Telefoni za zahtevne

V mesecu, ko ves novičarski del spleta kar stresa od besedic Apple, iPad in iPhone, se je morda smiselno spomniti, da je resnica na področju telefonov, vsaj pri nas, precej drugačna. Preizkusili smo nekaj pametnih posebnežev, ki so pravkar prišli na slovenski trg.

Definicija "pametnega" telefona je sicer odvisna od tistega, ki jo podaja, pa vendar nekako velja, da danes sodijo med take telefoni z operacijskim sistemom iPhone, Android, Blackberry, Windows Mobile, Symbian S60 (dokler bo še na voljo) in morda še Maemo. V resnici je na našem trgu daleč največ takih s Symbianom (Nokia), vendar v Monitorju za "bolj pametne" vendarle štejemo predvsem prve štiri z zgornjega seznama, s tem da je pravzaprav težko kupiti iPhone. Subvencionirano ga lahko kupimo le pri operaterju Tuš Mobil.

Kakorkoli, tokrat smo preizkusili nekaj najnovejših "googlefonov" oz. telefonov z operacijskim sistemom Android, Blackberryja, nekaj "okenskih modelov", med katerimi je en posebnež, in pa pametni telefon, ki se hvali, da je vrhunski fotoaparat. Slednjega smo se ravno zato lotili drugače, kot fotoaparata.

Poplava Androidov

Telefoni z operacijski sistemom Android zadnje čase rastejo kot gobe po dežju. Če smo bili do zdaj deležni večinoma pregrešno dragih modelov za največje navdušence, pa lahko po novem izbiramo tudi med cenovno ugodnimi modeli.

Tokrat smo preizkusili najnovejše modele podjetja HTC, ki je marsikomu znano bolj kot izdelovalec telefonov z Windows Mobile. Hkrati pa je ključni Googlov partner pri razvoju telefonov z Androidom, saj je njihov tudi "pravi" Googlov telefon Nexus One. V rokah smo imeli dva HTCjeva modela.

HTC Smart

Z novim modelom HTC Smart, ki je pod ugodnimi pogoji na voljo tudi pri domačem operaterju, so se lotili cenovno ugodnih naprav, namenjenih najširšim množicam. Poganja ga Qualcommova podlaga Brew Mobile Platform, ki ne zahteva prevelikih strojnih zmožnosti, omogoča pa številne storitve in tudi poganjanje mobilnih programčkov v javi. HTC je s svojo novo napravo Brew povzdignil na zelo zmogljivo raven, saj je nanj prenesel svoj inovativen in privlačen uporabniški vmesnik Sense UI, ki ga poznamo tudi na drugih v uvodu omenjenih napravah.

Smart je privlačno oblikovan, dokaj kompakten in lahek telefon (104 × 55 × 13 mm in 108 g). Nekoliko nenavaden je videz krmilnih tipk, saj na dnu prevladuje orjaški gumb za vrnitev, ki nas vrača vse do domačega zaslona in glavnega menuja aplikacij, hkrati pa tudi zbudi napravo iz mirovanja. Levo in desno sta tipki za vzpostavitev in prekinitev povezave, ki sta hkrati tudi bližnjici do izbirnika številk oziroma do uspavanja naprave v mirovanje. Družbo jim dela drobna in nenavadno postavljena tipka za priklic menuja trenutne aplikacije. Ob strani bomo našli še tipki za nastavitev glasnosti in tipko za aktiviranje vgrajene 3 megatočkovne kamere s fiksnim goriščem, opremljene z dodatno osvetlitvijo LED, ki zna snemati tudi video. Na napravi sta spodaj še HTCjev razširjeni mini vtič USB, namenjen polnjenju in podatkovni izmenjavi, ter standardni priključek za slušalke zgoraj, kamor vklopimo tudi kabel za prostoročno telefoniranje in poslušanje glasbe, s tipko za krmiljenje predvajalnika in sprejem klicev, ki rabi tudi kot antena za vgrajeni sprejemnik radijskih postaj FM.

Vmesnik Sense UI je prilagojen zaslonom, občutljivim za dotik, in tak je tudi Smartov v standardni ločljivosti QVGA (320 × 240). Žal gre za dokaj cenen rezistivni model, kar pomeni, da je za prepoznavo dotika potreben kar znaten pritisk na zaslon. Smart tudi ne podpira upravljanja z večkratnim dotikom. Če zaslon nekoliko razočara, pa je navdušujoče, kako dobro so v HTCju zmogljivi Sense UI prilagodili novi podlagi. Kar sedem zaslonov, na katerih so postavljeni lično oblikovani elementi, kot je vreme s časom, predvajalnik glasbe, galerija, stiki, sporočila ali pa enotni pogled v dogajanje v družabnih omrežjih Twitter in Facebook (FriendStream), postavlja Smart ob bok najsodobnejšim HTCjevim napravam z Androidom ali Windows Mobile. Osnovna razlika je le ta, da elementov ne moremo preurejati po lastnih željah. No, privzete nastavitve sploh niso slabe in našli bomo pravzaprav vse, kar nam Sense UI ponuja. Telefon torej pozna vodilni družabni omrežji, katerih sporočila prikazuje v enotni aplikaciji, pri rabi kamere pa ponuja tudi hitro in preprosto nalaganje na Facebook. Tudi nabor priloženih programov je vreden pohvale. Najdemo pravzaprav vse, kar na pametnem telefonu potrebujemo: od brskalnika, koledarja in odjemalca za e-pošto do nekaj zabavnih iger. Naprava sicer omogoča tudi poganjanje dodatnih programčkov v javi (MIDlets). Žal pa ne pozna povezljivosti WiFi, tako da smo omejeni na podatkovno povezljivost mobilnih operaterjev, kjer naprava podpira tako EDGE kot UMTS. Prav tako Smart nima sprejemnika GPS, niti tipala pospeška, tako da orientacijo programov, kot je npr. brskalnik, spreminjamo prek menuja. Brskalnik je sicer za dokaj nezahtevno napravo, kot je Smart, zelo dober, ne podpira pa upravljanja z večkratnim dotikom, tako da povečevanje in pomanjševanje spletne strani, denimo, dosežemo s posebnim drsnikom, ki se prikaže pri dnu zaslona.

