Strojna oprema: Osrčje domače pisarne
Vsi, ki smo v zadnjih letih izkusili delo ali šolanje od doma, smo to počeli prek neke računalniške naprave – prenosnika, namiznega računalnika ali tablice. Te naprave so in bodo za veliko večino še vedno najpomembnejše orodje za delo.
Pred prihodom koronavirusa je bilo drugače. Kar nekaj uporabnikov doma ni potrebovalo računalnika, saj so delo prevzeli pametni telefoni, ki so povezani s spletom. Ti so bili z vse zmogljivejšimi procesorji, resno količino pomnilnika in večjimi zasloni dovolj, da smo le redko potrebovali računalnik, sploh ker smo ga tako in tako imeli v službi.
Novi Windows 11 sicer bolj počasi nagovarja uporabnike k nadgradnji, bomo pa zanj (in, ugibamo, tudi za prihodnje različice) potrebovali namenski čip TPM 2.0.
Novi svetovni red je naše navade in potrebe spremenil praktično čez noč. Po prvih šokih vsakdanjega življenja, ko se je v nekaj tednih vse ustavilo, je prišel na vrsto resen razmislek o novih oblikah dela, šolanja in tudi preživljanja prostega časa. V kontekstu to pomeni opremljanje domače pisarne, v kakršnikoli obliki smo si jo lahko privoščili – tisti z več prostora so si uredili namenski prostor, ostali z manj so za to rezervirali kotiček dnevne sobe, spalnice ali le kavča.
Prodaja računalnikov in računalniške opreme je poskočila, zaradi preobremenjenih logističnih verig pa je bila dobava zelo omejena. Danes se je stanje do neke mere že umirilo – vsaj z zornega kota končnega uporabnika. Do računalnikov, tehnične opreme in raznih dodatkov (beri: spletnih kamer) danes pridemo brez težav. Naši dobavitelji in prodajalci pa se še vedno pritožujejo, saj stanje še ni tako, kot bi si ga želeli. Končni uporabniki lahko še vedno opazimo, da so cene višje kot pred nekaj leti, hkrati je izbira različnih naprav omejena. Tudi zaloge še niso take, ko smo jih bili nekoč vajeni.
Prenosniki
Privzeta izbira velike večine domačih uporabnikov, pa tudi vse več klasičnih pisarn, so prenosni računalniki. Pri svetovnih prodajnih številkah prevladujejo pred namiznimi računalniki nekje za faktor tri – proda se torej trikrat več prenosnikov kot namiznih računalnikov. Tržni delež pri končnih uporabnikih je sicer nekoliko manj v prid prenosnikom, saj imajo ti ponavadi krajšo življenjsko dobo kot namizni računalniki. Ti so namreč še vedno prva izbira v (recimo temu) klasičnih pisarnah, kamor lahko štejemo tudi državno upravo.
Prva in najosnovnejša postavka pri nakupu prenosnika je v veliki meri cena. Večina uporabnikov si vsaj okvirno predstavlja, koliko denarja so pripravljeni odšteti za računalnik. To je seveda pogojeno tudi z željami in s potrebami – pri manj zahtevnih uporabnikih bo cena večji dejavnik pri nakupu, pri zahtevnejših manjši. Za tiste, ki računalnik bolj redko menjajo oziroma kupijo, pa vseeno predstavljamo nekaj cenovnih okvirjev.
Okoli 400 evrov
Meja, pod katero izbire res nikomur ne priporočamo, je trenutno 400 evrov. Pod njo najdemo kar nekaj prenosnikov, a imajo vsi kakšno resnejšo hibo. Ponavadi gre za počasne ali starejše procesorje, pogosto imajo premalo pomnilnika. Izjema so prenosniki, katerih priporočena maloprodajna cena je sicer višja, a so v nekakšni akciji, znižanju. Pogosto bo to starejši prenosnik, a še vedno je to bolj smotrna izbira, saj dobimo vsaj približno soliden procesor (denimo Intelov razred Core i3 ali AMD Ryzen 3) in vsaj 8 GB pomnilnika, kolikor je danes higienski minimum.
Posebnost, ki se pojavlja zadnje dve leti, je čip TPM 2.0. O tem smo v Monitorju že pisali, gre za varnostni čip (kratica pomeni Trusted Platform Module), ki ga računalnik mora imeti, če želimo nanj namestiti Windows 11. Ta operacijski sistem po našem mnenju sicer (še) ni ravno nujen, a vseeno se nam zdi smotrno, če že kupujemo nov prenosnik, izberemo takega, ki ima ta čip že vgrajen in torej omogoča tudi Windows 11. Tudi če jih v tem trenutku ne potrebujemo, je zavoljo uporabnosti v prihodnje zadeva priporočljiva.
