Strojna oprema | Prenosniki
Kaj in kako kupiti
Kupovanje prenosnika je lahko povsem trivialno opravilo, lahko pa povzroči nemalo stresa, sploh če ne vemo, v katero smer naj gledamo. Dejavnikov, ki vplivajo na nakup, je več, niso pa vsi za vsakega uporabnika enako pomembni.
Trg prenosnikov je s prihodom koronavirusa pred tremi leti doživel zanimiv skok v prodaji, sledile so težave z dobavnimi verigami, kasneje pa spet občuten upad. V zadnjem letu se je stanje stabiliziralo, letos spet beležijo nekaj manjše rasti, ki naj bi se v prihodnjih letih nadaljevala – vsaj svetovno gledano.
Pri nas in širše v Evropi je prodaja računalniške opreme še vedno počasnejša, kot bi si proizvajalci in prodajalci želeli. Gospodarska rast je pod pričakovanji, seveda pa se razlikuje med državami. Čez leto in pol bomo sicer dočakali End-of-Life sistema Windows 10, kar bi lahko spodbudilo nekoliko hitrejšo menjavo računalnikov, sploh v podjetjih.
Občutnih novosti na področju prenosnikov in njihove tehnologije sicer tudi v prihodnje ne pričakujemo. Razvoj je že dlje časa zelo enakomeren, z manjšimi izboljšavami na področju strojne opreme (torej zmogljivosti), kar prinaša tudi nekaj majhnih izboljšav pri manjši porabi energije. Žal se to v praksi ne kaže v resnejšem napredku pri vzdržljivosti, saj so ozko grlo še vedno omejene baterije.
Tanki prenosniki so že od nekdaj omejeni z vmesniki, je pa stanje zadnjih let boljše, kot je bilo v preteklosti.
Potencialni skok bi lahko bil pri prehodu od procesorjev x86 k procesorjem ARM, torej s tem, kar je pred nekaj leti naredil Apple. Na podlagi »jabolčnih« izkušenj je okvirna ocena vsaj podvojitev varčnosti delovanja ob primerljivi zmogljivosti. A vprašanje, kako je Microsoft pripravljen na tak korak in kako je na kaj takega pripravljen ekosistem Windows.
Poskuse v to smer, torej Windows na ARM, smo v praksi že srečali, a so bili tovrstni prenosniki strojno podhranjeni, hkrati je bila velika omejitev tudi omejen nabor programske opreme, ki bi imela podporo za te procesorje.
Apple se je tega rešil na dva diskretna načina. Prvi je bil močno razvojno zaledje aplikacij, v originalu pisanih za okolje iOS (tako za telefone kot tablice), torej aplikacij, ki so jih programerji dokaj enostavno prilagodili novemu MacOS, in seveda na drugi strani volja programerjev za ta korak. Drugi način prilagoditve pa je bila enostavno dovolj visoka stopnja strojne zmogljivosti, da so lahko nepodprte programe poganjali prek emulacije s še vedno dovolj dobro ravnijo zmogljivosti.
Microsoft je ravno v teh dneh začel oglaševati novo emulacijo, imenovano Prism, ki naj bi ponudila podobno zmogljivost kot Applova Rosetta. Novost prihaja v novi nadgradnji za Windows 11, 24H2, kar bo povezano tudi z novostmi na področju umetne inteligence.
Umetna inteligenca je seveda v polnem razmahu in tu je Microsoft eno vodilnih podjetij, če ne celo na samem čelu. Pri prenosnikih se to kaže v prihodu vezij, namenjenih hitrejšem delovanju orodij umetne inteligence. To sicer ni domena proizvajalcev prenosnikov, temveč proizvajalcev procesorjev, torej Intela in AMD, a letos pričakujemo oglaševalski naval na tem področju.
