Strojna oprema | Fotoaparati

Vojna idej

Pri iskanju najboljšega fotoaparata smo se hitro zaleteli v zid umetne inteligence in … telefonov. Kdo sploh še uporablja »klasične« fotoaparate?

Fotografiramo in snemamo toliko kot še nikoli v zgodovini človeštva, a prodaja fotoaparatov se je vrnila na raven izpred četrt in verjetno se bo še zmanjšala. Krivca poznamo, a tokrat se bomo posvetili fundamentalistični fotografski liniji, ki še vedno verjame v črne škatlice in kjer je beseda RAW močnejša kot vsa božanstva.

Z nekaj pretresi in reorganizacijo, žal tudi s pogrebom enega izmed pomembnežev, so glavni igralci še vedno tu in snujejo nove fotoaparate. Le da se ne trudijo z vsakoletnim tekmovanjem, kdo zmore več, ampak počasi in premišljeno kapljajo z novimi modeli, namenjenimi tako profesionalcem kot amaterjem.

Zrcalnorefleksne fotoaparate je mogoče kupiti le še rabljene, a ni s tem čisto nič narobe. Tipala so sicer toliko napredovala, da bo počasi tudi zadnji mehanski del, zaklop, postal del zgodovine. Nove možnosti obetajo, denimo samodejno prepoznavanje obrazov, tako človeških kot živalskih, ostrenje na oči, predproženje in v prihodnosti zelo zaželeno potrdilo o pristnosti. Zadnje zna postati stalnica za medijske hiše, morda tudi za resnejše natečaje, in to bo marsikoga (spomnimo, pogovarjamo se o polprofesionalcih!) prepričalo, da se bo odločil za nakup novega fotoaparata. Umetna inteligenca že danes pričara marsikaj in zmaguje na fotografskih natečajih, kjer je bila še nedavno velikokrat že osnovna retuša velik greh. Skratka, fotografski svet se je konkretno spremenil in vsi s(m)o se temu prilagodili.

Glavni krivec je napredek elektronike oziroma tipala, ki nase prevzema bolj ali manj vse delo. Od predpregleda, ostrenja do zajema, za kar smo prej morali imeti še dodatno optično iskalo in z njim prizmo ter zrcalce, ki je preusmerjalo svetlobo, ter posebna tipala, ob pomoči katerih je fotoaparat ostril. Ostrenje ob pomoči tipala je z nami že dolgo, od prvih digitalnih kompaktnih fotoaparatov naprej, in v večini primerov deluje zelo dobro, če ima fotoaparat možnost najti kontrastni del na sliki in tako tudi ostrino v pravi piki. Če bo dovolj svetlobe, bo uspelo bolj ali manj vsakomur. Nenazadnje ima večina zmogljivejših fotoaparatov prek 400 tipal za ostrino in so posejana po celotni površini glavnega tipala.

Najboljši? Najboljši vsestranski fotoaparat, najboljši fotoaparat za ulično fotografijo, najboljši fotoaparat za začetnika, najboljši fotoaparat za video ali preprosto »do 1.000 evrov«, »med 1.000 in 2.000 evri« in »več«?

Zadnji hit med profesionalnimi fotoaparati je tipalo, ki zapis pobere iz vseh pik naenkrat. Drugače povedano, efekt zamaknjene slike ali rolling shutter je postal preteklost, zato bo slej ko prej na trg prišel fotoaparat brez klasičnega zaklopa. To bodo cenili predvsem snemalci videov, a zna priti prav tudi fotografom, denimo pri uporabi bliskavice pri močni svetlobi.

Pri naprednih fotoaparatih se pogovarjamo o snemanju videa v ločljivosti 8K, kar ustreza okoli 33 milijonom pik. Seveda morate imeti tudi ustrezno hitro pomnilniško kartico ali zunanjo enoto, da o računalniku, na katerem boste tako bogat videoposnetek obdelovali, niti ne izgubljamo besed. Teh nekaj novosti utegne stati kar nekaj resnih plač ali druge valute, v kateri trenutno obračunavamo malo dražjo fotografsko opremo.

Čeprav so novosti že nekaj časa rezervirane za profesionalne modele, čez čas najdejo svojo pot tudi v polprofesionalno in amatersko opremo, kar na koncu pomeni manj udarca po žepu. Vprašanje pa je, ali to res potrebujemo – sindrom GAS (Gear Acquisition Syndrome) je pri amaterskih fotografih od nekdaj zelo močan.