Od 500 do 1.000
Nezahtevnim domačim uporabnikom priporočamo nakup prenosnikov nekje od 500 do 1.000 evrov. Razlike med cenami so lahko tu posledica različnih dejavnikov. Najpogosteje je to strojna zmogljivost, lahko pa tudi večja teža in velikost (pravzaprav volumna) ohišja. Imamo lahko torej dva prenosnika, ki imata enako ceno, vendar bo eden imel zmogljivejšo grafično kartico, več pomnilnika in večji pogon SSD, a bo imel zaradi tega tudi občutno večje in težje ohišje od drugega. Zadnji bo pač bolj primeren za tiste, ki prenosnik uporabljajo za manj zahtevna opravila in cenijo enostavnost prenašanja, prvi pa za uporabnike, ki jih teža pretirano ne zanima in nameravajo prenosnik uporabiti tudi v zahtevnejše namene (igre, obdelava fotografij in videa itd.).
Poleti prodaja nekoliko upade, kar pomeni, da sta lahko izbor in zaloga boljša, proti koncu poletja in v začetku jeseni pa so na vrsti prodajne akcije, vezane na začetek šolskega leta.
Če nameravamo prenosnik v pretežni meri uporabljati na pisalnih in drugih mizah, bo izbira najbolj klasične velikosti, torej z zaslonom diagonale 15,6 palca, idealna. Tu je res široka izbira, s čimer so tudi cene zmogljivejših sestav dovolj ugodne. Za prenašanje naokoli in delo na več lokacijah pa je smiselno poseči po manjših in lažjih prenosnikih, denimo takih, ki imajo diagonalo zaslona 14 palcev ali celo manj. Tam se sicer hitreje zgodi, da bo prenosnik uporabljal manj zmogljiv procesor, saj se hitreje pride do omejitev, povezanih s hladilnim sistemom.
Vsekakor pa priporočamo, da se pod zgoraj navedene okvire ne gre – meja so torej procesorji Intel i3 ali AMD Ryzen 3. Kot smo omenili, je minimalna količina priporočenega pomnilnika 8 GB. Če bi se lahko odločali, bi bil ravno pomnilnik tisti, pri katerem bi najhitreje priporočili korak navzgor, torej na 16 GB, četudi to pomeni nekoliko slabši procesor (denimo i3 namesto i5). Pri pogonih bomo težko še našli napravo, ki ne uporablja pogona SSD, tudi pri velikostih smo že bolj ali manj povsod pri 250 ali več GB. Manj res odsvetujemo.
Fizične lastnosti nekoliko težje ocenimo prek spleta, a vseeno je nekaj takih, na katere smo lahko pozorni. Prvo so vmesniki – koliko in katere potrebujemo, bomo preverili pri obstoječem računalniku. Nekateri brez težav shajajo le z enim vmesnikom USB in prenosnika nikoli ne priklapljajo na omrežni kabel ali zunanji zaslon (televizor, projektor) prek HDMI. Drugi pa zelo hitro zapolnijo vse razpoložljive vmesnike USB – ti naj le preverijo specifikacije, veliko lahko razberemo že s fotografij v spletnih trgovinah. Priporočamo tudi, da ima prenosnik na vsaki strani vsaj en vmesnik USB.
Pri zaslonu naj bo ločljivost FullHD (1.920 × 1.080 pik), vsaj pri zaslonih diagonale 15,6 palca. Pri manjših (denimo 13-palčnikih) še lahko dopustimo 1.600 × 900 pik, ostale možnosti pa naj odpadejo. Če se le da, priporočamo izbiro prenosnika, ki uporablja LCD-matriko IPS, s katero pridemo do boljših vidnih kotov in barv.
Nad 1.000
V višjem razredu, torej nad tisoč evri, pa imamo v grobem dve ločeni smeri razvoja. Eno so tanki, poslovni prenosniki, drugo pa debelejši, zmogljivejši prenosniki, namenjeni igranju iger in drugim zahtevnim opravilom.
Poslovni prenosniki, kakršen je HP Elitebook x360, se zadnje desetletje vse bolj hvalijo z lahkimi in s tankimi ohišji. Edini resni minus takih modelov (poleg seveda cene) je omejen nabor vmesnikov, kar pa rešujejo zunanji adapterji.
Meja, pod katero res nikomur ne priporočamo nakupa prenosnika, je trenutno 400 evrov.
