Sublimacijski foto tiskalniki
Digitalna fotografija je končno dobila krila, o tem verjetno ni treba nikogar več prepričevati. Večina uporabnikov, ki danes kupuje fotoaparat, bo verjetno kupila digitalnega, izjema so morda le še zahtevni domači uporabniki, ki si milijona za profesionalen digitalni fotoaparat z izmenljivimi objektivi ne more privoščiti. Digitalni fotoaparati so še vedno razmeroma dragi, vendar imajo pred analognimi nič koliko prednosti - uporaba je zastonj (nič filmov), fotografije lahko sproti pregledujemo, lahko jih tudi brišemo, lahko jih pretočimo v računalnik, si tam ustvarimo (tudi spletni) album, ne nazadnje jih lahko čisto običajno razvijamo.
Neformalni pogovori z nekaterimi foto studii, ki so še do nedavna dobro živeli od razvijanja klasičnih fotografij, potem pa močno investirali v nakup strojev, ki omogočajo tudi razvijanje digitalnih fotografij, kažejo, da ljudje svoje fotografije vedno manj dejansko razvijajo. Kot kaže, je uporabnikom v veliki večini fotografije dovolj imeti v računalniku, za razvijanje se odločajo le redko, vse večkrat pa se odločijo za vmesno rešitev - tiskanje na domačem računalniku. Največkrat na brizgalnem tiskalniku, ker je to danes najbolj razširjen tip tiskalnika za rabo doma in ker lahko z njimi dosežemo že zavidljivo kakovost odtisa. Pa vendar ta rešitev ni najboljša, na voljo pa je še nekaj alternativnih tipov domačega tiskanja fotografij.
"Pravo" razvijanje in brizganje
Najprej se spomnimo, kako pravzaprav deluje tisto "pravo" razvijanje, ki se v svojih osnovah ni spremenilo že skoraj 200 let (prvo "fotografijo" so posneli leta 1822). Za izdelavo fotografije na ta način ne potrebujemo nobenih barvil, kaj šele tiskalnikov - potrebujemo le ustrezno kemično obdelan papir (in/ali film) in dodatne tekoče kemikalije. Na papir je nanesena plast občutljivih delcev (srebrovih halidov), ki reagirajo na svetlobo in ob dodatku kemikalij spremenijo barvo ter s tem dejansko "naredijo" fotografijo. Zelo poenostavljeno povedano, saj postopek zahteva podobne opravke še prej z negativnim filmom (izjema so Polaroidovi fotoaparati) itd. Skratka, "pravo" razvijanje ni nekaj, kar bi povprečen uporabnik sam počel doma. To pomeni, da se moramo za razvijanje potruditi do foto studia (no, digitalne fotografije lahko v zadnjem času pošljemo tudi po internetu), jih tam pustiti na milost in nemilost operaterju (adijo, zasebnost), počakati vsaj eno uro (raje več) in jih osebno priti iskat (ali čakati na dostavo še kak dan ali dva). Če bi imeli slučajno željo po selektivnem razvijanju le določenih fotografij, je postopek še nekoliko daljši, saj moramo najprej pregledati vse fotografije na filmu in označiti, katere želimo. Skratka, zamudno in nerodno. Res pa je, da je kakovost tako izdelanih fotografij še vedno ideal, h kateremu stremijo vsi postopki tiskanja fotografij. Enako velja tudi za ceno - razvijanje fotografije 10 × 15 cm stane od 50 tolarjev naprej, tiskanje pa se tej vrednosti le počasi približuje.
Omenili smo že tiskanje z brizgalnimi tiskalniki, ki je danes gotovo najbolj priljubljen način tiskanja fotografij v domačem okolju. Predvsem zato, ker so sami tiskalniki te vrste zelo razširjeni (zaradi njihove univerzalnost in uporabnosti tako za poslovne kot domače namene). Kakovost današnjih modelov je danes tolikšna, da lahko računamo na že zelo dobre izdelke tudi z nekaterimi najcenejšimi tiskalniki. Posamezne pike so večinoma že tako majhne, da jih prosto oko ne opazi več, to pa pomeni, da so tudi prelivi in obrazni odtenki dovolj mehki in primerljivi s tistimi na "pravi" fotografiji. Poleg tega so posamezne pike že nekaj časa lahko različno velike, po potrebi pa lahko na eno samo mesto tiskalnik "izstreli" tudi po več različnih barvnih pik. Za manj zahtevne uporabnike bodo dovolj dobre tudi fotografije, ki jih bo natisnil navaden, štiribarvni tiskalnik, šestbarvni modeli pa dejansko izdelujejo fotografije, ki so kakovostno popolnoma primerljive tistim, ki so razvite na klasični način.