Tu bi omenili, da so pri Microsoftu že napovedali val računalnikov, imenovanih Copilot Plus. Glavna lastnost bodo namenski procesorji oziroma vezja za pospeševanje aplikacij z umetno inteligenco (torej tudi vse mogoče inačice Microsoft Copilota), še zanimivejše pa je dejstvo, da bo prvih nekaj takih prenosnikov imelo vgrajene procesorje ARM.
Prvi korak
Za začetek moramo imeti vsaj okvirno idejo o tem, kakšen prenosnik bi si želeli in koliko bi zanj bili pripravljeni odšteti. Pri Monitorju ponavadi določimo nekaj diskretnih razredov, ki se sicer skozi leta tudi rahlo spreminjajo, sovpadajo pa tudi s tem, kar ponuja večino trgovin.
Najbolj klasična razreda sta »vstopni« in »srednji«. Glavno, kar ju definira, je cena. Kje točno je meja, je seveda stvar debate, glede na trenutno stanje na trgu bi črto potegnili nekje pri 600 evrih – torej vse, kar je pod to mejo, je vstopni razred. Srednji pa gre okvirno do nekje 1.000 evrov – lahko tudi še malo čez. V spletnih trgovinah pogosto srečujemo malo drugačno poimenovanje, kjer cenejšim prenosnikom rečejo »vsakdanje« ali »domače«, korak nad njimi pa največkrat »multimedijski«.
Nad tem pa nimamo »visokega« razreda, saj pride tu do razhajanja – kar vidimo tudi v trgovinah. Najbolj groba delitev je na prenosnike, ki se bohotijo z resno strojno zmogljivostjo, in tiste, ki v prvi plan postavijo tanjše linije in manjšo težo. Nato lahko vsakega od teh razdelimo še enkrat. Pri tanjših prenosnikih na ultrabooke, torej res lahke in prenosljive modele, ter na poslovne računalnike, ki so še vedno sorazmerno ugodni za prenašanje, a dodajo nekaj (deset ali sto) gramov zavoljo boljšega nabora vmesnikov, z višjo ceno pa dobimo tudi kako poslovno oziroma varnostno funkcijo več (denimo bralnik prstnih odtisov ali pametnih kartic). Pri zmogljivih računalnikih pa imamo igričarske modele ter namizne delovne postaje.
Pri vsem tem je seveda kar nekaj prekrivanja in prelivanja – prehodi so zvezni. Tako najdemo igričarski prenosnik, ki v resnici ni prav debel in okoren, pa tudi poslovni, ki je izredno tanek, lahko pa to za seboj potegne tudi kako slabost. Zmogljiva delovna postaja se lepo obnese tudi pri igrah, pri hitrosti pa že v vstopnem razredu lahko dobimo več, kot bi pričakovali.
Rabljeno ali obnovljeno?
Zanimiva alternativa, vsaj za nezahtevne uporabnike ali tiste, ki potrebujejo računalnik po čim nižji ceni, so rabljeni ali obnovljeni računalniki. Pri rabljenih težko podamo kako resno priporočilo, saj je vse odvisno od primera do primera, torej od konkretnega prenosnika, njegovega stanja in cene. Ne gre pa pozabiti na rek, če je nekaj predobro, da bi bilo res, najbrž tudi ni res.
Raje bi priporočili nakup obnovljenega računalnika pod pogojem, da dobimo garancijo prodajalca. S stališča strojne opreme moramo preveriti starost, kjer imamo v mislih nakup nekje do štiri leta stare opreme, odvisno tudi od cene in naših zahtev. Edina komponenta, ki doživi resno obrabo, je akumulator, kjer lahko pogosto dobimo povsem novega ali pa se sprijaznimo z dejstvom, da imamo bolj namizni računalnik kot pa zares prenosnega.
Vstopni razred
Ta razred je po našem mnenju v zadnjih letih doživel največji napredek, vsaj kar se tiče razmerja med ponujenim in ceno. Tu najdemo prenosnike s plastičnimi ohišji, ki pa so kljub temu občutno boljša in kompaktnejša, kot smo bili nekoč vajeni. Tako je v splošnem manj zvijanja in škripanja kot nekoč, hkrati so robovi okoli zaslonov manjši, prenosniki pa lažji in manj debeli.
