips SBC-HP900 Studio Reference), poleg tega smo preizkusili tudi kakovost priloženih slušalk. Pri napravah, ki omogočajo snemanje, smo preizkusili tudi kakovost zajemanja in možnosti, ki jih ima uporabnik pri rabi predvajalnika kot snemalnika (izbor virov snemanja, dostopnost funkcij, izbor različnih kakovosti, dodatne možnosti, vplivanje na glasnost vhodnega signala ...). Podobno smo se lotili tudi drugih zmožnosti naprav (npr. radijskih sprejemnikov, pregledovanja slik ...), za vsako napravo pa smo opravili tudi hitrostni test, in sicer tako, da smo nanjo prenesli ista albuma. Izbrali smo en album, ki ima veliko število kratkih skladb (28 skladb v skupni velikosti 94 MB), in album, ki ima majhno število dolgih skladb (pet skladb v skupni velikosti 74 MB).

Koristno pa je, če predvajalnik tudi omogoča, da lahko skladbe predvajamo selektivno. Najpreprostejša dodatna možnost pri tem je, da lahko predvajamo neki imenik, na katerem so skladbe (to možnost najdemo predvsem pri predvajalnikih, ki so zasnovani kot pomnilniški ključi), še boljša pa je možnost ustvarjanja in predvajanja skladb po seznamih. Najzmogljivejši predvajalniki pa ponujajo tudi vrsto dodatnih meril izbora - kot je predvajanje po avtorju, albumu ali žanru. Bolj eksotične možnosti, ki jih najdemo pri nekaterih izdelkih, so še igranje zgolj uvodnega dela skladbe (intro) ali predvajanje skladbe z drugačno hitrostjo, kar je prav tako namenjeno predvsem učenju tujih jezikov ali predvajanju knjig, pri čemer lahko manjša hitrost precej pripomore k razumevanju izgovorjenih besed, pospešeno branje npr. neke zvočne knjige pa omogoči, da delo hitreje preletimo.

Dobro zasnovan upravljalni del predvajalnika je predpogoj za enostavno rabo. Za hitro pregledovanje seznamov skladb in menujev so vse bolj priljubljene sledilne ploščice.

Ponavadi je na predvajani zvok mogoče vplivati tudi s kakšnim digitalnim izravnalnikom, ki spremeni poudarjanje različnih frekvenčnih pasov zvoka predvajane glasbe. Večina predvajalnikov pozna vsaj nekaj prednastavitev za različne žanre, kot so jazz, klasična glasba, rock in pop (rekorder je gotovo mini iPod s kar 22 prednastavljenimi izravnalniki), za bolj vešče uporabnike pa je dobrodošlo tudi to, če ima predvajalnik možnost ročnega nastavljanja izravnalnika. Kadar ta možnost je na voljo, gre večinoma za izravnalnike, ki frekvenčni razpon slišnega zvoka razdelijo na pet pasov (petstezni izravnalnik), še večjo svobodo pa ponujajo predvajalniki Diva. Model Gem II ima namreč desetstezni izravnalnik, MP3128W pa kar 16-steznega.

Zasloni OLED precej zmanjšajo porabo energije, poleg tega pa imajo kakovostno sliko.

A poleg možnosti predvajanja se v svetu predvajalnikov stisnjene glasbe vse bolj uveljavlja tudi možnost snemanja zvoka. Večinoma je tako na voljo vsaj funkcija diktafona - pri slabših se zvok zapisuje v kakovostno slabših zapisih, kakršen je, recimo, 4-bitni zapis IMA ADPCM, pri boljših pa tudi v kakovostnejših oblikah MP3 (celo do 256 kb/s pri modelu Aigo P750), zvok pa pogosto zadostuje tudi za resnejšo rabo (npr. za intervjuje, snemanje izjav...). Neredko se v teh napravah znajdejo tudi linijski vhodi, s čimer je mogoče v napravo prenesti tudi kakšno vinilno ploščo ali kak drug zvok iz zunanjih virov, predvsem profesionalni uporabniki, ki iščejo nadomestek za svoj prenosni mini disk ali DAT snemalnik, pa bodo veseli tega, da je vse več tudi snemalnikov, ki imajo mikrofonski vhod (predojačevalci za mikrofone so namreč večinoma sila nerodne naprave), ki omogoča, da s temi napravami zajamemo tudi zvok, ki je ustrezen za objavo v elektronskih medijih (na našem preizkusu ga imajo kar trije modeli iRiver ter Maycomov in Yamakawin model). In če smo že pri elektronskih medijih, se lahko ozremo še na možnost rabe predvajalnika kot radijskega sprejemnika. Večina predvajalnikov namreč omogoča tudi poslušanje radijskega sprejemnika, kar vsekakor še poveča uporabnost teh naprav (program je mogoče pogosto celo snemati).

Za predvajalnike so danes na voljo tudi številni dodatki, kot so napajanje za avtomobil, preprosti UKV oddajniki, ki omogočajo brezžično prenašanje glasbe iz predvajalnika v radijski sprejemnik v avtomobilu, pa tudi zvočniki (na sliki so zvočniki za diskovne predvajalnike iPod).

Med manj razširjenimi dodatnimi možnostmi najdemo različne pregledovalnike terminov, tekstovnih datotek, pa koledarje, ure in podobne dodatke. Redki modeli pa omogočajo tudi pregledovanje slik (gre predvsem za modele z barvnim zaslonom). V prihodnje lahko pričakujemo verjetno še večje število teh modelov, saj so predvajalniki kakor nalašč tudi za nekakšne vrsto prenosnega albuma. Verjetno pa se bo tudi povečalo število naprav, ki bodo omogočale prenos slik iz digitalnega fotoaparata v pomnilnik predvajalnika. Predvsem naprave z diskom so namreč za to zelo uporabne, saj lahko uporabnik, ko je, recimo, na potovanju, kratko malo pretoči vsebino svoje polne pomnilniške kartice kar na svoj predvajalnik in slika naprej. Sicer je na trgu na voljo kar nekaj naprav, ki so namenjene izključno temu, a zakaj ne bi tega ne nazadnje združili kar v predvajalnik glasbe. Najboljša rešitev je seveda možnost, da digitalni fotoaparat povežemo kar neposredno s predvajalnikom prek vmesnika USB. Na našem preizkusu predstavljamo dva modela, ki to omogočata (iRiver H340 in PMP 140), nekaj modelov pa ima razširitvene reže za pomnilniške kartice, ki pogosto ponujajo enako možnost (poleg tega predvajalnik spremenijo tudi v bralnik pomnilniških kartic).

Tabela predvajalnikov

Predvajalniki z diskom

Aigo P604 - Digital Camera Mate Luxury Version

Predvajalnik kitajskega izdelovalca Aigo sicer ni namenjen predvsem tej rabi, torej kot predvajalnik, služil naj bi bolj kot prenosni disk za pretakanje vsebin s pomnilniških kartic različnih formatov na 40 GB 2,5-palčni disk. Ker je disk nekoliko večji, niti ne preseneča, da je črno plastično ohišje precej veliko in težko. Ob strani so reže, v katere lahko vstavimo kartice Compact Flash I ali II, SD/ MMC, Smart Media in Memory Stick. Med bolj razširjenimi standardi tako niso podprte le kartice xD, a te so med izdelovalci tako ali tako najmanj podprte.

Upravni del je na prednji strani ohišja in obsega osem tipk, ki so razporejene v kvadrat z zaobljenimi robovi. Ko napravo vklopimo, moramo najprej izbrati način delovanja. Na voljo so trije: pregledovanje datotek, predvajalnik MP3 ali samodejno igranje (Autoplay). Drugih menujev naprava sploh nima, temveč imamo do preostalih možnosti (ki jih ni ravno v izobilju) dostop kar neposredno prek tipk. Zaslon je sicer dokaj velik, a slabe ločljivosti, predvsem črke so zelo slabo berljive, podatki pa so "nametani" nepregledno. Identifikacija traku je, recimo, zelo razvlečena (za vsako črko je presledek), tako da se naslovi "rolajo" po zaslonu, tudi če sploh niso dolgi. Ker nima stikala za zaklepanje tipkovnice, je treba zelo paziti, kaj pritisnemo. Že kratek pritisk na tipko za vklop namreč napravo meni nič, tebi nič ugasne in seveda prekine predvajanje (tipke pa so zelo občutljive za pritisk).

Načinov predvajanja (predvajamo lahko skladbe MP3) je malo: poleg tega da predvajamo skladbe zaporedoma, lahko zgolj ponavljamo eno skladbo (kar vklopimo s tipko Copy). Nasploh imamo nad predvajanjem le malo nadzora - tako se, recimo, ne moremo pomikati znotraj ene skladbe, temveč se lahko s tipkami gor/dol zgolj prestavljamo med posameznimi skladbami. Za prenašanje skladb iz računalnika v predvajalnik ne potrebujemo posebne programske opreme - skladbe zgolj skopiramo, hitrost prenosa je solidna (čeprav za napravo USB 2.0 niti ne velika). Zvok je slabe kakovosti. Pri predvajanju je zelo veliko šuma in popačenj frekvenc, ki so posledica delovanja naprave in slabega pretvarjanja glasbenih datotek v zvok. Zvok je tudi precej stisnjen (dinamika je torej slaba). Priložene slušalke so dokaj povprečne, na boljših pa vse našteto še bolj pride do izraza. Akumulatorju pri delovanju hitro peša moč. Uradne navedbe o času delovanja sicer nismo našli, vendar smo ga že po pol ure rabe izpraznili za tretjino, to pa je vsekakor slabo.

Aigo P604 - Digital Camera Mate Luxury Version

Zmogljivost: 2,5-palčni disk, 40 GB (razširljiv s karticami SD/MMC, CF I in II, Smart Media in Memory Stick).

Podprti zapisi: MP3.

Dodatne možnosti: Bralnik pomnilniških kartic SD/ MMC, Compact Flash I in II, Smart Media, Memory Stick.

Možnost snemanja: Nima.

Cena: 59.990 tolarjev.

Prodaja: Eurovision, (01) 564 22 33, www.eurovision.si.

Za: Bralnik številnih pomnilniških kartic, velik disk.

Proti: Velikost, teža, velika poraba, slab zaslon LCD, slab nadzor, slab zvok.

Aigo P750

Aigo P750 je lično in ergonomsko izdelan predvajalnik stisnjene glasbe MP3, ki temelji na 20 GB zmogljivem disku velikosti 1,8 palca. Upravljani del obsega šest tipk, na sredini pa je nenavaden vrtljiv gumb, ki deluje tudi kot tipka (lahko torej pritisnemo nanj). S tem gumbom se sprehajamo po menujih oziroma seznamih. Zelo zanimiva in tudi uporabna rešitev. Ob strani ima predvajalnik tudi stikalo za zaklepanje. Zaslon LCD je spodobno velik (diagonala 51 milimetrov), žal pa tega ne moremo reči za sliko, ki je precej slaba (neostra, zrnata in premalo kontrastna), predvsem pa so nas zmotile zares grdo izdelane ikone glavnega menuja. Škoda, saj upravljanje sicer sploh ni izvedeno slabo. S P750 lahko predvajamo glasbo v zapisih MP3 in WMA, kakovost predvajanega zvoka pa je precej dobra.

Predvajalnik ponuja precej obsežen izbor načinov predvajanja, tako lahko ustvarjamo sezname predvajanj, izberemo izvajalca, album ali žanr, seveda pa so na voljo tudi ponavljanja skladb ali naključni izbor predvajanj. Za prenašanje skladb iz računalnika v predvajalnik ni potrebna posebna programska oprema. Med funkcijami najdemo tudi radijski sprejemnik, ki ima frekvenčni obseg od kar 76 do 108 MHz. Spodnji del je pri nas seveda neuporaben (do 78 MHz), ga je pa mogoče uporabljati drugod po svetu. Radijski program je mogoče tudi snemati, prav tako je mogoče snemati zvok prek vgrajenega mikrofona ali iz zunanjega vira prek linijskega vhoda.

Posneti zvok je precej dober, ob rabi vgrajenega mikrofona je sicer deloma slišati tudi delovanje naprave, a niti ne preveč, tako da je zvok tudi v tem primeru še vedno dokaj uporaben. Omenimo še, da ima Aigo P750 tudi režo za pomnilniške kartice SD/ MMC, tako da ga lahko uporabljamo tudi kot bralnik teh, oziroma njihovo vsebino prenesemo na disk. Akumulator sicer po navedbah izdelovalca zdrži največ osem ur delovanja, to pa je malo.

Aigo P750

Zmogljivost: 1,8-palčni disk, 20 GB (razširljiv s karticami SD/ MMC).

Podprti zapisi: MP3, WMA.

Dodatne možnosti: Radio, diktafon, bralnik kartic SD/ MMC.

Možnost snemanja: Vgrajeni mikrofon, radio, linijski vhod.

Cena: 79.990 tolarjev.

Prodaja: Eurovision, (01) 564 22 33, www.eurovision.si.

Za: Dobra oblika, možnost rabe kot diktafon, kakovostno snemanje iz različnih virov, hiter prenos.

Proti: Slab zaslon, neprepoznavne ikone menujev, kratek čas delovanja akumulatorja.

Apple iPod Photo 60

Najzmogljivejši Applov predvajalnik je iPod Photo 60. Oblikovan je podobno kot večina iPodov, z močno zaobljenimi robovi in zelo izstopajočo upravljalno ploščo, ki ima okroglo sledilno ploščo, nadomešča pa tudi štiri tipke; na sredini kroga je tipka za potrjevanje. Photo 60 temelji na 60 GB disku velikost 1,8 palca, cenejša različica pa ima zmogljivost 30 GB. Z njim je mogoče predvajati glasbo v zapisih MP3, AAC, Audible, AIFF ali WAV. WMA ni podprt. Na zvok lahko vplivamo s katerim od kar 20 prednastavljenih izravnalnikov, ročnega pa naprava vseeno nima. Kakovost predvajanja je zelo dobra, zvok ima dobro dinamiko in je brez večjih popačenj, le pri basih bi lahko bil nekoliko bolj izrazit. Vsekakor se splača posegati po boljših kakovostih stisnjene glasbe.

Kot pove že samo ime, zna iPod Photo 60 prikazovati tudi fotografije. Podprti so zapisi BMP, GIF, JPEG, PNG, PSD, TIFF in SGI, kar je vsekakor spoštljiv seznam. Škoda le, da naprave ne moremo uporabljati tudi za neposredno pretakanje slik s pomnilniške kartice digitalnega fotoaparata, za kar bi bila vsekakor primerna (podobno kot ponujajo nekateri modeli iRiver). Tako pa kakovostni barvni zaslon z diagonalo 50,8 milimetra in ločljivostjo 220 × 176 pik rabi pravzaprav le kot nekakšen prenosni album za slike, ki jih predhodno naložimo iz računalnika. Za to ima preprost pregledovalnik fotografij, podobno preprosti so pregledovalniki naslovov, terminov in kratkih beležk, na voljo pa so tudi ura in nekaj iger. No, res je, da zna naprava prikazati tudi sliko albuma, ki se predvaja, seveda če je ta na voljo. Akumulator sicer zdrži do spodobnih 15 ur predvajanja glasbe, ob pregledovanju slik naj bi zdržal do največ pet ur. Slike lahko prikazujemo tudi na televizorju, s katerim ga povežemo s posebnim kablom, ki ga priključimo na izhod za slušalke.

Z računalnikom Photo 60 povežemo prek vmesnika USB 2.0 ali firewire, hitrost prenosa je dobra. Je pa za prenašanje glasbe treba namestiti Applov iTunes. Za lažje povezovanje je napravi priložena tudi priključna postaja (dock). Škoda le, da iPod Photo 60 ne ponuja nobenih dodatnih možnosti, kot je npr. snemanje ali radijski sprejemnik. Za tako ceno bi to prav gotovo lahko pričakovali, a Apple je pač ime, ki so ga nekateri potrošniki očitno pripravljeni plačati.

Apple iPod Photo 60

Zmogljivost: 1,8-palčni disk, 60 GB.

Podprti zapisi: MP3, AAC, Audible, AIFF, WAV, BMP, GIF, JPG, PNG, PSD, TIFF, SGI.

Dodatne možnosti: Pregledovanje fotografij, terminov, naslovov in kratkih zapisov, igre.

Možnost snemanja: Nima.

Cena: 114.336 tolarjev.

Prodaja: EPL, (01) 256 13 20, www.epl.si.

Za: Dober zvok, kakovostne slušalke, inuitivna raba, velikost diska, možnost pregledovanja fotografij, barvni zaslon.

Proti: Cena, zahteva posebno programsko opremo, ne omogoča snemanja in radijskega sprejemnika.

Apple iPod mini

iPod mini je precej majhnih mer in precej "dizajnersko" oblikovan (kot pač vsi modeli iPod). Ima trdno kovinsko ohišje, ki ga je mogoče dobiti v različnih barvah. Upravljalni del je tudi pri tem modelu zasnovan zelo svojevrstno, saj ima le okroglo drsno ploščo, ki deluje kot sledilna plošča, poleg tega pa nadomešča štiri tipke. Peta je na sredini plošče, naprava pa ima še stikalo za zaklepanje. Sledilna plošča sicer ima svoje prednosti (predvsem pri premikanju po daljših seznamih, kar na predvajalnikih glasbe ni redkost, pa tudi pri spreminjanju glasnosti predvajanja), a je vseeno kar preobčutljiva za majhne premike prstov (tako nehote skočimo gor ali dol). Preizkušeni model pa temelji na mikrodisku zmogljivosti 4 GB, na voljo pa je tudi izvedba s 6 GB. Kljub majhnim meram ima sivinski zaslon LCD spodobno diagonalo 42 mm, slika pa je ostra in kontrastna. Menuji so zelo pregledno zasnovani, uporabnik pa jih lahko precej prikroji svojemu okusu (oziroma določi, katere izbire so vidne na glavnem menuju). Predvajalnik je v osnovi prilagojen delu z Applovimi računalniki, za rabo z računalniki PC pa je treba najprej "obdelati" s priloženo programsko opremo.

