Slovenci imamo bogato zgodovino med izdelovalci takšnih in drugačnih plovil in na obrobju Kranja tudi danes nastajajo jadrnice, ki so plod slovenskega znanja.
Med lastniki plovil kroži rek, da si vsake barke dvakrat vesel: takrat, ko jo kupiš, in takrat, ko jo prodaš. Morska voda, valovi in vremenske neprilike pač niso najbolj prijazni do stvari, ki jih je naredil človek, zato je vzdrževanje bark zahtevno in nikakor ne poceni. Predvsem zato, ker so glede na omejen prostor na plovilu vitalni deli težje dostopni in ob popravilu zahtevajo več truda, in zato, ker imajo moderne barke na krovu veliko elektronike, za katero vemo, da ji (morska) voda še posebej »ne diši«.
Z vsem tem znanjem in s 25-letnimi izkušnjami z gradnjo različnih plovil sta se Marko Paš in Miha Breskvar odločila, da bosta poskušala narediti jadrnico, ki bo morda spremenila rek, zapisan v prvem odstavku tega prispevka. Cilj je bil izdelati jadrnico, ki bo enostavnejša za vzdrževanje ter manj obremenjujoča za lastnika, ki bo sposobna pluti po največjih morjih ter bo, kolikor se le da, neodvisna in svobodna.
Nastala je jadrnica Pegasus 50 in trenutno je v izdelavi že 15. primerek tega modela. Jadrnica Pegasus 50 je dolga približno 15 metrov, v najširšem delu široka 5 metrov, ima 20 metrov visok jambor ter potovalno težo okrog 15 ton. Ne gre torej za majhno plovilo. Čeprav je na krovu prostora za šest ljudi, je v osnovi narejena za zelo udobno jadranje/bivanje dveh oseb, kar pomeni, da je njeno upravljanje dovolj poenostavljeno, da za plutje ne potrebuje velike posadke. Ključni sta torej kopica inovativnih rešitev ter predvsem veliko elektronike, ki pri tem pomaga.
Do (skoraj) popolne neodvisnosti na morju pomagajo različni sistemi, kot so pogonski sistem, avtopilot, naprava za razsoljevanje, alternator in sončne celice za pridobivanje elektrike, pomožni električni generator, radar, AIS (Automatic Information System – oddajnik lokacije), vodne črpalke, radijski oddajnik, internetni sprejemnik/oddajnik StarLink in še kaj. Seznam vseh mogočih sistemov na Pegasusu je zelo dolg, v prispevku se bomo posvetili le največjim in najpomembnejšim.
V osnovi je jadrnica plovilo, ki ima jadra, s katerimi lovimo veter in se tako premikamo po morju. Pravi jadralci, če se le da, razprejo jadra in ulovijo veter, motorni pogon pa uporabljajo le zelo malo. In čeravno je osnovno jadranje lahko zelo preprosto in prvinsko – potrebujemo le trup, jambor, na katerem je jadro, ter krmilo in že lahko jadramo naokrog po morju –, pa se stvari malce zapletejo, če se lotimo jadranja daleč stran od kopnega, na odprtih oceanih med celinami, kjer so razmere marsikdaj zelo zahtevne. Še več – nekaj je jadranje po Jadranu, drugo jadranje iz Evrope v ZDA, spet drugačno pa okrog sveta.
Del napeljave za električni pogon.
Pegasus 50 omogoča vse tri tipe jadranja: dnevno jadranje, jadranje od obale do obale in življenje na jadrnici. Vsak tip jadranja ima svoje zakonitosti in svoje potrebe po tehničnih pripomočkih. Za dnevno jadranje ne potrebujemo veliko, za daljše bivanje na morju precej več – elektriko, vodo, hrano. Če se odločimo za življenje na jadrnici, ko na morju preživimo dolgo obdobje, pa potrebujemo še mnogo več. Kljub velikim rezervoarjem za gorivo in vodo to dvoje v daljšem obdobju poide, zato so zelo pomembni sistemi, ki nam pomagajo pri obnavljanju energije in zalog vode. Energija in voda sta namreč najpomembnejši. Energijo potrebujemo za delovanje sistemov, ki delujejo na elektriko, vodo pa za življenje. Če vso hrano ulovimo v morju, lahko na morju preživimo zelo dolgo obdobje. Omejitev so predvsem zaloge goriva in to je edini vir, ki ga moramo dejansko popolnjevati in se ga med plutjem ne da nadomestiti.