Pri prvih so v uporabi nekoliko bolj premijski materiali, denimo aluminijasta ohišja. Tudi sicer je kakovost sestave in komponent višja – govorimo o boljših tipkovnicah, boljših zvočnikih, zaslonu itd. Strojna oprema sicer ponudi nekoliko več kot pri cenejših prenosnikih, a razlike vseeno niso tako velike, kot bi glede na cenovni razhod pričakovali. Pogosto gre za procesorje nekoliko višjega razreda (denimo Intelovi Core i7 in AMD Ryzen 7), dobrodošle so tudi večje količine pomnilnika (v tem razredu vsaj 16 GB). Večji so tudi pogoni SSD, čeprav so tu proizvajalci prenosnikov še vedno nekoliko bolj skopi, kot bi si želeli – 512 GB je nekako privzeta izbira.
Ena izmed zanimivejših novosti zadnjih let pri tanjših prenosnikih je prehod na napajanje prek vmesnika USB-C. Tu smo za zdaj sicer omejeni na napajanje z močjo do 100 W. To lahko tudi tanki prenosnikih hitro presežejo, vsaj med resnejšo uporabo, je pa konzorcij, ki skrbi za standard USB-C, že lani predstavil nadgradnjo, s katero bomo lahko napajali z močmi do 240 W. Pri marsikaterem tankem prenosniku višjega razreda tako dobimo dve možnosti – navadno napajanje prek namenskega vmesnika ali pa nekoliko počasnejše prek USB-C. Po našem mnenju je to vseeno koristno, sploh ker večina naprav danes že uporablja USB-C (telefoni, tablice, fotoaparati).
Pri teh prenosnikih se pojavljajo tudi vse višje ločljivosti. Ob nespremenjeni velikosti zaslona to pomeni, da pri delu uporabljamo faktor povečave, a v praksi s tem dobimo lepšo sliko, na kateri težje (ali pa sploh ne) opazimo posamezne pike, tako kot je to že dlje časa običajno pri telefonih. Tu so seveda privzeta izbira solidne LCD-matrike IPS, smo pa že srečali tudi že kak prenosnik z zaslonom OLED. Teh še ni veliko, hkrati so kar dragi, a pričakujemo, da bodo začele cene počasi upadati. Podobno kot pri cenejših prenosnikih moramo tudi tukaj biti pozorni na dodane vmesnike – pri tankih prenosnikih jih je še toliko manj. Pogosto je zato na voljo več vmesnikov USB-C, ki podpirajo tudi razširitvene enote (dongle) za priklop klasičnih omrežnih kablov, video kablov HDMI, dodatne USB-A itd.
Za igre!
Zadnja večja skupina so prenosniki, namenjeni tistim, ki si želijo tudi igričarskih užitkov. Te sicer najdemo tudi že pod mejo tisoč evrov, a so tam v uporabi grafične kartice, ki po našem mnenju ne ponudijo dovolj. Govorimo o karticah razreda Nvidia GTX 1650 in podobnih. Te so sicer dovolj zmogljive za kak Fortnite ter starejše igre, a bo apetit zelo hitro prerastel njihovo zmogljivost, hkrati je ta slaba popotnica za prihodnost.
Igričarski prenosniki svoje poslanstvo kažejo tudi z oblikovalskimi podrobnostmi, denimo z barvno osvetljeno tipkovnico.
V tem segmentu se nam zdi najboljša izbira prenosnik, ki uporablja Nvidijino grafično kartico RTX 3060. Ta ponudi solidno razmerje med ceno in zmogljivostjo, boljšo kot dražje kartice RTX 3070 ali RTX 3080, hkrati porabi manj energije, zato se manj segreva. Pri prenosnikih je to še posebej pomembno. Proizvajalci uporabljajo enaka ohišja za različne sestave, kar pomeni, da ima hladilni sistem pri karticah RTX 3060 nekaj več manevrskega prostora.
Če nameravamo prenosnik v pretežni meri uporabljati na pisalnih in drugih mizah, bo izbira najbolj klasične velikosti, torej z zaslonom diagonale 15,6 palca, idealna.
Ob tem priporočamo procesor razreda AMD Ryzen 5 ali Intel Core i5 – lahko sicer tudi zmogljivejšega, a pri večini uporabnikov po tem ni neke resne potrebe. Pomnilnika naj bo vsaj 16 GB. Velikosti pogonov SSD so tu večji faktor kot pri prenosnikih v drugih segmentih, saj so današnje igre pogosto res velike – od 50 GB naprej. Pogon velikosti 256 GB bo lahko tako »gostil« le štiri take igre (če vzamemo v zakup še operacijski sistem, nekaj programov in podatkov). Nedvomno se izplača poseči po prenosniku z večjim pogonom, sicer bomo veliko telovadili z zunanjimi mediji (ali pa s spletno povezavo). Vsekakor pa odsvetujemo nakup prenosnika, ki bi imel (tudi) navaden disk HDD.