Kljub nekaterim pomanjkljivostim (odsotnost WiFi, rezistiven zaslon) je Smart zelo dober telefon za svojo ceno. Njegovo uporabnost bo sicer določala politika operaterjev, ki ga morajo ponuditi v paketu z ugodno podatkovno povezljivostjo, saj je sicer kot pametni telefon skoraj neuporaben. Če pa smo povezani tudi v mobilno podatkovno omrežje, je Smart naša najcenejša vstopnica za rabo zelo privlačnega in uporabnega vmesnika Sense UI.

HTC Smart

Operacijski sistem: Qualcomm Brew MP s HTC Sense UI.

Procesor: Qualcomm, 300 MHz.

Pomnilnik: 256 MB RAM/256 MB ROM.

Pomnilniška kartica: microSD, podpira do 32 GB.

Zaslon: Rezistivni, za dotik občutljivi 2,8 palčni TFT LCD, 320 × 240 pik (QVGA).

Krajevne komunikacije: Bluetooth 2.0, mini USB 2.0.

Omrežja in frekvenčna območja: GSM/EDGE 850/900/1800/1900 MHz (globalno); UMTS/HSDPA 2100 MHz (Evropa/Azija).

Odzivnost: 7.

Uporabnost: 7.

Splošni vtis: 8.

Izdeluje: HTC, www.htc.com.

Cena: Tušmobil, v različnih paketih od 1 do 129 EUR. 189 EUR brez vezave.

Za: Cena, uporabniški vmesnik Sense UI.

Proti: Nima WiFi, rezistivni zaslon.

HTC Legend

Tudi pri nas je bil eden najbolj priljubljenih pametnih telefonov z Androidom HTC Hero, predvsem zaradi zmogljivega vmesnika Sense. Novi model, Legend, je tudi po videzu pravi naslednik Junaka, hkrati pa ga lahko po marsičem postavimo ob bok trenutno najzmogljivejšim modelom.

Ljubitelji Junaka bodo takoj prepoznali tudi HTCjevo Legendo, saj mu sledi tako bo oblikovnih kot po programskih potezah. Vsekakor pa je Legend v marsičem zelo izboljšan telefon, to se vidi že po zunanjosti. Ohišje Legende je bolj ali manj izdelano iz enega samega kosa aluminija. To pomeni, da pravzaprav nima pokrovčka baterije zadaj. Namesto tega so HTCjevi inženirji v dve odprtini zadaj postavili plastična gumirana zatiča. Zgornji pokriva zvočnik in kamero z osvetlitvijo LED, spodnji pa se enostavno sname in razkrije dodaten zatič, pod katerim sta baterija ter kartici micro SD in SIM. Taka razporeditev žal zahteva, da bo za menjavo kartice SD treba napravo ugasniti, a to pri današnjih zmogljivostih ni poseben problem, saj bomo verjetno zadovoljni z eno samo. Vse skupaj da paket, težak 126 g, z danes običajnimi merami pametnega telefona (112 × 56 × 11,5 mm).

Na sprednjem delu naprave prevladuje čudovit zaslon AMOLED, žal le z ločljivostjo HVGA (320 × 480), a z odličnim kapacitivnim prepoznavanjem večkratnih dotikov, kar programska oprema dobro izkorišča. Legenda spominja na Junaka tudi po bradi spodaj, ki pa ni tako izražena, a še vedno dovolj dobro ščiti zaslon, če napravo poveznemo na podlago obrnjeno z zaslonom navzdol. Na bradi najdemo tudi novost sodobnih HTCjevih naprav: optično sledilno tipko (optical trackpad), prek katere lahko drsimo s prstom ali jo pritisnemo, s čimer izbiramo elemente na zaslonu, ne da bi se ga dotikali. Pod zaslonom so štiri standardne tipke za sisteme z Androidom (domov, menu, nazaj in iskanje), ki so pri Legendi kar fizični gumbi, ki se ugreznejo in s tem dajejo ustrezno povratno informacijo. Sicer je na vrhu ohišja ob standardnem priključku za slušalke le še tipka za vklop, ob strani pa tipki za nastavitev glasnosti, posebne tipke za kamero Legenda nima. Na spodnji strani je vtič micro USB za polnjenje baterije in podatkovno komunikacijo.

Ključ uspeha Junaka je bil v HTCjevem uporabniškem vmesniku Sense UI, ki ga pozna tudi Legenda, kjer pa je nadgrajen v drobnih, a pomembnih podrobnostih. Še vedno imamo na voljo sedem zaslonov za razporejanje ikon, map in pripomočkov, dodano pa je prepoznavanje "ščipanja" z dvema prstoma, ki prikaže pomanjšane slike vseh sedmih površin, tako da hitro izberemo pravo. Isti učinek ima tudi dvakratni pritisk gumba domov. Dolgi pritisk na površino ali izbira zaslonskega gumba "+" prikliče dodajanje elementov. Pripomočki Sense UI so tokrat na voljo skupaj s standardnimi Androidovimi, tako da bo iskanje lažje, na voljo pa so tudi bližnjice do programov, njihovih storitev (stiki, zaznamki ...) in do map. Na napravi sicer teče sveži Android 2.1, ki je na 600 MHz procesorju Legende zelo odziven. Sicer Legenda ne pozna živih ozadij svežega Androida, ki pa so predvsem paša za oči, brez posebne uporabne vrednosti. Brskalnik je izvrsten (temelji na Webkit 3.1), ponuja povečevanje s "ščipanjem", kjer se besedilo samodejno prilagodi širini zaslona; to omogoča udobno branje, ne glede na orientacijo naprave. Seveda Legenda ohranja podporo za flash, ki jo je poznal že Junak, v svežem programju je podprta različica 10.1 za Linux, ki deluje dokaj dobro. Elemente flash lahko z dvojnim dotikom preklopimo v celozaslonsko predvajanje, kjer jih je mogoče še povečati. HTC ima tudi samosvoj način za kopiranje ali objavo besedila s spletne strani, navdihnjen z iPhonom. Dolg pritisk na besedilo odpre okence s povečanim besedilom, da laže izberemo prvo besedo, po tem pa lahko premikamo dva označevalca in natančno določimo besedilo, ki nas zanima. Nad njim je lebdeči izbirnik, ki ponuja kopiranje besedila, iskanje označenega besedila v Wikipediji ali pa njegovo pošiljanje prek sporočila ali e-pošte oz. objave v Twitterju. Sense UI se sicer izdatno navezuje na najbolj priljubljeni družabni omrežji, Facebook in Twitter, saj sta podprta tudi med stiki, na voljo pa je tudi enoten element za pregled svežih sporočil v obeh, HTCjev FriendStream. Za objavo posnetkov in videa se Legenda povezuje tudi s spletiščema Flickr in YouTube.