Pogon: dizelski ali električni
Če je električni pogon v avtomobilih danes že precej običajen, je ta v pomorstvu še vedno malce eksotična izbira. V jadrnice Pegasus sicer vgrajujejo tudi električni pogon, še vedno pa večina kupcev raje izbere dizelskega. Električni pogon na jadrnici, še posebno samozadostni, ki je namenjena daljšemu bivanju, se precej razlikuje od električnega pogona v avtomobilu, namreč samo in zgolj električni bi bil enostavno premalo. Težava ni v samem pogonu jadrnice, ta je dejansko 100-odstotno električni, ampak v napajanju pogonskih baterij – zanje, pa tudi za napajanje drugih naprav, je treba kot drugi vir energije imeti še dizelski agregat. Precej nerodno bi bilo, če bi se za dalj časa na odprtem oceanu znašli s praznimi baterijami ob slabem vremenu in brez ustreznega vetra. Lahko bi ostali brez energije za pogon in tudi energije, ki je potrebna za električne sisteme in razsoljevalnik vode. Življenja brez pitne vode pa …
Tudi jadrnica z električnim pogonom ima zato dodaten dizelski agregat (moči 11 kW), ki proizvaja elektriko. Za njegov pogon potrebujemo gorivo, ki je shranjeno v istem rezervoarju, kot ga ima barka na izključno dizelski pogon, v enaki količini. Ker ima električna izvedenka gorivo in še baterije, je zaradi tega približno 900 kg težja (brez tekočin, posadke itd.). Prav zato se lahko zaradi nekoliko spremenjenega težišča jadrnica na dizelski pogon bolj nagne na stran (125 stopinj) kot tista na električni pogon (115 stopinj).
Pomemben del opreme so tudi akumulatorji.
V jadrnice Pegasus vgrajujejo dizelski motor Volvo D2 s 75 konjskimi močmi (55 kW). Gre za 4-cilindrski motor s turbo polnilnikom, ki poganja 4-kraki propeler. Za pogon uporablja dizelsko gorivo, ki je shranjeno v rezervoarju s prostornino 480 litrov, nameščenem pod palubo. Pri povprečni hitrosti 7 vozlov porabi približno 4,8 litra goriva na uro, kar pomeni, da ima doseg približno 1.100 km. Oziroma, po morsko rečeno, nekaj manj kot 600 navtičnih milj v 83 urah.
V električno različico pa vgrajujejo pogon proizvajalca OceanVolt. Dva motorja Dual 15 kW imata skupaj 30 kW moči in ju poganjajo baterije Valence z zmogljivostjo 24,5 kWh, 38,5 kWh ali 45,5 kWh. Motorja poganjata vsak svoj 3-kraki propeler z nastavljivim korakom. S polnimi baterijami ima pri hitrosti 3 vozlov realnega dosega nekje od 60 do 120 NM (110–220 km) v 20 urah oziroma 40 urah. Seveda pa doseg z večanjem potovalne hitrosti drastično upada.
Kot vidimo, je razlika med obema tipoma energenta ogromna. Zaradi samozadostnosti in izboljšanja pogonskih zmogljivosti v Pegasusa največkrat vgrajujejo hibridni pogon – takrat ima barka z električnim pogonom vgrajen tudi dizelski agregat 11 kW, ki porabi približno 3,8 litra goriva na uro in ob pomoči katerega se doseg jadrnice precej izboljša. Doseže namreč nekaj več kot 500 NM v 110 urah, kar je podoben doseg kot z izključno dizelskim pogonom, le pri nekaj manjši hitrosti.
Pridobivanje pitne vode
Jadrnica ima na krovu vgrajena dva rezervoarja, ki skupaj lahko shranita 740 litrov čiste vode. Na prvi pogled kar veliko, a čeprav je mogoče za izpiranje stranišč uporabljati morsko vodo, lahko tudi tako velike količine pitne vode sredi oceana zmanjka. Na Pegasusu je zato vgrajena razsoljevalna naprava Schenker Zen 50, ki poskrbi, da preskrba s pitno vodo nikoli ne preneha. V eni uri lahko prečisti 50 litrov vode in pri tem troši 240 vatov. Za delovanje torej potrebujemo elektriko (12 V ali 24 V) ter morsko vodo, ki je je okrog jadrnice zares veliko.