Predvajati zna glasbo v zapisih MP3, AAC, Audible, AIFF in WAV, nekako "razumljivo" ne podpira Microsoftovega standarda WMA. Načinov predvajanja je veliko (po žanru, albumu ...), skladbe pa je mogoče tudi ovrednotiti. Podprte so tudi t. i. zvočne knjige, ki jih zna vrteti v treh različnih hitrostih. Kakovost predvajanja je zelo dobra, med najboljšimi na preizkusu sploh, tudi slušalke so dobre kakovosti. Ročnega izravnalnika Mini iPod sicer nima, ima pa zato kar 22 nastavitev za različne zvrsti zvoka. Med njimi najdemo tudi tako "eksotiko", kot je "govorjena beseda" ali "majhni zvočniki". Pri prenašanju glasbe smo sicer omejeni na priloženo programsko opremo iTunes, a to ne čudi, saj je iPod kar nekakšen sestavni del Applove spletne glasbene prodaje. Z računalnikom ga povežemo prek vmesnika USB 2.0 ali firewire, hitrost prenosa je dokaj dobra.

Med različnimi zmožnostmi naprave najdemo tudi uro, pregledovalnik naslovov, terminov in kratkih zapiskov ter štiri igre. Dokaj povprečna grafika sicer ponuja precej omejen užitek igranja, pasjansa se, recimo, težko upravlja, kviz je vezan na poznavanje glasbene vsebine predvajalnika, še najboljša igra je izbijanje opek iz zidu. Žal pa mini iPod ne ponuja prav nikakršne možnosti snemanja, niti nima radijskega sprejemnika. Akumulator zadostuje za največ 18 ur delovanja in to je precej spodoben čas.

Apple iPod mini

Zmogljivost: Enopalčni mikrodisk, 4 GB.

Podprti zapisi: MP3, AAC, Audible, AIFF, WAV.

Dodatne možnosti: Pregledovanje terminov, naslovov in kratkih zapisov, igre, ura.

Možnost snemanja: Nima.

Cena: 50.688 tolarjev.

Prodaja: EPL, (01) 256 13 20, www.epl.si.

Za: Dober zvok, kakovostne slušalke, inuitivna raba, prilagodljivi menuji, dober zaslon LCD, majhne mere.

Proti: Zahteva posebno programsko opremo, manj dodatnih možnosti, ne podpira WMA.

Creative Zen micro

Kljub majhnim meram Creativovega predvajalnika Zen micro se naprava ponaša z mikrodiskom zmogljivosti kar 5 GB. (Naprodaj sta tudi različici s 4 ali 6 GB.) Za nemoteno delovanje, kadar je naprava izpostavljena tresljajem, ima vgrajen tudi 16 MB medpomnilnik, ki pri stopnji stiskanja 128 kb/s zadošča za približno 16 minut. Zen micro zna predvajati skladbe v zapisih MP3 in WMA, poleg tega ima vgrajen tudi radijski sprejemnik, prek vgrajenega mikrofona pa ga je mogoče uporabljati tudi kot preprost diktafon, ki snema v zapisu IMA ADPCM (s frekvenco vzorčenja 16 kHz), kakovost posnetega zvoka pa za resnejšo rabo ni primerna. Podobno velja tudi za kakovost snemanja radia. Tega lahko v enakem zapisu posnamemo s frekvenco vzorčenja 22 kHz. Je pa zvok veliko boljši pri predvajanju. To je zelo dinamično in točno, brez popačenj, motenj delovanja naprave pa ni slišati.

Med dodatnimi funkcijami najdemo tudi nekaj zanimivih dodatkov, kot so ura (z budilko) ter pregledovalniki terminov, opravil in naslovov. Pregledovalnike je mogoče posodobiti tudi s programom Outlook. Za prenašanje glasbe v predvajalnik je treba uporabljati priloženo programsko opremo, lahko pa uporabljamo tudi Windows Media Player, ki napravo prepozna kot predvajalnik. Žal so pri Creativu nepotrebno zapletli tudi prenašanje drugih podatkov. Te je treba bodisi prenašati prek namenskega programa Nomad Explorer ali pa moramo v menujih predvajalnika določiti, koliko prostora na disku bomo rabili kot zunanji disk. Gonilniki ne delujejo optimalno, saj večkrat ne zaznajo naprave, pa čeprav je priključena.

Upravljalna plošča je v celoti občutljiva za dotik (ne gre torej za prave tipke) in posnema pet tipk ter sledilno ploščo za pomikanje po menujih. Občutek pri rabi teh tipk sicer ni najboljši, so pa menuji pregledni in intuitivni. Za boljšo vidljivost je upravljani del osvetljen z modro svetlobo, s podobno svetlobo je osvetljen tudi zaslon LCD, ki ima diagonalo 30 mm in ločljivost 160 × 104 pik. Akumulator zadostuje za 12 ur predvajanja.

Creative Zen micro

Zmogljivost: Enopalčni mikrodisk, 5 GB.

Podprti zapisi: MP3, WMA, IMA ADPCM.

Dodatne možnosti: Diktafon, radio, pregledovanje terminov, opravil in naslovov, ura z budilko.

Možnost snemanja: Vgrajeni mikrofon, radio.

Cena: 58.320 tolarjev.

Prodaja: Eventus, (01) 200 35 00, www.eventus.si.

Za: Dobra kakovost zvoka, majhne mere, možnost rabe kot diktafon.

Proti: Slaba kakovost snemanja, zahteva namestitev posebne programske opreme, gonilnik naprave včasih ne prepozna, zapleteno prenašanje navadnih podatkov.

Creative Zen Touch

Eden od predvajalnikov z veliko zmogljivostjo vgrajenega 1,8-palčnega diska je Creativov Zen Touch, ki ima zmogljivost kar 40 GB (na voljo je tudi 20 GB različica). To je prav gotovo dovolj tudi za tiste, ki bi s sabo nosili tudi že kar pravo fonoteko. Medpomnilnika je 16 MB, to pa je (ob stopnji stiskanja 128 kb/s) dovolj za približno 16 minut delovanja brez motenj, ki bi bile posledica tresljajev. Ohišje je izdelano iz trdne kovine in je srebrne barve. Zaslon je sicer zelo velik (diagonala je 54 mm, ločljivost 160 × 104 pik), a je zelo povprečne kakovosti, predvsem kontrastnost bi lahko bila boljša, modra svetloba pa jo prej znižuje kot povečuje. Menuji so zelo pregledno zasnovani, kljub velikemu številu tipk, ki so razporejene po celotnem ohišju, pa upravljanje ni zapleteno. Upravljalni del ima sicer tudi za dotik občutljivo sledilno ploščico za upravljanje menujev, s katero se premikamo gor ali dol, njena natančnost pa je dokaj dobra. Nekoliko moti le postavitev tipke za potrjevanje, ki so na sami sledilni plošči; hitro se namreč zgodi, da se ob prehodu na to tipko dotaknemo plošče in se s tem seveda premaknemo po menujih. K sreči lahko namesto tega vklopimo tudi način, da izbire potrdimo z dvojnim udarcem po plošči.

S predvajalnikom lahko igramo glasbo v zapisih MP3, WMA in tudi nestisnjenem zapisu WAV, skladbe pa je treba prenesti s priloženo programsko opremo. Na voljo je več možnosti - ena je precej špartansko izdelan program Nomad Explorer, veliko boljši je program Media Source, lahko pa uporabljamo tudi Windows Media Player, ki napravo prepozna kot predvajalnik. Hitrost prenosa prek vmesnika USB 2.0 je dokaj dobra, čeprav med diskovnimi napravami s tovrstnim vmesnikom ni med najvišjimi. Skladbe lahko predvajamo tudi prek seznamov predvajanj, lahko jih predvajamo po izvajalcu, albumu ali žanru, poleg tega je skladbe mogoče tudi ponavljati ali predvajati naključno.

Zvok je silno dobre kakovosti, priložene slušalke pa so dokaj dobre. Moti edino to, da naprava pri delovanju kar občutno vibrira. Zen Touch je zgolj predvajalnik in ne ponuja prav nobenih dodatnih možnosti. Omenimo še, da je predvajalniku priložena zaščitna torbica, ki je sicer zelo debela in gotovo dobro varuje napravo, a je zaprtega tipa, tako da moramo predvajalnik za rabo vedno vzeti iz nje, to pa je nerodno. Sicer je na voljo tudi žični daljinski upravljalnik, v katerega sta vgrajena tudi radijski sprejemnik in diktafon, a ga je treba doplačati. Akumulator je precej zmogljiv, saj zadostuje za največ 24 ur predvajanja glasbe.

Creative Zen Touch

Zmogljivost: 1,8-palčni disk, 40 GB.

Podprti zapisi: MP3, WMA, WAV.

Dodatne možnosti: Nima.

Možnost snemanja: Nima.

Cena: 83.850 tolarjev.

Prodaja: Eventus, (01) 200 35 00, www.eventus.si.

Za: Pregledni menuji, zelo kakovosten zvok, zmogljiv akumulator.

Proti: Ob delovanju disk občutno vibrira, slab zaslon LCD, zahteva namestitev posebne programske opreme, malo dodatnih možnosti.

Frontier Labs Nex IA+

Nex IA+ je predvajalnik stisnjene glasbe MP3 in WMA, ki v osnovi nima lastnega pomnilnika, temveč le režo, v katero lahko vtaknemo pomnilniško kartico Compact Flash tipa I ali II (torej tudi mikrodisk) in tako določimo, kolikšna bo zmogljivost naprave. Ohišje je dokaj ugodnih mer, izdelano pa je iz bele plastike, ki ne deluje najtrdneje, je pa zato zelo lahko. No, vsaj brez dveh baterij AA, ki skrbita za napajanje naprave in zadostujeta za največ 20 ur delovanja, če uporabljamo pomnilniško kartico, in za največ osem ur, če uporabljamo mikrodisk.

Upravljanju naprave so namenjene tri tipke in krmilna palica, ki pa je dokaj slabe kakovosti in tudi precej neprijetna za rabo. Menuji so sicer pregledno zasnovani, je pa nekaj manj možnosti, kot jih najdemo pri večini konkurentov. Pri predvajanju lahko ponavljamo posamezne ali vse skladbe ali predvajamo skladbe naključno - to pa je tudi vse. Seznami predvajanj, ponavljanje dela skladbe, igranje po albumih, žanrih in podobno ni na voljo. Naprava deluje tudi kot radijski sprejemnik, program pa je mogoče tudi snemati (z najboljšo kakovostjo MP3 128 kb/s). Moti le to, da ima radio precej slab sprejem. V enaki kakovosti lahko snemamo iz zunanjih virov prek linijskega vhoda, ki je na posebnem kablu, ki ga priključimo na posebno režo (sem priključimo sicer tudi kabel USB). Vgrajen je tudi mikrofon, tako da lahko Nex IA+ uporabljamo tudi kot diktafon, najboljša kakovost snemanja MP3 je v tem primeru lahko 64 kb/s. Predvajalniku so priložene naglavne slušalke (torej ne take, ki si jih potisnemo v uho) dokaj dobre kakovosti. Tudi nasploh je zvok zelo dober, saj je dinamika opazna, pa tudi natančnost reprodukcije, motenj pa praktično ni. Poleg tega je priložen tudi preprost žični daljinski upravljalnik, ki poenostavi rabo naprave, kadar jo, recimo, nosimo v žepu ali torbici.

Frontier Labs Nex IA+

Zmogljivost: Mikrodisk (1") ali pomnilniška kartica CF I ali II.

Podprti zapisi: MP3, WMA.

Dodatne možnosti: Diktafon, radio, bralnik kartic CF I in II.

Možnost snemanja: Vgrajeni mikrofon, radio, linijski vhod.

Cena: 18.990 tolarjev.

Prodaja: Eurovision, (01) 564 22 33, www.eurovision.si.

Za: Pregledni menuji, dobra kakovost zvoka, možnost rabe kot diktafon, razširljivost s pomnilniškimi karticami CF I in II.

Proti: Mehka plastika ohišja, slaba krmilna palica, manj možnosti na menujih.

Frontier Labs L1

L1, ki ga izdeluje podjetje Frontier Labs, je predvajalnik, ki temelji na Toshibinem 20 GB disku velikosti 1,8 palca. Ohišje je izdelano iz trdne kovine in je črne barve. Priključki naprave so ob stranskem delu ohišja, obsegajo pa priključek za napajanje, USB, izhod za slušalke (mini jack) in linijski vhod (mikro jack). Črno-beli zaslon LCD je dokaj velik (diagonala je 52 milimetrov), ločljivost pa je 160 × 160 pik. Ima dokaj dobro sliko, osvetljen pa je z modro svetlobo. Menuje upravljamo prek dveh tipk in krmilne palice, ki je dokaj povprečne kakovosti. Menuji so pregledno urejeni in enostavni za rabo.

Predvajalnik lahko predvaja glasbo v obliki datotek MP3, WMA in tudi nestisnjene datoteke WAV. Pri predvajanju je moteče, da je disk dokaj slišen, še posebej pri tišjih delih skladb. Še bolj moteče pa je, da je disk dokaj slišen tudi na posnetkih, četudi so bili narejeni iz zunanjega vira. Sicer je zvok dokaj dober, so pa priložene slušalke slabe. Izravnalnik je petstezen in ga je mogoče določiti ročno ali izbrati izmed petih prednastavitev. Skladbe je mogoče predvajati po izvajalcu, žanru ali albumu, mogoče pa jih je tudi ponavljati ali predvajati naključno. Za prenos je treba uporabiti priloženo programsko opremo, hitrost prenosa prek vmesnika USB 2.0 je dobra.

L1 je tudi radijski sprejemnik, program pa je mogoče tudi snemati in nastaviti, koliko časa naj deluje (po tem se izklopi). Snemati je mogoče tudi prek linijskega vhoda, najboljša kakovost snemanja v zapisu MP3 pa je 192 kb/s. Začuda posnetkov ni mogoče predvajati neposredno na napravi, temveč jih je treba prej prenesti na računalnik. Med možnostmi menujev najdemo tudi preprost pregledovalnik naslovov, terminov in kratkih zapiskov, sicer pa naprava ponuja tudi štiri igrice, kratkočasimo se lahko s kačo, tetrisom, sokobanom in igrico Othello. Vgrajen je akumulator iz litijevega polimera, ki pa deluje le do največ osem ur, to pa ni ravno veliko.

Frontier Labs L1

Zmogljivost: 1,8-palčni disk, 20 GB.

Podprti zapisi: MP3, WMA, WAV.

Dodatne možnosti: Diktafon, radio, pregledovanje terminov, naslovov in kratkih zapisov, igre.

Možnost snemanja: Vgrajeni mikrofon, radio, linijski vhod.

Cena: 69.990 tolarjev.

Prodaja: Eurovision, (01) 564 22 33, www.eurovision.si.

Za: Možnost kakovostnega snemanja, deluje kot diktafon, podpora WAV, hitrost prenosa.

Proti: Pri snemanju in predvajanju se sliši disk, krajši čas delovanja, zahteva posebno programsko opremo, posnetkov ni mogoče predvajati neposredno iz naprave.

iRiver H10

H10, ki ga izdeluje iRiver, ima lepo oblikovano temno modro kovinsko ohišje (na voljo so tudi rdeče, srebrne in sive izvedbe), ki je trdne izdelave. Je precej majhen, predvsem je zelo tanek. Na desnem stranskem delu ohišja so tipke za predvajanje in premikanje med skladbami, na prednjem delu pa je upravljalna plošča, ki obsega za dotik občutljivo sledilno ploščico (za pomikanje gor/dol po menujih ali seznamih) in dve tipki (za potrjevanj ali preklic). Na levi je še tipka za vklop, zgoraj pa je tudi stikalo za zaklepanje. H10 ima 5 GB mikrodisk, predvajati pa zna zvok, zapisan kot MP3, WMA ali ASF. Na predvajalnik moramo glasbo prenesti s priloženo programsko opremo, hitrost prenosa prek vmesnika USB 2.0 je spodobna (čeprav ne spada med najhitrejše). Kakovost predvajanja je zelo dobra, tudi priložene slušalke so povsem spodoben kos opreme.

Ob prvem vklopu (torej ko ga napolnimo ali odklopimo od računalnika) potrebuje kar nekaj časa, da se zbudi (okoli 15 sekund), potem je v nekakšnem "stand-by" načinu in se vključi skoraj v trenutku. Menuji so zelo barviti, ob levi strani so majhne (a dobro vidne) ikone, na desni vidimo velik napis, ki kaže trenutno izbiro (napis je obrnjen za 90 stopinj). Upravljanje je intuitivno, razporeditev izbir je dobra, tudi sledilna plošča pušča dober občutek.

Zaslon LCD je barven, njegova diagonala je 38 mm, prikazati pa zna kar 260.000 barv. Slika je precej dobra. Še ena prijetna lastnost naprave je ta, da zna prikazovati slike, zapisane kot JPG. Žal je zaslon nekoliko nenavadne kvadratne oblike. To je pri pregledovanju fotografij (torej v razmerju 3 : 2 ali 4 : 3) slabost, saj izgubimo precej te velikosti - prikazane slike so zato bistveno manjše, kot bil lahko bile, če bi zaslon imel razmerje 4 : 3. Moti tudi, da pri nekaterih izbirah slika sili povsem v rob - npr. pri pregledovanju besedila (lahko namreč pregledujemo preproste tekstne datoteke). Med prikazovanjem fotografij je mogoče še vedno predvajati tudi glasbo ali radio. H10 ima tudi uro, ki lahko deluje tudi kot budilka.

Linijski vhod je sicer na posebnem kabelskem adapterju, ki pa v osnovni izvedbi žal ni priložen napravi, torej ga je treba dokupiti. Vgrajen je tudi dober radijski sprejemnik. Zvok tega je mogoče tudi snemati, ob tem pa je na voljo tudi možnost, da določimo uro in čas snemanja. Povejmo, da je kakovost snemanja tako prek vgrajenega mikrofona kot tudi radijskega sprejemnika zelo dobra - uporaben je celo zvok, posnet prek vgrajenega mikrofona, saj motenj diska ni slišati. Prek linijskega vhoda ga nismo preizkusili, saj nismo imeli ustreznega povezovalnega kabla. MP3 je lahko sicer najboljše kakovosti 128 kb/s. Napravo napaja majhen akumulator, ki zadostuje za največ 12 ur delovanja, lahko pa dokupimo tudi rezervne in jih zelo preprosto zamenjamo.

iRiver H10

Zmogljivost: 1,8 palčni disk, 40 GB.

Podprti zapisi: MP3, WMA, OGG, WAV.

Dodatne možnosti: Diktafon, radio.