Velikost zaslona je še vedno najbolj klasičnih 15,6 palca, ločljivost pa je bolj ali manj povsod FullHD, torej 1.920 × 1.080 pik. Kar bi tu omenili, je velik preskok pri kakovosti med cenejšimi matrikami TN in boljšimi matrikami VA (teh je sicer razmeroma malo, vsaj pri prenosnikih) ter IPS. Vsekakor priporočamo nakup prenosnika z matriko IPS pred matriko TN, saj bodo pri tem vidni koti res občutno boljši, prav tako tudi barve. Tega podatka sicer velikokrat na spletnih trgovinah ne zasledimo, a se izplača kakšen klik več in preveriti podatke na strani proizvajalca.
Na teh prenosnikih je nabor vmesnikov razmeroma omejen – bolj, kot je bil nekoč. Tako so večinoma na voljo le dva vmesnika USB-A in en USB-C, zraven pa izhod HDMI. Tu in tam še zasledimo kak omrežni vmesnik in morda bralnik pomnilniških kartic. Optične enote pa že nekaj let nismo srečali.
Poslovni prenosniki so velikokrat v položaju, kjer jih ne izbirajo njihovi končni uporabniki, ampak podjetje.
S strojnega stališča bomo danes že kar težko našli nov računalnik, za katerega bi lahko rekli, da je res počasen. Pri procesorjih se sicer najdejo prenosniki z Intelovimi Celeroni, ki bi jih raje preskočili, a govorimo o modelih, ki so pod 300 evri. Pa še tam mislimo, da bi zelo nezahteven uporabnik, tak, ki ima pred seboj le en program ali le eno stran v brskalniku, zmogel tudi s tem. Večinoma najdemo v teh prenosnikih procesorja razreda Intel Core i3 ali i5 ter AMD Ryzen serije 3 ali 5 – v zgornjih delih razreda se pojavi tudi Ryzen 7.
Mimogrede, Intel je ravno upokojil poimenovanje Core i, novi procesorji so bodisi Intel Core bodisi Intel Core Ultra. Še vedno ostajajo tudi številke in črkovne oznake (torej Core Ultra 5 125 H). Številke kažejo na enak zmogljivostni razred kot prej, torej Core Ultra 5 je primerljiv s prejšnjimi Core i5. Ker večina prenosnikov, ki so danes naprodaj, še nima teh novih procesorjev, se bomo v tem članku držali prejšnjih oznak.
Tudi vstopni prenosniki so danes dovolj zmogljivi in hitri. Tako za domačo kot za osnovno pisarniško rabo. Sicer so ohišja razmeroma dolgočasna in plastična, a tudi tu je kakovost izdelave boljša, kot je bila nekoč.
Tudi pri pomnilnikih so koraki naprej. 8 GB je osnova, pod katero ne smemo. Če se le da, bi priporočili prehod k 16 GB, kar je tudi v tem razredu že kar dosegljivo. Opazili smo tudi vmesne modele z 12 GB, kar je tudi povsem sprejemljivo. Pri pomnilniku menimo, da se zahteve večine uporabnikov ustavijo pri 16 GB. Pri navadni rabi gre pogosto največji delež za brskalnik, sploh če imamo mnogo odprtih zavihkov, a vsi moderni brskalniki znajo že nekaj časa neaktivne zavihke »zamrzniti« in s tem sprostiti pomnilnik.
Več pomnilnika koristi pri programih za ustvarjanje vsebin (obdelava videa, grafike) ali pri poganjanju virtualnih naprav, kar pa je domena dražjih računalnikov. Zanimivo, da tudi novejše igre niso več preveč požrešne, kar se tiče osrednjega pomnilnika – tudi tam je 16 GB ponavadi povsem dovolj, obstajajo pa seveda tudi izjeme.
