Strah ima velike oči

Računalniški oblaki, spletne storitve, outsourcing, hosting in še kaj bi našli. Zahvaljujoč internetu in hitrim povezavam se računalništvo vse bolj seli iz krajevnih omrežij nekam, kjer storitve ponujajo več, hitreje, za manj denarja. Toda v praksi ni tako. Upam si trditi, da večina podjetij pravzaprav ostaja pri starem, preizkušenem modelu, kjer se vse dogaja za (ali pred, odvisno od perspektive) požarnim zidom. Toda kje je razlog? Tehnološka nezrelost? Pomanjkanje standardov? Skrb za varnost? Vse to, a tu je še nekaj drugega. Strah.

Pravijo, da se zgodovina ponavlja. Čeprav imamo vsak dan sodobnejše, zmogljivejše, "oh-in-sploh" izdelke, se običajno ne zavedamo, da z njimi pravzaprav spreminjamo delovno in življenjsko okolje tistih, ki jih uporabljajo. Prej ali slej pridemo do točke, ko jih nismo več pripravljeni ali sposobni absorbirati. To je le vprašanje časa. Sploh pa velja, da večina ljudi na delovnem mestu ne želi preveč sprememb, saj pričakuje predvidljivo, celo nekoliko ponavljajoče se delo. Pa če si to priznamo ali ne. Taki pač smo.

Težava nastane, ko pride nova radikalno moteča tehnologija (disruptive technology), ki drastično spremeni okolje, v katerem delujemo in od katerega smo odvisni. No, če ne drugega, vsaj naša plača. V časih industrijske revolucije je bilo takih preskokov nič koliko in vedno so se inovatorji soočali z množico nezadovoljnih, ki so na novost gledali vse prej kot naklonjeno. Ampak, kot že rečeno, poti nazaj tipično ni.

Seveda je to lažje povedati za nazaj kot za trenutek, ko se vse skupaj dogaja. Vprašanje ta hip je: ali so storitve računalništva v oblaku, spletne storitve, outsourcing, hosting in podobne "gostovane" storitve taka radikalno moteča tehnologija oz. proces, ki lahko spremeni računalništvo, kot smo ga poznali doslej? Ali pa gre morda za drug pojav, ki prav tako ni neznan v računalništvu, tako imenovano muho enodnevnico, stvar trenutnega navdušenja, lahko tudi "mode", ki zamre skoraj tako hitro kot nastane.

Odgovor ni ravno preprost, toda odgovor je, na splošnem gledano: da, vse te storitve korenito spreminjajo naše okolje. S tem se spreminja obzorje, ki ga poznamo. In tu pride na dan ta drugi človeški dejavnik. Strah. Strah pred spremembami, strah pred večjimi, agilnejšimi. Strah, da bi postali nekega dne tako rekoč nepotrebni, vsaj s svojim znanjem in storitvami.

Na primer. Znanci me zadnje čase pogosto sprašujejo, v čem je prednost upravljanja lastnih poštnih strežnikov v posameznih podjetjih, in dejstvo je, da je vedno teže najti prave argumente. Pa kljub temu, še zlasti v Sloveniji, poštni strežniki premočno prevladujejo kot samostojni otoki znotraj podjetij. Kljub temu da so cene gostovanja elektronske pošte precej nižje. Lahko tudi zastonj, vendar potem storitev ni povsem primerljiva. To ni nič novega.

Bolj me presenečajo argumenti zagovornikov teh strežnikov, ki vsak dan teže vzdržijo preizkus realnosti. Kot da bi želeli hote ali nehote povedati, "pustite pri miru, to je moje". Tu gre za tisto neracionalno komponento, strah, da bomo nekomu nekaj vzeli, "igračo", ki je sicer danes vitalnega pomena, vendar tudi v obliki gostovanja zagotavlja vsaj tako zanesljivost, varnost delovanja.