Težava brizgalnih tiskalnikov je v ceni njihovega odtisa. Med našim rednim preizkušanjem smo različnim foto tiskalnikom namerili, da za fotografijo 10 × 15 cm porabijo za 74-138 tolarjev samega barvila. Glede na to, da je za tisk nujno potreben tudi poseben svetleč papir, je skupna cena še precej višja. Cene papirja 10 × 15 cm so namreč od 100 do 200 tolarjev (res je, da lahko z nakupom neoriginalnih papirjev precej privarčujemo, toda izdelek ne bo več nujno tako dober, kot bi bil sicer), to pa pomeni, da je lahko skupni strošek za eno samo fotografijo celo 340 tolarjev! Težava brizganih fotografij je tudi trajnost odtisa in o tem smo v Monitorju že obširno pisali. Če na kratko povzamemo: glede na neodvisne raziskave se lahko le s Hewlett-Packardovimi tiskalniki nadejamo trajnosti, ki je enaka (20 let) ali celo veliko boljša (80 let) od tiste, ki jo dosegajo navadne fotografije. Tiskalniki drugih izdelovalcev dosegajo precej manjše vrednosti, oziroma če že enake ali večje, to le, če je fotografija pokrita s stekleno ploščo in s tem zaščitena pred vplivom nečistoč v ozračju. V praksi se lahko zgodi (to smo pokazali v enem izmed člankov), da lahko v začetku zelo lepa in dobra fotografija zbledi v enem samem letu. Če je seveda nimamo shranjene pod steklom ali vsaj v plastičnem albumu.
Sublimacijsko tiskanje
Pri omembi tiskanja fotografij resda bolj ali manj vsi pomislimo na brizgalnike, vendar se v zadnjem času uspešno prebuja tehnologija sublimacijskega tiska (uradna oznaka je D2T2 oz. Dye difusion termal transfer). Tehnologija sama ni nova, saj smo o teh tiskalnikih v Monitorju pisali že pred desetimi leti. Res pa je, da so jo takrat uporabljali vrhunski tiskalniki, ki so bili namenjeni tiskanju poskusnih odtisov (t. i. match print). Tiskalniki, ki so stali nekaj tisoč dolarjev, njihov odtis pa je bil silno drag, a barvno takrat najpravilnejši. Že dolgo to tehnologijo uporabljajo tudi tiskalniki, ki jih imajo nameščene v zabaviščnih parkih, kjer obiskovalce fotografirajo v stresnih situacijah, ob izhodu pa jim na zahtevo hitro natisnejo fotografijo, ki si jo lahko prej ogledajo na zaslonu. No, v zadnjem času je s to tehnologijo na trgu že kar nekaj tiskalnikov, ki so namenjeni uporabi doma, konkretno tiskanju izključno fotografij do velikosti 10 × 15 cm. In prav te smo se odločili preizkusiti.
Barvilo je pri sublimacijskih tiskalnikih v obliki kasete s prozorno oz. obarvano folijo.
Kako deluje
Kako sublimacijsko tiskanje sploh deluje? Namesto da bi tiskalnik imel in uporabljal tekoča barvila, ki bi jih v obliki kapljic brizgal na papir, je barvilo naneseno na posebno prozorno folijo. Po vrsti so v folijo sestavljeni rumen del, svetlo moder del, vijoličast del in prozoren del, ki rabi za zaščito. In tako v istem vrstnem redu naprej. Tiskanje poteka tako, da posebna glava segreva barvilo na foliji in to izpari (oz., bolje, sublimira, kot se reče neposrednemu prehodu iz trdega v plinasto stanje) in se na papirju spet strdi. Različne temperature glave povzročijo sublimacijo različnih količin barve in s tem ustvarjajo odtenke. Današnji tiskalniki zmorejo do 256 odtenkov posamezne osnovne barve. Po tem, ko je nanesena ena od barv, se papir potegne nazaj v tiskalnik in proces se ponovi še za drugo, tretjo in nazadnje za četrto. Kot rečeno, ta je prozorna in ščiti izdelek. "Prozorno barvo" znajo nekateri tiskalniki še dodatno izkoristiti. Z njo natisnejo (če v gonilniku tako izberemo) različne vzorce, ki fotografiji dodajo nekakšen vodni žig, ali pa (če je vzorec zelo droben) ustvarijo nekakšen mat oz. nesvetleč vtis.
Alternativa
Brizganje in sublimacija nista edina načina tiskanja, s katerima si lahko doma natisnemo fotografije, ki so po kakovosti primerljive s tistimi "pravimi". Alternativa je tehnologija Thermo Autochrome, ki jo je razvilo podjetje Fuji.
Tehnologija ne zahteva nikakršnih barvil ali trakov z barvili, saj je vse potrebno že v papirju. V papir so namreč vgrajene barvilne plasti, ki so, vsaka posebej, občutljive za različne temperature. Ko gre toplotna glava prvič prek papirja, segreva posamezne "pike" z določeno temperaturo in tako prikaže prvo barvo, ko gre drugič, uporabi drugo temperaturo in prikaže še drugo barvo, nato pa postopek ponovi še za tretjo. Postopek je za uporabnika preprost, saj mora od potrošnega materiala skrbeti le za papir, vendar so končni izdelki nekoliko preveč občutljivi za temperaturo. Če jih pustimo na vročem soncu, kaj hitro spremenijo barvo.
Fuji "domače" tiskalnike s tako tehnologijo prodaja že kar nekaj časa. Najnovejši model ima oznako CX 550 in bo v Sloveniji na voljo v kratkem. Brž ko bo mogoče, ga bomo tudi preizkusili.