Možnost snemanja: Vgrajeni mikrofon, radio, linijski vhod, mikrofonski vhod.

Cena: 77.490 tolarjev.

Prodaja: Eventus, (01) 200 35 00, www.eventus.si.

Za: Majhne mere, barvni zaslon, možnost pregledovanja fotografij, kakovostno snemanje, možnost rabe kot diktafon, enostavno upravljanje, zelo dober zvok.

Proti: Linijski vhod le kot možnost, kvadratni zaslon pri pregledovanju fotografij ni izkoriščen.

iRiver H340

IRiver H340 je po sami obliki videti kot večina predvajalnikov, ki kot mediji uporabljajo 1,8-palčni disk (oblikovno ni torej nič posebnega). Zmogljivost vgrajenega je sicer 40 GB, a je na voljo tudi 20 GB različica. Ohišje je zelo lično izdelano, nekoliko moti precej gladka površina (prepletena z lepimi vzorci), ki se hitro zamaže. K sreči je priložena zaščitna torbica, ki zavaruje pred tovrstnimi nevšečnostmi. Posebnost naprave je gotovo to, da ima vgrajen precej kakovosten barvni zaslon LCD z diagonalo 51 milimetrov, ki je oster in zelo dobro viden (tudi ob nekoliko močnejši svetlobi). Upravljanju je namenjenih pet tipk in smerna tipka, vse so dobre kakovosti, poleg tega pa ima še stikalo, ki tipke predvajalnika zaklene. Pri upravljanju naprave nas moti to, da so menuji zelo neintuitivni, tako da mora uporabnik vedno razmisliti, katero tipko je sploh treba pritisniti. Priložen je tudi žični daljinski upravljalnik, s katerim lahko krmilimo osnovne funkcije.

Predvajalnik zna predvajati zvok, zapisan kot MP3, WMA, OGG in ASF, hitrost prenosa iz računalnika na disk pa je zelo velika (več kot USB 2.0). Zvok je dobre kakovosti, disk pa povzroča le malo motenj, ki bi jih uporabnik zaznal. Na zvok lahko vplivamo tudi s petsteznim izravnalnikom, lahko izberemo katero izmed štirih prednastavitev. Vgrajeni akumulator zadostuje za največ 16 ur predvajanja glasbe. Snemati je mogoče prek vgrajenega mikrofona, ob čemer je najboljša kakovost datoteke MP3 128 kb/s, vendar je pri tem slišati delovanje diska. Poleg tega je mogoče snemati tudi radijski program, na voljo je tudi nastavljanje ure in časa snemanja. Iz zunanjih virov je mogoče snemati prek vhoda mini jack, ki lahko deluje kot linijski ali mikrofonski (ob napravi dobimo celo preprost zunanji mikrofon). Najboljša kakovost snemanja pri snemanju radia ali iz zunanjih virov je kar 320 kb/s, kakovost posnetkov pa je zelo dobra. Med zanimivimi možnostmi snemanja se najdejo tudi funkcija za odkrivanje glasu (voice detect), funkcija, ki samodejno prilagaja glasnost vhodnega signala (za zvočni vhod je to mogoče določiti tudi ročno), in funkcija, ki zna sama razrezati posamezne skladbe z analogno posnetih albumov (če so seveda med komadi premori). Ob snemanju iz zunanjih virov je mogoče zvok, ki ga snemamo, slišati tudi na slušalkah. S H340 je mogoče pregledovati tudi slike, in sicer tiste, ki so zapisane v zapisu JPG ali BMP. A to ni vse, saj je vgrajen tudi priključek USB 1.1, prek katerega lahko napravo povežemo neposredno z digitalnim fotoaparatom in pretočimo vsebino pomnilniške kartice na disk.

iRiver H340

Zmogljivost: 1,8-palčni disk, 40 GB.

Podprti zapisi: MP3, WMA, OGG, WAV.

Dodatne možnosti: Diktafon, radio.

Možnost snemanja: Vgrajeni mikrofon, radio, linijski vhod, mikrofonski vhod.

Cena: 99.900 tolarjev.

Prodaja: Eventus, (01) 200 35 00, www.eventus.si.

Za: Kakovostno snemanje iz različnih virov, možnost rabe kot diktafon, kakovosten barvni zaslon, podpira OGG in ASF, neposredna priključitev digitalnega fotoaparata, hiter prenos, kakovosten zvok.

Proti: Težavno upravljanje, nepregledni menuji.

iRiver PMP 140

Med preizkušenimi napravami je iRiver PMP 140 eden največjih modelov, a hkrati tudi eden najzmogljivejših. Po velikosti in obliki še najbolj spominja na prenosni televizor. In na neki način to tudi je, saj lahko na napravi poleg zvoka predvajamo tudi video ali si ogledujemo slike. Še več, na PMP 140 lahko tudi pretočimo podatke s pomnilniške kartice digitalnega fotoaparata. Tega z napravo le povežemo s kablom USB. Pri tem opravilu je povezava sicer vrste USB 1.1, medtem ko v primeru povezovanja z računalnikom uporabljamo drug vmesnik, ki je vrste USB 2.0.

Omenjena velikost in tudi teža (300 gramov) napravo sicer uvrščajo med nekoliko manj prenosne. So pa tudi prednosti. Najprej je tu velik barvni zaslon LCD z diagonalo kar 89 milimetrov in ločljivostjo 320 × 240 pik, ki je dokaj dobre kakovosti. Morda bi lahko imel še večjo ločljivost, saj so piksli kar dobro vidni, a za gledanje filmov je ta ločljivost še kar primerna, pri gledanju slik pa bi prava VGA ločljivost bila že bolj dobrodošla. Grafični vmesnik je dodelan in pregleden, kljub velikemu številu tipk pa upravljanje ni prezahtevno, le navaditi se je treba na vse menuje. To zahteva nekaj časa, a je na voljo tipka za hitro pomoč, ki prikaže, kaj tipka v določenem trenutku pomeni. Moti pa, da so tipke dokaj neobčutljive.

Med zvočnimi zapisi so podprti MP3, WMA in ASF, kakovost zvoka pri predvajanju pa je dobra, čeprav je na boljših slušalkah nekoliko slišati delovanje diska. Za prenašanje skladb na disk ni potrebna namestitev posebne programske opreme. Zvok je mogoče tudi zajemati v najboljšo kakovost MP3 s 128 kb/s. Žal pa je mogoče snemati le prek vgrajenega mikrofona (ki posname tudi kar nekaj zvoka, ki ga ob delovanju povzroča naprava) ali prek linijskega vhoda (mikrofonskega vhoda nima), medtem ko radijskega programa sploh ni mogoče snemati. PMP 140 je namreč tudi precej zmogljiv radijski sprejemnik. Pri tem smo sicer opazili, da delovanje diska povzroča občasne motnje v sprejemu signala.

Med podprtimi zapisi za predvajanje videa najdemo formate AVI, ASF in MPEG v različnih načinih kodiranja (podprti so DivX 3.11, 4.0 in razne različice 5, Xvid ter Mpeg 4 SP), ni pa mogoče uporabljati filmov s prostorskim zvokom AC3 ali DTS. Filme zna v teh oblikah predvajati, tudi če so ločljivosti večje od 320 × 240 (vsaj v primeru zapisa DivX 5), a je za mehko gledanje ustreznejša predhodna pretvorba s priloženo programsko opremo (ki žal ne podpira nekaterih zapisov, kot je npr. MPEG-2). Namesto vgrajenega zaslona lahko s PMP 140 filme gledamo tudi na televizorju, tako da ga s tem povežemo prek video priključka (kabel je priložen). V tem primeru le preklopimo stikalo na napravi (isto stikalo sicer rabi tudi za zaklepanje naprave). Omenimo še, da ima naprava vgrajen tudi majhen zvočnik, ki za gledanje filmov sicer povsem zadostuje (če okolica le ni preglasna), za predvajanje glasbe pa niti ni najprimernejši. Slike (ki jih, recimo, pretočimo iz fotoaparata) lahko pregledujemo, če so zapisane v obliki datotek JPG ali BMP. Škoda le, da jih ni mogoče gledati kot avtomatizirano sekvenco.

Vgrajeni disk velikosti 1,8 palca ima zmogljivost 40 GB, manj zahtevni pa lahko posežejo tudi po modelu PMP 120 z 20 GB diskom. Ob napravi dobimo tudi precej veliko zaščitno torbico, ki sicer še najbolj spominja na kakšno kozmetično torbo, ponuja pa dobro zaščito za sicer občutljivo napravo. Akumulator je nameščen na hrbtni strani in ga je mogoče preprosto nadomestiti (torej lahko imamo tudi rezervne akumulatorje), zadostuje pa za največ 10 ur rabe ob predvajanju glasbe, v primeru predvajanja videa pa le za največ 4 ure. Med slabostmi omenimo še dolg čas, ki ga naprava potrebuje ob vklopu (okoli 10 sekund).

iRiver PMP 140

Zmogljivost: 1,8 palčni disk, 40 GB.

Podprti zapisi: MP3, WMA, OGG, WAV.

Dodatne možnosti: Diktafon, radio, predvajalnik videa, pregledovalnik slik, ura, pregledovalnik tekstovnih datotek, možnost povezave z digitalnim fotoaparatom, kakovosten zvok.

Možnost snemanja: Vgrajeni mikrofon, linijski vhod.

Cena: 135.000 tolarjev.

Prodaja: Eventus, (01) 200 35 00, www.eventus.si.

Za: Možnost predvajanja videa in pregledovanja slik, velik barvni zaslon, vgrajen zvočnik, hitrost prenosa, dober grafični vmesnik, tipka za hitro pomoč, velik barvni zaslon, možnost priključitve na TV, neposredna priključitev fotoaparata, možnost rabe kot diktafon.

Proti: Velikost in teža naprave, neobčutljive tipke za upravljanje, radia ni mogoče snemati, motnje diska pri snemanju prek mikrofona in sprejemanju radijskega signala.

Philips GoGear hdd070/00

Manjši Philipsov model z vgrajenim enopalčnim mikrodiskom nosi oznako GoGear hdd070/00, vgrajen pa ima disk zmogljivosti 2 GB. Naprava je izključno predvajalnik glasbe MP3 in WMA in ponuja le malo dodatnih funkcij (npr. diktafon, možnosti snemanja iz zunanjih virov,...). V bistvu lahko poleg predvajalnika stisnjene glasbe deluje le še kot radijski sprejemnik (tega moramo izbrati ob zagonu naprave). Medpomnilnika, ki skrbi, da naprava normalno deluje tudi ob tresljajih, je 32 MB; to je dovolj za približno 32 minut ob stopnji stiskanja 128 kb/s. Kljub temu da naj bi bil hdd070/00 prava naprava USB 2.0, pa so bili rezultati, doseženi na naših meritvah, zelo slabi, saj ni dosegel niti hitrosti prenosa 700 kb/s. Za prenos je treba uporabiti priloženi program DMM; kopiranje prek raziskovalca torej ne zadostuje. Zadostuje pa, če želimo napravo uporabljati zgolj kot zunanji disk. Skladbe lahko predvajamo na številne načine, izbiramo jih lahko, recimo, tudi po albumu, žanru ali izvajalcu ali ustvarimo seznam predvajanj. Za upravljanje je na ohišje sicer vgrajeno kar devet tipk. Kljub temu je upravljanje zelo intuitivno, tudi menuji so pregledni in preprosti (to ob majhnem številu funkcij niti ne preseneča). Zaslon, osvetljen z belo svetlobo, je oster in dobro viden. Zvok naprave je sicer dober, a se ne more primerjati z najboljšimi. Predvsem manjka nekaj intenzivnosti pri nižjih frekvencah. Lahko sicer vklopimo dinamično poudarjanje basov, vendar to zveni precej umetno; v tem primeru izgubljamo pri visokih frekvencah. Na zvok lahko vplivamo tudi z izbiro katerega izmed štirih prednastavljenih izravnalnikov. Disk je sicer malo slišen, a ne zelo, tako da niti ni moteče. Vgrajeni akumulator zadostuje za največ deset ur delovanja, polni pa se približno štiri ure.

Philips GoGear hdd070

Zmogljivost: Enopalčni mikrodisk, 2 GB.

Podprti zapisi: MP3, WMA.

Dodatne možnosti: Radio.

Možnost snemanja: Nima.

Cena: 52.130 tolarjev.

Prodaja: PC Hand, (01) 530 08 00, www.pchand.si.

Za: Pregledni menuji, enostavna raba.

Proti:. Počasen prenos, slabši basi, malo dodatnih možnosti, zahteva posebno programsko opremo.

Philips HDD 120/00

Philipsov HDD 120/00 je zmogljiv predvajalnik stisnjene glasbe z 20 GB diskom velikosti 1,8 palca. Poleg različice 120/00 je mogoče dobiti tudi 5 GB manjšo različico 100/00. Predvajalnik ima tudi 32 MB medpomnilnika, ki zadostuje za približno 32 minut nemotenega predvajanja, če predvajamo glasbo, stisnjeno na 128 kb/s. Ohišje je dokaj majhnih mer in tudi dokaj lahko. Je črne barve, precej svetleče, zaradi česar se ob rabi (beri: držanju z roko) precej maže. Zaslon LCD ima diagonalo 50 mm, prikazuje pa 160 × 128 pik v štirih odtenkih sivine. Menuji so ob rabi animirani, a je ta animacija dokaj počasna.

Predvajamo lahko skladbe MP3 in WMA, a jih je v predvajalnik treba prenesti s posebnim programom, saj jih na disku razporedi povsem "po svoje". Žal ima program nekaj zelo čudnih rešitev, tako je, denimo, označevanje in sortiranje nerodno, ne delujejo pa tudi vse standardne bližnjice. CTRL+A, recimo, deluje le v levem delu zaslona, ne pa tudi v desnem, tipka "shift" pa deluje normalno. Druge podatke, ki jih želimo prenašati z napravo, lahko sicer nanjo preprosto prekopiramo, Okna jo namreč prepoznajo kot zunanji disk. S Philipsom lahko zvok tudi snemamo. Prek vgrajenega mikrofona je lahko kakovost sicer le 64 kb/s, a je to povsem dovolj, saj je ob rabi le-tega disk precej slišen, zvok pa tudi ni primeren za resnejšo rabo. Predvsem moti, da ni bolj občutljiv za frekvenčni razpon človeškega glasu (glede na to, da je namenjen rabi kot diktafon). Veliko boljši je ob snemanju iz zunanjih virov, za kar je na voljo linijski vhod, ki deluje tudi kot optični digitalni vhod. Najboljša kakovost posnetka MP3 v tem primeru je lahko 192 kb/s. Zvok pri predvajanju je precej dobre kakovosti, kljub temu je mogoče nekoliko slišati tudi delovanje diska. Nanj lahko vplivamo tudi s petsteznim ročnim izravnalnikom, lahko izberemo katero izmed štirih prednastavitev ali dinamično poudarjanje basov.

Philips HDD 120/00

Zmogljivost: 1,8-palčni disk, 20 GB.

Podprti zapisi: MP3, WMA.

Dodatne možnosti: Diktafon.

Možnost snemanja: Vgrajeni mikrofon, linijski vhod.

Cena: 75.990 tolarjev.

Prodaja: PC Hand, (01) 530 08 00, www.pchand.si.

Za: Dober zvok, deluje kot dikatofon, velikost diska, enostavno upravljanje.

Proti: Pri snemanju in predvajanju se sliši disk, malo dodatnih možnosti, zahteva posebno programsko opremo.

Predvajamo lahko po seznamih predvajanj, lahko predvajamo glasbo po izvajalcu, albumu ali žanru, seveda pa lahko skladbe tudi ponavljamo ali predvajamo naključno. Menuji so sicer zelo urejeni in pregledni, upravljalni del naprave (sestavljen iz petih tipk na prednji strani ohišja in štirih ob strani) pa je tudi dobro zasnovan. Res pa je, da naprava ne ponuja kakšnih eksotičnih dodatnih funkciji, ki jih najdemo pri nekaterih drugih podobnih modelih (razni pregledovalniki, ure, radio...). Naprava se polni približno deset ur, deluje pa do štiri ure, hitrost prenosa skladb prek vmesnika USB 2.0 je hitra.

Predvajalniki s pomnilnikom

Aigo E808 plus

Izmed Aigov serije "E" smo preizkusili model E808 plus. Oblikovan je kot nekakšna kaplja, izdelan pa je iz precej trdne plastike, ki ima tudi nedrsečo prevleko. Upravljanje naprave je precej enostavno, saj ima le krmilno palico, tipko za vklop in stikalo za zaklepanje. Vgrajen je majhen zaslon LCD, ki je dokaj solidne kakovosti. Zmogljivost preizkušene različice je 512 MB, dobiti pa je mogoče tudi modele s 128 ali 256 MB. Naprava se z računalnikom povezuje prek vmesnika USB 2.0, hitrost prenosa pa je precej dobra. Poleg tega da zna E808 plus predvajati glasbo v zapisu MP3 in WMA. Zvok je sicer dokaj dober, moteče pa so motnje, ki jih pri predvajanju povzroča sama naprava. Spominjajo na zvok, ki ga sicer ponavadi slišimo le pri napravah z vgrajenim diskom, je pa razlog najverjetneje v motnjah, ki jih povzroča sam zaslon (saj nastanejo, kadar se, recimo, pomikamo po menujih). Na zvok lahko vplivamo s katerim izmed štirih prednastavljenih izravnalnikov ali ga "obogatimo" z imitacijo prostorskega zvoka SRS. Predvajalnik lahko uporabljamo tudi kot diktafon in pri tem zvok snemamo v dokaj solidni kakovosti zapisa MP3 s frekvenco vzorčenja 32 kHz. Lahko deluje tudi kot radio, tega pa je prav tako mogoče posneti v zapisu MP3. Med bolj zanimive zmožnosti naprave pa zagotovo sodi možnost oddajanja predvajanega zvoka na izbrani frekvenci v razponu ultra kratkih valov. Tako lahko, recimo, predvajamo stisnjeno glasbo iz predvajalnika tudi kar neposredno na radijskem sprejemniku v avtomobilu. Kakovost zvoka je pri tem prenosu še vedno dokaj dobra. V napravo vstavimo eno baterijo velikosti AAA, ki naj bi zadostovala za največ 18 ur predvajanja.

Aigo E808 plus

Zmogljivost: 512 MB pomnilnika Flash.