Kot smo v Monitorju napisali že pred časom, se je fotografska industrija po količini prodanih fotoaparatov vrnila slabega četrt stoletja v preteklost, na srečo pa je tehnika ostala trdno zasidrana v novem stoletju. Tudi večina proizvajalcev je ostala, a smo jih že pred časom lahko prešteli na prste ene roke. Premešal se je le vrstni red po prodajnih številkah, kjer se je med Canon in Nikon uspešno vrinil Sony. In še ena malenkost: kompaktni fotoaparati so nepreklicno zgodovina. Ostajajo le še modeli z večjimi tipali, po možnosti vsaj APS-C, Olympus (po novem OM) s tipalom 4/3 pa je le nišni proizvajalec. Dodaten udarec s področja telefonov prihaja v obliki večjih tipal in periskopskih objektivov, ki se uspešno spravljajo še na tako imenovane hibridne fotoaparate. Če se hočete zdeti kot resen fotograf, vam bolj kot ne preostanejo le še fotoaparati z izmenljivimi objektivi.

Najboljši?

Najboljši fotoaparat je še vedno tisti, »ki ga imaš v danem trenutku s seboj«. To pravilo velja že od nekdaj, kajti če nimate fotoaparata, nimate posnetka. Leta izkušenj in stran vrženega denarja nas na koncu naučijo, da je včasih bolje kupiti vsaj na prvi pogled slabši polprofesionalni fotoaparat (hm, telefon?), pri tem prihraniti nekaj denarja in za razliko kupiti boljši objektiv ali dva. A do tega je treba priti po daljši poti, običajno tu ni bližnjic.

Glavno vprašanje je, kako sploh izbrati fotoaparat, čeprav se na koncu vse konča pri denarju. Najboljši vsestranski fotoaparat, najboljši fotoaparat za ulično fotografijo, najboljši fotoaparat za začetnika, najboljši fotoaparat za video ali preprosto »do 1.000 evrov«, »med 1.000 in 2.000 evri« in »več«? Potem je seveda tu še vprašanje zgodovine oziroma pripadnosti blagovni znamki. Na koncu s prstom pokazati le na en model ene blagovne znamke je praktično nemogoče, saj bodo vsaj štirje pripadniki drugih znamk … skočili v zrak.

1.000

Začnimo pri fotoaparatih do 1.000 evrov, kjer najdemo kar nekaj vstopnih modelov, večinoma z osnovnim objektivom, nekateri so z dvema. Canon R100 in R50 sta tipična primera vstopnih fotoaparatov. Večina se bo zagledala v zadnjega, ker zmore »ločljivost videa 4K in 13 posnetkov na sekundo«, a če tega ne potrebujete, potem je Sony R100 z dodatnim objektivom 55–200 mm prava izbira.

Tudi Nikon ima v tem razredu tri predstavnike, a s to razliko, da je Z30 brez elektronskega iskala, od Z50 pa vsaj pri nas dobite le ohišje. Z osnovnim objektivom je malenkost nad 1.000 evri, prav tako model Z fc. Z njim se je Nikon lotil Fujifilmovih prijemov, saj ima fotoaparat zelo retro ohišje z izbirnikom za čas na gornjem delu ohišja.

Če imate v prihodnje namen skočiti v vode fotolova, potem je zanimivejša izbira formata micro 4/3. Panasonic ima spodoben komplet z dvema objektivoma oziroma enim univerzalnim, ki pokrije celotno območje – G100D oziroma G90. Oba fotoaparata sta zanimiva tudi za videosnemalce, saj podpirata ločljivost 4K in način V-Log L, ki omogoča večji dinamični razpon.

Ker prisegamo na zeleno, bi skočili še k Fujifilmu, kjer je v tem razredu na voljo kar nekaj ohišij, z objektivom pa le model X-S10. X-T30 II s kit objektivom namreč za 50 evrov presega vstopni razred. Bistvene razlike med obema fotoaparatoma ni, razen da je X-S10 malce večji in ima vrtljiv zaslon v vse smeri, kar pomeni, da je primernejši za snemanje videa. V tem cenovnem razredu boste lahko izbirali predvsem med modeli formata APS-C in micro 4/3, v tujini pa lahko za okoli 800 evrov kupite že tudi čisto spodoben fotoaparat formata 35 mm, Sony A7 II. Po letnici je že praktično metuzalem, toda če bi res radi »prišli skozi poceni« in ne potrebujete vseh novosti, a si močno želite veliko tipalo, je to čisto spodobna izbira.

2.000

Razred do 2.000 evrov prinese že lep izbor polnoformatnih fotoaparatov, od Sonyja A7 III, ki je že med starejšimi, do Panasonica S5 II, ki je med najnovejšimi. Vmes jima družbo delajo še Canon R8, Sony A7C in Nikon Z5. Vsi imajo 24-milijonsko tipalo in – razen Canona R8 – vgrajen stabilizator slike. Pri elektronskem iskalu izstopata Nikon Z5 in Panasonic S5 II, oba imata polno ločljivost HD. Zadnji izstopa še pri videu z ločljivostjo 6K, medtem ko se ostali ustavijo pri 4K.