Na jadrnici je za kar 3 km raznih kablov.
Naprava najprej načrpa morsko vodo, jo skozi predfilter očisti osnovnih grobih delcev, ki bi morda zašli v napravo, nato pa visokotlačna črpalka poveča tlak vode na okrog 60 barov, ki je potreben za proces obratne osmoze. Voda potem pod visokim pritiskom prehaja skozi polprepustno membrano, ki zadrži sol in druge nečistoče, prečiščena voda se shrani v rezervoar z vodo, odpadna koncentrirana slanica pa se izpusti nazaj v morje.
Sistemi za varnost, avtopilot, radar, AIS
Čeprav se ob pridobitvi izpita za čoln naučimo vseh osnovnih veščin orientacije – od branja zemljevidov do azimuta in uporabe kompasa –, so moderne barke opremljene tudi z moderno tehnologijo. Ta olajša navigacijo in upravljanje, predvsem pa poskrbi za večjo varnost na odprtem morju, ko smo sami s seboj in svojo jadrnico.
Težko si je predstavljati, da bi med urami in urami ravne vožnje z jadrnico nekdo vseskozi moral biti za krmilom, zato imajo tudi manjše jadrnice vgrajenega avtopilota, ki je lahko tudi povsem primitiven – drži krmilo in pravo smer. Pegasus ima seveda vgrajenega bistveno modernejšega, ki pa je v osnovi vseeno enostaven. Ključna dela vgrajenega avtopilota podjetja Simrad sta računalnik NAC-3 in hidravlična roka T2. Z dodatnimi vgrajenimi tipali, GPS-sprejemniki in vetromerom je avtopilot sposoben različnih načinov delovanja. Lahko samo strogo drži smer, ki smo mu jo določili, ali pa mu nastavimo točke, skozi katere naj nas pelje. Še več, z vetromerom se lahko prilagaja tudi vetru.
Seveda pa avtopilot sam po sebi ne zaznava drugih morebitnih plovil ali ovir na vodi, zato tovrstno plovilo potrebuje še veliko več. Ključen je radar BG 4G Broadband, prav tako proizvajalca Simrad, ki je nameščen na jamboru. S tehnologijo širokopasovnega radarskega sistema lahko zaznava vse morebitne ovire v okolici: manjše ovire prepozna nekje do razdalje 300 m, medtem ko lahko večja plovila zazna skorajda 30 km daleč. Seveda ob optimalnih pogojih. Radarski sistem se povezuje z avtopilotnim računalnikom, ki nas ob plutju opozori na bližajoče se nevarnosti oziroma začasno spremeni smer.
Zunanja nadzorna plošča.
Omenimo še en sistem, namenjen varnosti – gre za AIS oziroma Automatic Identification System. Tega morajo imeti nameščena vsa večja plovila in omogoča spremljanje, kje se nahajajo svetovna plovila. Med najbolj znanimi spletnimi stranmi, kjer lahko to spremljamo, je www.marinetraffic.com. Sistem AIS je sistem za samodejno identifikacijo in spremljanje plovil, ki se uporablja za izboljšanje varnosti plovbe in omogoča izmenjavo informacij med samimi plovili oziroma med plovili in kopenskimi nadzornimi centri. Služi preprečevanju trkov in izboljšanemu obvladovanju pomorskega prometa. AIS uporablja radijske signale in deluje na valovih VHF (Very High Frequency), zato uporablja kar anteno VHF, ki je sicer uporabna za običajno pomorsko komunikacijo.
Seveda pa je jadrnica opremljena tudi z veči GPS-sprejemniki, ki pomagajo pri navigaciji, za moderno komunikacijo pa je nameščen tudi satelitski internet Starlink.
Vse zapisano se nadzoruje kar v salonu prek 27-palčnega zaslona na dotik, ki lahko služi tudi kot televizor. Zraven pa se nahaja še nadzorna plošča za nadzor in nastavitev avtopilota, komunikacijo in nadzor nad celotno jadrnico – od črpalk, elektrike do nadzor nad tekočinami.