Podprti zapisi: MP3, WMA, ADPCM.

Dodatne možnosti: Diktafon, radio, UKV oddajnik.

Možnost snemanja: Vgrajeni mikrofon, radio.

Cena: 34.990 tolarjev.

Prodaja: Eurovision, (01) 564 22 33, www.eurovision.si.

Za: Ohišje, enostavno upravljanje, hiter prenos, možnost rabe kot diktafon, zvok lahko predvajamo na radijskem sprejemniku prek UKV.

Proti: Slišne motnje, ki jih povzroča naprava.

Aigo F008

Lastnik blagovne znamke Aigo, katere ime nosi tudi model P770, je pri nas razmeroma neznano kitajsko podjetje Huaqi. P770, ki je narejen kot kar velik ključ USB, ima obliko velike kapsule, z držalom, kakršnega najdemo na pisalih, izdelan pa je iz precej trdne plastike. Napravi sta priložena tudi dva lepotna pokrova v enaki barvi, kot je glavnina ohišja (v osnovi sta pokrova namreč srebrne barve). Pokrov priključka USB je sicer precej trdo nameščen in ga je precej težko odpreti, poleg tega pa se ohišju ne prilagaja ravno najbolje. Ob majhnem zaslonu LCD je pomična tipka, ki je precej neobčutljiva, druge tipke pa so ob straneh in so nekoliko težko prepoznavne. Menuji so tekstni in so še kar pregledni, ne ponujajo pa ravno izobilja možnosti.

Z modelom F008 lahko predvajamo glasbo MP3 in WMA, deluje pa tudi kot preprost diktafon, ki zajema zvok v zapisu IMA ADPCM, ki je za resnejšo delo neprimeren. Iz drugih virov ni mogoče snemati. Napajanju je namenjena baterija velikosti AAA, ki zadostuje za največ 12 ur predvajanja. Povezava prek vmesnika USB je vrste 1.1 in ponuja dokaj slabo hitrost prenosa. Pomnilnika je 128 MB, na voljo pa je tudi že kar preveč skromna izvedba s 64 MB pomnilnika. Pri predvajanju moti predvsem to, da je mogoče slišati motnje, ki so posledica delovanja naprave (vsakič, ko predvajalnik začne brati podatke, se zasliši neka visokofrekvenčna motnja). Moteče je tudi zelo počasno prehajanje iz skladbe v skladbo.

Aigo F008

Zmogljivost: 128 MB pomnilnika Flash.

Podprti zapisi: MP3, WMA, ADPCM.

Dodatne možnosti: Diktafon.

Možnost snemanja: Vgrajeni mikrofon.

Cena: 14.990 tolarjev.

Prodaja: Eurovision, (01) 564 22 33, www.eurovision.si.

Za: Pregledni menuji, možnost rabe kot diktafon.

Proti: Motnje pri predvajanju, slabša kakovost snemanja, malo možnosti, počasen prenos, neobčutljiva pomična tipka.

Aigo P770

P770 po svoji obliki prej spominja na kakšen predvajalnik z vgrajenim diskom, kot na napravo s pomnilnikom Flash. Izdelan je iz trdne kovine in ima precej velik barvni zaslon LCD (diagonala 46 mm), ki je ponuja dobro sliko, čeprav nima največje ločljivosti. Dobiti ga je mogoče v treh različnih barvah in treh velikostih - poleg preizkušene 512 MB različice, sta na voljo še različici s 128 in 256 MB pomnilnika. Prenos prek povezave USB 1.1 je počasen. Kar devet tipk je namenjeno upravljanju naprave (vseeno pa manjka stikalo za zaklepanje), so pa dobre kakovosti in tudi smiselno razporejene po ohišju. Kadar napravo uporabljamo, so osvetljene še z dodatno svetlobo modrikasto rdečkaste barve. S P770 lahko predvajamo glasbo MP3 in MP3 Pro, drugih formatov ne pozna. Kakovost predvajanega zvoka je sicer dokaj dobra, a ne brez napak. Ima namreč kar slišen visokofrekvenčni prisluh, ki ga slišimo ob predvajanju tišje glasbe in je posledica motenj same naprave. Za predvajanje sicer lahko ustvarimo tudi sezname predvajanj, a le prek priložene namenske programske opreme. Zvok je mogoče tudi snemati, in sicer prek vgrajenega mikrofona, ki pa je precej občutljiv za elektromagnetne motnje iz okolice. Snemati je mogoče tudi radijski program, prek linijskega vhoda pa je mogoče napravo "hraniti" tudi z zvokom iz zunanjih zvočnih virov. Najboljša kakovost snemanja v zapis MP3 ima stopnjo stiskanja 128 kb/s in frekvenco vzorčenja 48 kHz. Poleg naštetega najdemo med različnimi možnostmi tudi nekaj preprostih iger, s katerimi si lahko krajšamo čas, zanimivo pa je, da gre v vseh primerih za miselne igre. Izdelovalec sicer obljublja tudi možnost dodatnih iger, ki naj bi jih uporabnik lahko snel iz spleta, a nam jih med preizkusom (še) ni uspelo najti. Vgrajen je akumulator iz litijevega polimera, ki zadostuje za največ 20 ur predvajanja. Omenimo tudi, da je napravi priložen žični daljinski upravljalnik z osnovnimi funkcijami za predvajanje.

Aigo P770

Zmogljivost: 512 MB pomnilnika Flash.

Podprti zapisi: MP3.

Dodatne možnosti: Diktafon, radio, igre.

Možnost snemanja: Vgrajeni mikrofon, radio, linijski vhod.

Cena: 62.990 tolarjev.

Prodaja: Eurovision, (01) 564 22 33, www.eurovision.si.

Za: Trdna izdelava, velik barvni zaslon LCD, kakovostno snemanje, možnost rabe kot diktafon.

Proti: Podpira le MP3, počasen prenos, nima stikala za zaklepanje, občutljivost vgrajenega mikrofona za motnje, sliši se motnja, ki je posledica delovanja naprave.

Apacer Audio Steno AS820

Audio Steno AS820 je zmogljivejša od dveh preizkušenih različic predvajalnikov podjetja Apacer. Poleg tega da zna predvajati zvok, zapisan kot MP3 ali WMA, zna tudi snemati v MP3 kakovosti 128 kb/s s frekvenco vzorčenja 44,1 kHz, snemati pa je mogoče zvok prek vgrajenega mikrofona, iz zunanjih virov prek linijskega vhoda ali pa posneti zvok radijskega sprejemnika. Ploščato plastično ohišje ima pet tipk (ena je v bistvu okrogla četverna tipka, peta pa je postavljena na sredino le-te), pomično tipko ter stikalo za zaklep, štirivrstični zaslon LCD pa je precej slabo viden in nekoliko "natlačen". Moteča je postavitev tipke za snemanje, saj je ta na smerni tipki, uporabnik pa se lahko hitro zmoti in jo nehote pritisne; ob tem se nemudoma vklopi diktafon. Menuji so dobro zasnovani, tako da jih je enostavno uporabljati. Naprava se napaja prek baterije AAA, ki zadostuje za največ 12 ur rabe. Preizkušena različica premore 256 MB pomnilnika, druge izvedbe imajo 128 MB, 512 MB ali 1 GB pomnilnika. Zvok je dokaj dober, brez večjih popačenj, dinamika je solidna. Na menujih najdemo tudi štiri prednastavitve za določanje izravnalnika, med načini predvajanja pa so najpogostejši, na primer naključno predvajanje in ponavljanje skladb; seznamov predvajanj naprava ne pozna. Hitrost prenosa naprave USB 2.0 je dobra.

Apacer Audio Steno AS820

Zmogljivost: 256 MB pomnilnika Flash.

Podprti zapisi: MP3, WMA, WAV.

Dodatne možnosti: Diktafon, radio.

Možnost snemanja: Vgrajeni mikrofon, radio, linijski vhod.

Cena: 26.990 tolarjev.

Prodaja: Eurovision, (01) 564 22 33, www.eurovision.si.

Za: Preprosta raba, kakovostno snemanje zvoka, deluje kot diktafon, hiter prenos.

Proti: Postavitev tipke za snemanje, slabo viden zaslon LCD.

Apacer Audio Steno AV220

Apacer Audio Steno AV220 je eden najmanj zmogljivih predvajalnikov na tokratnem preizkusu predvajalnikov stisnjene glasbe. Gre za dvodelno napravo, ki jo sestavljata pomnilniški ključ USB in poseben modul za napajanje (baterija AAA naj bi zadostovala za največ 10 ur predvajanja). Na ključu sta le tipka za predvajanje s svetlobnim indikatorjem (ki sveti rdeče, kadar je naprava priključena, oziroma zeleno, ko predvaja glasbo) in dvojna tipka, ki rabi tako za pomikanje med skladbami kot tudi za določanje glasnosti predvajanja (z dolgim pritiskom na tipko). Zaslona LCD AV220 sploh nima, tako tudi ni nobenih menujev in tudi prav nobenih dodatnih funkcij. Predvajati je mogoče le glasbo v zapisu MP3. Zvok pri predvajanju je precej slabe kakovosti, zelo opazno je namreč popačenje na celotnem slišnem frekvenčnem območju. Je pa hitrost prenosa velika, saj gre za eno najhitrejših USB 2.0 naprav s pomnilnikom Flash na našem preizkusu; hitrost prenosa je presegala 5000 kB/s. Velikost preizkušene različice je sicer 128 MB, dobiti pa je mogoče tudi predvajalnike velikosti 64, 256 in 512 MB.

Apacer Audio Steno AV220

Zmogljivost: 128 MB pomnilnika Flash.

Podprti zapisi: MP3.

Dodatne možnosti: Nima.

Možnost snemanja: Nima.

Cena: 11.990 tolarjev.

Prodaja: Eurovision, (01) 564 22 33, www.eurovision.si.

Za: Hiter prenos.

Proti: Nima zaslona, zelo malo možnosti, slab zvok.

Apple iPod Shuffle

Najmanjši med iPodi je Shuffle. Preizkušeni ima 1 GB pomnilnika, na voljo je tudi izvedba s 512 MB. Zasnova predvajalnika je zelo enostavna. Narejen je kot večji ključ precej ploščate oblike in nima zaslona LCD. Namesto tega ima le dve svetlobni diodi, ki poročata o stanju naprave. Upravljalna plošča je na prednji strani ohišja in obsega le okroglo tipko, ki nadomešča štiri tipke (pomikanje po skladbah in glasnost), ter večjo tipko na sredini, s katero poženemo ali ustavimo predvajanje. Predvajati zna glasbo MP3, AAC, Audible, AIFF in WAV, izbor načinov predvajanja pa je zelo omejen - lahko ponavljamo predvajano skladbo ali vključimo naključni izbor. Zvok je odlične kakovosti, tako da izravnalnikov, ki jih naprava nima, niti ne pogrešamo preveč. Dodatnih možnosti naprava nima. Z računalnikom jo povežemo prek USB 2.0, hitrost prenosa pa je dobra. Vgrajeni akumulator zadostuje za največ 12 ur predvajanja, polni pa se približno

Apple iPod Shuffle

Zmogljivost: 1 GB pomnilnika Flash.

Podprti zapisi: MP3, AAC, Audible, AIFF, WAV.

Dodatne možnosti: Nima.

Možnost snemanja: Nima.

Cena: 38.090 tolarjev.

Prodaja: EPL, (01) 256 13 20, www.epl.si.

Za: Odličen zvok, majhne mere.

Proti: Cena, zahteva posebno programsko opremo, malo možnosti, nima zaslona.

Audiovox MP4128

Audiovoxov predvajalnik MP4128 je narejen kot malo večja škatlica iz dokaj slabe plastike. Zaslon LCD je sicer precej velik (ima diagonalo kar 46 milimetrov), a je zelo slabe kakovosti, prikazati pa zna vsega 15 črk v vrsti, zato ne vidimo niti celotne identifikacije traku, ki ga predvajamo. Menuji imajo štiri razdelke in so precej urejeni, je pa na njih resda zelo malo možnosti, saj naprava ne ponuja prav nobenih drugih možnosti kot predvajanje stisnjene glasbe v zapisih MP3 ali WMA. Za upravljanje sta na ohišju dve tipki na prednji strani, na sredi je krmilna palica, ob strani pa sta še tipki za vklop in določitev dela skladbe, ki ga želimo ponavljati. Ob strani je tudi stikalo za zaklepanje naprave. Kljub ne najmanjšim meram ima predvajalnik le 128 MB pomnilnika, večjih izvedb ni, je pa mogoče zmogljivost razširiti z uporabo pomnilniških kartic SD/MMC. Z računalnikom MP4128 povežemo prek kabla USB, povezava je tipa 1.1, hitrost pa je zelo povprečna. Zvok je sprejemljive kakovosti, a ne sodi med boljše na tem preizkusu.

Audiovox MP4128

Zmogljivost: 128 MB pomnilnika Flash (razširljiv s karticami SD/MMC).

Podprti zapisi: MP3, WMA.

Dodatne možnosti: Bralnik kartic SD/MMC.

Možnost snemanja: Nima.

Cena: 19.900 tolarjev.

Prodaja: Eurovision, (01) 564 22 33, www.eurovision.si.

Za: Preprosta raba, razširljivost s karticami SD/MMC.

Proti: Malo možnosti, slab zaslon LCD, že kar velik za tako majhno zmogljivost.

Canyon CN-MP4RCC

Canyon poznamo po njihovih z gumo obloženih pomnilniških ključih USB, podobno "oblečen" je tudi ta predvajalnik. Narejen je kot dokaj velik ključ, ki ima na prednji strani vgrajen majhen enobarven zaslon LCD Vgrajeni zaslon je sicer dokaj majhen, a je precej dobre kakovosti, na njem pa so dokaj dobro vidne tudi majhne ikone grafično oblikovanih menujev. Ti so kljub vsemu precej nepregledno zasnovani in kar težavni za rabo. Z menujev je sicer mogoče izbrati tudi barvo osvetlitve zaslona LCDja, ki ima celo grafične ikone, pa čeprav je zelo majhen. Predvajati zna glasbo v zapisih MP3 in WMA, zvok je sprejemljive kakovosti, manjka pa nekoliko dinamike, predvsem pri nižjih tonih in tudi višjih. Predvajalnik se napaja iz baterija AAA, ki zadostuje za največ 6,5 ur predvajanja. Uporabljamo ga lahko tudi kot preprost diktafon, a je posneti zvok dokaj slabe kakovosti. Med dodatnimi funkcijami najdemo tudi preprost pregledovalnik telefonskih številk, drugih možnosti rabe nima. Kljub temu da naj bi bil vmesnik za povezovanje, sodeč po navedbah izdelovalca, tipa USB 2.0, izmerjena hitrost prenosa prej ustreza hitrejšim napravam vrste USB 1.1.

Canyon CN-MP4RCC

Zmogljivost: 256 MB pomnilnika Flash.

Podprti zapisi: MP3, WMA, VOG, WAV, ACT.

Dodatne možnosti: Diktafon, pregledovanje telefonskih številk.

Možnost snemanja: Vgrajeni mikrofon.

Cena: 12.900 tolarjev.

Prodaja: Asbis, (01) 530 32 20, www.asbis.si.

Za: Deluje kot diktafon, gumijasta obloga ohišja.

Proti: Nepregledni menuji, slaba kakovost snemanja, malo možnosti, težave pri nižjih in višjih frekvencah, počasen prenos.

Canyon MP3SD Sports Edition

Pod oznako MP3SD se skriva prikladno majhen predvajalnik iz dokaj trdne plastike, z nekakšnim "športnim" videzom, da še najbolj spominja na števec. Ohišje je sicer lepo oblikovano, sestavni del pa je tudi vrvica za prenašanje, ki jo lahko pripnemo na priloženo vrvico za nošenje naprave okoli vratu. Vgrajeni zaslon je sicer dokaj majhen, a precej dobre kakovosti, je pa zelo "natrpan", podatki segajo namreč do skrajnih robov. Menuji so nepregledni, saj naenkrat vidimo le eno opcijo, pa tudi počasni. Upravljanju predvajalnika so namenjene tri "navadne" tipke in dve dvojni (za glasnost in premikanje po skladbah). Kakovost tipk je dobra, ob pritisku namreč nekako "kliknejo". Zmogljivost naprave je 256 MB, večjih ali manjših izvedb ni. Povezava je tipa USB 1.1, zaradi česar hitrost prenosa seveda ne more biti najboljša, a je za to vrsto povezave dokaj solidna. Predvajati zna glasbo v zapisih MP3 in WMA, zvok pa je zelo dobre kakovosti; dinamika je dobra, popačenja je malo (nekaj ga je vseeno pri visokih tonih). Moti pa, da je preskakovanje med komadi nenavadno počasno - prek tipk se lahko sicer hitro premikamo med številkami (recimo, gremo s pesmi 3 do 33), a je potem treba kar nekaj časa počakati, da naprava začne predvajati izbrano skladbo (v opisanem primeru je potreboval neverjetnih 8 sekund). Napravo je mogoče uporabljati tudi kot preprost diktafon ali snemalnik radijskega programa, a žal je kakovost snemanja zelo slaba. V štiribitnem zapisu IMA ADPCM namreč posnetke shranjuje le s frekvenco vzorčenja 8 kHZ. Za energijo skrbi baterija velikosti AAA, ki naj bi zadostovala za največ 10,5 ur delovanja. Kakovost priloženih slušalk je slaba.

Canyon MP3SD Sports Edition

Zmogljivost: 256 MB pomnilnika Flash.

Podprti zapisi: MP3, WMA, IMA ADPCM.

Dodatne možnosti: Diktafon, radio.

Možnost snemanja: Vgrajeni mikrofon, radio.

Cena: 16.990 tolarjev.

Prodaja: Asbis, (01) 530 32 20, www.asbis.si.

Za: Oblika, deluje kot diktafon, dober zvok.

Proti: Zelo majhen zaslon, nepregledni in počasni menuji, počasno iskanje skladb, slaba kakovost snemanja.