Sublimacijski tiskalniki imajo za današnji čas, ko smo vajeni bombardiranja z vrednostmi, kot so 2400, 4800 in celo 5760, zelo nizko ločljivost - le 300 ali v najboljšem primeru 403 pike na palec. Zakaj ravno 403? Verjetno zato, ker ima grelna glava 1612 elementov (širina tiskanja pa je 4 palce oz. 10 cm). Pa vendar se ta majhna vrednost pri natisnjenih fotografijah ne pozna. Posamezne "pike" namreč niso diskretne in razločljive kot pri brizgalnikih. Pri prehodu iz plinastega v trdno stanje se "pike" očitno tako lepo "uležejo" in premešajo, da jih pravzaprav sploh ni videti. Vseeno pa smo med preizkusom ugotovili, da so izdelki Sonyjevega tiskalnika, ki ima ločljivost 403 pike na palec, opazno bolj natančni od tistih, natisnjenih z ločljivostjo 300 pik na palec. To je vidno predvsem pri mehkih prelivih (npr. nebo). Vidno je tudi pri umetno ustvarjenih "fotografijah", ki vsebujejo barvne prelive osnovnih in sestavljenih barv (hitro si jo lahko sestavimo v kakšnem vektorskem programu, npr. CorelDRAWu). Prelivi, ki jih izdelajo sublimacijski tiskalniki, so, če jih primerjamo s tistimi, ki jih izdelajo tudi najcenejši brizgalniki, vsi po vrsti zelo slabi. Sunkoviti in "rebrasti", predvsem v svetlih tonih velikokrat tudi napačni. Pa vendar so sublimacijski tiskalniki z višjo ločljivosti nekoliko manj slabi... Ker pa v naravi takih umetnih prelivov ni, nas pri kakovosti fotografij ta podatek tako ali tako ne bo zanimal.
No, bolj kot nizka ločljivost včasih moti to, da sublimacijski tiskalniki (vsaj ti, ki smo jih preizkusili mi) nimajo ločene črne barve, temveč slednjo naredijo tako, da nanesejo vse tri osnovne barve. Pri diskretnih črnih elementih (ki pa so na fotografijah res zelo redki) je namreč večinoma lepo videti, kako ob robovih barva "cveti". Natančnost nalaganja barv ima namreč svoje meje in včasih katera od barv za (morda) desetinko milimetra zgreši in s tem črn rob spremeni v (npr.) zelenkastega. Če si umetno sestavite "fotografijo" z veliko črnimi vzorci (kot je naša preizkusna vektorska slika v CorelDRAWu), je učinek potenciran do te mere, da je izdelek videti malone neuporaben. In spet - višjeločljivi Sony je tu opazno boljši, vendar še vedno daleč od kakovosti, ki jo zmore tudi najcenejši brizgalnik. No, kot rečeno, fotografije s takimi elementi so redke, zato se tudi s tem ni vredno obremenjevati, zanimivo pa je vendarle.
To, kar nas v resnici zanima, je, da se sublimacijske fotografije v praksi izkažejo za zelo dobre (predvsem v tem, da nikjer ni videti pik, vzorčenj in podobnih čudaštev brizgalnih tiskalnikov), vendar bolehajo za isto boleznijo kot vsi drugi tiskalniki - težavno kalibracijo. Oz. kako doseči, da bo izdelek, ki ga vidimo na zaslonu, natanko tak prešel tudi na papir. Kajti to je odvisno od nastavitev in lastnosti monitorja, od gonilnika od strojne programske opreme tiskalnika in, ne nazadnje, od same tehnologije tiskanja (pri brizgalnikih močno tudi od tipa papirja). S štirimi tiskalniki (in eno podrazličico dveh izmed njih) smo tako na preizkusu tiskali štiri barvno različne fotografije. Ene so bile malo medle, druge preveč živo rožnate, spet tretje pretemne in nekako zamolkle. No, o tem pozneje, ob opisu tiskalnikov.
Prednosti...
Osebni modeli sublimacijskih tiskalnikov bi sčasoma znali postati priljubljeni, saj je njihov razvoj očitno veliko cenejši od razvoja brizgalnikov in ga izdelovalcem ni treba odplačevati skozi potrošni material. Da, domače sublimacijsko tiskanje je, odvisno od modela, razmeroma poceni do zelo poceni. Kaseta z barvilom in svetleč papir je očitno nekaj, kar se da izdelovati poceni in v velikih količinah, pa vendar je zanimivo, da je tiskanje s Sonyjevim in Hitijevim modelom dvakrat dražje od tiskanja s Canonom. Razlog gre po vsej verjetnosti iskati v cenovni agresivnosti - Canon se je odločil, da bo s tiskalnikom poskusil odpreti oziroma še razširiti tržišče domačih foto tiskalnikov, in pričakovati je, da mu bodo počasi sledili tudi drugi izdelovalci in s tem prodajalci.
Tudi zdaj, ko tiskanje na vseh modelih še ni tako zelo poceni, imajo osebni sublimacijski tiskalniki kar nekaj prednosti pred brizgalniki, pa tudi nekaj slabosti. Prva prednost je, da so zelo majhni, saj so namenjeni le tiskanju fotografij in zato enostavno ne potrebujejo biti večji. Torej lepo sedejo na vsako mizo, nekateri modeli pa delujejo celo na akumulator in jih lahko uporabljamo tudi tam, kjer ni električnega napajanja. Še posebej, ker so vsi modeli, ki smo jih preizkusili, namenjeni tudi tiskanju neposredno iz fotoaparata ali pa vsaj sprejmejo pomnilniške kartice le-teh in znajo tiskati z njih. Računalnika torej ne potrebujemo nujno in lahko tiskamo dobesedno kjerkoli (vprašanje pa je, koliko ljudi bo to zares počelo "kjerkoli").