Nagibni salon
Če so zgoraj naštete stvari potrebne zaradi samega življenja in preživetja na jadrnici, je naslednji sklop namenjen izključno udobju. V Pegasus lahko po želji kupca vgradijo tudi nagibni salon. Gre za osrednji del jadrnice, pod streho, kjer je salon s sedeži in z mizo. Celoten salon je vpet v dve točki in se lahko v eni osi poljubno nagne. Z nagibnim salonom tako izničimo nagib jadrnice med jadranjem, ki običajno znaša med 10 in 15 stopinjami. Plutje po širnih oceanih je lahko izredno dolgo, nagibni salon pa življenje na jadrnici precej olajša. Uporabnik sam nastavi želeni kot (kar traja 2–3 sekunde), nakar se salon prestavi v želen položaj. Nagib se seveda ne (po)nastavlja samodejno, saj nagib jadrnice ni nikoli povsem enak. Izbira uporabnika je, da nastavi zase primernega ter tako morda juho pojé brez težav, tudi ko so jadra razpeta in jadrnica nagnjena. Čeprav nagibni salon precej podraži jadrnico, je med kupci to udobje zelo priljubljeno.
Električni sistem
Elektrika je na jadrnici seveda nepogrešljiva. Ne le za polnjene telefonov potnikov, ampak predvsem za življenje na morju. Opisali smo že nekaj sistemov, ki so na krovu zaradi samozadostnosti, varnosti in udobja, spisek električnih naprav pa je še precej daljši. Različne črpalke so namenjene črpanju vode v primeru njenega vdora, potem so tukaj še črpalke, hidrofor in filtri za pitno vodo, klimatska naprava, prezračevanje, stranski elektromotorji za lažje manevriranje, črpalka za gorivo in še in še. Vse te naprave zahtevajo različno delovno električno napetost, zato ima jadrnica kar štiri različne napeljave z različnimi električnimi napetostmi – 12 V, 24 V in 230 V, električna različica, pa ima tudi 48 V. Za to je seveda potrebnih kar nekaj pretvornikov.
Notranja nadzorna plošča.
Običajna jadrnica na dizelski pogon ima vgrajene tudi servisne baterije za vse električne naprave, ki morajo delovati tudi pri ugasnjenem motorju. Poleg tega sta vgrajena še zagonski akumulator za zagon samega motorja in dodatni dizelski generator, ki pomaga pri polnjenju servisnih baterij. Izvedba jadrnice na električni pogon ima vgrajene še mnogo močnejši generator za proizvajanje elektrike ter pogonske in servisne baterije.
Polnjenje baterij lahko poteka na različne načine. Prvi način je prek dizelskega motorja oziroma generatorja, drugi (pri dizelski izvedbi) pa je ob pomoči dodatnega propelerja, nameščenega pod vodno linijo, ki ob premikanju jadrnice ustvarja elektriko. In nenazadnje – tretji način je prek sončnih celic. Električna izvedba jadrnice elektriko ustvarja s pogonskimi motorji, kadar so v načinu ustvarjanja elektrike – ko se jadrnica premika ob pomoči vetra, vetrnica pod vodo zaradi premikanja ustvarja električni tok. Električna jadrnica ima vgrajen tudi mnogo močnejši dizelski generator (11 kW), ki služi kot hibridni pogon. Mimogrede, jadrnica na svojih 15 metrih dolžine skriva kar 3 km različnih električnih kablov.
Z jadrnico na pot
Četudi je manj več, se, kot vidimo, na tako veliki jadrnici vseeno nabere zelo veliko število sistemov in naprav, ki pomagajo pri življenju na morju. Ključno je zato, da so vsi sistemi enostavno dosegljivi in lahko popravljivi. Dostop do motorja je za mehanika zelo udoben, saj je dosegljiv celoten motor, kjer lahko odpravi napako. Tudi vsi ostali sistemi so primerno skriti, a vendar enostavno dosegljivi. Uporabnik ima z mnogimi sistemi stik le prek nadzorne plošče, ki je nameščena v salonu in zunaj na krovu.
Z vsemi temi sistemi so lahko potniki dolgo povsem odrezani od sveta – sami s seboj in z morjem širnih oceanov. Za energijo in vodo je poskrbljeno, hrana pa v morju tudi ves čas plava okrog jadrnice in je le trnek stran.
Tabela [PDF]