Canyon CN-MP6HSD Sports Edition Headset

Eden izmed "modnejših" izdelkov na tokratnem preizkusu prihaja iz podjetja Canyon. Pod zelo dolgim poimenovanjem se skriva preprost predvajalnik glasbe MP3 (kar je edini podprti standard), ki je vgrajen kar v slušalke. Ta je pri svojih zmožnostih sicer zelo omejen, saj lahko skladbe le predvajamo, prek štirih tipk pa se lahko sprehajamo med skladbami, določimo glasnost ali izberemo katerega od petih prednastavljenih izravnalnikov. Uporaba tako ni zahtevna, na slušalkah sta še dve kontrolni lučki, ki pričata o načinu delovanja naprave. Z računalnikom predvajalnik povežemo prek kabla USB, vmesnik je tipa 1.1, hitrost prenosa pa je zelo majhna. Zmogljivost preizkušenih slušalk je 256 MB, Canyon pa ponuja tudi različico s 128 MB. Zvok, ki ga predvajalnik zmore ustvariti, je zelo povprečen, dinamika je slaba, popačenja je veliko. Ob tem so slušalke tudi precej slabo nastavljive. Glede na to, da so v osnovi precej ozke, zna to biti za marsikaterega uporabnika še kako moteče.

Canyon CN-MP6HSD Sports Edition Headset

Zmogljivost: 256 MB pomnilnika Flash.

Podprti zapisi: MP3.

Dodatne možnosti: Nima.

Možnost snemanja: Nima.

Cena: 10.900 tolarjev.

Prodaja: Asbis, (01) 530 32 20, www.asbis.si.

Za: Zelo prenosen (le slušalke), enostavna raba.

Proti: Slab zvok, omejene možnosti, majhna hitrost prenosa, slabo prilagajanje glavi.

Canyon CN-MPOLEDE

Ohišje je dokaj majhno, izdelano pa je iz trdne plastike bele barve. Upravni del na prednjem delu ohišja je srebrn in reflektiven kot zrcalo, zaradi česar se hitro maže. Predvajalnik ima šest tipk, poleg tega pa tudi štirismerno tipko na prednji strani ohišja. Zaslon OLED je oster in dobro viden. Menuji so nekoliko nepregledni, je pa zato iskanje skladb in datotek po imenikih zelo enostavno (ima nekakšen raziskovalec). Predvajalnik predvaja skladbe, zapisane kot MP3 ali WMA, poleg tega zna v zapis MP3 z največjo kakovostjo 192 kb/s tudi snemati. Snemati je mogoče prek vgrajenega mikrofona ali prek linijskega vhoda. Kakovost snemanja je lahko največ 192 kb/s, posnetki pa so zelo kakovostni, solidni so tudi prek vgrajenega mikrofona. Kakovosten je tudi zvok pri predvajanju; nanj lahko vplivamo tudi s katerim od prednastavljenih izravnalnikov, lahko ga določimo tudi ročno, za ljubitelje umetnega prostorskega zvoka pa ima tudi tehnologijo SRS. Uporaba menujev oziroma tipk sicer med predvajanjem občasno povzroči manjše napake v zvoku. MOPLEDE je tudi radijski sprejemnik (ali deluje kot radijski sprejemnik ali predvajalnik, določimo na začetnem menuju) a ima precej slab sprejem. Tudi radijski program je mogoče snemati v kakovosti MP3 192 kHz. Hitrost prenosa datotek iz računalnika v napravo je manjša, saj gre za napravo z vmesnikom USB 1.1, a je za tak vmesnik kljub temu solidna. Ob prenašanju ne potrebujemo posebne programske opreme, temveč skladbe zgolj kopiramo iz računalnika v predvajalnik. Za napajanje uporablja dve bateriji velikosti AAA; to zadostuje za 12 ur delovanja.

Canyon CN-MPOLEDE

Zmogljivost: 512 MB pomnilnika Flash.

Podprti zapisi: MP3, WMA.

Dodatne možnosti: Radijski sprejemnik, diktafon.

Možnost snemanja: Vgrajeni mikrofon, radio, linijski vhod.

Cena: 30.900 tolarjev.

Prodaja: Asbis, (01) 530 32 20, www.asbis.si.

Za: Majhne mere, dober zaslon, možnost rabe kot diktafon, kakovostno snemanje iz različnih virov, raziskovalec za predvajanje, dober zvok.

Proti: Manj pregledni menuji, slab sprejem radia, manjša hitrost prenosa.

Creative Muvo N200

Muvo N200 je majhen predvajalnik podjetja Creative, ki je sicer po lastnostih zelo podoben modelu V200, ki smo ga prav tako preizkusili, a ima enodelno ohišje, z računalnikom pa ga povežemo s kablom USB. Poleg tega je mogoče z modelom N200 zvok tudi snemati iz zunanjih virov, in to z najboljšo kakovostjo 160 kb/s in frekvenco vzorčenja 44,1 kHz. Žal v tej kakovosti ni mogoče snemati tudi iz vgrajenega mikrofona, niti ni mogoče tako kakovostno snemati radijskega programa. Pri tem smo namreč omejeni na zapis IMA ADPCM s frekvenco vzorčenja le 8 ali 16 kHz, ki je slabe kakovosti in neprimeren za resnejšo rabo.

Menuji so enostavni in pregledni, tudi pri tem modelu pa je moteča plastična pomična tipka, ki je dokaj trda in neobčutljiva; prav tako nima stikala za zaklepanje. Preizkušena izvedba ima 256 MB pomnilnika, na voljo pa je tudi v izvedbah s 128 MB, 512 MB in 1GB. Predvajana glasba v zapisih MP3 in WMA je solidne kakovosti, tudi posnetki, narejeni iz zunanjih virov, so dobri. Je pa pri predvajanju slišati nekaj motenj, ki jih pri delovanju povzroča sama naprava. Skladbe je sicer mogoče predvajati na vse najpogostejše načine (jih ponavljati ali predvajati naključno), lahko pa predvajamo tudi le želeni imenik (ali ga ponavljamo). Hitrost prenosa prek vmesnika USB 2.0 je dobra, za napajanje pa skrbi ena baterija AAA, ki zadostuje za največ 15 ur delovanja.

Creative Muvo N200

Zmogljivost: 256 MB pomnilnika Flash.

Podprti zapisi: MP3, WMA, IMA ADPCM.

Dodatne možnosti: Diktafon, radio.

Možnost snemanja: Vgrajeni mikrofon, radio, linijski vhod.

Cena: 25.560 tolarjev.

Prodaja: Eventus, (01) 200 35 00, www.eventus.si.

Za: Možnost kakovostnega snemanja iz zunanjih virov, možnost rabe kot diktafon, preprosta raba, hiter prenos.

Proti: Nima stikala za zaklepanje, trda in neobčutljiva pomična tipka, slaba kakovost snemanja prek vgrajenega mikrofona ali radijskega programa, sliši se delovanje naprave.

Creative Muvo V200

Med manjšimi predvajalniki podjetja Creative najdemo tudi model Muvo V200. Predvajalnik sestavljata ključ USB in ohišje za baterijo (vanj porinemo ključ, kadar ga želimo uporabljati kot predvajalnik). Poleg predvajalnika dobimo tudi gumijasto zaščito s priponko za pripenjanje na pas. Izdelan je iz plastike, na ključu pa je tudi majhen zaslon LCD, tri tipke ter pomična tipka. Upravljanje je skrajno enostavno, saj ima Muvo le en menu z nekaj ikonami, ki so dovolj prepoznavne. Moti le to, da je pomična tipka nekoliko slabe kakovosti in zelo trda. Pogrešamo tudi stikalo za zaklepanje naprave, saj ima za to le izbiro na menujih, to pa je seveda nerodna rešitev.

Za razliko od večjih predvajalnikov izdelovalca Creative Muvo V200 ne potrebuje namestitve posebne programske opreme, da bi lahko nanj prenašali glasbo, temveč datoteke MP3 ali WMA nanj zgolj prenesemo. Skladbe je sicer mogoče predvajati zaporedoma, naključno ali jih ponavljati, je pa mogoče igrati tudi zgolj neki izbrani imenik. Preizkušena izvedba ima 256 MB pomnilnika, so pa tudi izvedbe s 128 ali 512 MB. Muvo V200 lahko uporabljamo tudi kot preprost dikatofon, vendar je zvok, zapisan v formatu IMA ADPCM, neprimeren za resnejšo rabo. Frekvenca vzorčenja je namreč le 8 kHz, le 16 kHz pa je namenjenih snemanju radia v istem zapisu, to pa nikakor ni kakovosten zvok. Zvok pri predvajanju je soliden, a ne vrhunski, nanj pa je mogoče vplivati tudi s petsteznim ročnim izravnalnikom. Lahko pa izberemo tudi katero od štirih prednastavitev za različne žanre glasbe. Moti to, da je mogoče v (boljših) slušalkah slišati tudi delovanje naprave - verjetno motnje povzroča zaslon. Priložene slušalke so solidne kakovosti, hitrost prenosa prek vmesnika USB 2.0 je dobra.

Creative Muvo V200

Zmogljivost: 256 MB pomnilnika Flash.

Podprti zapisi: MP3, WMA, IMA ADPCM.

Dodatne možnosti: Diktafon, radio.

Možnost snemanja: Vgrajeni mikrofon, radio.

Cena: 23.900 tolarjev.

Prodaja: Izid, (01) 242 83 55, www.izid.si; Eventus, (01) 200 35 00, www.eventus.si.

Za: Preprosta raba, možnost rabe kot diktafon, hiter prenos.

Proti: Nima stikala za zaklepanje, slaba kakovost snemanja, sliši se delovanje naprave, trda in neobčutljiva pomična tipka.

Diva GEM II

Diva je sicer bolgarsko podjetje, ki se že nekaj let ukvarja z izdelovanjem precej zanimivih potrošniških izdelkov - predvsem predvajalnikov, majhnih kamer in podobnih naprav zabavne elektronike. Diva GEM je narejen kot večji ključ ovalne oblike; oblika je precej dobra. Predvajalnik upravljamo prek šestih tipk, ki so nameščene ob strani ohišja in so skupaj s krmilno palico dokaj dobre kakovosti. Krmilna palica je poleg solidno velikega in dobro berljivega zaslona LCD. Na njem so črke izpisane čitljivo velike, menuji pa so pregledno zasnovani in dokaj urejeni, tako da jih je enostavno uporabljati.

Posebnost modela GEM II je prav gotovo podpora standardu bluetooth; z njo lahko deluje tudi kot naglavni set za mobilne telefone. Tako lahko neposredno prevzamemo klic, medtem ko v bistvu poslušamo glasbo MP3 (ki je edini podprti zapis stisnjene glasbe) ali radijski sprejemnik. Škoda le, da smo ob tem omejeni na rabo priloženih slušalk (ker imajo tipko za prevzemanje klicev). Te so sicer solidne kakovosti, a so naprodaj tudi boljše. Pogovore lahko tudi snemamo v zapisu MP3 s kakovostjo 128 kb/s, v enaki kakovosti je mogoče snemati tudi radijski program ali zvok prek vgrajenega mikrofona. Škoda le, da naprava nima tudi vhoda za snemanje iz zunanjih virov, saj bi to uporabnost še precej povečalo. Pomnilnika ima 512 MB, ga je pa mogoče še razširiti z uporabo pomnilniških kartic SD/MMC. Na voljo je tudi v različici z 256 MB pomnilnika. Med načini predvajanja poleg možnosti ponavljanja ali naključnega predvajanja skladb najdemo tudi igranje skladb s seznama predvajanj. Na zvok, ki je precej kakovosten, lahko vplivamo tudi z desetsteznim izravnalnikom. Izberemo katero od treh prednastavitev izravnalnika ali vklopimo poudarjanje visokih tonov in/ali basov. Naprava je sicer tipa USB 1.1, zato hitrost ni primerljiva z najhitrejšimi napravami na preizkusu, vendar pri prenosu datotek spada med hitrejše naprave s prvo različico vmesnika USB. Posebna programska oprema pri prenašanju skladb ni potrebna. Okna napravo prepoznajo kot disk, na katerega skladbe preprosto prekopiramo.

Diva GEM II

Zmogljivost: 512 MB pomnilnika Flash (razširljiv s karticami SD/MMC).

Podprti zapisi: MP3, ARM.

Dodatne možnosti: Diktafon, radio, bluetooth set za GSM, bralnik kartic SD/MMC.

Možnost snemanja: Vgrajeni mikrofon, radio, GSM (prek bluetooth).

Cena: 44.900 tolarjev.

Prodaja: RAM2, (01) 586 27 00, www.ram2.si.

Za: Kakovosten zvok, prek bluetootha lahko deluje tudi kot naglavni set za mobilni telefon, možnost rabe kot diktafon, kakovostno snemanje, oblika, enostavno upravljanje, dobri menuji, razširljiv s karticami SD/MMC.

Proti: Nima vhoda za snemanje iz zunanjih virov, omejenost na priložene slušalke pri telefoniranju.

Diva MP3128W

Divin predvajalnik je izdelan iz precej mehke in gotovo ne najbolj proti udarcem odporne plastike. Ohišje je tudi nasploh slabše izdelave: pokrov za baterijo AA je, denimo, silno težko zapreti, tipke so slabe (dajejo občutek, kot da je pod njimi folija), tudi zaslon LCD je zelo majhen (tako da vidimo le majhen del identifikacije skladbe). Upravljanje je sicer nadvse preprosto, saj ni nobenih menujev, temveč predvajalnik v celoti upravljamo s šestimi tipkami in stikalom, s katerim določimo način delovanja (ali napravo uporabljamo kot predvajalnik ali diktafon, s stikalom pa jo lahko tudi zaklenemo). Kljub temu predvajalnik ponuja vse "standardne" načine predvajanj (ponavljanje, naključen izbor), pa tudi sezname predvajanj. Zmogljivost naprave je 128 MB, a jo je mogoče razširiti z uporabo kartic Compact Flash tipa I. Predvajati zna edino skladbe, zapisane v zapisu MP3, prek vgrajenega mikrofona pa je mogoče snemati tudi glas, a le v zapisu ADPCM, ki za resnejšo rabo ni primeren. Zvok pri predvajanju je presenetljivo dober, točen in dinamičen, skoraj brez popačenj (a le, če "pozabimo" na priložene slušalke). Nanj je mogoče vplivati tudi prek kar 16-steznega izravnalnika, za katerega lahko izberemo tudi eno od treh prednastavitev ali vklopimo poudarjanje basov in/ali visokih tonov. Omenimo še, da je za povezovanje z računalnikom treba namestiti posebno programsko opremo (Music Loader) in da je prenos prek vmesnika USB 1.1 dokaj počasen.

Diva MP3128W

Zmogljivost: 128 MB pomnilnika Flash (razširljiv s karticami CF I).

Podprti zapisi: MP3, ADPCM.

Dodatne možnosti: Diktafon, bralnik kartic CF I.

Možnost snemanja: Vgrajeni mikrofon.

Cena: 19.900 tolarjev.

Prodaja: RAM2, (01) 586 27 00, www.ram2.si.

Za: Zelo kakovosten zvok, možnost rabe kot diktafon, enostavno upravljanje, razširljivost s karticami CF I.

Proti: Podpira le MP3, slaba zasnova ohišja, slabe tipke, slab zaslon, slabša kakovost snemanja.

Geil iBall Color Mpv Player

iBall Color Mpv Player je v okroglem ohišju iz zelo trdne kovine, oblika pa je še posebej primerna tudi za rabo kot obesek okoli vratu ali celo na ključih (tudi po merah za to sploh ni prevelik). Pri sami zasnovi je še najbolj moteče to, da so tipke (pet jih je), ki so razpostavljene okoli zaslona, skrajno majhne in neprepoznavne, saj to precej oteži upravljanje. Ob strani ohišja sta sicer še tipki za spreminjanje glasnosti in stikalo za zaklepanje.

Predvajalnik ima 256 MB pomnilnika, predvajati pa zna zgolj glasbo MP3 in ASF, ne pa tudi WMA. Zna pa zato na zaslonu OLED z diagonalo 26 mm prikazati tudi vsebine tekstovnih datotek in elektronskih knjig ter celo slike in animacije. Te moramo sicer prej pretovoriti v ustrezen zapis s priloženo programsko opremo, kakovost predvajanja pa je za tako majhen zaslon celo presenetljivo dobra, čeprav za kakšno resnejšo rabo niti ni najprimernejša. Poleg tega lahko s predvajalnikom poslušamo radio ali ga prek vgrajenega mikrofona uporabljamo kot preprost diktafon. Zvok se sicer zapisuje v obliki IMA ADPCM, ki za resnejše delo ni najprimernejša, ob dokaj visoki kakovosti vzorčenja 48 kHz pa vseeno zadostuje vsaj za osnovno rabo. Zanimivo pa je, da mikrofona na napravi sploh ni videti. Med načini predvajanja pogrešamo predvsem možnost uporabe seznamov predvajanj. Ko predvajalnik predvaja glasbo, sicer na zaslonu vidimo tudi sedemstezni frekvenčni analizator, podobno kot pri predvajalniku WinAmp. Nima pa ročnega izravnalnika, na voljo so le štiri prednastavitve in dinamično poudarjanje basov. Spreminjanje nastavitev je sicer izvedeno dokaj enostavno (razen že omenjenih tipk), zmotilo pa nas je to, da radio po tem, ko uporabnik pride do konca skale, ne skoči na začetek. Do nižjih frekvenc pridemo le tako, da se znova "sprehodimo" prek celotnega obsega ultra kratkih valov, to pa je zamudno. Zvok je sprejemljive kakovosti, priložene slušalke pa niso najboljše kakovosti. Za prenašanje skladb posebna programska oprema ni potrebna, glasbo preprosto prekopiramo na napravo, ki jo Okna prepoznajo kot disk. Je pa hitrost prenosa te USB 1.1. naprave zelo majhna.

Geil iBall Color Mpv Player

Zmogljivost: 256 MB pomnilnika Flash.

Podprti zapisi: MP3, TXT, eBook, IMA ADPCM, ASF, MPV, PIC.

Dodatne možnosti: Diktafon, radio, prikaz videa in slik (lastni zapis).

Možnost snemanja: Vgrajeni mikrofon, radio.

Cena: 27.500 tolarjev.

Prodaja: Eventus, (01) 200 35 00, www.eventus.si.

Za: Trdnost izdelave, majhne mere, zaslon OLED, možnost prikazovanja slik in animaciji, možnost rabe kot diktafon.