Zaradi same tehnologije je poenostavljeno tudi delo z barvili in papirjem. Potrošni material za male "sublimatorje" namreč vedno kupujemo v paketu, ki obsega kaseto z barvilom in paket papirja. Če kupimo paket s 25 papirji, bo vedno priložena tudi barvilna kaseta za natanko 25 posnetkov (pri različnih tiskalnikih so na voljo tudi količinsko drugačni paketi). To je možno, ker je barvilo pravzaprav prozorna folija, ki je za vsako fotografijo potrebujemo natanko za 4x (za vse štiri prehode) dolžine fotografije (torej 15 cm). Zaradi tega je uporabniku prihranjeno izbiranje med desetimi različnimi tipi papirja, tako v trgovini kot pred tiskanjem v samem gonilniku (večina brizgalnikov še vedno ne prepoznava papirja in ga mora uporabnik izbrati ročno). Zaradi enostavnosti procesa tiskanja so tudi sicer gonilniki za male sublimacijske tiskalnike silno preprosti. Kdor je navajen na množico nastavitev ločljivosti, kakovosti in podrobnosti, kot je npr. dithering (vzorčenje), in servisnih "operacij", kot je kalibracija glav ali čiščenje šob, bo pri sublimacijskih tiskalnikih skorajda razočaran. Ločljivost je vedno enaka, vzorčenja ni, če si res želimo, se lahko pri nekaterih gonilnikih le še poigramo z nastavljanjem barv (v odstotkih posamezne osnovne barve) in morda z vzorcem na prozorni barvi. Skratka, največkrat bomo izbrali samo "Print" in to je to.
In še - sublimacijske fotografije so odporne proti prstnim odtisom, osnovnim mehanskim poškodbam, vodi in seveda nečistočam v zraku in ultravijoličnim žarkom. To jim zagotavlja četrta, prozorna "barva", ki jo tiskalnik nanese za tiskom osnovnih treh barv. Večina izdelovalcev sublimacijskih tiskalnikov zagotavlja, da fotografije ne bodo zbledele najmanj 25 let.
Nekateri modeli so še posebej prirejeni tudi za polprofesionalno rabo - za tiskanje dokumentnih fotografij. Pri nekaterih zna tiskani izdelek sam gonilnik "pomnožiti" in večkrat natisniti v velikosti več dokumentnih fotografij, pri nekaterih modelih pa lahko to počnemo tudi pri neposrednem tiskanju s pomnilniških kartic ali celo iz fotoaparatov (če fotoaparat podpira t. i. ID print).
...in slabosti
V primerjavi z brizgalniki, pri katerih zna večina modelov tiskati popolnoma brez roba, skoraj vsi sublimacijski modeli zaostajajo - brezrobo namreč tiskajo le ob daljši stranici fotografije, medtem ko moramo po krajši stranici na koncu odlomiti odvečni papir (izjema je Olympusov model). Papir je ustrezno naluknjan, tako da je to zelo enostavno), vendar je dejstvo, da odlomljeni rob nikoli ni enako raven kakor strojno obrezan papir, na katerega tiskamo z brizgalniki.
Kot rečeno, je slabost tudi to, da tiskalniki v osnovi nimajo črnega barvila, zato so lahko črne podrobnosti slabo natisnjene ali celo obarvane. Zaradi nenatančnega (ločljivost največ 403 dpi) nalaganja barvil so mehki prelivi včasih napačne barve.
Občasno pri tisku nastanejo tudi napake, na katere uporabnik nima vpliva. Napake niso pogoste, vendar smo med našim preizkušanjem (vsega skupaj smo natisnili več kot 100 fotografij) naleteli na približno pet primerov, od katerih je bil le eden drastičen. Konkretno, verjetno zaradi napake na barvilni foliji se je na končnem izdelku pokazala dolga oranžna proga, ki je na predlogi seveda ni bilo.
Slabost takih osebnih sublimacijskih tiskalnikov je seveda tudi njihova omejenost - namenjeni so le tiskanju fotografij, medtem ko lahko z brizgalniki tiskamo marsikaj. Toda to je pač dejstvo, ki smo ga sprejeli že ob nakupu tiskalnika.
Zlati Monitor
Izbira malih sublimacijskih tiskalnikov je že kar spodobna, tako da odločitev, kateri med njimi je najboljši, ni več trivialna. Vsak izmed modelov, ki smo jih preizkusili, ima namreč dobre in slabe lastnosti.
Po premisleku smo se odločili, da je pri tiskalniku za fotografije najpomembnejše, kako dobro so fotografije natisnjene. In tu ni dvoma - zlati Monitor podeljujemo tiskalniku Sony DPP-EX5. Resda ni najbolj poceni, ker zmore tudi zmogljivo tiskanje s pomnilniških kartic Memory stick (želeli bi si tudi samostojni model, brez teh dodatkov), pa tudi cena odtisa je visoka, toda fotografije so odlične.
Za tistega, ki se mu zdi cena pomembnejša od kakovosti, pa prav tako ni nobenega dvoma - najcenejši tiskalnik je Canon CP-220, ki ima za povrh tudi daleč najcenejši odtis. Kakovost odtisa resda nekoliko zaostaja, toda manj zahtevnim bo zadostovala.