Periferija
Z nakupom prenosnika smo izpolnili glavni člen verige domače pisarne, a nam lahko zunanje, periferne naprave močno olajšajo delo z njim. Če je računalnik večino časa na stalnem mestu, torej pisalni mizi, velja premisliti o kakem večjem zunanjem monitorju. Ta bo ponudil več delovnega prostora, hkrati pa tudi bolj ergonomsko držo. K temu bi dodali še zunanjo tipkovnico in miš, priporočamo kar brezžični. Obe prispevata k ergonomiji in udobju dela, seveda pa ima to manj smisla, če prenosnik pogosto prenašamo naokoli in ga uporabljamo na različnih koncih.
V času pandemije nas je kar nekaj uporabnikov spraševalo po spletnih kamerah, ki so seveda obvezne za spletne sestanke in podobno. Prenosniki imajo te kamere že več kot desetletje vgrajene, se pa kakovost med modeli razlikuje. Cenejši imajo pogosto kamero, ki zmore le ločljivost HD (1.280 × 720 pik), dražji pa običajno bolj razširjeno FullHD (1.920 × 1.024 pik).
Za večino uporabnikov bo tudi najbolj osnovna spletna kamera dovolj zmogljiva.
Za večino uporabnikov bo tudi najosnovnejša spletna kamera dovolj zmogljiva. Sogovornik nas pogosto vidi le v majhnem oknu, ki zasede le del njegovega zaslona, sploh v primeru nekoliko večjih sestankov. Izjema so tisti, ki pogosto vodijo sestanke, sploh če imajo pri tem še kakšne večje predstavitve ali se pojavijo na večjih zaslonih – denimo televizorjih ali celo projektorjih. Tem svetujemo, da v kamero investirajo nekoliko več. Po naših izkušnjah se dobro obnesejo kamere podjetja Logitech, cene zmogljivejših pa se začnejo okoli 90 evrov (denimo Logitech C920 HD Pro).
Druga kategorija pogostih uporabnikov spletnih kamer so igričarji, ki svoje igranje oddajajo prek spleta (strimajo) in pri tem snemajo tudi same sebe. Spet bo vgrajena kamera prenosnika pogosto dovolj, saj je pomembnejši prenos igre kot pa igralca. Po zunanjih kamerah bolj posegajo tisti, ki uporabljajo klasični namizni računalnik (namesto prenosnika).
Največji preskok pri sodelovanju na spletnih sestankih predstavljajo kakovostne slušalke z vgrajenim mikrofonom.
Pri omenjenih sestankih se po našem mnenju bolje odreže investicija v soliden mikrofon in slušalke. Sogovornik nas morda res gleda le v majhnem oknu, a je zato razlika med mikrofonom, vgrajenim v prenosnik, in namenskim, ki ga imamo blizu ust, lahko res enormna. Že vstopni model katerega od bolj znanih proizvajalcev bo ponudil res opazen skok v kakovosti – recimo Sennheiser PC 3. Skok navzgor po ceni bo prinesel nekaj več udobja in tudi dvig kakovosti zvoka in pogovora. Tu se dobro obnesejo slušalke podjetja Jabra, denimo Evolve 75, ki ponudi tudi napredno odpravljanje šumov pri slušalkah in mikrofonu.
Obstaja tudi celo tržišče slušalk, namenjenih igričarjem. Po naših izkušnjah pa so predvsem tiste cenejše razmeroma težke in hitro postanejo neudobne. Tudi tu velja mantra več denarja, več glasbe (dobesedno). Solidna primera sta Razer Blackshark V2 in SteelSeries Arctis Pro ali pa brezžična HyperX Cloud Alpha Wireless in Corsair Virutoso RGB Wireless XT.
Tablična konkurenca
Prenosnik seveda ni edina računalniška naprava, ki lahko služi tudi za delo od doma. V času pandemije je skokovito narastla tudi prodaja tablic. Te predvsem v nižjih cenovnih razredih ponudijo več od primerljivih prenosnikov. Če smo v uvodu zapisali, da se na vsak prodani namizni računalnik prodajo trije prenosniki, pa so tablice ravno nekje vmes – torej se za tri prenosne računalnike prodata dve tablici.
