Tavanje v oblakih

Nedavno sem se kot član žirije udeležil tekmovanja Imagine Cup. Gre za Microsoftovo tekomovanje, ki se odvija po vsem svetu, namenjeno pa je študentom različnih ved. Promovira se interdisciplinarno sodelovanje, cilji pa so venomer plemeniti in naj bi reševali kak svetovni problem. Glede na videno pri slovenskem delu tekmovanja pa lahko trdimo, da bo svet še naprej shajal s svojimi problemi.

Taka tekmovanja se mi načeloma zdijo odlična zamisel, saj lahko zares spodbudijo reševanje problemov na način, ki jih naš kapitalizem sicer ne bi. No, roko na srce, si velika podjetja, ki organizirajo ta tekmovanja, le obetajo nekaj, če ne drugega, zelo dober pregled potencialnega delovnega kadra.

Kot član žirije sem torej pričakoval inovativne, zanimive zamisli, ki bi lahko bile povod za kakovostne projekte. Žal pa me je že pri predstavitvi prvega projekta čakalo razočaranje, ki med predstavitvami praktično ni popustilo. Oziroma, če sem natančen, je bila od šestih predstavitev le ena taka, za katero bi rekel, da je vredna takega tekmovanja.

Po pravici povedano, sem še vedno začuden, kako so lahko projekti tako nizke kakovosti. Težav je bilo v resnici več, praktično vsaka ekipa je zagrešila kaj resnejšega, nekaj, zaradi česar bi jih najraje vprašal, ali so se v to spravili res samo za to, da se bodo nekoč lahko pohvalili s svojim (sicer mizernim) sodelovanjem na takem tekmovanju.

Praktično vsaka ekipa si zasluži kritiko, ugotavljam pa, da imajo enako osnovno težavo. Pri vseh sem dobil občutek, kot da imajo glave nekje v oblakih in da niti malo niso pomislili na izvedbo oziroma smotrnost svojih predstavljenih idej in projektov. Morda je to odsev stanja na naših izobraževalnih institucijah? A si težko predstavljam, da je v omenjenih institucijah vse res tako oddaljeno od realnega sveta, da se jim taki projektki zdijo sposobni življenja.

Pri tem je bila še ena težava, za katero pa niso krive ekipe (prej bi rekli, da so lahko hvaležne). V žiriji okoli sedem ljudi sem bil edini resni računalnikar. Tak, ki je pripravljen vzeti v roke izvijač, naslednji hip pa skočiti v konzolo. Drugi člani so ideje obdelali z bolj poslovnih vidikov, kar je sicer dobro, toda ves čas sem imel občutek, kot da sem edini, ki zares pozna področje, s katerega so bile predstavitve. Na žalost se mi je tu in tam zdelo, da celo bolje kot same ekipe.

Eden izmed projektov je bil zastavljen tako, kot da bi šlo za zgodbo v nizkoproračunskem znanstvenofantastičem filmu. Ne vem, a po mojem se še dolgo ne bo izplačalo naresti nekaj sto kilometrov dolge verige robotkov (bo nekaj delavcev in gumijastih čolnov še dolgo ceneje). Je bila pa predstavitev zato toliko bolj zanimiva (no, bi bila, če bi delovala).

Naslednji je bil projekt, za katerega se je zdelo, kot da ga je začelo nekaj programerjev preprosto zato, ker jim je bilo rahlo dolgčas. Prav, lepo, a bi stvar do izvedbe potrebovala še nekaj let, do takrat pa jih bo prehitela vsaka malo bolj organizirana ekipa. Tudi zamisel je bila kratkomalo brez domišlje, za vse bi bilo bolje, ko bi se pridružili kakemu obstoječemu projektu.

Enako lahko zapišem za tretjo ekipo. Ta resnično ni izumila nič novega, pravzaprav so le povezali par obstoječih malenkosti. Tipično so jih spet naredili iz nič, namesto da bi vzeli podobne, obstoječe rešitve (po možnosti odprtokodne) in jih prilagodili. Malo me je že minilo, ko sem poslušal, kako je njihov projekt tako zelo inovativen in drugačen (čeprav enostavno ni).

Tudi naslednji projekt ni bil ravno inovativen. Pravzaprav je šlo le za nalogo, kakršno dobijo študentje na marsikateri fakulteti za računalništvo po svetu. Pa ne govorim na pamet, prav enakih projektov se v spletu najde kar nekaj. V osnovi je šlo za nekakšen algoritem, ki naj bi bil najboljši doslej, čeprav se mi zdi sumljivo, da trije študentje v tako kratkem času potegnejo na plano najboljši algoritem za reševanje razmeroma razširjenega problema (sploh pa vprašanje, s čim so ga primerjali). Zraven pa še grafični vmesnik z nekaj animacijami. Tu sem bil sploh razočaran, ker na svojem področju niso poznali nekaj razmeroma velikih tovrstnih projektov. Seveda, če bi zanje vedeli, bi bil tudi njihov trud zaman, in ne bi imeli razloga sodelovati na tekmovanju.

Na koncu sta še dva projekta, eden izmed njiju je tudi zmagovalni (o katerem lahko sicer berete v spletu). Pravzaprav se mi ta, ki je na koncu zmagal, niti ni zdel najboljši, je pa vsekakor uporaben in razmeroma enostavno izvedljiv. Obstoječe rešitve za dani problem še ni, zadeva bi bila potencialno zanimiva tudi za vlagatelje, skratka, razumem, zakaj so zmagali. Najbolj všeč pa mi je bil projekt, ki je sicer bil kar visokoleteč, a ne neizvedljiv. Pri njem je bila težava tudi v tem, da sem bil edini v žiriji, ki je sledil grafikonom, ki so povezovali različne strežnike, odjemalce, zbirke podatkov in vse drugo. Škoda, več sreče prihodnjič.

Pred nedavnim sem nekje zasledil misel mladega matematika Jeffa Hammerbacherja, ki je bil eden izmed prvih sto zaposlenih pri spletišču Facebook. Ta misel lepo povzame dogajanje na slovenskem tekmovanju Imagine Cup - Jeff je namreč komentiral, da najbolj nadarjeni ljudje te generacije razmišljajo o tem, kako druge prepričati, da kliknejo spletne reklame. Povedano drugače, imam občutek, da imajo naši nadarjeni študentje že svoja podjetja (nekaj takih pravzaprav tudi poznam), oziroma jih čakajo dobro plačana delovna mesta pri računalniških velikanih. Ti študentje nimajo časa, da bi se prijavljali na taka tekmovanja, saj so jim taki projekti nekaj vsakdanjega.

Pri vseh sem dobil občutek, kot da imajo glave nekje v oblakih in da niti malo niso pomislili na izvedbo oziroma smotrnost svojih predstavljenih idej in projektov.