Pri pogonih se danes ukvarjamo samo še z vprašanjem, kako velik naj bo SSD. Minimum je 256 GB, kar je za navadno domačo (tudi domačo pisarniško) rabo dovolj. Če hranimo večpredstavnostne datoteke (fotografije, video) ali igramo igre, pa bo to premalo. V tem razredu smo sicer običajno omejeni na 512 GB, tu in tam srečamo tudi 1 TB. Menimo, da je boljša taktika investirati v zunanji pogon ali še raje omrežno hrambo, za pomembnejše datoteke pa tudi oblačno hrambo (za varnostno kopiranje).
Trend, ki je v tem razredu že od nekdaj prisoten, je prodaja računalnikov brez operacijskega sistema. Nimamo nič proti temu, tudi med našimi avtorji se najde kar nekaj navdušencev nad Linuxom, ki (smo) zadovoljni, da lahko dobimo prenosnik in pri tem privarčujemo tistih 100 evrov, kolikor je okvirna cena licence za Windows, ali pa smo jo pripravljeni kupiti naknadno. V tem primeru jo lahko ponavadi tudi prenašamo naprej (torej jo prenesemo na novi računalnik). A nakup takega prenosnika svetujemo le tistim, ki vedo, kateri operacijski sistem bodo poganjali na računalniku in kako bodo do njega prišli (ter ga namestili). Večini priporočamo raje nakup prenosnika, ki ima operacijski sistem že nameščen.
Srednji razred
V srednjem razredu se že začne pojavljati kar nekaj računalnikov, ki bi jih raje uvrstili v katerega izmed ostalih razredov, opisanih v uvodu. Tu torej najdemo že tudi gaming računalnike (ki večinoma ne zaslužijo tega naziva), lažje in tanjše modele, mogoče tudi preklopne z vrtljivimi tečaji zaslona, ki lahko delujejo kot tablice.
Različni uporabniki bodo opazili različne korake naprej. Začnejo so že pri ohišjih – pogosteje je v uporabi bolj premijski material, predvsem aluminij in njegove zlitine. Pogovarjamo se lahko še o namenskem oblikovanju, ki prinese omembe vredne poteze – sploh v navezi s prej omenjenim aluminijem. Kakovost je načelno še malenkost boljša, čeprav tu ni strogega pravila, zato je še vedno bolj odvisna od modela do modela kot pa od cene. Vsekakor pa se nabor velikosti prenosnikov, s tem pa seveda tudi diagonal zaslonov, v tem razredu že razširi na polno bero.
Pri najbolj klasični velikosti opažamo, da je zadnjih nekaj let pojavlja vse več prenosnikov, ki so od 15,6-palčnih zaslonov prešli k 16-palčnim. Pri tem imajo tudi bolj kvadratno razmerje stranic. Namesto 16 : 9, ki je vladalo kako desetletje, smo prešli na malo višje razmerje 16 : 10. Zgoraj omenjeno ločljivosti 1.920 × 1.080 pik je nadomestilo 1.920 × 1.200. Na papirju morda majhna razlika, ki pa je v praksi res koristna. Menimo, da bodo prej ko slej vsi šli v to smer – torej tudi današnji vstopni prenosniki.
Ko smo že pri zaslonih – tu upamo, da se ne pojavi več nič drugega kot matrika IPS. Tudi sami že dolgo nismo zasledili ničesar drugega. Po malem pa se uveljavlja novost, ki jo močno pozdravljamo – zasloni OLED. V tem razredu so sicer še redkost in smo jih doslej srečali le pri prenosnikih Asusa, a vsekakor se veselimo tega napredka. Marsikateri uporabnik sicer ne opazi razlike, a ponujajo zasloni OLED boljše kontraste, res črne črnine in zelo žive barve. Hkrati je lahko pri njih poraba energije manjša (sploh ob uporabi temnih grafičnih nastavitev, torej Dark mode).