Podpora večpredstavnosti je zelo dobra. Podprti video zapisi so 3GP, 3G2, MP4 in WMV, za avdio pa AAC, AMR, Ogg, M4A, MID, MP3, WAV in WMA. Priložene slušalke omogočajo tudi sprejem radijskih frekvenc (FM), ki jih priloženi program samodejno najde ob prvem zagonu. Kamera Legende ponuja 5 milijonov pik in dodatno osvetlitev LED. Samodejno ostrenje lahko spremlja točko, ki jo z dotikom izberemo na predogledu. Odzivnost je zelo dobra, kakovost slik pa je na ravni drugih kamer v mobilnih napravah (ne ravno vrhunska, a zadovoljiva), zna pa jih opremiti tudi s trenutnim položajem (prek A-GPS). Seveda snema tudi video, v ločljivosti VGA (640 × 480). Kot je pri Androidu navada, sta za e-pošto na voljo dva odjemalca, poseben za račune Gmail (Google in Google Apps) in drug za navezavo na strežnike Exchange in vse druge POP3/IMAP strežnike. Drugače je pri koledarju, kjer se zna HTCjev program usklajevati tako z Googlovim računom kot z našim namiznim računalnikom (Outlook) in celo s koledarjem v Facebooku. HTC je telefonu dodal še nekaj zanimivih zmožnosti. Prva je samodejno zmanjšanje glasnosti zvonjenja, ko telefon dvignemo (to zazna z merilnikom pospeška), druga je samodejno utišanje zvonjenja, če je telefon poveznjen na podlago z zaslonom spodaj, tretja pa je samodejno rezervno, šifrirano shranjevanje nekaterih nastavitev (gesla, zaznamki, omrežja WiFi, sporočila SMS/MMS) na kartico micro SD, za kar sicer potrebujemo posebne programe in dostop brez omejitev (root).

Skratka - z Legendo je HTC izdelal izvrsten naslednik Junaka, ki navdušuje predvsem z zaslonom AMOLED, žal še vedno ločljivosti HVGA in s še bolj izpiljenim programskim vmesnikom Sense UI, ki v brskalniku ponuja tudi podporo elementom flash. Odzivnost sistema je zelo dobra, žal pa se moč procesorja in številni privlačni pripomočki na domačih zaslonih zrcalijo tudi v ne preveč zadovoljivem trajanju baterije, ki bo le ob zmerni rabi ponudila ves dan delovanja, vsako pretiravanje pa nas bo do prve omrežne vtičnice prisililo še prej.

HTC Legend

Operacijski sistem: Android Eclair (2.1) s HTC Sense UI.

Procesor: Qualcomm Snapdragon, 600 MHz.

Pomnilnik: 384 MB RAM/512 MB ROM.

Pomnilniška kartica: MicroSD, podpira do 32 GB.

Zaslon: Kapacitivni, za večkratni dotik občutljivi 3,2-palčni AMOLED, 320 × 480 pik (HVGA).

Krajevne komunikacije: Bluetooth 2.1+EDR, micro USB 2.0, WLAN 820.11b/g.

Omrežja in frekvenčna območja: GSM/EDGE 850/900/1800/1900 MHz (globalno); UMTS/HSDPA 900/2100 MHz (Evropa/Azija); A-GPS.

Odzivnost: 9.

Uporabnost: 8.

Splošni vtis: 9.

Izdeluje: HTC, www.htc.com.

Cena: Še ni znana.

Za: Oblika, odzivnost.

Proti: Ločljivost sicer izvrstnega zaslona, trajanje baterije.

Dolgo pričakovana Xperia

Sony Ericsson na svojih napravah podpira različne operacijske sisteme, dolgo je bil najbolj zmogljivim modelom namenjen Symbian s specifičnim uporabniškim vmesnikom UIQ, s serijo Xperia pa so se najprej lotili izdelave naprave z Windows Mobile, nova Xperia X10 pa prinaša dolgo pričakovani Android.

Xperia z Androidom je bila eden najdlje pričakovanih mobilnih telefonov. Javnost je razburila že julija lani z videom novega vmesnika "Rachael", ki so ga pripravljali v Sony Ericssonu. A naprave kar ni in ni bilo na voljo. Vmes sta še nerojeno Xperio z Androidom prehitela dva zelo uspešna modela, najprej Motorolin Droid/Milestone, ki je bil prva naprava z Androidom 2.0, za njim pa še Google Nexus One, ki je svetu predstavil različico 2.1. Oba modela sta v nekoliko drugačni obliki (Nexus One kot HTCjev Desire) že na voljo tudi pri nas, podpirata najsodobnejšo različico operacijskega sistema in zelo zaželeno upravljanje z večkratnim dotikom.