Trdim, da cel kup ljudi ne sprejema gostovanih storitev tudi zato, ker se bojijo vpliva na svoje informacijske "otočke", nekaj, za kar so domnevno tudi oni osebno potrebni, da lahko podjetje nemoteno opravlja svoje poslanstvo. Toda s tem kažemo, da se iz zgodovine nismo ničesar naučili. Morda se sliši nekoliko prepotentno, vendar evolucija se bo dogajala, z nami ali brez nas.

Povrh vsega menim, da v informatiki ljudje pogosto napačno razumejo svojo vlogo. Dodana vrednost ni v "šraufanju" strežnikov, temveč v razumevanju in izboljševanju poslovnih procesov. Drugače povedano, tudi če se odločimo za uporabo ene od oblik gostovanih storitev, to še ne pomeni, da smo za podjetje odveč. Če smo le voljni sprejemati nove izzive. Ti bi tako ali tako prej ali slej prišli. Zopet, to je le vprašanje časa.

Poleg tega informatiki bolehamo za sindromom, ki mu v Googlu pravijo "not invented here" ali, drugače povedano, težko ali sploh ne priznavamo, da ima lahko kdo drug prav, oziroma da zna kdo drug ponuditi kaj boljšega. Cel kup ljudi, ki jih srečam pri vsakdanjem delu, se oklepa teh svojih načel kot pijanec plota. Tudi če argumenti, realno gledano, kažejo drugače. Da ne bo pomote, tudi sam se včasih zalotim pri takem razmišljanju. Razmišljati drugače (out of the box), ni vselej lahko.

Ključ za uspešno krmarjenje v takih razmerah je seveda preprosto napisati, vendar toliko teže uresničiti. Treba se je prilagoditi, sprejeti najboljše od novega, ohraniti in povezati tisto, kar je še koristno in cenovno vzdržno od starega. Prav tu vidim prihodnost za vsakogar, ki si upa pogledati onkraj svojega dvorišča. Zunaj je cel kup "lego" kock, ki same po sebi niso privlačne in ne predstavljajo nič smiselnega. Toda sestavimo jih lahko v celoto, ki je boljša, varnejša, zmogljivejša in cenejša od tega, kar imamo. Tu in samo tu je prihodnost, ki je vzdržna.

Res je, vse naštete tehnologije in storitve so v marsičem še novost, ponekod nedozorele, potrebne dograjevanja. Toda po drugi strani je zmota, če čakamo, da se vse postavi na pravo mesto. Kdaj bo to? Morda nikoli. Ocenjujem, da so gostovane storitve že dosegle vrhunec navdušenja, morda podkrepljen tudi z gospodarsko krizo, tako da smo že na poti streznitve. Res je, teorija in praksa pravita, da bo zdaj navdušenje pojenjalo, toda po drugi strani je prav to pravi trenutek za tiste, ki preudarno izbirajo med novimi priložnostmi. Ti lahko ob zmernem tveganju (kaj pa lahko dosežemo brez tveganja) dosežejo največje koristi.

Zdaj bom najbrž izzvenel kot kak psiholog. Najprej moramo priznati, da nas je strah. Nič slabega ni v tem, je povsem človeško. Razumeti moramo, česa nas je strah in kdaj in kako racionalno ravnati v takih okoliščinah. Impulzivno ščitenje tega, kar počnemo in imamo že doslej, se v informatiki že na srednji, kaj šele daljši rok ne izplača. Igrati vselej na varno karto, se najbrž v današnjih časih tudi ne izplača, seveda je tu potrebna preudarnost, recimo temu obvladovanje tveganj. Zagotovo pa poti nazaj najbrž ni več.

Cel kup ljudi ne sprejema gostovanih storitev tudi zato, ker se bojijo vpliva na svoje informacijske "otočke", nekaj, za kar so domnevno potrebni, da lahko podjetje nemoteno opravlja svoje poslanstvo.