Strojna oprema | Grafične kartice

Grafika, kot se šika

Nvidii in AMD se je v boju za grafični prestol naposled pridružil tudi Intel s karticami Arc, čeprav je ta hip še odrinjen na spodnji konec trga.

Medtem ko je na najnižjem koncu še mogoče igrati na zaslonu z ločljivostjo 1920 × 1080 pik, so danes zlati standard ločljivosti 2560 × 1440 pik in navzgor. Zanje je potrebna kartica srednjega razreda.

Nvidia je te dni najbolj v novicah zaradi čipov za procesiranje umetne inteligence, kot so veliki jezikovni modeli, toda družba tudi pri svoji stari panogi, grafičnih procesorjih za igre, prav nič ne popušča. Ravno nasprotno: aktualna serija kartic Geforce RTX 40 navdušuje tako tehnično kot pri surovi zmogljivosti, toda zeleni velikan se dobro zaveda primata, zato za svoje izdelke zahteva veliko denarja. Na splošno niso posebej cenovno ugodni. To priložnost dobro izkorišča večni tekmec AMD, čigar radeoni ne vsebujejo toliko tehnoloških bombončkov kot geforcei, a premorejo dobro ravnotežje med temeljno izrisovalno močjo in ceno. Prištejmo prihod Intela, ki mu je po dolgih letih brezplodnih napovedi vendarle uspelo startati oblikovanje lastnih diskretnih kartic, pa imamo tudi tu sila zanimivo dogajanje.

Podobno kot pri centralnih procesorjih je treba aktualno ponudbo tudi tu postaviti v luč prihajajočega junijskega Computexa. Aktualne generacije teh izdelkov so pač lansirali konec leta 2022 in v 2023, zato smo ravno v času rastočega pričakovanja njihove menjave. V AMD nove radeone napovedujejo za čas med jesenjo in koncem leta. Posebna zanimivost je, da naj bi bili usmerjeni pretežno v srednji del trga, medtem ko bodo prestol napadli šele z generacijo za temi! Pri Nvidii se šušlja ravno obratno: da bomo letos videli zgolj najdražjega geforcea RTX 5090, medtem ko naj bi preostanek repertoarja prišel na pomlad 2025. Prav zato je sklep podoben kot v sosednjem članku CPU: na novosti bodo čakali največji navdušenci, medtem ko lahko preostali mirno kupujejo tudi zdaj.

Igre grafično ne napredujejo več tako skokovito kot pred poldrugim desetletjem, toda najlepše med njimi še vedno zahtevajo zmogljiv stroj. Prednjačijo tiste z bogatimi, obširnimi odprtimi svetovi.

Tako podobni, tako različni

Nvidijina tehnologija RTX je sopomenka za moderno shemo grafičnih čipov, v katerih se poleg računskih jeder za klasično izrisovanje geometrije in pik nahajajo še odseki za specifične novejše naloge. To pomeni vezja za strojno podporo sledenju žarkov (ray tacing) in delu s strojno učenimi algoritmi, ki jih Nvidia imenuje tensor cores. Serija kartic Geforce RTX 40 ima vse naštete komponente razvite daleč najbolje med vsemi, zato je nesporna izbira za tehnološke navdušence, ki se želijo igrati z zadnjimi kriki tehnologije. Za nameček so aktualni geforcei tudi surovo hitri, kajti inženirji so prehod na boljši način proizvodnje TSMC 4N izrabili za močno povečanje količine računskih elementov in navitje frekvenc. Medtem ko ima prvak prejšnje generacije, RTX 3090 Ti, 10.752 senčilnih procesnih enot (ki jim Nvidia pravi jedrca CUDA), jih ima RTX 4090 kar 16.384. Res brezkompromisni čipi.