Proti: Slabša kakovost snemanja, razporeditev in velikost tipk, počasen prenos skladb, nastavljanje frekvence radia.

iRiver iFP-899

IFP-899 po obliki še najbolj spominja na malo večji ključ USB. Izdelan je iz kombinacije črne in rdeče plastike, prirezano ohišje pa omogoča dober pogled na majhen, a kakovosten štirivrstični zaslon LCD, če napravo, recimo, položimo na mizo. Mikrofon, ki omogoča, da napravo uporabljamo kot precej kakovosten diktafon (zvok lahko snemamo v MP3 kakovosti 160 kb/s), je vgrajen nad zaslonom, kar je nekoliko nenavaden položaj. Sicer je zelo smiseln, kadar napravo položimo predse in govorimo v njo, veliko manj primeren pa je, kadar jo držimo v roki, saj bi bila v tem primeru bolj smiselna postavitev ob strani. Predvajalnik upravljamo prek treh tipk in krmilne palice, ki je dokaj natančna in uporabna. Menuji so dokaj dobro zasnovani, le nekatere izbire bi lahko bile bolj dostopne. Zaradi majhnosti zaslona so ikone dokaj neprepoznavne. Model iFP-899 ima kar 1 GB pomnilnika, dobiti pa je mogoče tudi izvedbe z 128, 256 in 512 MB pomnilnika. Podpira zapis MP3, WMA, ASF in tudi OGG (kar ni ravno pogosto med predvajalniki), kakovost predvajanega zvoka pa je zelo dobra. Dobra je tudi kakovost priloženih slušalk. Vgrajen je tudi radijski sprejemnik, poleg tega pa je naprava zmogljiv snemalnik. Snemati je mogoče radijski program ali zvok iz zunanjih virov. V ta namen je vgrajen mini jack vhod, ki lahko deluje kot linijski vhod ali mikrofonski vhod; to naredi napravo zanimivo tudi za resnejše uporabnike (vhodu lahko določimo tudi občutljivost, oziroma izberemo samodejno prilagajanje glasnosti vhodnega signala). Posnetki so namreč zelo kakovostni, največja kakovost zapisovanja v datoteke MP3 pa je lahko kar 320 kb/s ob frekvenci vzorčenja 44,1 kHz. No, pravzaprav snemalnik ne zapisuje pravih datotek MP3, temveč nekoliko prirejene posebne datoteke REC (z drugačno glavo), ki jih je treba pred uporabo v "standardnih" programih za predvajanje ali obdelavo stisnjene glasbe pretvoriti v zapis MP3 s pomočjo priložene programske opreme. Ta je tudi potrebna pri prenašanju stisnjene glasbe na predvajalnik, medtem ko zgolj za prenašanje datotek posebna programska oprema vsaj v okolju Windows XP ni potrebna. iFP-899 napaja ena baterija AA, ki naj bi zadostovala za neverjetnih 40 ur predvajanja (in po naših izkušnjah res dolgo zdrži). Z računalnikom ga povežemo prek vmesnika USB 2.0, hitrost prenosa pa je dokaj dobra. Napravi je sicer priložen tudi pas, s katerim ga pripnemo okoli roke. To lahko zelo poenostavi rabo, še posebej v kombinaciji z zunanjim mikrofonom.

iRiver iFP-899

Zmogljivost: 1 GB Flash pomnilnika.

Podprti zapisi: MP3, WMA, ASF.

Dodatne možnosti: Diktafon, radio, ura z budilko.

Možnost snemanja: Vgrajeni mikrofon, radio, linijski vhod, mikrofonski vhod.

Cena: 52.099 tolarjev.

Prodaja: Eventus, (01) 200 35 00, www.eventus.si.

Za: Zelo kakovostno snemanje iz vseh vrst virov, zelo kakovosten zvok, veliko možnosti, podpira zapis OGG, majhna poraba energije.

Proti: Slabo vidne ikone, zahteva posebno programsko opremo, postavitev mikrofona.

.

iRiver iFP-990

Kljub ugodno majhnim meram je iRiver iFP-990 precej zmogljiv predvajalnik stisnjene glasbe, ki ponuja še vrsto zelo uporabnih zmožnosti tudi za resnejše uporabnike. V trdno izdelano magnezijevo ohišje je vgrajen kakovosten barvni zaslon z diagonalo 30 mm. Ima 260.000 pik in dokaj dobro sliko, res pa je, da so sicer barviti menuji kar majhni in nekoliko teže vidni, tudi razporeditev številnih možnosti bi lahko bila bolj intuitivna. Ob rabi menujev je sicer še najbolj moteča zelo majhna in nenatančna krmilna palica, s katero napravo upravljamo, saj se z njo na menujih lahko kar prehitro "izgubimo", oziroma izberemo napačno izbiro. iFP-990 zna predvajati glasbo v zapisu MP3, WMA in ASF, poleg tega je eden redkih modelov, ki podpirajo tudi odprti zapis stisnjene glasbe OGG. Skladbe je mogoče predvajati tudi naključno, lahko jih ponavljamo, spreminjati je mogoče hitrost predvajanja skladb, podprti pa so tudi seznami predvajanj želenih skladb. Vgrajen je radijski sprejemnik, poleg tega pa je tudi zmogljiv snemalnik. Snemati je mogoče prek vgrajenega mikrofona, ki ob snemanju v najboljši kakovosti MP3 s 128 kb/s daje zelo dobre rezultate, pa tudi iz zunanjih virov. Pri tem imamo na voljo en vhod, ki lahko deluje kot linijski ali mikrofonski (vhodno jakost je mogoče pri tem precej natančno nastaviti), zajemati pa je mogoče v zapis MP3 s kar 320 kb/s (in seveda tudi z večjimi stopnjami stiskanja od 16 kb/s naprej), kakovost pa je res dobra. V isti kakovosti je mogoče zajeti tudi radijski program, pri snemanju tega je mogoče določiti tudi uro začetka in čas snemanja. Med zanimivimi funkcijami najdemo tudi samodejno prilagajanje jakosti vhodnega signala ter možnost, da naprava sama razreže zvok v več datotek, če se vmes pojavi tišina. Sicer lahko deluje tudi kot budilka.

iFP-990 ima 256 MB, iRiver pa ponuja tudi modela 995 in 999, ki imata 512 MB oziroma 1 GB pomnilnika. Predvajalnik lahko uporabljamo tudi za prenašanje podatkov, saj ga Okna prepoznajo kot disk, a za prenos stisnjene glasbe je vendarle treba uporabljati priloženo programsko opremo. Tudi za rabo posnetega gradiva, saj tega posname v zapisu z nekoliko drugačno glavo (in končnico REC) in ga je treba, da bi ga lahko brali tudi drugi programi, najprej pretvoriti v MP3. Napravi je priložen pas, s katerim si jo lahko pripnemo na roko. Na moč uporabno za tiste, ki bi iFP-990 radi uporabljali kot snemalnik, saj imamo lahko tako, recimo, mikrofon in napravo le v eni roki in ni nepotrebnega prepletanja kablov. Zvok naprave je tudi pri predvajanju zelo dober, popačenja je malo, dinamika je dobra. Na zvok sicer lahko vplivamo tudi s katerim od štirih prednastavljenih izravnalnikov, predvajalnik pozna tudi nekakšno imitacijo prostorskega zvoka, na voljo pa je tudi petstezni izravnalnik, ki ga lahko določimo sami. Omenimo še, da vgrajeni litijev akumulator zadostuje za do kar 40 ur delovanja, in to kljub temu, da ima naprava pravi barvni zaslon LCD. Žal pa kljub temu da je tipa USB 2.0, ne dosega pričakovane hitrosti prenosa, kadar prenašamo večje število kratkih skladb. Testni album z 28 skladbami skupne velikost 94 MB je namreč prenašal s hitrostjo le 740 kB/s, to pa je hitrost, ki bi jo prej pripisali kakšni napravi USB 1.1. Je pa bil skoraj dvakrat hitrejši pri prenašanju albuma z malim številom dolgih skladb.

iRiver iFP-990

Zmogljivost: 256 MB pomnilnika Flash.

Podprti zapisi: MP3, WMA, ASF, TXT, BMP.

Dodatne možnosti: Diktafon, radio, ura z budilko.

Možnost snemanja: Vgrajeni mikrofon, radio, linijski vhod, mikrofonski vhod.

Cena: 48.000 tolarjev.

Prodaja: Eventus, (01) 200 35 00, www.eventus.si.

Za: Zelo kakovostno snemanje iz vseh vrst virov, zelo kakovosten zvok, veliko možnosti, barvni zaslon LCD, podpira zapis OGG, dolg čas delovanja akumulatorja.

Proti: Nepregledni menuji, slaba krmilna palica, zahteva posebno programsko opremo, počasen prenos za USB 2.0 pri prenosu večjega števila kratkih skladb.

iRiver N10

iRiver N10 je zasnovan kot zelo majhen predvajalnik (eden najmanjših na preizkusu sploh), ki ga nosimo okoli vratu, ob tem pa je zaradi svojega videza tudi dokaj opazen modni dodatek. Sicer gre za zelo majhen ključ v trdnem ohišju, ki ima zelo reflektivno prevleko - še posebej na majhnem zaslonu OLED dobre kakovosti, ki je, kadar naprave ne uporabljamo, videti kot majhno zrcalo. Če je videz precej zanimiv, pa se močno reflektivne površine hitro mažejo, še posebej se poznajo prstni odtisi, zato je verjetno dobro imeti pri roki kakšno krpo za brisanje naprave (vsaj če želimo izkoristiti njeno opaznost). Poleg predvajalnika dobimo tudi pokrov z gumijasto vrvico za okoli vratu, na katero so integrirane tudi slušalke dobre kakovosti - seveda pa smo s tako zasnovo omejeni predvsem na rabo priloženih slušalk (ki jim zamerimo kvečjemu to, da zaradi oblike ne ležijo najbolje v ušesu), saj N10 nima posebnega izhoda za slušalke (tako ga tudi ne moremo priključiti na kakšen ojačevalec).

Preizkušeni predvajalnik ima zmogljivost 256 MB, na voljo pa je tudi v izvedbah s 128 ali 512 MB pomnilnika. Hitrost prenosa ni največja, kar je razumljivo, saj gre za napravo USB 1.1 (za to je hitrost prenosa celo dobra). Poleg tega, da zna predvajati skladbe v zapisih MP3, WMA in ASF, zna prek vgrajenega mikrofona snemati tudi zvok v najboljši kakovosti MP3 pri 32 kHz, ki je dokaj solidne kakovosti. Iz drugih virov ni mogoče snemati, prav tako naprava nima radia. Posneti zvok se sicer zapiše v poseben zapis s končnico REC (ki je v bistvu le datoteka MP3 z drugačno glavo) in ga je treba pretovoriti s posebnim programom. Priložena programska oprema je tudi obvezna pri prenašanju skladb iz računalnika v predvajalnik in tudi za navadno prenašanje datotek, kar je vsekakor slabost, če nameravamo napravo uporabljati tudi za prenašanje podatkov med različnimi računalniki. Med funkcijami, ki jih najdemo v precej dobro zasnovanih menujih, ki jih upravljamo prek tipk dobre kakovosti ob strani ohišja, sicer najdemo tudi možnost, da naprava deluje kot budilka, pri predvajanju pa lahko na zvok vplivamo s petsteznim izravnalnikom, ki ga izberemo izmed štirih prednastavitev ali ga določimo ročno. Poleg tega ponuja tudi dinamično poudarjanje basov in način predvajanja, ki ustvarja nekakšen prostorski zvok (xTreme 3D), ki sploh ni slišati slabo (vsaj za tiste, ki imajo radi pretirano poudarjanje razlik v zvoku). Vgrajeni akumulator zadostuje za največ 11 ur predvajanja, polnimo pa ga prek priključka USB.

iRiver N10

Zmogljivost: 256 MB pomnilnika Flash.

Podprti zapisi: MP3, WMA, ASF.

Dodatne možnosti: Diktafon, ura z budilko.

Možnost snemanja: Vgrajeni mikrofon.

Cena: 43.899 tolarjev.

Prodaja: Eventus, (01) 200 35 00, www.eventus.si.

Za: Majhne mere, trdna izdelava, zelo kakovosten zvok, možnost rabe kot diktafon.

Proti: Malo možnosti, nima standardnega zvočnega izhoda, zahteva namestitev posebne programske opreme.

IS Music FC-ISMP4S

Predvajalnik je narejen v obliki dokaj majhnega ključa USB. Gre za precej enostavno napravo, ki v bistvu ponuja le možnost predvajanja glasbe v zapisu MP3 ali WMA, med dodatnimi možnostmi pa je najti le funkcijo zajemanja zvoka prek vgrajenega mikrofona, vendar je kakovost dokaj slaba - zvok je zapisan v obliki IMA ADPCM s kakovostjo le 8 kHz. Zaslon naprave je zelo majhen LCD z inverzno matriko (imamo torej svetle črke na temni podlagi), ki pa ima zelo omejene zmožnosti prikazovanja. Tako zna prikazati praktično zgolj nekaj številk (čas in zaporedno številko skladbe), identifikacije skladb pa ne. Tudi nima prav nikakršnih menujev, vse nastavitve izbiramo prek tipke za spreminjanje modusa, spremembe pa vidimo v oznakah na zaslonu. Preizkusili smo izvedbo z le 128 MB pomnilnika, dobiti pa je mogoče tudi izvedbe z 256 ali 512 MB pomnilnika. Kljub temu da napravo reklamirajo kot USB 2.0, je bila na preizkusu dosežena hitrost prenosa prej podobna hitrejšim napravam USB 1.1. Pri navajanju se pač nekako izgubi podatek, da gre le za "povezljivost", ne pa tudi za dejanski tip vmesnika (in je tako ali tako odvečen podatek, saj je mogoče prav vse naprave USB 1.1 priključiti na USB 2.0). Zvok pri predvajanju je precej boren, popačenja je veliko, dinamika je slaba, slišati pa je tudi motnje, ki so posledica delovanja same naprave. Pri ključu smo imeli sicer tudi kar nekaj težav s stabilnostjo, saj nam je uspelo večkrat zamrzniti ali sesuti okenski raziskovalec.

IS Music FC-ISMP4S

Zmogljivost: 128 MB pomnilnika Flash.

Podprti zapisi: MP3, WMA, IMA ADPCM.

Dodatne možnosti: Diktafon.

Možnost snemanja: Vgrajeni mikrofon.

Cena: 16.900 tolarjev.

Prodaja: Jovidan, (01) 898 95 73, www.jovidan-vidmar.si.

Za: Majhne mere, možnost rabe kot diktafon.

Proti: Nerodno upravljanje, malo možnosti, slab zvok, slaba kakovost snemanja, motnje naprave, nima identifikacije traku, počasen prenos za USB 2.0.

IS Music FC-ISMP8

Za zapleteno oznako se skriva kot dokaj majhen ključ USB oblikovan predvajalnik. Na ohišju ima majhen zaslon LCD, ki je precej slabe kakovosti. V naš preizkusni primerek je bil vgrajen celo nekoliko poševno, poleg tega pa že na videz očitno utripa. Upravljanju je namenjena majhna krmilna palica, ki je prav tako slabe kakovosti, zato je upravljanje dokaj zahtevno - in to tudi zaradi samega načina upravljanja. Tako menuje izbiramo s tipko na spodnji strani ohišja, premikamo se s krmilno palico na prednji strani ohišja, izbiro pa potrjujemo s tipko na vrhnjem delu ohišja.

Predvajati zna glasbo MP3 in WMA, ponuja osnovne načine predvajanja (ponavljanje in naključno predvajanje), na zvok pa lahko vplivamo tudi z ročnim petsteznim izravnalnikom ali katero izmed štirih prednastavitev. Zvok je sicer dokaj slabe kakovosti, saj je popačenja veliko, dinamika je omejena, poleg tega pa se kot motnja sliši tudi samo delovanje naprave. FC-ISMP8 je mogoče uporabljati tudi kot preprost diktafon, zvok pa se zapisuje v obliki IMA ADPCM in za resnejšo rabo ni primerna. Deluje lahko tudi kot radijski sprejemnik, a zvoka tega ne moremo snemati. Preizkušena izvedba je premogla 256 MB, na voljo pa sta tudi različici s 128 oziroma 512 MB pomnilnika. Naprava je tipa USB 1.1, zato se po hitrosti sicer ne more kosati z najhitrejšimi, a za te vrste naprav dosega dobro hitrost prenosa.

IS Music FC-ISMP8

Zmogljivost: 256 MB pomnilnika Flash.

Podprti zapisi: MP3, WMA, IMA ADPCM.

Dodatne možnosti: Diktafon, radio.

Možnost snemanja: Vgrajeni mikrofon.

Cena: 22.900 tolarjev.

Prodaja: Jovidan, (01) 898 95 73, www.jovidan-vidmar.si.

Za: Majhne mere, možnost rabe kot diktafon.

Proti: Nerodno upravljanje, slab zvok, slabša kakovost snemanja, motnje naprave, slab zaslon, radia ni mogoče snemati.

Lexar JumpGear MP3

Lexar JumpGear MP3 je ena najpreprosteje zasnovanih naprav, ki smo si jih ogledali na tokratnem preizkusu predvajalnikov stisnjene glasbe. V bistvu gre prej za plastični dodatek Lexarjevim ključem USB, ki omogoča tudi predvajanje stisnjene glasbe MP3 in WMA. Ključ preprosto porinemo v priključek na ohišju, na katerem je sicer tudi majhen zaslon LCD, tri gumijaste tipke, pomična tipka ter stikalo za zaklepanje, kadar ne želimo, da bi upravljalni del deloval. Tipke so sicer precej gumijaste in slabo odzivne, tudi slika zaslona je slaba. Za napajanje se uporabljata dve bateriji velikosti AAA. Zvok je sprejemljiv, a ni ravno odličen, saj predvsem manjka dinamike, slišati pa je tudi nekaj napak pri pretvarjanju. Omenimo še, da je velikost ključa, ki ga dobimo ob napravi, le 64 MB, zato tudi nismo mogli izvesti meritev (uporabljali smo namreč albume večje velikosti). No, delni testi so pokazali, da je hitrost prenosa prek vmesnika USB 2.0 velika, a to je tako ali tako skladno z našimi izkušnjami pri preizkušanju Lexarjevih ključev USB.

Lexar JumpGear MP3

Zmogljivost: 64 MB pomnilnika Flash (razširljiv z dodatnimi pomnilniškimi ključi).

Podprti zapisi: MP3, WMA.

Dodatne možnosti: Nima.

Možnost snemanja: Nima.