Po strojni plati so ti prenosniki včasih praktično enakovredni cenejšim, v tem primeru so izboljšave pač na ohišju in pri zaslonu. Tu gre za procesorje od Intelovega Core i5 in AMD Ryzen 5 naprej, zelo pogosti so Core i7 in Ryzen 7. V tem cenovnem razredu je še kar nekaj modelov z 8 GB pomnilnika, a bi glede na ceno res priporočili 16 GB. Podobno pri pogonu – vsaj 512 GB, če ne kaj več.
Seveda so tu odstopanja glede na ostale lastnosti. Ultratanki prenosniki z aluminijastimi ohišji v teh cenovnih okvirih večinoma uporabljajo strojno opremo s spodnjega roba – torej Core i5, 8 GB pomnilnika in pogon, velik 256 GB. Podobno je pri igričarskih prenosnikih, ki sodijo v ta cenovni spekter – tu moramo pustiti del računice za grafično kartico, zato spet privarčujejo pri ostalih komponentah.
V splošnem opažamo, da je v tem razredu, sploh tam proti 1.000 evrom, vse manj povsem klasičnih prenosnikov. Enostavno dobimo vse, kar bi za klasično domačo uporabo lahko potrebovali, že pod to mejo, zato se tu odločamo že za katero od ostalih kategorij.
Ultratanki
Menimo, da bo po vstopnih prenosnikih to najpopularnejša kategorija med večino uporabnikov. Še največji kamen spotike bi znala biti velikost zaslona, saj imajo ti tanki in lahki modeli načelno tudi manjše zaslone. Še najbolj razširjeni velikosti sta 13,3 palca in 14 palcev. Seveda je priklop na zunanji zaslon, ko sedimo za pisalno mizo, odlična rešitev, saj imamo še vedno prenosnik, ki ga brez težav prenašamo naokoli.
Prenosniki tega razreda imajo običajno aluminijasta ohišja višje kakovosti, več truda gre tudi za oblikovanje. Smernice so začrtali pri Applu pred mnogimi leti, seveda imajo tudi ostali proizvajalci spoštovanja vredne oblikovalske podvige.
Težko zapišemo, da gre strojno za kakšne določene okvire. Najdemo tako modele s strojno opremo višjega zmogljivostnega razreda (denimo Intel Core i7 ali celo i9) kot tudi cenejši (in, kar je tu pomembnejše, energijsko varčnejši) Core i5. Moramo poudariti, čeprav so v teh prenosnikih procesorji, ki so vsaj na papirju povsem enako zmogljivi kot tisti iz drugih razredov, pa to ne drži.
Razlog so hladilne rešitve (pa tudi napajanje), saj tanka ohišja težje odvajajo količino toplote, ki jo lahko proizvedejo ti zmogljivi procesorji. Tako bo i7, vgrajen v enega izmed teh tankih prenosnikov, manj zmogljiv kot enak i7, ki mu za odvajanje toplote pomaga zmogljiv hladilni sistem igričarskega prenosnika. Proizvajalec (torej HP, Lenovo, Asus …) lahko po lastni želji in potrebi določi parametre delovanja procesorja. Pri preizkusih zmogljivosti se pogosto pokaže, da do teh omejitev pride po malo daljši bremenitvi. Sprva je torej zelo hiter, čez nekaj časa (torej ko pride do zasičenja hladilnih kapacitet) pa opazimo upočasnitve. Da bo jasno – tega med navadnim delom večinoma ne bomo opazili, denimo ob pretvorbah videodatotek pa bomo morali prilagoditi pričakovanja.
Pri pomnilniku je privzeta vrednost 16 GB, tu in tam pa tudi več (torej 32 GB). Tudi pri pogonih je podobno – načelno računamo na velikost 512 GB, pogosto najdemo modele z 1 TB. Spet gre za vprašanje, kaj nameravamo s prenosnikom početi, koliko smo se pripravljeni zanašati na zunanje hrambe (oblačne ali lokalne).