AMD je z aktualno arhitekturo RDNA 3 in s karticami Radeon 7000 sicer napravil dober korak v izpopolnjevanju lastnih tehnologij za sledenje žarkov ali strojno učenje v primerjavi s preteklo generacijo, a Nvidie tu še ne dosega, zato je ubral drugačen pristop. RDNA 3 je prva serija grafičnih čipov za igre, ki je sestavljena iz čipletov, manjših gradnikov, kakršne že dlje časa uporabljajo pri CPU. To podjetju omogoča nekaj prihranka pri izmetu. Hkrati so se vrnili k inštrukcijskemu paralelizmu, kar pomeni, da so računske enote zgrajene iz dveh vzporednih cevovodov senčilnikov, oziroma v žargonu AMD stream procesorjev, s čimer so inženirji v praksi podvojili izrisovalni del čipa. Tudi pri AMD so torej prehod na novejšo, 5-nanometrsko proizvodnjo TSMC, izkoristili za veliko povečanje golega števila izrisovalnih gradnikov v čipu. Rezultat je generacija grafičnih procesorjev, ki so odločno usmerjeni v klasično polnjenje zaslona s pikami, in to za zelo konkurenčen denar.

Intel s prvimi primerki lastnih kartic še ni resna nevarnost za velikana, ki sta na tržišču vkopana že desetletja. Čeprav so ravno modri zaslužni za večino integrirane grafike v domačih računalnikih, povečanje takšnih vezij na zmogljive čipe za velike kartice ni enostavno. Na tem sicer gradijo, saj je temeljna premisa, da bi tehnologijo integriranih vezij Xe, ki smo jih doslej videli v procesorjih Core, razširili na vse – od diskretnih kartic za igre do velikih procesorjev za računske centre. Arhitektura Alchemist, ki je podlaga prve serije kartic Arc, ima pogumen nabor funkcij, od strojne podpore sledenju žarkov do kodiranja video standarda AV1. Hkrati je lep primer zahtevnosti takšnega početja, kajti inženirji so potrebovali več let, da so za silo zgladili problematične gonilnike, in tudi še zdaj ti modeli pri kateri od nalog radi »klecnejo«. Intelov cilj je bil najti določeno nišo in se zagozditi v njej – in s prvimi arci jim je to tudi uspelo, saj so nekateri od njih priporočljiva izbira v spodnjem delu tržišča.

Referenčnih kartic velikana praktično ne delata več in ponudbo predstavlja množica samostojnih dizajnov njunih partnerjev. Celo pri istem modelu lahko zato cena močno variira, tudi za več sto evrov.

Počasen napredek

Pred desetletji smo nove generacije grafičnih tehnologij opazovali z zadržanim dihom, saj so prinašale prelomne novosti, danes pa je tega manj. V teh časih pomemben napredek opazujemo predvsem v dveh bistvenih pristopih, to sta ray tracing in superločljivost (superresolution). Pri sledenju žarkov gre za pristop k izrisovanju, ki posnema naravno širjenje svetlobe, saj sledimo premici in opazujemo, kaj se na njeni poti dogaja – od kod se žarek odbija in katero barvo odnese s seboj. Pravzaprav je logično, da se je pristop rodil že davno, okrog leta 1980, in ga filmski studii že dolgo uporabljajo za izrisovanje animiranih filmov ter posebne učinke, toda računsko je zahteven, in če si animatorji lahko privoščijo, da posamezno sličico risanke rendrajo več ur, pa v igrah potrebujemo po sto sličic na sekundo.

V igričarskih grafičnih karticah se je zato udomačil drugačen, rasterski pristop, kjer se vprašamo, ali je neki geometrični element v prostoru najbliže obravnavanemu pikslu slike. Z različnimi prijemi je namreč mnogo hitrejši od sledenja žarku. Problem nastopi, ker so elektronska vezja za procesiranje ene in druge metode različna, in čeprav ray tracing omogoča bolj realistično grafiko od rasterizacije, se uveljavlja le počasi in postopno. To pomeni, da ga razvijalci iger še vedno previdno uporabljajo zgolj za nekatere bombončke, kot so pristnejši odtenki svetlobe in verodostojnejši odboji na zrcalnih površinah. Vklopimo ga po lastni izbiri, saj bistveno obremeni kartico in v tem hipu še ni igre, ki bi ga brezpogojno zahtevala. Prav zato še ni treba na vsak način zapravljati za zmogljivega geforcea RTX in lahko tudi še v tej generaciji mirno stavimo na klasičen izris, kar je princip, ki ga z radeoni 7000 tako učinkovito izkorišča AMD.