Cena: 10.900 tolarjev.

Prodaja: Jovidan, (01) 898 95 73, www.jovidan-vidmar.si.

Za: Možnost rabe s pomnilniškimi ključi, hiter prenos.

Proti: Majhna osnovna velikost, povprečen zvok, slabe tipke, slab zaslon LCD

Maraest MPAir 3000

MPAir 3000 je predvajalnik precej "škatlastega" videza (gre za sicer precej uporabno obliko, saj gre lepo v žep), izdelan iz zelo mehke plastike, ki ne deluje ravno najbolj zdržljivo. Ima 128 MB pomnilnika, na voljo pa sta tudi izvedbi z 256 in 512 MB. Ker je naprava tipa USB 1.1, je hitrost prenosa dokaj povprečna (čeprav solidna za to vrsto povezave). Prek reže za kartice SD/MMC je mogoče predvajalnik tudi nadgraditi, oziroma ga je mogoče uporabljati kot bralnik. Predvajati zna glasbo v zapisu MP3 ali WMA, prek vgrajenega mikrofona pa je napravo mogoče uporabljati tudi kot preprost diktafon, ki zna zvok zajeti v obliki ADPCM, ki za resnejšo rabo sicer ni primerna. V MPAir 3000 je vgrajen tudi radijski sprejemnik, vendar zvoka tega ni mogoče snemati, tako kot se da pri večini drugih podobnih naprav. Zvok, ki ga zmore ustvariti pri predvajanju, je dokaj soliden, žal podobno ne velja za priložene slušalke. Zaslon je za tako majhno napravo precej velik (diagonala je 38 mm) in dobro viden, žal pa so menuji precej neodzivni, slaba je tudi plastična pomična tipka, s katero te menuje upravljamo. V bistvu pri sami izbiri zelo hitro zgrešimo pravo opcijo, poleg tega pomik tipke včasih deluje napačno (namesto gor se, recimo, pomaknemo navzdol), včasih giba sploh ne zazna... Predvajalnik se napaja iz baterije AAA, priložen pa je tudi kabel za napajanje iz avtomobilskega priključka za vžigalnik.

Maraest MPAir 3000

Zmogljivost: 128 MB pomnilnika Flash (razširljiv s karticami SD/MMC).

Podprti zapisi: MP3, WMA, ADPCM.

Dodatne možnosti: Diktafon, radio, bralnik pomnilniških kartic SD/MMC.

Možnost snemanja: Vgrajeni mikrofon.

Cena: 20.990 tolarjev.

Prodaja: Avtera, (01) 585 34 11, www.avtera.si.

Za: Priročna oblika, možnost rabe kot diktafon, razširljivost s karticami SD/MMC.

Proti: Slabša kakovost snemanja, neodzivni menuji, slaba pomična tipka, radia ni mogoče snemati, dokaj počasen prenos.

Maycom M-Bird XT-21

Med preizkušenimi predvajalniki stisnjene glasbe je M-Bird XT-21 eden izmed izdelkov najbolj posebnega videza. Oblikovan je namreč z nekakšnim starinskim pridihom, zato je naprava videti kot nekakšna pomanjšana mešanica starega radijskega in televizijskega sprejemnika (o tem, da je videz med poglavitnimi lastnostmi naprave, priča tudi prozoren zaščitni etui, ki je napravi priložen). Ohišje je izdelano iz precej trdne lakirane kovine, vanj pa sta vgrajena celo dva majhna zvočnika, s katerimi si lahko pomagamo, kadar nočemo uporabljati slušalk. Kakovost predvajanja prek teh zvočnikov je sicer dokaj slaba, slabe so tudi priložene slušalke. Je pa zvok, ki ga ob predvajanju stisnjene glasbe MP3 ali WMA predvajalnik ustvarja, precej dobre kakovosti, s spodobno dinamiko in brez večjih popačenj. Podobno velja tudi za zvok, ki ga lahko z njim posnamemo, saj lahko snemamo zvok prek vgrajenega mikrofona, lahko zajamemo zvok vgrajenega radijskega sprejemnika ali prek linijskega vhoda priključimo kak zunanji izvor zvoka. Zvok je mogoče snemati v zapisu MP3, najboljša kakovost pa je lahko 192 kb/s, zato je naprava zelo primerna tudi za resnejšo rabo. Škoda le, da ima le linijski vhod, ne pa tudi mikrofonskega, ki bi uporabnost naprave še povečal. Mimogrede, radio je mogoče snemati tudi tako, da uporabnik določi uro in čas, ko naj naprava snema. Naprava sicer premore tudi preprost koledar in uro, ki lahko deluje kot budilka. Vgrajeni akumulator iz litijevega polimera je precej zmogljiv in zadostuje za do kar 20 ur predvajanja prek slušalk oziroma osem ur predvajanja prek vgrajenih zvočnikov. Preizkušena različica ima 512 MB pomnilnika, naprodaj pa sta tudi izvedbi z 256 MB in 1 GB. Žal je naprava tipa USB 1.1, tudi za tovrstne naprave pa je hitrost prenosa zelo majhna. 94 MB album z večjim številom skladb se je tako iz računalnika v predvajalnik prenesel šele v petih minutah in 34 sekundah. Zaslon LCD je dokaj majhen, ob uporabi naprave pa ves čas menja barve (tudi ob predvajanju), kar je prej kičasto, kot pa da bi prispevalo k uporabnosti naprave (je pa to mogoče izklopiti). XT-21 upravljamo z majhno krmilno palico in dvema tipkama (na ohišju je še stikalo za zaklepanje), pri tem pa je moteča neprepoznavnost ikon, ki se v dveh vrstah prikažejo na zaslonu, krmilna palica je neobčutljiva, razporeditev tipk bi lahko bila boljša. Pri predvajanju lahko uporabljamo precej širok izbor načinov predvajanj (ponavljanje, naključno predvajanje, spreminjanje hitrosti...), neposredno pa so podprti tudi seznami predvajanja v obliki datotek M3U. Poleg tega lahko zvok digitalno "obogatimo" tudi z uporabo katerega od petih prednastavljenih izravnalnikov, lahko pa uporabimo tudi petstezni ročni izravnalnik.

Maycom M-Bird XT-21

Zmogljivost: 512 MB pomnilnika Flash.

Podprti zapisi: MP3, WMA, TVF.

Dodatne možnosti: Diktafon, radio, ura z budilko, koledar.

Možnost snemanja: Vgrajeni mikrofon, radio, linijski vhod, mikrofonski vhod.

Cena: 49.900 tolarjev.

Prodaja: JAE, (01) 589 62 00, www.jae.si.

Za: Vgrajena zvočnika, trdna izdelava, kakovostno snemanje zvoka, kakovosten zvok, dodatne možnosti.

Proti: Zelo počasen prenos, slaba krmilna palica, nepregledni menuji.

MSI Megaplayer 522

Megaplayer 522 po obliki prej spominja na kakšen predvajalnik z vgrajenim diskom, a že ko ga primemo v roke, njegova silno majhna teža (brez baterije AAA tehta le 29 gramov) razkrije, da gre za napravo, ki temelji na pomnilniku Flash. Zmogljivost preizkušenega modela je 512 MB, sta pa naprodaj tudi manj zmogljivi različici s 128 in 256 MB ter najbolj zmogljivi model z 1 GB pomnilnika. Poleg tega sprejme tudi kartice SD/MMC, s katerimi lahko zmogljivost še dodatno povečamo ali ga uporabljamo kot bralnik za to vrsto pomnilniških kartic. Z računalnikom lahko napravo povežemo prek vmesnika USB 2.0, ki deluje dokaj hitro, lahko pa uporabimo tudi povezavo bluetooth. Ohišje ima v osnovi svetleče se lepotne pokrove vinsko rdeče barve, ki pa jih je mogoče zamenjati. Pokrovi druge barve so priloženi, prav tako je priloženih tudi dvoje slušalk ustrezne barve. Izdelane so iz svetleče plastike, ki se hitro maže (predvsem zaradi prstnih odtisov uporabnika). Sicer lahko oba para slušalk uporabljamo tudi hkrati, saj ima naprava kar dva izhoda za slušalke, ki ju lahko uporabljamo hkrati (ali enega od njiju uporabljamo kot linijski izhod).

Zaslon naprave je spodobno velik in zaradi svoje zasnove, ki temelji na organskih LE diodah, tudi precej dobro viden. Pod zaslonom sta tipki za predvajanje (in vklop) in tipka, ki vključi radijski sprejemnik. Poleg teh dveh tipk ima naprava še pet tipk, eno pomično tipko za premikanje (ki je precej plastična in neprijetna za rabo) ter stikalo za zaklep. Kljub temu da je tipk veliko, pa upravljanje naprave ni preveč zahtevno ali nepregledno. Edino, kar pri tem zamerimo, je to, da so ikone menujev precej majhne in tudi neprepoznavne in se jih je treba navaditi. Predvajalnik zna igrati glasbo MP3 in WMA (poleg standardnih načinov predvajanja podpira tudi sezname predvajanj), radijski program pa je mogoče snemati v zapisu IMA ADPCM, v istem zapisu, ki pa je žal premalo kakovosten za resnejšo rabo, je mogoče snemati tudi zvok prek vgrajenega mikrofona.

MSI Megaplayer 522

Zmogljivost: 512 MB pomnilnika Flash (razširljiv s karticami SD/MMC).

Podprti zapisi: MP3, WMA, IMA ADPCM.

Dodatne možnosti: Diktafon, radio, bralnik pomnilniških kartic SD/MMC.

Možnost snemanja: Vgrajeni mikrofon, radio, linijski vhod.

Cena: 46.500 tolarjev.

Prodaja: E-misija, (01) 830 35 46, www.e-misija.si.

Za: Oblika, dva izhoda za slušalke, možnost rabe kot diktafon, dober zaslon.

Proti: Slabša kakovost snemanja, slaba pomična tipka.

MSI Megastick 520

Megastick 520 je oblikovan kot "klasičen" USB ključ, ki ga lahko neposredno vtaknemo v priključek USB na računalniku (torej brez dodatnega povezovalnega kabla). Premore 256 MB, na voljo pa je tudi v 512 MB izvedbi, hitrost prenosa prek USB 2.0 pa je dobra. Ohišje je izdelano iz črne svetleče se plastike, na njem pa je majhen zaslon LCD, ki je dokaj slabo berljiv (še posebej, kadar se vklopi dodatna osvetlitev). Poleg tega ima še pet tipk za upravljanje (največja za vklop oziroma začetek predvajanja je ob zaslonu, štiri pa ob stranskem delu ohišja) in stikalo, ki tipke zaklene. Menuji so precej kičasti in slabo pregledni, k čemur prispeva svoje tudi slab zaslon in pa zelo gumijaste tipke. Kot dodatek so v Megastick 520 vgradili tudi majhno svetlobno diodo, s katero si lahko, recimo, v temi osvetlimo ključavnico ali kaj podobnega.

Naprava zna predvajati glasbo MP3 in WMA, vgrajen pa ima tudi radijski sprejemnik ter mikrofon, ki napravi daje možnost delovanja kot diktafon. Sicer je mogoče snemati le v zapisu IMA ADPCM, ki za resnejšo rabo ni primeren, v enakem zapisu pa je mogoče snemati tudi radijski program. Drugih zmožnosti snemanja naprava nima. Skladbe lahko predvajamo na najpogostejše načine - tako jih lahko tudi ponavljamo ali predvajamo naključno, kakšnih zahtevnejših načinov (kot je, recimo, ustvarjanje seznamov predvajanj) pa naprava ne pozna. Zvok, ki ga Megastick 520 zmore ustvariti, je dokaj soliden, a vseeno ne spada med najboljše na tem preizkusu.

MSI Megastick 520

Zmogljivost: 256 MB pomnilnika Flash (razširljiv s karticami SD/MMC).

Podprti zapisi: MP3, WMA, IMA ADPCM.

Dodatne možnosti: Diktafon, radio, svetilka.

Možnost snemanja: Vgrajeni mikrofon, radio.

Cena: 23.000 tolarjev.

Prodaja: E-misija, (01) 830 35 46, www.e-misija.si.

Za: Možnost rabe kot diktafon, vgrajena je majhna svetilka, razširljivost s karticami SD/MMC.

Proti: Nepregledni menuji, zelo gumijaste tipke, slabša kakovost snemanja, slab zaslon.

MSI Megaplayer 521

Megaplayer 521 je zasnovan kot predvajalnik za športno rabo. Ovalna oblika še najbolj spominja na štoparico. In dejansko to Megaplayer 521 tudi je, poleg tega pa ponuja tudi možnost merjenja števila korakov in s tem povezano porabo energije (glede na težo in velikost koraka, ki ju vnese uporabnik). Ohišje je izdelano iz kombinacije precej trdne plastike in v večjem delu zaščiteno z gumijasto oblogo. Predvajalnik se ponaša tudi z ostrim in dobro vidnim majhnim zaslonom, ki temelji na tehnologiji OLED. Upravljanju je namenjena majhna krmilna palica, tri tipke ter stikalo za zaklepanje naprave. Menuji so sicer kar nepregledni, raba štoparice pa je vse prej kot enostavna, saj jo moramo upravljati s tipkami na prednjem delu ohišja, kar za tovrstno napravo ni najprimerneje (stranska postavitev, kot pri klasičnih štoparicah, je veliko boljša). Predvajalnik premore 512 MB pomnilnika, na voljo sta tudi 128 in 256 MB različici. Povežemo ga prek vmesnika USB 2.0, prenos pa je hiter. Predvajati zna glasbo MP3 in WMA, vgrajen je tudi radio, prek vgrajenega mikrofona pa lahko Megaplayer 521 uporabimo tudi kot diktafon. Žal je zvok mogoče posneti le v dokaj povprečnem zapisu IMA ADPCM, v istem zapisu je mogoče snemati tudi radio, medtem ko iz zunanjih virov zvoka ni mogoče snemati. Kakovost predvajanega zvoka je precej dobra, popačenja je malo, različne frekvence pa so dobro slišne. Ljubitelji "digitalno obogatene" glasbe lahko izberejo tudi eno izmed štirih prednastavitev izravnalnika ali umetno ustvarjeni prostorski zvok SRS. Priložene slušalke so dokaj solidne. Skladbe lahko sicer predvajamo na vse "klasične" načine (jih torej ponavljamo in predvajamo naključno na različne načine), poleg tega pa je mogoče ustvariti tudi sezname predvajanj. Omenimo še, da se naprava napaja prek vgrajenega akumulatorja, ki zadostuje za do 18 ur predvajanja stisnjene glasbe.

MSI Megaplayer 521

Zmogljivost: 512 MB pomnilnika Flash.

Podprti zapisi: MP3, WMA, IMA ADPCM.

Dodatne možnosti: Diktafon, radio, štoparica, pedometer.

Možnost snemanja: Vgrajeni mikrofon, radio.

Cena: 37.500 tolarjev.

Prodaja: E-misija, (01) 830 35 46, www.e-misija.si.

Za: Zelo zaščiteno ohišje, dober zvok, možnost rabe kot diktafon, hiter prenos, dodatne možnosti.

Proti: Nepregledni menuji, slabša kakovost snemanja.

Oakley Thump

To, da je mogoče predvajalnike stisnjene glasbe vgraditi v marsikatero vsakdanjo reč, dokazuje eden bolj priznanih izdelovalcev sončnih očal, Oakley. Njihov model Thump ima namreč kar v očala vgrajen predvajalnik glasbe MP3 in WMA. Srce tega je 18-bitni procesor DSP s taktom 75 megahercov, ima pa 256 MB pomnilnika. Na voljo je tudi različica očal z zgolj 128 MB pomnilnika, ki se razlikuje tudi po tem, da stekla očal niso polarizirana. Z računalnikom jih povežemo prek kabla USB. Priključek je na okviru očal in je zaščiten z gumijastim čepom. Povezava je tipa USB 2.0, hitrost prenosa pa je zelo dobra.

Predvajalnik upravljamo prek petih gumijastih tipk na okviru (tri na desni za predvajanje in dve na levi strani za spreminjanje glasnosti), napaja pa se iz vgrajenega akumulatorja. Ta naj bi zdržal do največ 6 ur predvajanja, kar je solidno. V praksi se je ta čas izkazal sicer za nekoliko pretiranega, saj za več kot 4 ure nepretrganega delovanja akumulator ni zadostoval. V tem primeru očala postanejo nekoliko manj uporabna, saj slušalk, ki so nameščena na posebni vodili ob strani, ni mogoče odstraniti, tako da ostanejo na očalih tudi, kadar teh ne uporabljamo kot predvajalnik. So pa slušalke precej nastavljive, tako da jih je mogoče prilagoditi številnim oblikam glav.

Naprava sicer ne ponuja kakšnih drugih možnosti rabe kot predvajanje, je pa res, da to opravilo opravlja več kot solidno. Zvok, ki ga ima Thump, je namreč osupljivo dobre kakovosti. Upali bi si celo reči, da je sploh najboljši slišan na tem preizkusu, podobno kakovost ponujajo le še Applovi iPodi. Izjemna je namreč tudi kakovost vgrajenih slušalk Mylar. Teh sploh ne porinemo v uho, temveč jih le rahlo naslonimo na ušesa. Dinamika je odlična, prav tako občutek prostora, ki ga dajejo, saj se poslušalcu zdi, da je v prostoru z zelo dobrim setom stereo zvočnikov. Ob tem pa je zanimivo, da tudi ob glasnemu poslušanju ne pride do večjega popačenja, zvok pa se tudi ne širi zunaj slišnega polja poslušalca - sosedov v prostoru torej z očali ne boste zmotili. Je pa res, da bo po teh očalih posegel le tisti, ki mu to dovoljuje denarnica. Za ta denar je namreč mogoče dobiti tudi veliko zmogljivejši predvajalnik, s kakovostnimi očali vred.

Oakley Thump

Zmogljivost: 256 MB pomnilnika Flash.

Podprti zapisi: MP3, WMA, WAV.

Dodatne možnosti: Sončna očala.

Možnost snemanja: Nima.

Cena: 124.990 tolarjev.

Prodaja: Alter V&K, (01) 500 01 60.

Za: Odlična kakovost zvoka in očal, hiter prenos.

Proti: Malo možnosti, slušalk ni mogoče sneti, cena.