Zdaj je na voljo tudi Xperia s končnim imenom X10, a žal kljub številnim inovacijam v uporabniškem vmesniku še vedno premore le Android 1.6 in ne pozna upravljanja z več prsti (od izdelovalca je bilo celo slišati, da tega niti strojno ne podpira, čeprav so kasneje to izjavo demantirali). Takšna je pač usoda mobilnikov, ki podloženi operacijski sistem dopolnjujejo z lastnimi dodatki, saj bodo vedno nekoliko zamujali za "čistimi" različicami Androida, kot se med drugim dogaja tudi HTCju z dodatkom Sense UI in Motoroli z Motoblur. Kljub temu je npr. HTCju uspelo ujeti dober ritem sledenja spremembam, Sony Ericsson pa je pri svojem prvem modelu porabil silno veliko časa, ki se mu bo, upajmo, obrestoval pri nadaljnjih nadgradnjah. Tako bodo kar preskočili Android 2.0 in naj bi septembra letos predstavili izboljšano programje, temelječe na 2.1, ki naj bi podpiralo tudi večprstno upravljanje.

Sony Ericssonov novi model najprej vzbudi pozornost zaradi svoje velikosti. Ima namreč kar 4-palčni za dotik občutljivi zaslon TFT ločljivosti 480 × 854 pik, kar napravo pripelje do roba mer, ki so še udobne za prenašanje v žepu (63 × 119 × 13 mm in 135 g). Zaradi zaobljenih linij plastičnega ohišja, na voljo v beli ali črni barvi, sicer gladko zdrsne v žep, a bo uporabnikom(-cam) z manjšimi rokami s svojo velikostjo onemogočal enoročno rabo, saj bo palec težko dosegel vse vogale zaslona. Da je sama velikost nekaterim uporabnikom problematična, dokazuje tudi različica X10 mini, ki pa ima poleg manjših mer tudi slabše zmogljivosti. Na prednji strani velike Xperie tako prevladuje zaslon, nad njim slušalka, tipalo osvetlitve in signalna dioda, pod njim pa so tri mehanske tipke (menu, domov, nazaj - manjka sicer za Android standardna tipka iskanja), ki pa so nesrečno osvetljene zgolj v dveh vmesnih režah. Ponoči nam tako svetloba prav nadležno tolče v oči, razporeditev tipk pa bomo morali poznati na pamet. Zgoraj najdemo tipko za vklop in uspavanje, standardni priključek za slušalke in pod gumijastim pokrovčkom še priključek micro USB za polnjenje in prenos podatkov. Zadaj nas bo navdušil objektiv 8,1 megatočkovne kamere, ki je ena najboljših plati Xperie, s pomožno osvetlitvijo LED.

Poglavitna prednost Xperie v primerjavi z drugo ponudbo naprav z Androidom naj bi bil izboljšan uporabniški vmesnik, ki je skoraj v celoti vizualno predelan standardni Android, dopolnjen z dvema ključnima dodatkoma, TimeScape in MediaScape; ta na enotni način združujeta naše stike in družabna omrežja oziroma naše večpredstavne vsebine. V pogledu, ki spominja na skladovnico kart, lahko hkrati spremljamo zadnje posodobitve statusov naših povezav v omrežjih Twitter in Facebook, pa tudi sporočila SMS, MMS, epošto in klice naših stikov. Karte lahko s šviganjem prsta levo in desno filtriramo (npr. samo prikaz Twitterja ali samo prikaz sporočil SMS), drsenje gor ali dol pa nas pomika po zgodovini izbranih sporočil. Čeprav je vmesnik narejen vizualno zelo privlačno, ima težave pri velikem številu sporočil, saj se le s težavo osvežuje. Žal ni mogoče nastaviti prioritete posameznikov, saj bi tako laže izpostavili posodobitve stanja tistih ljudi, ki so nam pomembnejši. Na srečo je mogoče vsaj izbirati, katere storitve se prikazujejo v glavnem pogledu, in tako malo zmanjšati gnečo. Mediscape na podoben način združuje naše zvočne, video in slikovne posnetke, hkrati pa nas lahko poveže do virov teh vsebin v spletu, kot je PlayNow za glasbo in Picasa ter Facebook za fotografije. Oba dodatka sta bila ob prvih demonstracijah Xperie navdušujoča, danes pa žal ob hitro razvijajočem se trgu naprav z Androidom ne izvabljata več posebnega navdušenja. Xperia prinaša tudi dodatne aplikacije za navezavo s strežnikom Exchange, saj tega Android 1.6 sam še ne podpira (2.x pa).

Drugače je pri strojni opremi, ki je bila že v začetku zastavljena tako ambiciozno, da je Xperia tudi danes v samem vrhu, ki ga predstavlja 1 GHz procesor Snapdragon. Pomnilnika RAM bi bilo lahko tudi več, vendar 384 MB še vedno zagotavlja dovolj udobno delo tudi pri več pognanih programih. Xperia pozna tudi 1 GB vgrajenega ROM, kar omogoča nameščanje številnih dodatnih programov, za druge podatke (večpredstavnost, zemljevide, navigacije in podobno) pa ga lahko dopolnimo s kartico micro SD, priložena ponuja 8 GB, podprte pa so zmogljivosti do 32 GB. Tudi baterija je zelo zmogljiva, s 1500 mAh nam ob zmerni rabi lahko ponudi tudi več dni avtonomije, žal pa bo ob pogostem posodabljanju časovnice v TimeScape lahko hitro izčrpana. Zvezda naprave je 8,1-megatočkovna kamera, ki ne le, da izdeluje izvrstne fotografije in video posnetke (WVGA, 800 × 480 pik pri 30 slikah na sekundo v zapisu mp4), priložena programska oprema omogoča samodejno ostrenje, stabilizacijo slike, dodajanje lokacije GPS, 16× digitalni zum, prepoznavanje obrazov in samodejno sprožanje ob zaznanem nasmehu. Prepoznavanje obrazov je zvito vtkano v stike, saj zna telefon na posnetih fotografijah sam najti ljudi, katerih slike že imamo v stikih. Omenimo tudi, da so Xperii priložene zelo kakovostne slušalke v kompletu za žično prostoročno telefoniranje.