Pred nekaj meseci smo pri Monitorju naredili večji preizkus tablic. Pri tem smo zapisali, da so predvsem tablice s sistemom Android naredile kar soliden korak naprej. Vseeno menimo, da tablice niso ravno primerna alternativa prenosnikom, vsaj za kakršnokoli resno delo ne. Govorimo o urejanju besedil in preglednic, delo z namenskimi poslovnimi programi, tudi z zahtevnejšimi spletnimi stranmi in aplikacijami.
Presenetljivo se tu še najbolje obnesejo »hibridne« tablice, torej naprave, ki so pravzaprav tanki prenosniki, a se lahko preklopijo v tablično obliko. Gre za naprave, ki uporabljajo Windows 10 (ali 11) in se, kot že leta ponavljamo, bolje izkažejo kakor prenosniki in ne kot tablice. A za delo potrebujemo točno to – napravo, na kateri lahko uporabljamo vse raznovrstne poslovne aplikacije, hkrati pa mora biti dobro urejena večopravilnost.
Pri tablicah sta le dva resna ekosistema – Applov iOS in Googlov Android.
Bolj klasične tablice, torej Applove iPad s sistemom iOS ter različne tablice Android, se bolje obnesejo pri spremljanju vsebin, torej pri gledanju serij, filmov in videa, pri branju knjigah, igranju iger, brskanju po spletu. Večopravilnost sicer obstaja, pri večjih modelih tudi s sočasno razdelitvijo zaslona na več programov, a je vseeno v primerjavi z okenskimi sistemi omejena. To pa je lahko tudi prednost, saj olajša osredotočenost na le eno nalogo hkrati. Popularnejši pisarniški programi (Microsoftova in Googlova pisarna, recimo) so na voljo za vse te sisteme in se tudi na tablicah kar dobro obnesejo. Hkrati lahko tudi tablice povežemo z brezžičnimi tipkovnicami in miškami in jim tako dodamo nekaj fleksibilnosti.
Pri tablicah sta v praksi le dva resna ekosistema – Applov iOS in Googlov Android. Omenili smo že hibridne naprave z Windows, a te imajo pač svoje posebnosti. Če o uporabniku ne vemo nič, bomo priporočili Applov iPad, brez pripon, devete generacije, z letnico 2021. Velja dobrih 400 evrov, ponudi res celovit ekosistem odličnih aplikacij – tako poslovnih kot prostočasnih. Na papirju sicer zaostaja za Android konkurenco (manj pomnilnika in prostora za podatke), a je zato uporaba res enostavna, delovanje pa gladko. In, kot rečeno, Apple ima najboljši nabor aplikacij.
Tisti, ki jim je Android tudi na tablicah ljubši in ne potrebujejo resnejših aplikacij, ki jih ponuja le Applovo okolje, imajo kar solidno izbiro. V vstopnem razredu nas je lani najbolj prepričal Xiaomijev Pad 5, ki za slabih 400 evrov ponudi res veliko. Zaslon z osveževanjem 120 Hz, zmogljiv procesor, dovolj pomnilnika in prostora. Manjka le možnost podatkovne povezave (SIM-kartica) in GPS, sicer gre pa za zelo dobro tablico.
Če cena ni omejitev, velja omeniti Samsungovo Galaxy Tab S8 Ultra. Tablica za nekaj čez 1.200 evrov prinese res presenetljivo tanko ohišje z velikim zaslonom OLED diagonale 14,6 palca. Seveda ob izredno hitrem procesorju, veliki bateriji in res dobri kakovosti izdelave.
Tudi v Applovem taboru je izbira v višjem razredu kar pestra. Najlažje priporočamo model iPad Pro (z letnico 2021). Ta prinaša zmogljivost, ki je enakovredna njihovim prenosnikom, saj uporablja enak procesor M1. Moramo pa opozoriti, da naj bi Apple proti koncu poletja (ali v začetku jeseni) predstavil naslednjo generacijo teh tablic (modelov Pro).
Tablice so, vsaj po našem mnenju, boljše za uživanje v vsebinah kot pa za njihovo ustvarjanje ali klasično pisarniško delo.
Kaj nam bo v povezavi s koronavirusom prinesla prihodnost, nihče ne ve. Izkazalo pa se je, da sta delo in šolanje na daljavo povsem verodostojni možnosti. Upamo, da smo s tem člankom le nekoliko olajšali izbiro opreme, saj menimo, da je ravno čas od poletja do začetka jeseni med boljšimi za nakup tovrstne opreme. Poleti prodaja nekoliko upade, kar pomeni, da sta lahko izbor in zaloga boljša, proti koncu poletja in v začetku jeseni pa so na vrsti prodajne akcije, vezane na začetek šolskega leta.