Perstel MP10 Chic

MP10 Chic je izdelan iz precej mehke plastike, oblikovan pa je zelo "dizajnersko" - sicer lično, a je oblika po drugi strani prilagojena predvsem levičarjem, vsaj sodeč po obliki in razporeditvi tipk. Naprava ima 128 MB pomnilnika, na voljo pa je tudi različica z 256 MB. Predvajati zna le skladbe, zapisane v formatu MP3, drugih zapisov ne pozna. Med načini predvajanja najdemo tudi ponavljanje skladb, naključno izbiranje skladb in predvajanje uvodnega dela skladbe. Predvajalnik upravljamo prek treh tipk in pomične tipke, ki jo premikamo s palcem leve roke. Žal je ta precej slabe kakovosti. Podobno velja tudi za zaslon, ki je precej slab. Slabo je tudi upravljanje in preglednost menujev (ki resda ne ponujajo veliko). Tako naprava, recimo, nima niti tipke za zaklepanje; za to je treba poiskati ustrezno funkcijo na menujih. Priključek USB je ob strani in je prekrit z zelo mehko gumo, ki se precej rada odpre. Naprava je tipa USB 1.1, zato je hitrost prenosa precej majhna. Tudi zvok je slabe kakovosti, predvsem je veliko šuma, dinamika je slaba, "sintetičnost" je očitna.

Perstel MP10 Chic

Zmogljivost: 512 MB pomnilnika Flash.

Podprti zapisi: MP3.

Dodatne možnosti: Nima.

Možnost snemanja: Nima.

Cena: 17.990 tolarjev.

Prodaja: Eurovision, (01) 564 22 33, www.eurovision.si.

Za: Majhne mere.

Proti: Slab zvok, počasen prenos (USB 1.1), nerodno upravljanje, mehka plastika, zelo malo možnosti, slab zaslon.

Philips GoGear 128MB

Philipsov GoGear je skrajno preprosto zasnovan predvajalnik stisnjene glasbe, ki je pravzaprav izdelan kot USB ključ iz trdnega magnezija, brez upravljalnega dela na ohišju. Na ohišju ima tako le majhen zaslon LCD, medtem ko je treba napravo upravljati prek priloženega plastičnega žičnega upravljalnika. Upravljanje je zaradi tega precej nerodno, saj moramo, če želimo, recimo, poiskati neko skladbo, v eni roki držati ključ z zaslonom, v drugi pa daljinski upravljalnik. Zmožnosti predvajanja so sicer skrajno omejene, saj lahko skladbe praktično zgolj zaporedno predvajamo. V ključ je vgrajen majhen akumulator, ki naj bi zadostoval za do 6 ur predvajanja, če temu zmanjka energije, pa lahko napravo priključimo na plastični dodatek, v katerega lahko vstavimo baterijo AAA, ki zadostuje (če je alkalna) za največ 7 ur predvajanja. Zvok naprave je precej povprečen, predvsem manjka dinamike, pa tudi popačenja in šuma je kar nekaj. Za razliko od drugih Philipsovih modelov GoGear ne potrebuje posebne programske opreme, temveč skladbe (MP3 ali WMA) zgolj prenesemo nanj. Moti pa to, da je tipa USB 1.1, zato je hitrost prenosa precej majhna. No, ker ima naprava le 128 MB (naprodaj so sicer tudi izvedbe z 256 MB), to niti ni preveč moteče.

Philips GoGear 128 MB

Zmogljivost: 128 MB pomnilnika Flash.

Podprti zapisi: MP3, WMA.

Dodatne možnosti: Nima.

Možnost snemanja: Nima.

Cena: 20.990 tolarjev.

Prodaja: PC Hand, (01) 530 08 00, www.pchand.si.

Za: Majhne mere, trdno ohišje

Proti: Zelo malo možnosti, slab zvok, upravljanje le prek daljinskega upravljalnika, počasen prenos.

Sony Network Walkman - E99

Sony nas je že v preteklosti rad "razveseljeval" s povsem svojimi rešitvami in standardi in tudi pri predvajalniku Network Walkman - E99 se tej svoji tradiciji ni izneveril. Za razliko od večine konkurentov, ki prisegajo na zapisa MP3 in WMA, Network Walkman namreč uporablja Sonyjev zapis ATRAC3 (adaptive transform acoustic coding) in ATRAC3plus, ki ju poznamo iz sveta mini diskov. V reklamah sicer navajajo, da je naprava združljiva tudi z zapisoma MP3 in WMA, a to drži le pogojno, saj je treba skladbe s pomočjo priloženega programa najprej pretovoriti v zapis ATRAC. Žal to opravilo precej upočasni prenos skladb v predvajalnik. Za prenos albuma z 28 kratkimi skladbami je namreč potreboval "rekordno slabih" 9 minut in 45 sekund, kar je najslabši rezultat na tem testu sploh. Tako tudi priključek USB 2.0 nima večjega smisla, razen če uporabnik uporablja le že pretvorjene skladbe, pri katerih je prenos sicer hitrejši, a tudi ne ravno hiter. Celo brisanje ni ravno hitro - za brisanje enega albuma povprečne dolžine potrebuje kar pol minute (pri večini naprav to opravilo vzame le nekaj sekund). Skladbe se sicer zapisujejo na kar dva 512 MB velika Memory Sticka, ki sta vgrajena v ohišje - skupna zmogljivost naprave je torej kar 1 GB. V raziskovalcu tako vidimo dva diska.

Je pa E99 pravi robustnež med manjšimi modeli predvajalnikov stisnjene glasbe, saj je v celoti izdelan iz kovine. Moti morda le to, da je kovina lakirana in se zato ohišje močno maže, predvsem s prstnimi odtisi. Vgrajeni zaslon LCD je sicer precej majhen, a ima dobro ostrino in vidnost. Tudi upravljanje je dobro izvedeno, tipke so različnih oblik in so dobro razporejene, tako da jih je zelo enostavno ločevati tudi po otipu in položaju; to pride prav, če naprave pri upravljanju ne jemljemo iz žepa.

Sony sicer zatrjuje, da je zvok, ki ga E99 ponuja, dober tudi ob uporabi zapisa ATRAC3 plus s stopnjo stiskanja le 64 kb/s (to bi pomenilo, da lahko na napravo shranimo okoli 315 skladb), a se v praksi izkaže, da je zvok pri tej kakovosti očitno "sintetičen", predvsem pri zahtevnejših instrumentih se namreč "zlomi" (godala, akustične kitare), manjka pa tudi nekaj basov in dinamike. Je pa kakovost veliko boljša, če uporabljamo zapis ATRAC3 brez "plusa", celo opazno boljša kot ob uporabi zapisa MP3.

Omenimo še, da je namestitev programske opreme za tako preprosto napravo, kot je predvajalnik stisnjene glasbe, neverjetno zapletena in tudi dolga. Namesti se namreč pet različnih programskih modulov, za kar je naš preizkusni računalnik potreboval kar okoli deset minut, ob tem pa je bilo treba računalnik tudi znova zagnati. Zanimivo, da je bilo kljub temu na nadzorni plošči zapisano, da je namestitev zasedla vsega 1,39 MB prostora na disku.

Sony Network Walkman - E99

Zmogljivost: 1 GB (2× Memory Stick).

Podprti zapisi: ATRAC3, ATRAC3 plus.

Dodatne možnosti: ura.

Možnost snemanja: Nima.

Cena: 47.990 tolarjev.

Prodaja: Sony, (01) 588 11 45, www.sony.si.

Za: Majhne mere, trdno ohišje, enostavno upravljanje.

Proti: Neposredno podpira le zapisa ATRAC3 in ATRAC3 plus, malo možnosti, zahteva posebno programsko opremo, dolg čas namestitve, počasen prenos.

TakeMS MEM-P3

MEM-P3 zmogljivosti 256 MB je majhen ključ s plastičnim ohišjem in obdan z gumo, tako da je kar dobro zaščiten. Na ključu je majhen zaslon LCD, ki je dokaj težko berljiv (črke so tudi zelo majhne), osvetljen pa je s strani, zato je osvetlitev zelo neenakomerna. Barva osvetlitve se spreminja ob vsakem pritisku na tipko. Ob strani ima sedem tipk in stikalo za zaklepanje. Predvajamo lahko želeni imenik, skladbe ponavljamo ali jih predvajamo naključno, skladbe je mogoče predvajati tudi upočasnjeno ali pospešeno. Prestavljanje med skladbami je dokaj počasno. Predvajati zna zapise MP3, WMA, ASF in WMV. Zvok je dokaj kakovosten, dinamika je solidna, popačenja ni veliko. Na zvok lahko vplivamo tudi z izborom katerega izmed šestih prednastavljenih izravnalnikov. MEM-P3 lahko uporabljamo tudi kot preprost diktafon. Do 99 zvočnih zapisov lahko zapišemo v obliki datotek IMA ADPCM v kakovosti 32 kb/s, zvok pa ni uporaben za resnejše namene. MEM-P3 je sicer naprava USB 2.0, vendar izmerjeni rezultati kažejo na to, da je po hitrosti prej primerljiv s hitrejšimi napravami USB 1.1. Napravo napaja ena baterija velikosti AAA, ki naj bi zadostovala za največ 14 ur delovanja.

TakeMS MEM-P3

Zmogljivost: 256 MB pomnilnika Flash.

Podprti zapisi: MP3, WMA, ASF, WMV, WAV.

Dodatne možnosti: Diktafon.

Možnost snemanja: Vgrajeni mikrofon.

Cena: 14.680 tolarjev.

Prodaja: PC Hand, (01) 530 08 00, www.pchand.si.

Za: Majhne mere, gumijasta obloga ohišja, število podprtih formatov, deluje kot diktafon, soliden zvok.

Proti: Neenakomerno osvetljen zaslon, počasen prenos za USB 2.0, počasno prestavljanje med komadi, slabo viden zaslon.

Yamakawa MR-200

Yamakawa MR-200 je izdelek, ki s svojim dokaj "plastičnim" videzom na prvi pogled ne pokaže vseh svojih možnosti rabe. Kljub temu da je le nekoliko večji od ključev USB, ponuja vrsto zmogljivosti, ki jih sicer najdemo večinoma le v nekoliko večjih in tudi dražjih napravah. Predvajati zna zvok, zapisan v obliki MP3 ali WMA, poleg tega sta vanj vgrajena tudi radijski sprejemnik in mikrofon, s katerim ga lahko uporabljamo kot diktafon. Kadar ga uporabljamo kot diktafon, lahko zvok sicer snemamo le v dokaj povprečnem zapisu ADPCM. Vendar to niti ni tako "tragično", saj je MR-200 precej bolj zmogljiv snemalnik zvoka iz drugih virov. Tako omogoča snemanje radijskega programa v zapis MP3 (z najboljšo kakovostjo 128 kb/s pri 44,1 kHz), v istem zapisu pa je mogoče zajemati tudi zvok prek zvočnega vhoda, ki lahko deluje kot linijski ali celo mikrofonski vhod, kar uporabnost naprave še precej poveča. MR-200 se ponaša z 256 MB pomnilnika, poleg tega je napravo mogoče razširiti tudi s pomnilniškimi karticami SD/MMC, ob priključitvi na računalnik pa jo je mogoče uporabiti tudi kot bralnik. Za napajanje je uporabljena ena baterija AAA, ki naj bi zadostovala za največ 13 ur delovanja.

Ima pa MR-200 tudi nekaj slabih lastnosti. Očitamo mu lahko predvsem menuje, ki so narejeni tekstovno in so zelo slabo razumljivi, saj so izbire večinoma nekakšne okrajšave. No, k sreči funkcij ni toliko, da bi se uporabnik ob njih povsem izgubil. Trivrstični zaslon LCD je kljub sorazmerno majhnim meram (je zelo širok, ne pa tudi visok) dokaj dobro berljiv. Napravo upravljamo prek majhne krmilne palice in dveh tipk, ima pa tudi stikalo za zaklepanje. Omenimo še, da je kakovost zvoka precej dobra, seveda če "pozabimo" na priložene slušalke in si omislimo take, ki lahko to kakovost tudi izkoristijo. Podobno velja tudi za kakovost posnetega zvoka, ki je dovolj dobra tudi za resnejšo rabo.

Yamakawa MR-200

Zmogljivost: 256 MB pomnilnika Flash (razširljiv s karticami SD/MMC).

Podprti zapisi: MP3, WMA, ADPCM.

Dodatne možnosti: Diktafon, radio, bralnik kartic SD/MMC.

Možnost snemanja: Vgrajeni mikrofon, radio, linijski vhod, mikrofonski vhod.

Cena: 32.990 tolarjev.

Prodaja: Chip Trade, (02) 462 26 30, www.chiptrade.si.

Za: Kakovostno snemanje iz vseh vrst virov, kakovosten zvok, razširljivost s karticami SD/MMC.

Proti: Mehka plastika, nepregledni menuji, počasen prenos (USB 1.1).

z-Cyber Macer V3

Z-Cyber je blagovna znamka, ki jo proizvaja Zoltrix, podjetje, sicer bolj znano po napravah, kot so, recimo, modemi. Macer V3 je oblikovan kot precej velik ključ USB. No, če je velikost še sprejemljiva, pa moti slab pokrov, ki ščiti baterijo AAA (ta naj bi zadostovala za približno 10 ur); je zelo mehak in se rad odpre. Zmogljivost preizkušenega modela je 256 MB, na voljo pa so še izvedbe s 128, 512 in 1024 MB. Kljub temu da naj bi imel predvajalnik priključek USB 2.0, je izmerjena hitrost prenosa precej majhna. Upravljanje predvajalnika je skrajno nerodno izvedeno, saj je okrogla smerna tipka zelo ozka in skrajno neobčutljiva, pa tudi premikanje po menujih in njihovo izbiranje ni ravno enostavno. Tipko je namreč za menjavo menujev treba držati različno dolgo, ob tem pa se barva osvetlitve majhnega zaslona LCD kar naprej spreminja; to zna biti moteče. Predvajati zna skladbe v zapisu MP3 in WMA, na precej majhnem zaslonu LCD pa je mogoče prikazati tudi besedila skladb v zapisu LRC in telefonske številke iz posebne datoteke. Med zanimivimi možnostmi najdemo tudi enkripcijo na ključ zapisanih podatkov. S pomočjo vgrajenega mikrofona ga lahko uporabljamo tudi kot preprost diktafon, pri čemer se zvok zapisuje v zapisu ADPCM, ki za resno rabo ni najprimernejši. Drugih možnosti snemanja naprava nima. Macer V3 ima sicer tudi radijski sprejemnik, a le kot preprost zunanji dodatek, ki ga prek kabla priključimo med napravo in (precej slabe) slušalke. Sama kakovost zvoka pri predvajanju je dokaj povprečna, tudi kakovost priloženih slušalk ni najboljša. Pri predvajanju lahko sicer izberemo zgolj želeni imenik, lahko vključimo ponavljanje skladb, predvajamo le uvodni del skladb, jih predvajamo naključno, skladbe pa lahko tudi pospešimo ali upočasnimo.

z-Cyber Macer V3

Zmogljivost: 256 MB pomnilnika Flash.

Podprti zapisi: MP3, WMA, IMA ADPCM, ACT, LRC, VOG.

Dodatne možnosti: Diktafon, radio (ločen modul), pregledovanje telefonskih številk.

Možnost snemanja: Vgrajeni mikrofon.

Cena: 13.900 tolarjev.

Prodaja: E-misija, (01) 830 35 46, www.e-misija.si.

Za: Možnost rabe kot diktafon, enkripcija podatkov.

Proti: Dokaj velik ključ, nepregledni menuji, nerodno upravljanje, slaba smerna tipka, slab pokrov za baterijo, le zunanji radio, slaba kakovost snemanja, dokaj povprečen zvok, počasen prenos.

z-Cyber Zling U2

Zling U2 je oblikovan kot že kar velik ključ USB, dokaj trdno ohišje pa je iz kombinacije plastike in aluminija. Priključek USB ni nameščen kot pri "klasičnem" ključu USB, temveč je skrit v ohišju in ga je treba ob uporabi odpreti prek pregiba, ko je zaprt, pa je dodatno zaščiten z gumijasto zaščito. Tako se praktično ne more zgoditi, da bi se odprl sam od sebe. Poleg preizkušene izvedbe, ki premore 512 MB pomnilnika, so na voljo še izvedbe s 128, 256 ali 1024 MB. Naprava se sicer ponaša s podatkom, da je tipa USB 2.0, žal pa je hitrost prenosa dokaj skromna.

Naprava zna predvajati skladbe MP3 in WMA, vgrajen ima tudi radijski sprejemnik. Uporabiti jo je mogoče tudi kot diktafon in za snemanje tako radijskega programa kot tudi zvoka iz zunanjih virov (prek linijskega vhoda). Žal je mogoče snemati zgolj v zapisih IMA ADPCM, MS ADPCM ali ADPCM, ki za resno rabo niso najprimernejši. Zvok pri predvajanju je dokaj soliden, žal pa so priložene slušalke slabše kakovosti. Napravo upravljamo prek precej nepreglednih menujev s pomočjo majhne krmilne palice in dveh tipk, ima pa tudi stikalo za zaklep. Majhen zaslon LCD dokaj povprečne kakovosti ob uporabi spreminja barvo osvetlitve, kar je sicer "barvito", a po drugi strani tudi moteče. Med načini predvajanja skladb najdemo tudi predvajanje izbranega imenika, ponavljanje skladb, predvajanje uvodnega dela skladbe, naključno predvajanje in tudi možnost upočasnjevanja ali pospeševanja skladb. Med posebnimi možnostmi, ki jih premore ZLing U2, najdemo še možnost, da napravo "napolnimo" s seznamom telefonskih številk in jih potem pregledujemo na zaslonu.

z-Cyber Zling U2

Zmogljivost: 512 MB pomnilnika Flash.

Podprti zapisi: MP3, WMA, IMA ADPCM, MS ADPCM, ADPCM.

Dodatne možnosti: Diktafon, radio, pregledovanje telefonskih številk.

Možnost snemanja: Vgrajeni mikrofon, radio, linijski vhod.

Cena: 21.500 tolarjev.

Prodaja: E-misija, (01) 830 35 46, www.e-misija.si.

Za: Dokaj dober zvok pri predvajanju, deluje kot snemalnik.

Proti: Dokaj velik ključ, nepregledni menuji, nerodno upravljanje, slaba kakovost snemanja, slab pokrov za baterijo, počasen prenos.