Superresolucija ni tako zala kot ray tracing, a je praktično gledano najpomembnejša moderna grafična tehnologija. Tu sceno GPU izračuna ter izriše pri nižji ločljivosti, nakar se v poprocesni fazi slika raztegne na zaslonsko. S tem je breme za čip bistveno manjše, kar je še posebno pomembno pri sledenju žarkov, kjer potratnost z višanjem ločljivosti zelo hitro raste. Superločljivost se zato največkrat uporablja za izravnavo udarca, ki ga za število sličic na sekundo pomeni vklop ray tracinga. Drug segment rabe je raztegovanje slike na največje zaslone 4K. Ti za polnjenje tolikšne količine pik potrebujejo najzmogljivejše grafične kartice in superločljivost je lušten hack, da se temu izognemo. Svoje različice imajo vsa tri podjetja: Nvidia ima DLSS, AMD jo imenuje FSR, Intel pa XeSS. Na čelu napredka so zeleni, ki imajo najboljšo implementacijo, DLSS 3.0. Različica AMD je po drugi plati odprta in jo lahko koristimo tudi na karticah tekmecev, kar v obratno smer ne velja. Predvsem je smiselno paziti, da uporabljamo čim bolj moderne različice, ki dajejo zanesljivejše rezultate.

Drag hobi

Če začnemo na spodnjem koncu tržišča, nas čaka grenko spoznanje, da se najcenejše kartice Nvidie in AMD začno nad 300 evri. Takšna je danes realnost, saj je inflacija storila svoje, hkrati pa se podjetjem bistveno nižje ne izplača, ker bi postala konkurenca lastni integrirani grafiki. Toda ravno tu vskoči Intel z linijo Arc A750, ki jo je z nekaj sreče mogoče dobiti za dobrih 250 evrov in je povsem spodobna rešitev za računalnik, na katerem bo družina poganjala razne indie igre, pa poleg tega še kakšen Destiny 2 ali Call of Duty. S stotakom evrov v žepu več je namesto tega smiselno izbrati Radeon RX 7600 ali Geforce RTX 4060. RX 7600 različice XT ima podvojeno količino pomnilnika, 16 GB, a v zameno žrtvuje svojo glavno prednost, nizko ceno, zato ni preveč smiseln.

Januarja je Nvidia linijo pomladila s predstavitvijo treh geforcev Super, ki pa položaja na tržišču niso bistveno spremenili. Še najbolj dobrodošel je RTX 4080 Super, ki je predhodnika povsem nadomestil in je kanec cenejši.

Če se premaknemo razred više, prispemo do naprav za poganjanje iger v ločljivosti 1.440p, kar je danes sinonim za lagodno uživanje, za katero sestavimo namensko igričarsko napravo. Glavna dilema je, ali smo zadovoljni že z visokim številom sličic na sekundo ali pa za nameček zahtevamo tudi brezkompromisno lepoto. V prvem primeru bodo stroški nižji, saj je na voljo spisek ugodnih radeonov. Najprej odlično uravnotežena RX 7800 XT in RX 7700 XT pri 600 in 500 evrih ter nemara še RX 7900 XT, ki so ga stalne pocenitve že spravile pod 900 evrov. Pri radeonih tudi ni napak pogledati za katerim od proslavljenih modelov pretekle generacije, kot je RX 6700 XT. Tehnološki navdušenci morajo po drugi plati brez izjeme poseči po geforceih, začenši z RTX 4070 pri 700 evrih, ki je še vedno odličen kos tehnike za srednji del trga.

Na vrhu tako rekoč vlada Nvidia. Izjema je le prvak med aktualnimi radeoni, RX 7900 XTX, ki v zameno za okoli 1.300 evrov ponuja veliko surovo hitrost. Toda pri tej cenovni nalepki smo v sferah navdušencev in ti se radi igrajo z ray tracingom, kar vnovič pomeni obvezen geforce. Natančneje, RTX 4080 Super, ki je v tem segmentu nesporen favorit, ampak hkrati stane okoli 1.400 evrov. To pač ni poceni dejavnost. Lovci na rekorde in statusne simbole imajo na voljo še eno stopnico, pošastni Geforce RTX 4090, daleč najmočnejšo kartico te generacije, ki jo je Nvidia zasnovala prav z nalogo nastopaštva in dominacije. Zanjo nerešljive uganke ne obstajajo, saj tudi zahtevnejše igre v ločljivosti 4K poganja s 120 sličicami na sekundo. Cene zanjo se začno pri 2.000 evrih. Sitnica, bi rekel Alan Ford.