Ponudba na slovenskem trgu
Majhnih sublimacijskih tiskalnikov tudi na svetovni ravni ni ravno veliko, tako da ne preseneča, da smo na preizkus dobili le šest modelov štirih podjetij.
Canon CP-220 in CP-330
Canonova modela sta daleč najmanjša tiskalnika, kar smo jih preizkusili. Komajda sta kaj večja od same barvilne kasete, res pa je, da ju ob tiskanju podaljša kaseta za papir na sprednji strani. Razlika med modeloma je minimalna - močnejšemu, CP-330, je priložen akumulator, s katerim lahko brez napajanja natisnemo približno 36 fotografij, vgrajen ima infrardeči sprejemnik, s katerim lahko tiskamo iz zmogljivejših mobilnih telefonov (in seveda prenosnih računalnikov), kot zanimivost pa ima vgrajeno še lučko, ki ob tiskanju sveti v barvi, ki se trenutno tiska (ob tiskanju rumene barve sveti rumeno, vijolične vijolično itd.). Po vsem drugem sta tiskalnika enaka (če odmislimo ceno!), zato ju je smiselno predstaviti skupaj.
V paketu sta dva podajalnika, običajni, za fotografije 10 × 15 cm, in manjši, za tiskanje na papir velikosti kreditne kartice. V prvega gre tudi papir 10 × 20 cm, ki se ga dobi v paketu s pripadajočo barvno kaseto, lahko pa si omislimo tudi tiskanje na nalepke.
Na tiskalnik lahko tiskamo neposredno iz fotoaparata, saj so podprti vsi Canonovi fotoaparati in vsi novejši fotoaparati, ki podpirajo standard Pictbridge. Če fotoaparat podpira t. i. ID Print, je mogoče tudi neposredno tiskanje fotografij za dokumente. Sicer pa tiskalnik prek USB priklopimo na računalnik (vmesnik IR, ki ga ima CP-330, smo že omenili). Gonilnik je zelo preprost in omogoča le spreminjanje izbire orientacije papirja, velikosti papirja, če ravno želimo, pa si lahko ročno spremenimo vsebnost posameznih barv (rdeče, modre, zelene) oz. svetlost in kontrast. Ločljivost tiskanja je nespremenljiva - 300 pik na palec.
Canon navaja, da tiskalnik natisne fotografijo v približno 85 sekundah. No, za našo preizkusno fotografijo je potreboval minuto in 34 sekund, predvsem zaradi nekaj daljšega sprejemanja podatkov na začetku. Tiskalnik je med tiskanjem izredno tih, pravzaprav najtišji med preizkušenimi modeli.
Za kakovost tiska bi lahko rekli, da je dobra, če ne bi vedeli, da drugi modeli tiskajo precej bolje. Barve so namreč preveč temačne in vlečejo nekoliko na zeleno. Res je, z ročnim igranjem s tremi barvnimi drsniki bi lahko izdelek verjetno izboljšali, toda menimo, da bi moral tiskalnik že "iz škatle" tiskati pravilno. Morda bo koga zmotilo tudi to, da tiskalnik fotografije nekoliko poveča, kar pomeni, da je izdelek ob vsaki strani približno 2-3 mm odrezan.
Vendar pa Canona v nečem vendarle blestita - ceni odtisa. Če uporabljate pakete za 36 fotografij, stane posamezna fotografija natanko in samo 83 tolarjev. To je v primerjavi s konkurenco silno poceni. In ko smo že pri ceni - tudi cena samega tiskalnika, predvsem modela CP-220, je zelo ugodna in precej nižja od konkurenčnih tiskalnikov.
Canon CP-220
Ločljivost: 300 dpi.
Posebnosti: Zelo majhen.
Splet: www.canon-europe.com.
Hitrost tiskanja fotografije: 1:34.
Cena: 41.900 tolarjev.
Cena fotografije: 83 tolarjev.
Prodaja: Avtera, www.avtera.si, (01) 585 34 11.
Za: Hitro in tiho tiskanje, zelo ugodna cena odtisa.
Proti: Fotografije so nekoliko temačne.
Canon CP-330
Ločljivost: 300 dpi.
Posebnosti: Zelo majhen, deluje tudi na akumulator, ima infrardeči sprejemnik.
Splet: www.canon-europe.com.
Hitrost tiskanja fotografije: 1:34.
Cena: 41.900 tolarjev.
Cena fotografije: 83 tolarjev.
Prodaja: Avtera, www.avtera.si, (01) 585 34 11.
Za: Hitro in tiho tiskanje, zelo ugodna cena odtisa. Deluje tudi na akumulator, možno infrardeče tiskanje.
Proti: Fotografije so nekoliko temačne.
HiTi Photo printer 630PS
Podjetje Hi-Touch Imaging Technologies je bilo ustanovljeno šele leta 2001 in se je že na začetku usmerilo zgolj v izdelavo sublimacijskih tiskalnikov. Za razliko od pravzaprav vseh konkurentov podjetje ni japonsko, temveč tajvansko. Za cilj so si zadali izdelovati kakovostne, vendar cenovno ugodne tiskalnike in s tem razširiti trg. Morda jim je to celo uspelo, vendar so zdaj (vsaj nekateri) japonski izdelovalci precej cenejši od njih.
