Svet ni dnevna soba
Otroke učimo, da je strah tisto, česar ne poznamo. In z nemotenim dostopom do spleta in ob pomoči nepregledne množice spletnih strani in aplikacij, ki nam strežejo in sporočajo informacije, neznank ni več. Se zato ničesar več ne bojimo?
V zadnjem času so se zgodile tri nesreče, ki jim je skupno to, da površni opazovalec podceni velikost sveta, mogočnost naravnih sil in da so udeleženci morda precenili tehnologijo. Javnost se je na te nesreče odzvala, kot da nas sodobna tehnologija lahko obvaruje pred čisto vsem, celo pred nami samimi.
Ljubitelji jadranja te dni spremljamo eno bolj ekstremnih tekmovanj, ki si ga je uspelo zamisliti ljudem, Volvo Ocean Race, jadralsko regato okrog sveta. Čeprav tekmujejo jadrnice, ki so jih načrtovali najbistrejši umi, in so barke izdelane iz najsodobnejših materialov, čeprav je na njih polno tehnoloških čudes za navigacijo, komunikacijo, spremljanje položaja in vremena in jih upravljajo najboljše jadralske ekipe sveta, gredo lahko stvari zelo narobe. Ena izmed bark se je 29. novembra ponoči sredi Indijskega oceana zaletela v koralni greben in samo neverjetna sreča je posadko obvarovala pred smrtjo in resnimi poškodbami — lahko bi se poškodovali ob silnem udarcu, ko je barka s 15 vozli naenkrat trčila ob čeri, ali pa bi posadka končala kot priboljšek morskih psov, ki jih tam okrog mrgoli. Še preden se je posadki uspelo rešiti na kopno – ne pozabimo, da helikopter sredi oceana ne pomaga prav dosti – smo lahko izvedeli vse o nesreči, se pogovarjali s posadko, prebrali komentarje strokovnjakov in celo videli video posnetek nesreče. A posadka je stala do kolen v vodi in čakala krajevne ribiče, da so jih prišli pobrat, takrat jim noben satelitski telefon ni pomagal, rešil jih je navaden lesen čoln. Kaj je šlo tiste noči narobe, je nejasno, a enostavno — ekipa je tekmovala in imeli so pomoč sodobnih navigacijskih pomagal, a tehnologija ne ve za vsako skalo sredi prostranega Indijskega oceana, spregledali so čer. Navigator je po nesreči potrdil, da bi na naslednji stopnji povečave čer opazil, na tej, ko je opazoval karte, pa ne. Druga izmed tekmovalnih bark se je istemu koralnemu grebenu in usodi barke Westas Wind izognila za vsega nekaj deset metrov.
O nesreči letala Malaysia Airlines 370, ki je preprosto izginilo z radarja in s sveta, ne vemo prav dosti. Neverjeten pa je odziv bralcev novic – kako je danes sploh mogoče, da pade letalo v ocean in ga ne najdemo! Neverjetno je tudi to, da je bilo leto 2014 leto z odstotkovno najmanj nesrečami do zdaj, samo eno na 2,38 milijona poletov. Verjetno se tudi zato čudimo, če letalo tu in tam vendarle pade z neba. In ko gre kaj narobe, kar je sicer zelo redko, če upoštevamo, da je v vsakem trenutku v zraku približno 10.000 letal, se čudimo, in ko letalo pade v morje, se sprašujemo, kako to, da ga reševalci ne najdejo. Pa saj imamo vsi na telefonih zemljevide, kjer se vidi ves svet, kaj reševalci ne morejo kar tja pogledat, kje so ostanki letala? Svet je večji, kot se zdi. Ocean je majhen samo na majhem zaslonu. Indijski ocean je šele tretji največji ocean, pa pokriva 20 % zemeljskega površja, širok je 10.000 km in meri po površini skoraj 74 milijonov kvadratnih kilometrov. Slovenija meri dobrih 20.000 km2, pa se vam kdaj zgodi, da založite denarnico, ne?
In nazadnje še množična prometna nesreča, ki se je zgodila konec leta na primorski avtocesti. Spletni komentatorji so bili polni nasvetov in kritik o dogodku. Komentar, ki ga še nekaj dni nisem mogel spraviti iz glave, je trdil, da ker se je zgodila nesreča na cesti, ki jo upravlja država oziroma DARS, bo nekdo moral odgovarjati. Ne želim špekulirati o vzrokih za to nesrečo, pa vendar si brez težav zamislim razmere, ko so vsi ti potniki vedeli, da je vreme slabo, da sneži, da piha burja, po radiu so slišali obvestila, naj se na pot odpravijo le v nujnih primerih in naj, če so že na cesti, prilagodijo hitrost in varnostno razdaljo in naj bodo na cesti še posebej previdni. Pa je kdo od udeležencev ta obvestila, sporočila in svarila sploh zaznal? Verjetno je kdo zaradi vseh teh obvestil res vozil previdneje. A mnogi so verjetno kljub vsemu drveli z nezmanjšano hitrostjo, saj so jih varovale nove zimske gume, nekajtonski terenec s pogonom na štiri kolesa, množica varnostnih blazin in pameten telefon z radarsko sliko padavin. Glede na število udeleženih avtomobilov prav veliko voznikov kljub opozorilu ni moglo ostati doma. Cesta in svet ne bosta nikoli povsem varna, nikoli to ne bo dnevna soba; če sami ne bomo poskrbeli za svojo varnost, kdo bo?
Zdi se, da je človeštvo dokončno dobilo občutek stoodstotne premoči nad naravo. Vsepovsod se počutimo varne, samozavestne, predrzne in spremlja nas globok občutek, da imamo vse pod nadzorom. Ne bojimo se slabega vremena, ne noči v gorah, na morju in na cesti, ne globoke jame, ne višine, nobene turističnega cilja. Velik del te samozavesti seveda podpira tehnologija, ki nam daje občutek varnosti, saj lahko vselej izvemo, kakšno je sveže stanje na cestah, vremenska napoved, vedno lahko koga pokličemo, če ne, mu pač pošljemo SMS, sporočilo na Facebook ali Twitter.
A na neki način je dobro, da nas narava tu in tam spomni, da dvignemo glavo in vidimo, da je svet zelo velik in da je lahko nevaren. Pa ne, da ne smemo v njem uživati, pametno pa je, da ga spoštujemo in se ga včasih bojimo. In tu in tam raje ostanemo doma. Brez elektrike in interneta.