Na koncu lahko ugotovimo, da je Xperia X10 strojno zelo impresiven telefon, katerega programska oprema žal ne navdušuje preveč, še posebej ne v danes zelo mogočni konkurenci. Če bo kmalu nared nadgradnja, ki bo bolje izkoriščala novosti pri 3D grafiki in druge pridobitve Androida 2.1, hkrati pa bodo v Sony Ericssonu odpravili še nekatere druge slabosti (npr. slabo navidezno tipkovnico, ki jo je bolje zamenjati s katerim od izdelkov, na voljo na programski tržnici), bo lahko telefon skočil na sam vrh ponudbe, kamor so prvotno tudi merili. Vsekakor pa je že danes med najboljšimi, če nam je na mobilni napravi zelo pomembno snemanje fotografij in videa.

Sony Ericsson Xperia X10

Operacijski sistem: Android (1.6).

Procesor: Qualcomm Snapdragon QSD8250, 1 GHz.

Pomnilnik: 384 MB RAM/1 GB ROM.

Pomnilniška kartica: MicroSD, priloženo 2 GB, podpira do 32 GB.

Zaslon: 4-palčni, za dotik občutljivi TFT LCD, 480 × 854 pik (16 : 9).

Krajevne komunikacije: Bluetooth 2.1+EDR, micro USB 2.0, WLAN 820.11b/g.

Omrežja in frekvenčna območja: GSM/EDGE 850/900/1800/1900 MHz; UMTS/HSDPA 900/1700/2100 MHz; A-GPS.

Odzivnost: 8.

Uporabnost: 8.

Splošni vtis: 8.

Izdeluje: Sony Ericsson, www.sonyericsson.com.

Cena: Pri Mobitelu z vezavo od 299 do 399 EUR, brez vezave 600 EUR.

Za: Strojna oprema, posebej kamera.

Proti: Občasna neodzivnost, zastareli sistem Android 1.6.

Windows Mobile se ne da

Resda danes na področju pametnih telefonov beremo predvsem o iPhonih, Androidih in Blackberryjih, vendar se Microsoft s svojim sistemom Windows Mobile ne da. V pripravi je Windows Mobile 7, še vedno pa je na voljo kar nekaj modelov s starejšim, različice 6.5. Tržni delež jim sicer nezadržno upada, pa vendar.

Preizkusili smo Acerjev model in pa MIO, nekoliko posebneža, ki je v svet pametnih telefonov prišel iz sveta GPS navigatorjev.

Acer NeoTouch

Acer se s pametnimi mobilnimi telefoni ukvarja od leta 2008, ko je z nakupom kitajskega podjetja E-TEN pridobil znanje in tehnologijo dlančnikov z operacijskim sistemom Windows Mobile. Tokrat preizkušeni model se ponaša z zavidljivimi lastnostmi. Celotna naprava temelji na procesorju s kar 1 GHz in 3,8-palčnem, za dotik občutljivem zaslonu. Ob prvem stiku z napravo smo pomislili na HTCjev nedavno predstavljeni model HD 2, s katerim si delita kar nekaj skupnih lastnosti, tudi podoben uporabniški vmesnik. A ob nekoliko podrobnejšem pregledu se izkaže, da telefona vendarle nista povsem enaka.

Naprava je odeta v svetlečo črno plastiko, ki je zelo dovzetna za prstne odtise. Na sprednji strani skoraj celotno površino zavzema že omenjeni zaslon, pod katerim je za dotik občutljiva vrstica tipk, med katerimi nas je nekoliko motila tipka za vračanje na prejšnji menu. Na zadnji strani najdemo fotoaparat s tipalom ločljivosti pet milijonov pik in bliskavico LED. Ožičena povezava še vedno poteka prek vmesnika miniUSB, kljub temu da na večini novejših pametnih telefonov že najdemo "standardiziran" microUSB. Kot večina telefonov z enakim operacijskim sistemom tudi S200 s seboj še vedno nosi pisalo, za vstavitev pomnilniške kartice pa je treba odstraniti zadnjo stranico, česar pri pametnih telefonih zadnje čase nismo več vajeni. Na zgornji strani je točno na sredini vmesnik za slušalke.

Nameščen operacijski sistem nosi oznako Windows Mobile 6.5 Professional, izdelovalec pa je dodatno že namestil nekaj lastnih tem, med katerimi bo verjetno skoraj vsak našel pravo. Zanimivo je tudi, da Acer ponuja svoj lasten spremenjen program za urejanje stikov, ki omogoča lažjo rabo. Paket nameščenih programov je kot običajno tipičen za napravo s tem sistemom. Privzeti brskalnik je Internet Explorer različice 6, ki je hiter in nima težav s prikazovanjem zahtevnejših spletnih strani. Nekaj težav smo opazili pri nalaganju zahtevnejših flash animacij, ki očitno niso povsem podprte.

Poseben poudarek so pri izdelovalcu namenili povezanosti z družabnimi omrežji. Žal smo ob uporabi ugotovili, da za vabljivo podobo ni pravih uporabnih zmožnosti. Tako na primer ne moremo nalagati videov na Youtube, ne moremo pregledovati slik drugih uporabnikov na Flickru, kljub temu da so v telefon nameščeni namenski programi prav za te storitve. Še slabše je s samo integracijo omenjenih programov znotraj sistema, ta je z našega vidika izvedena le napol, mnogokrat smo bili ob uporabi katerega od družabnih programov soočeni z njegovo nenadno zrušitvijo ali neodzivnostjo.

Drugače je pri uporabi vgrajenega sprejemnika za GPS. Na telefonu najdemo prednaložen Googlov program Maps, ki deluje brez težav, pri delovanju se pozna hiter procesor ter zadostna količina pomnilnika. Nasploh se to dvoje pozna pri uporabi vseh aplikacij, a občasno sistem vendarle postane prenaporen, saj se zaostajanju in neodzivnosti nismo mogli izogniti. Glede na izkušnje s temi napravami bi krivdo tokrat verjetno morali pripisati slabi izvedbi s strani izdelovalca, saj smo enak operacijski sistem na podobni sestavi videli delovati brez večjih težav. Acer se je torej na trg podal pogumno, vendar z nekaj začetnimi težavami.