Preizkusili smo njihov model 630PS, ki je po zmogljivostih nekako na sredini ponudbe. Zmore ločljivost 300 pik na palec (model 640PS zmore ločljivost 403 dpi), tiska pa na papir velikosti do 10 × 15 cm (podprto je tudi tiskanje fotografij za osebne dokumente - ID Photo). Škoda, da je papir (vsaj tisti velikosti 10 × 15 cm) nekoliko pretanek, tako da se napisi s kemičnim svinčnikom na zadnji strani lepo vidijo tudi na sprednji. Bolje je torej uporabljati flomaster.
Tiskalnik je zanimive pokončne oblike in ima na sprednji strani reži za kartice Compact Flash in Smartmedia (dokupimo lahko tudi prilagojevalnik za druge formate kartic). Omogoča neposredni tisk z njih (vendar ne tudi prepisovanja fotografij v računalnik), in sicer prek zanimivega ročnega terminalčka z barvnim zaslonom LCD. Zaslon je sicer zelo majhen, vendar omogoča ogled posnetih fotografij in izbiro načina tiskanja (indeks, posamezne fotografije itd). Med preizkušanjem smo imeli nekaj težav, saj tiskalnik med neposrednim tiskanjem ni prepoznal (jih ni prikazal na zaslonu LCD in tudi ne natisnil) nekaterih od datotek JPG, ki smo jih prenesli na preizkusno kartico Compact Flash. Točno zakaj so ga motile, nismo mogli ugotoviti, zatrdimo pa lahko, da so bile vse datoteke narejene z digitalnim fotoaparatom (oz. z različnimi fotoaparati). Sicer pa terminal deluje le, če tiskalnik ni povezan z računalnikom.
Tiskalnik je med delom precej glasen (najglasnejši med vsem preizkušenimi), k čemur še največ pripomore ventilator, ki ga hladi. Žal ventilator hladi tudi še nekaj deset sekund po tistem, ko je fotografija že natisnjena. Tiskanje je počasno, saj smo za fotografijo potrebovali dve minuti in 32 sekund. Kakovost tiska je dobra, vsekakor precej boljša kot pri Canonovih modelih. Barve so dovolj svetle in zasičene, le s fotografijami, ki so premajhne (posnete v premajhni ločljivosti), se ne znajde najbolje in pusti vidne kvadratke, ki so posledica povečevanja slike.
Gonilnik ima poleg osnovnih možnosti (spreminjanje vsebnosti barv, svetlost itd.) na voljo še upravljanje prozorne "barve". Tako se lahko odločimo za droban vzorec in s tem sliko namesto svetlečo naredimo mat (resnici na ljubo je mat učinek precej slabo viden) ali pa se odločimo za grafični vodni žig (ki je tudi slabo viden).
Cena odtisa je 144 tolarjev - to je ceneje, kot bi nas stal tisk z večino brizgalnih tiskalnikov, vendar veliko dražje, kot nas stanejo fotografije, posnete s Canonovima modeloma CP.
Na ceniku slovenskega zastopnika najdemo tudi čistilni komplet (2500 tolarjev), ki ga tiskalnik potrebuje na vsakih približno 100 natisnjenih fotografij. V tem času se namreč v mehanizmu nabere prah, ki povzroča slabšo kakovost tiska, zato ga je treba očistiti (tiskalnik o težavah obvesti sam).
HiTi Photo printer 630PS
Ločljivost: 300 dpi.
Posebnosti: Možno tiskanje s pomnilniških kartic.
Splet: www.hitouchimaging.com.
Hitrost tiskanja fotografije: 2:32.
Cena: 71.712 tolarjev.
Cena fotografije: 144 tolarjev.
Prodaja: Xanthus, www.xanthus.si, (02) 251 77 15.
Za: Barvno dokaj pravilen odtis.
Proti: Glasno in počasno tiskanje. Podprte le kartice Compact Flash in Smartmedia.
Olympus P10
Olympus ima s sublimacijskimi tiskalniki že kar nekajletne izkušnje, vendar je, vsaj doslej, nekako več stavil na model formata A4. No, model P10 omogoča tiskanje na format 10 × 15 cm in je prav zanimive kockaste oblike. Naj omenimo še, da je na voljo tudi "profesionalna" različica P10ID, namenjena fotografom, ki naj bi z njo tiskali dokumentne fotografije (Olympus celo prodaja nekaj različnih kompletov tega tiskalnika s fotoaparati). Razlika med P10ID in P10 je pravzaprav le v barvi ohišja, kajti dokumentne fotografije lahko tiskamo tudi s P10. Le v gonilniku moramo izbrati to možnost.
Tiskalnik je posebnost med vsemi tokrat preizkušenimi modeli, saj tiska popolnoma brezrobo (na vseh štirih straneh papirja). Nič več lomljenja papirja na zgornjem in spodnjem robu! Ko smo že pri papirju, omenimo še to, da je lepo spravljen v samem tiskalniku in med tiskanjem ne gleda ven. Tudi na izhodni strani pride ven samo enkrat - ko je izdelek končan. Enako, kot smo vajeni pri brizgalnih tiskalnikih. Tiskalnik tiska z ločljivostjo 310 pik na palec, poleg na računalnik pa ga lahko priklopimo tudi neposredno na fotoaparat (združljiv s Pictbridge).