Ti prenosniki so že od nekdaj omejeni z vmesniki, je pa stanje zadnjih let boljše kot v preteklosti. Razlog je vse večja razširjenost vmesnika USB-C, ki ima občutno večji nabor uporabnosti kot starejši vmesniki. Zaradi solidne podatkovne širine lahko brez težav na en tak vmesnik priključimo manjši adapter, ki na mah doda klasični omrežni vmesnik, HDMI, več vmesnikov USB (tako USB-C kot USB-A), po možnosti pa še bralnik pomnilniških kartic. Tako bodo dva vmesnika USB-C in vsaj en USB-A za večino uporabnikov že dovolj.
Poslovni
Pri poslovnih prenosnikih gre večinoma za nadgradnjo ultratankih, torej vse, kar smo zapisali zgoraj, velja tudi tu, le da je vsega malo več. Velikosti zaslonov so še za kak palec večje (torej je več 15- in 16-palčnih modelov), teža in velikost ohišij sta tudi pri manjših zaslonih malenkost večji.
Kakovost je tu načelno še boljša, lično oblikovanje ima manjšo vlogo, kot je trpežnost izdelave – uporabniki teh prenosnikov bodo njihovo nedelovanje oziroma odpoved razumeli v obliki izgubljenih poslovnih priložnosti. Ohišja so tako trpežnejša, hkrati malenkost debelejša in težja, akumulatorji pa nekoliko zmogljivejši kot pri ultratankih modelih.
Po našem mnenju je minimalna zahteva za prenosnik, namenjen igram, grafična kartica razreda Nvidijine RTX 4060.
Strojna oprema ne prinaša posebnosti, so pa dodane različne varnostne in druge poslovne funkcije – denimo bralniki prstnih odtisov in podobno. V prihodnje pričakujemo večjo uporabo procesorjev z integriranimi vezij za poganjanje umetnointeligenčnih aplikacij; to so prihajajoči Intel Core Ultra in karkoli bo na tem področju predstavil AMD.
Poslovni prenosniki so sicer velikokrat v položaju, kjer jih niti ne izbirajo njihovi končni uporabniki. Izbira je pogosto stvar širše pogodbe z enim izmed proizvajalcev ali partnerjev. Tu igrajo velike vloge tudi netehnična vprašanja, denimo garancije in dolgoročna podpora.
Igričarski in delovne postaje
Igričarski prenosniki in delovne postaje so po naravi zelo podobni, zato jih lahko kar združimo. Kar nekaj prenosnikov zgoraj opisanega srednjega razreda se označuje za »igričarske«, a to le na podlagi dejstva, da imajo diskretno grafično kartico – četudi je ta v resnici premalo zmogljiva za večino igričarskih zahtev in le manjši korak nad rešitvami, vgrajenimi v zmogljivejše procesorje.
Po našem mnenju je minimalna zahteva za prenosnik, namenjen igram, grafična kartica razreda Nvidijine RTX 4060 (ali predhodnice, torej RTX 3060). Tu bomo pri najzahtevnejših igrah sicer srečali posamezne omejitve, a je po našem mnenju z grafičnega stališča to higienski minimum. Hkrati menimo, da ponujajo te kartice solidno razmerje med ceno in zmogljivostjo, a se to razmerje z večanjem zmogljivosti žal podira (torej pri RTX 4080, 4090 …). To postavi cenovno mejo za igričarske prenosnike pri približno 1.300 evrih.
Pri grafičnih karticah, vgrajenih v prenosnike, je Nvidia še vedno praktično brez konkurence. AMD je sicer naredil kar nekaj korakov na tem področju, a prenosnikov z njihovimi diskretnimi grafičnimi karticami v naših spletnih trgovinah praktično ne najdemo.