Za konec omenimo še dve opaznejši slabosti, čas trajanja baterije in nekakovostno reproduciranje zvoka med klicem. V našem primeru je aparat med dvema polnjenjema zdržal komaj slab delovni dan, pri še intenzivnejši rabi spleta pa bi znal baterijo izprazniti še veliko hitreje. Težave z zvokom so zgolj med klici, reprodukcija zvoka pri poslušanju glasbe ali predvajanju posnetkov je precej boljša. Med pogovorom pa je zvok izrazito monoton ter neenakomeren, precej boljša pa je kakovost zajemanja. Še slabšo kakovost zvoka dobimo, če med klicem uporabljamo večji zvočnik na zadnji strani za prostoročno telefoniranje.

Acer NeoTouch S200

Kaj: Pametni telefon.

Operacijski sistem: Windows Mobile 6.5 Professional.

Pomnilnik: 256 MB RAM, 512 MB ROM.

Pomnilniška kartica: MicroSD, ni priložena.

Ločljivost zaslona: 480 x 800 pik.

Krajevne komunikacije: Bluetooth 2.1, USB 2.0, WLAN 820.11b/g.

Omrežja in frekvenčna območja: GSM/EDGE 850/900/1800/1900 MHz; UMTS/HSDPA/HSUPA 900/1900/2100 MHz; GPS.

Odzivnost: 9.

Uporabnost: 9.

Splošni vtis: 9.

Izdeluje: Acer, mobile.acer.com.

Prodaja: Eurovision, www.eurovision.si.

Cena: 500 EUR.

Za: Velik zaslon, zmogljiv procesor.

Proti: Vzdržljivost baterije, kakovost zvoka med klicem.

Mio Explora K70

Ob omembi podjetja Mio verjetno le malokdo pomisli na mobilne telefone. Tajvansko podjetje je namreč precej bolj znano po napravah za navigacijo. Tokrat so, podobno kot konkurenca, poskušali združiti dobro navigacijo s pametnim telefonom, rezultat so poimenovali Explora K70.

Omenjena naprava je bila javnosti prvič predstavljena že dobro leto nazaj, a je šele v teh dneh prispela na naš trg. To tudi ni prvi tak poskus tega podjetja, v preteklosti so izdelali že kar dve podobni napravi. A v resnici jim z nobeno od njiju ni zares uspelo, saj so obema primanjkovale osnovne zmožnosti pametnih telefonov.

Tokrat so stvari drugačne, K70 je na prvi pogled precej bolj podobna telefonu kot navigacijski napravi. Po zunanjosti sicer telefon ni nič posebnega, na sprednji strani skoraj vso površino zavzema 3,5 palca velik za dotik občutljivi zaslon, pod katerim najdemo dve običajni tipki za upravljanje. Zaslon ima netipično ločljivost 400 x 200 pik, ki je v današnjem svetu pametnih telefonov tudi nekoliko skromna. Na zadnji strani je fotoaparat ločljivosti tri milijone pik, s samodejnim ostrenjem, a brez bliskavice.

Bolj kot videz je pomembna vsebina. Qualcommov 528 MHz procesor poganja starejšo različico operacijskega sistema Windows Mobile z oznako 6.1 Professional. Nad njo sicer čepi nekoliko prirejen uporabniški vmesnik, ki pa vendarle ni tako dodelan kot na primer HTCjevi. A večino opravil je mogoče postoriti brez pomoči pisala, ki se skriva v ohišju naprave.

Osnovni menuji in programi so seveda taki, kot smo jih vajeni v tem okolju, izdelovalec pa je poskrbel za kar nekaj uporabnih dodatkov. Tako za primer med nameščenimi aplikacijami najdemo program za zaščito podatkov, omejevalnik klicateljev ("blacklist") in mobilno pisarno. Najpomembnejši del je seveda program za navigacijo, imenovan Mio Spirit.

Program je popolnoma preveden v slovenščino. To pomeni, da je naprava primerna za širši krog ljudi. Oblikovno je podoben programski opremi, ki teče na namenskih navigacijskih napravah istega izdelovalca. Gumbi na zaslonu so dovolj veliki, da je upravljanje s prstom enostavno, težav nismo imeli niti z vnašanjem naslovov. Zemljevidi so natančni, navigacija nas je brez težav vodila tudi po bolj oddaljenih krajih, občasno nas je zmotilo dolgo izračunavanje poti. Razlog za daljši računski čas je verjetno v spodaj ležečem sistemu, ki obenem skrbi tudi za druge storitve. A prav navezo z mobilnim telefonom so pri Mio pripeljali še nekoliko dlje. Lokacije na zemljevidu je tako možno pošiljati prek sporočil in jih celo pripenjati kontaktnim podatkom v imeniku. Seveda program pozna vse običajne zmožnosti, kot so iskanje v bližini lokacij, dodatne informacije o lokacijah in, najpomembnejše, glasovno vodenje po poti. Prav to zadnje je tisto, kar marsikateri uporabnik Googlovih zemljevidov na mobilnem telefonu pogreša. Izdelovalci naprav GPS so namreč že pred časom precej zvito patentirali koncepte glasovne navigacije, s čimer so konkurenci močno zaprli vrata na tem področju. Sprejemnike GPS tako v mobilnih telefonih danes s pridom uporablja vedno več ljudi, a programska oprema je iz že navedenih vzrokov povečini neuporabna za konkretnejšo navigacijo.

Paket nikakor ne bi bil popoln brez priloženih dodatkov za pritrditev naprave na vetrobransko steklo avtomobila, skupaj s polnilcem in izhodom za zunanjo anteno GPS. Vse to napravo naredi zares uporabno za cestno navigacijo. Mio je torej uspelo ustvariti precej spodoben pametni telefon z izjemnim navigacijskim dodatkom, kar bo dobra novica za vse tiste, ki se izgubijo že na poti od sobe do kuhinje. Kljub temu ne moremo biti povsem zadovoljni, strojno bi si želeli nekoliko boljšega procesorja ter novejšega operacijskega sistema. A navigacijskim navdušencem priporočamo napravo vsaj v premislek.

Mio Explora K70

Operacijski sistem: Windows Mobile 6.1 Professional.