Med fotoaparati APS-C se v tem razredu najde kar nekaj vrhunskih modelov. Fujifilm ima tu že razkošno paleto z X-T5 na čelu, z malo sreče je pod 2.000 evri na voljo tudi v video usmerjen X-H2. Oba imata tipalo s 40 milijoni pik, ključna razlika je v velikosti fotoaparata in dodatnih možnostih pri zajemu videa, ki jih ima X-H2. Sony ponuja serijo A6XX, zadnja pridobitev je A6700, ki bi lahko prinesel kaj več kot malenkostno povečanje števila pik na tipalu in večje število pik za ostrenje.

Canona in Nikona bomo preskočili in pogledali še format micro 4/3. To je omembe vreden, že rahlo zastarel, a za video odličen Panasonic GH5 in G9 II na eni strani ter malce čez mejo dveh tisočakov Olympus OM-1. G 9 II je konkretna video mašina, z najvišjo ločljivostjo videa 5,7K, a je uporaben tudi za klasično fotografijo. Micro 4/3 je namreč zanimiv zaradi velikosti objektivov, ki so zaradi manjšega tipala manjši oziroma pri podobni velikosti svetlobno močnejši in tako nadoknadijo razliko v velikosti pike na tipalu.

2.000+

V razredu nad 2.000 evri je meja le nebo. Tu se gnetejo vsi pomembnejši polprofesionalni in profesionalni fotoaparati, prav tako tudi vse visokoločljivostne zverinice. Tipala premorejo od 24 do 60 milijonov pik, najhitrejši zajem je do 120 posnetkov na sekundo pri polni ločljivosti in še kaj bi se našlo.

Canon EOS R3 je prvi resni naslednik profesionalne serije DSLR, medtem ko na model R1 še čakamo oziroma bo luč sveta ugledal ravno v času objave tega prispevka.

Nikon že ima Z9 in Z8, prav tako Sony A9 III. To so vse fotoreporterske zverine, studijskim EOS R5C in A7R V se pridružuje še Fujifilm s srednjim formatom GFX 100 II. Prva dva ponujata 60 oziroma 50 milijonov pik, medtem ko Fujifilm številko dviguje na 100 milijonov pik.

Še kaj?

Najdražji razred smo hitro obdelali, oglejmo si še posebneže. V prvi vrsti je tu Fujifilm X100 VI, ki mu večina ljubkovalno reče »Leica za reveže«. S ceno 1.800 evrov ni ravno fotoaparat, ki ga damo spotoma v nakupovalno košarico med nabiranjem tedenske zaloge za gospodinjstvo, a priljubljen je tako med profesionalnimi kot amaterskimi fotografi. Goriščnica 35mm in zaslonka f2.0 sta na prvi pogled omejujoči, a za zavzetega fotografa to ni ovira, kvečjemu izziv. Poleg tega je praktično neslišen in dokaj majhen, kar pomeni, da je lahko »vedno zraven«.

Šest evrskih stopničk (v tisočakih) više je Leica Q3, ki ponuja podoben koncept, le z objektivom 28mm f1.7. In potem je tu še klasika, preoblečena v digital, Leica M11 in njena črno-bela različica.

Tudi kakšnega Hasselblada bi lahko omenili ali Phase One, a potem smo že pri cenah avtomobilov. Za zdaj še navadnih, ne električnih.

Kakorkoli, le DSLR ne več

Najboljši fotoaparat med zgoraj omenjenimi je težko izbrati, prava fotografska zgodba se namreč začne z nabavo objektivov. Če je bila prej meja nebo, je tu lahko Luna, včasih tudi Mars, a to bomo pustili za prihodnjič.

Naše mnenje je, da izbirajte z mislijo na prihodnost in kako boste v prihodnje širili svoj sistem. Za začetek izberite raje slabše ohišje in dodaten objektiv kot obratno.

Med želenimi možnostmi bi izpostavili povezljivost z mobilnim telefonom, snemanje videa v ločljivosti 4K ter elektronsko iskalo z vsaj dvema milijonoma pik, še raje s štirimi. Velikost tipala je in ni pomembna – če mislite fotografirati predvsem naravo, potem je bolj kot ne vseeno, če imate raje portrete, potem je večje tipalo boljša izbira. V prvem primeru bi pogledali za kakšnim sistemom Fujifilma, v drugem za Sonyjevim A7.

Vsekakor še enkrat toplo priporočamo: izognite se DSLR, kajti vse objektive za te sisteme lahko z različnimi vmesniki uporabljate tudi na brezzrcalnih fotoaparatih. Za Canonove objektive na Sonyjevih ali Nikonovih fotoaparatih obstaja kar nekaj adapterjev, od poceni kitajskih bo dražjih ameriških. Od tod naprej je več kot dovolj izbire, ki vaše denarnice ne bo izsušila.