Izbira procesorja je tu v drugem planu, za grafično kartico. Najprej se odločimo, kakšen zmogljivostni razred želimo, temu prilagodimo izbiro grafične kartice, sledi pa procesor. Tu je še vprašanje iger, ki jih nameravamo igrati – večina je sicer bolj vezanih na grafično kartico, nekatere (denimo strategije) pa znajo biti breme predvsem za procesor. Privzeta izbira je po navadi Intelov i7 ali AMD Ryzen 7, od tu pa lahko naredimo korak navzgor ali navzdol.
Igričarski prenosniki se hvalijo predvsem z zmogljivimi grafičnimi karticami, izpostaviti velja zaslone z visokimi osveževalnimi frekvencami. Še vedno pa je izredno priljubljena barvna osvetlitev RGB.
Pomnilnika naj ne bo manj kot 16 GB, za pogon pa priporočamo vsaj 1 TB. Današnje igre so namreč res prostorsko zahtevne, sploh če dodamo še kup »DLC«. Teoretično lahko igre sicer igramo neposredno iz zunanjih pogonov, saj dobimo z vmesnikom USB 3.2 že dovolj dobre hitrosti, zunanji pogoni SSD pa so tudi že kar razširjeni. Praktično pa se bomo morali ukvarjati s spreminjajočimi se črkami pogonov, kar bo pri uporabi, denimo, Steama kar nadležno (saj bodo igre izginjale iz knjižnice).
Zasloni teh prenosnikov so po naših izkušnjah kar solidni. Vsekakor priporočamo zaslon s solidno hitrostjo osveževanja – vsaj 144 Hz. Zelo koristna je tudi tehnologija Gsync. Ta hitrost osveževanja zaslona prilagodi številu sličic na sekundo, ki jih dostavlja grafična kartica. S tem se izognemo učinku trganja zaslona in res izkoristimo zmogljivost grafične kartice.
Vmesnik USB-C je dovolj hiter, da se lahko z razmeroma poceni adapterjem spremeni v širok nabor drugih vmesnikov. Ti adapterji so že močno izpodrinili klasične priklopne postaje.
Delovne postaje so po karakteristikah zelo podobne igričarskim prenosnikom. Debela ohišja, oblikovana predvsem za učinkovito odvajanje toplote, razmeroma veliki zasloni, od 15,6 palca ali 16 palcev navzgor. Strojna oprema je podobno zmogljiva, je pa večji poudarek na večji količini pomnilnika (64 ali več GB) ter na večji zanesljivosti delovanja. Tu mislimo na grafične kartice, ki so dražje od igričarskih, a naj bi bile (vsaj tako pravijo proizvajalci) zanesljivejše.
Kaj torej kupiti?
Včasih smo pri Monitorju delali večje preizkuse, kjer smo nabrali po več deset prenosnikov in jih primerjali med seboj. Danes tega iz več razlogov ne počnemo več. Že s praktičnega vidila je nemogoče na preizkus dobiti resen nabor različnih modelov, saj tudi naše trgovine ne vzdržujejo takih zalog, kot so jih nekoč.
Tudi razlike med proizvajalci in modeli so manjše in manj otipljive, kot so bile nekoč. Strojna oprema in s tem hitrost sta praktično identični med celim spektrom modelov. Tudi pri kakovosti so razlike odvisne bolj ali manj od cenovnega razreda – zares slabih prenosnikov, tako z vidika zmogljivosti kot fizične kakovosti, pa že nekaj časa ni več.
Raje zato pripravimo tako splošen pregled stanja, kjer ne pokažemo na konkretni model, češ, ta je najboljši, ampak gremo čez posamezne razrede in opozorimo na neko osnovno sestavo in morebitna odstopanja. Pod črto pa lahko rečemo, da smo s stanjem današnjega trga prenosnikov izredno zadovoljni. Danes dobimo res veliko zmogljivosti in kakovosti po zelo razumnih cenah.