Pomnilnik: 128 MB RAM, 256 MB ROM.

Pomnilniška kartica: MicroSD, ni priložena.

Ločljivost zaslona: 400 x 200 pik.

Krajevne komunikacije: Bluetooth 2.1, USB 2.0, WLAN 820.11b/g.

Omrežja in frekvenčna območja: GSM/EDGE 850/900/1800/1900 MHz; UMTS/HSDPA/HSUPA 850/1900/2100 MHz; GPS.

Odzivnost: 8.

Uporabnost:9.

Splošni vtis: 8.

Izdeluje: Mio, www.mio.com.

Prodaja: Eurovision, www.eurovision.si.

Cena: 399 EUR.

Za: Navigacija.

Proti: Netipična ločljivost zaslona, Windows Mobile.

Blackberry za množice

Telefoni Blackberry so nastali kot "komunikatorji", kot naprave za pošiljanje elektronske pošte, šele kasneje so jim dodali možnost telefoniranja. Od vsega začetka premorejo "pravo" tipkovnico QWERTZ in prav z njo so si pridobili lojalne uporabnike predvsem med poslovnimi uporabniki.

Vendar pa domači uporabniki danes padajo na iPhone, Android in kar je še podobnih igrač z zasloni na dotik. In domačih uporabnikov je v resnici zelo veliko, še veliko več kot tistih, ki telefone uporabljajo v službene namene. Odlična priložnost za širitev torej, so najbrž pomislili pri izdelovalcu RIM, ko so lani predstavili svoj prvi telefon z zaslonom, občutljivim za dotik - Storm.

Preizkusili smo ga tudi v Monitorju (februarja 2009) in ostali hladni. Kako tudi ne, telefonu se je zelo dobro videlo, da so ga naredili v podjetju, ki s telefoni, občutljivimi za dotik, nima izkušenj. Resda so se potrudili s posebnim zaslonom, ki se ob pritisku nekoliko vdre in s tem daje občutek tipkanja, vendar sistem enostavno ni deloval. Telefon je bil silno počasen, pri tipkanju nenatančen, pri "drsanju" s prsti pa okoren.

(Skoraj) vse to odpravlja letošnja "modelska različica" - Storm 2. Novi Storm je v primerjavi s starim kar neverjetno hiter, in to kljub temu da premore enak procesor. Morda mu pomaga dvakrat večji pomnilnik? Veliko boljši je tudi za dotik občutljivi zaslon. Še vedno se ugreza, vendar bolj enakomerno, saj je vpet na vseh štirih vogalih, ne samo na sredini. Najbolj zabavno pa je to, da "vgrezanje", ki je elektronsko krmiljeno, ne deluje, ko je telefon ugasnjen. Pri tipkanju lahko izbiramo med številčno, QWERTZ in posebno tipkovnico, sicer znano iz modelov Perl, ko ena "tipka" vsebuje dva znaka. V praksi se QWRTZ dovolj dobro obnese le v vodoravnem načinu, ko je za prste dovolj prostora. Škoda le, da se telefon ob pritisku na tipko ne raje zatrese (kot se telefoni z Androidom) kot ugrezne, saj gre za "ugrez" kar nekaj fizične moči, zato je tipkanje nekaj počasnejše.

Tudi "drsanje" s prstom (premikanje raznih seznamov) je lepo mehko in animirano, kot smo vajeni pri zgoraj omenjenih vzornikih, vendar Blackberryjev operacijski sistem (5.0) pač niti približno ni tako imeniten, kot so iPhoni in Androidi. Ne nazadnje ni podprto večprstno upravljanje, čeprav sama strojna oprema to načeloma omogoča (hkrati lahko stisnemo Shift in tipko na tipkovnici, z dvema prstoma lahko označimo del besedila). Ni pa mogoče povečevati fotografij, prav tako, recimo, dveh prstov na Stormu 2 ne podpira mobilni Google Maps.

Omenimo še, da telefon končno premore tudi brezžično povezavo Wifi, seveda pa ne manjka niti GPS.

Na koncu lahko ugotovimo - kar dober poskus, vendar to vendarle ni to. Blackberry je znan po modelih s tipkovnico in morda bi bilo bolje, ko bi pri tem tudi ostal.

Blackberry Storm 2 9520

Operacijski sistem: Blackberry OS 5.0

Procesor: Qualcomm, 528 MHz.

Pomnilnik: 256 MB, 2 GB eMMC.

Pomnilniška kartica: microSD, podpira do 16 GB.

Zaslon: Za dotik občutljivi 3,25-palčni TFT LCD, 480 × 360 pik.

Krajevne komunikacije: Bluetooth 2.0, mini USB 2.0, Wifi 802.11b/g.

Omrežja in frekvenčna območja: GSM/EDGE 850/900/1800/1900 MHz (globalno); UMTS/HSDPA 2100 MHz (Evropa/Azija).

Drugo: GPS, 3,2 MP fotoaparat.

Odzivnost: 10.

Uporabnost: 7.

Splošni vtis: 8.

Izdeluje: RIM, www.blackberry.com.

Prodaja: Mobitel, www.mobitel.si.

Cena: Od 399 do 499 EUR v različnih paketih. 695 EUR brez vezave.

Za: Odzivnost, opremljenost, dokaj dobra zaslonska tipkovnica.

Proti: Operacijski sistem s priloženimi programi enostavno ni prilagojen za delo z dotiki.

"Barve posnetkov telefona Satio so sprane, med fotografiranjem pa nam nekaj težav dela tudi zaslon na dotik, ki je na dnevni svetlobi slabše viden."

"Kakovost digitalnih povečav je enaka izrezu fotografije s pomočjo računalnika, le več pomnilnika zaseda zaradi "visoke" ločljivosti."

"Šum je pri ogledu fotografij moteč že pri najnižjih vrednostih ISO. Gneča svetlobnih detektorjev na tipalu je preprosto prevelika."

Dvanajst milijonov in še vedno štejemo

Kaj imata skupnega najnovejši predstavnik profesionalnih Nikonovih zrcalno refleksnih fotoaparatov D3S in še bolj sveži Sony Ericssonov telefon Satio? Vprašanje zveni bolj kot povprečna šala, a v resnici oba premoreta svetlobno tipalo z 12,1 milijona pik.