P-10 je izredno hiter, veliko hitrejši od drugih preizkušenih modelov. Za tiskanje naše preizkusne fotografije smo potrebovali manj kot minuto oz. natanko 58 sekund (mimogrede, to je sicer še vedno precej počasneje od najhitrejših foto brizgalnikov). Zelo ugodna je tudi cena odtisa - 100 tolarjev na fotografijo. To je sicer več, kot nas stane Canon, vendar veliko manj od Hitija in Sonyja. Mimogrede, še tik pred začetkom preizkusa je bila cena 150 tolarjev, vendar se je znižala takoj, ko je slovenski zastopnik (v našem laboratoriju) videl, da je konkurenca veliko cenejša...
In zdaj h kakovosti odtisa. Rečemo lahko, da je povprečna, vendar nič več kot to. Fotografije so nekoliko temačne, vendar ne toliko kot pri Canonovih modelih, vsekakor pa obrazni toni niso tako lepo poudarjeni kakor pri Sonyjih in Hitijevem modelu. Ločljivost 310 dpi (in natančnost nalaganja barv) je še vedno premajhna, da bi lahko računali na brezhibne črne predmete na fotografijah, zato je včasih videti tudi zelenkasto "cvetenje" le-teh (res pa je, da so taki predmeti na fotografijah redki).
Tiskalniku smo najbolj zamerili gonilnik oz. težave z njim. Kakorkoli smo se ga trudili prelisičiti, je fotografije velikosti 10 × 15 cm tiskal precej povečano. Našo preizkusno "papigo" je (iz Photoshopa 6) npr. odtisnil tako, da je bila na vsaki strani odrezana 1-2 cm! Enako se nam je godilo pri tiskanju iz programa ACDSee 6 in CorelDRAWa (različice 7 in 12). In to tudi po tem, ko smo iz spleta namestili zadnje gonilnike. Skratkam nikakor nam ni uspelo tiskati fotografij v taki velikosti, kot so bile videti na zaslonu...
Olympus P10
Ločljivost: 310 dpi.
Posebnosti: Tiskanje do roba na vseh straneh.
Splet: www.olympus.si.
Hitrost tiskanja fotografije: 0:58.
Cena: 70.800 tolarjev.
Cena fotografije: 100 tolarjev.
Prodaja: Olympus Slovenija, www.olympus.si, (01) 236 33 10.
Za: Izredno hitro tiskanje, ugodna cena odtisa. Tiskanje do roba na vseh štirih stranicah fotografije.
Proti: Fotografije so nekoliko temačne. Težave z gonilnikom, ki fotografije veliko preveč odreže.
Sony DPP-EX5
Sonyjeva modela tiskata z ločljivostjo 403 dpi, kar je tudi v praksi precej bolje od običajnejših 300 dpi.
Sony je v sublimacijskem tiskanju že dolgo "doma", navsezadnje je večina na začetku omenjenih tiskalnikov iz zabaviščnih parkov narejena v njegovih tovarnah. Tako ne čudi, da sta Sonyjeva domača modela, ki smo ju preizkusili, za stopnjo više od preostale konkurence. Žal tudi cenovno.
Model DPP-EX5 je pokončen in po oblikovanju nekoliko spominja na novejše Sonyjeve projektorje. Na zgornji strani ima množico tipk, ki so namenjene upravljanju uporabniškega vmesnika za neposredno tiskanje s pomnilniških kartic (podprte so le Sonyjeve Memory stick, kar je za lastnike fotoaparatov "nesony" blagovnih znamk slabost). Presenetljivo je, da tiskalnik nima nobenega zaslona LCD, tudi sivinskega ne. Kako torej sploh lahko neposredno tiskamo? Sonyjevi izdelki so bili vedno nekakšni posebneži in to velja tudi za ta tiskalnik; na zadnji strani ima namreč video izhod, prek katerega nanj priklopimo televizor - uporabniški vmesnik se prikazuje na njem! To je po eni strani zelo praktično, ker je uporabniški vmesnik zelo pregleden in velik, po drugi strani pa mora biti tiskalnik razmeroma blizu televizorja (pri Sonyju so verjetno želeli povedati, da ta tiskalnik ne sodi v računalniško sobo, temveč v dnevno). In spet - preblizu televizorja spet ne sme biti, sicer nas bo po bolščanju vanj hitro začela boleti glava.
Uporabniški vmesnik za neposreden tisk je nadvse zmogljiv in ga lahko mirno prekrstimo v povprečen program (če ga primerjamo s programi na osebnih računalnikih) za urejanje fotografij. Omogoča namreč pregledovanje fotografij, tiskanje (indeks, posamezne fotografije), popravljanje (vrtenje, zrcaljenje, povečevanje/pomanjševanje), spreminjanje (vsebnost barv, svetlost, kontrast) in celo urejanje fotografij (dopisovanje besedila, risanje in retuširanje) in dodajanje učinkov (zelo zanimiv je učinek, ki fotografijo spremeni, kot da bi bila narisana s čopičem). S fotografijo lahko pred tiskom res naredimo skoraj vse. Žal pa bod(m)o uporabniki, ki smo razvajeni zaradi hitrosti današnjih osebnih računalnikov, ob hitrosti tega tiskalnika hitro ob živce. Vsaka operacija je namreč zelo počasna, veliko časa pa tiskalnik potrebuje za odpiranje in shranjevanje datotek (in začasnih podatkov), in to kljub temu da smo uporabljali hitro kartico Memory stick pro. Samo za primer - shranjevanje popravljene fotografije, ki jo je posnel fotoaparat s tipalom 5 milijonov pik, traja celi dve minuti in 18 sekund! Tudi neposredno tiskanje je počasnejše kot iz računalnika, saj mora tiskalnik pred tiskom najprej pripraviti podatke. Za prej omenjeno fotografijo je to trajalo slabo minuto.
Tiskanje je sicer hitro, približno enako kot pri Canonovih modelih (in veliko počasneje kot zmore Olympusov model P10) - za fotografijo (iz računalnika) potrebuje minuto in 42 sekund. Ločljivost tiskanja je 403 pike na palec, kar je največ med preizkušenimi modeli in reči je treba, da se to pozna. Fotografije so zelo natančne, vgrajeni algoritmi pa se zelo dobro obnesejo tudi pri tiskanju "premajhnih" fotografij (ki so bile posnete s premajhno ločljivostjo). Fotografija neba na taki fotografiji, ki se je pri drugih modelih natisnila bolj ali manj kockasto, je bila pri Sonyjih lepo enakomerno gladka. Tudi barvna pravilnost je zelo dobra, saj so kožni odtenki nežno rožnati, pravilno pa je tudi nebo in fotografije travnatih površin.
Pred tiskanjem iz računalnika lahko v gonilniku izberemo tudi upravljanje prozorne barve, kar pomeni, da lahko s tiskom drobnega vzorca svetlečo fotografijo spremenimo v mat. To izpade kar dobro, za razliko od Hitijevega modela. Po drugi strani pa je gonilnik zelo špartanski, saj mu lahko spreminjamo le še vsebnost posamezne barve in svetlost/kontrast, vendar moramo vse te vrednosti številčno vnašati prek tipkovnice in si ne moremo pomagati niti z drsnikom.
Če vse zgoraj povedano zberemo na kup, vidimo da sta edina res moteča lastnost tega tiskalnika - cena in cena odtisa. Slednja je namreč 168 tolarjev na fotografijo (v nekaterih trgovinah sicer ponujajo še nekaj odstotkov gotovinskega popusta), to pa je dvakrat več od cene, ki jo od nas zahteva Canon.
Sony DPP-EX5
Ločljivost: 403 dpi.
Posebnosti: Možnost tiskanja s pomnilniških kartic, priklop na televizijo.
Splet: www.sony.si.
Hitrost tiskanja fotografije: 1:42.
Cena: 79.990 tolarjev.
Cena fotografije: 168 tolarjev.
Prodaja: Sony Center, www.lorex.si, (01) 439 29 70.
Za: Odlična kakovost fotografij, hitro tiskanje. Zelo zmogljivo neposredno tiskanje s pomnilniških kartic.
Proti: Neposredno delo s fotografijami je zelo počasno. Podprte le kartice Memory stick.
Sony DPP-EX7
Sony DPP-EX7 ima vgrajen pravi mali urejevalnik fotografij.
Sonyjev model EX7 je kar dvakrat dražji od modela EX5, pa vendar funkcionalno zelo podoben (čeprav po zunanjosti popolnoma drugačen). In z veliko razliko - za neposredno tiskanje ga ni treba priklopiti na televizor, saj je že vgrajen barvni zaslon LCD, ki je za povrh še občutljiv za dotik. Uporabniški vmesnik in njegove zmogljivosti so bolj ali manj enake kot pri modelu EX5, le da se po njem ni treba premikati s tipkami in napornim bolščanjem v televizor, temveč za to uporabimo priloženo pero, s katerim "klikamo" po zaslonu LCD. Žal je delo z uporabniškim vmesnikom (in velikimi fotografijami) enako (zelo) počasno, kot smo zapisali pri cenejšem modelu. Prednost EX7 je še v tem, da poleg kartic Memory stick sprejme tudi kartice PC Card, to pa pravzaprav pomeni, da si lahko dokupimo prilagojevalnik za katerikoli tip pomnilniških kartic.
Ločljivost tiska je 403 pike na palec, tiskanje je enako hitro kakor pri EX5, enake so tudi nastavitve v gonilniku, tako da smo bili prav presenečeni, ko smo ugotovili, da natisnjene fotografije vendarle niso enake kakovosti kot pri modelu EX5! So sicer odlične, tudi če je sama datoteka JPG premajhna, lepo mehke, vendar so kožni odtenki preveč "naviti". Obrazi na fotografijah so zato preveč oranžni in žareči, enaka navitost pa je opazna pri vseh fotografijah, ki vsebujejo rožnate ali rdeče odtenke. Kot bi pri Sonyju hoteli fotografijo narediti bolj živo in privlačno (kar pri brizgalnikih z novimi modeli že kar nekaj časa počne Canon). Morda so take fotografije na prvi pogled res videti "boljše", vendar so tudi "napačne".
Sony DPP-EX7
Ločljivost: 403 dpi.
Posebnosti: Možnost tiskanja s pomnilniških kartic, zaslon LCD, občutljiv za dotik.
Splet: www.sony.si.
Hitrost tiskanja fotografije: 1:42.
Cena: 156.990 tolarjev.
Cena fotografije: 168 tolarjev.
Prodaja: Prodajalci Sony - www.sonypromo.com.
Za: Zelo dobra kakovost fotografij, hitro tiskanje. Zelo zmogljivo neposredno tiskanje s pomnilnih kartic.
Proti: Neposredno delo s fotografijami je zelo počasno.