V prvi vrsti gre pri Satiu seveda za pametni telefon. A ker se še najglasneje hvali z zmogljivostmi fotografskega dela, bomo nekaj več pozornosti namenili zajemanju fotografij.

Navadili smo se že, da zaradi pameti novejši telefoni niso vedno manjši. A Satio je kljub temu razmeroma tanek in tudi druge mere niso ovira pri prenašanju. Skoraj celotno sprednjo stran ohišja, ki je lahko črne, rdeče ali srebrne barve, zaseda velik zaslon ločljivosti 360 × 640 pik na dotik, pod katerim so le tri tipke - zelena, rdeča in sredinska. Ta omogoča hiter vstop v glavni menu, na desni stranici pa so še gumbi za nadzor vgrajenega fotoaparata, medtem ko na levi najdemo režo za pomnilniško kartico Micro SD, razširitveni priključek in drsno stikalo za odklepanje telefona. O odklepanju tipkovnice namreč ne moremo govoriti, saj je Sony Ericsson nima. Oblikovno čiste linije se nadaljujejo na plastični lakasti površini zadnje strani z izbočenim drsnim pokrovom objektiva in bliskavice, ki je izdelan iz brušenega aluminija. In to je tudi edini del napravice, na katerem se ne bodo poznali prstni odtisi. Simpatij z naše strani ni bil deležen edini priključek za zunanje naprave. Tako vmesnik USB kot običajne slušalke lahko vklopimo le s pomočjo priloženih žičnih pretvornikov. V embalaži smo našli še pisalo za lažjo uporabo zaslonske tipkovnice, ki ga žal ni mogoče pospraviti v telefon, bralnik pomnilniških kartic micro SD, ki je obenem še mini podpornik za postavitev telefona v ugoden položaj za ogled video vsebin, in kabel za priklop na televizor.

Menuji so lepo oblikovani in delujejo razmeroma gladko, čeprav bi si včasih vendarle želeli boljšo odzivnost. Počasnost je posledica tudi upravljanja na dotik, ki ne daje prave povratne informacije o pritisku, čeprav se ob zaznanem ukazu telefon rahlo zatrese. Zaradi uporabljenega operacijskega sistema Symbian nam je na voljo obilica razširitev, že na novem telefonu pa brez težav predvajamo nekatere večpradstavne vsebine, se povežemo v splet prek vmesnika WiFi, uporabljamo programski paket Quick Office, pregledujemo zemljevide in celo uporabljamo vgrajeno navigacijo GPS. Skratka, sodoben telefon, katerega zmogljivosti lahko odkrivamo več tednov.

Ob želji po fotografiranju moramo odpreti drsni pokrovček, ki ščiti objektiv in bliskavico. Med jemanjem iz žepov se nam lahko pogosto zgodi, da se dotaknemo stekla objektiva, saj pokrov zadržuje zaprt le vzmet. Sprožilec najdemo tam, kjer smo ga vajeni, zumirati pa moramo z levico. Tega sicer ne bomo pogosto počeli, saj je približevanje le digitalno. Že najmanjše povečave povzročijo občutno izgubo kakovosti, kaj šele skrajna šestnajstkratna vrednost, kjer nam ob ogledu fotografij niti bujna domišljija ne pomaga kaj dosti. Telefon nam ponuja še tipki za preklop med fotografiranjem in zajemanjem videa v ločljivosti 640 × 480 pik ter hitro tipko za pregled posnetkov.

Ker je objektiv fiksen, je njegova goriščnica splošno širokokotna. Preračunana vrednost je 36 mm, odprtost zaslonke pa kar F/2.8, a se glede na razmere žal ne spreminja. Pri določenih posnetkih je bilo opazno ne najmanjše sodčkasto popačenje, kar je testni vzorec le še potrdil. Občutljivosti ISO si telefon izbira sam, a fotografije močno šumijo že pri ISO 80. Ob višjih vrednostih je le še slabše in tega se očitno zaveda tudi avtomatika, saj najvišjo vrednost ISO 500 uporabi le v skrajni sili. Barve so nekoliko sprane, ostrina ni slaba, a niti približno ne ustreza izkoristiti visoko ločljivost tipala. Manjše povečave so solidne, a šibke točke objektiva kljub temu opazi tudi nezahtevno oko. Ostrenje sicer ni počasno, uporabniški vmesnik pa omogoča določitev točke ostrenja kar z dotikom zaslona. Na voljo nam je še zaznava nasmeha in makro ostrenje. Izbiramo lahko med nekaj scenskimi načini, zajemom panorame in več zaporednimi posnetki, med katerimi izberemo najboljšega. Potem pa se počasi konča. Še najbolj resen fotografski poseg je možnost pod- in nadosvetlitve za dve vrednosti zaslonke. Menuji fotoaparata so nekoliko neodzivni in hitro nastavljanje je jalovo opravilo. Zaslon za dotik zahteva svoj čas in nekaj navajanja, saj se nam sprva večkrat zgodi, da kaj pritisnemo dvakrat, nekateri ukazi pa se sploh ne zaznajo. Svetla točka fotofona pa je vgrajena ksenonska bliskavica in dodatna lučka za pomoč pri ostrenju. Večina telefonov namreč fotografije osvetli kar s svetlečo diodo, kar močno pokvari barvno pravilnost. A po drugi strani imajo pravo bliskavico vgrajeno že najcenejši kompaktni fotoaparati.

Ker fotografiramo s telefonom, je prenos posnetkov neposredno v splet zelo preprost, kjerkoli že smo, sploh pa zaradi vgrajenega vmesnika WiFi. Sprejemnik GPS omogoči še geografsko označevanje fotografij.

Pred slabim letom smo že primerjali najcenejše kompaktne fotoaparate z najboljšimi fotofoni. Ugotovili smo, da se, če upoštevamo kakovost posnetkov, fotoaparati nimajo česa bati. In tako ostaja tudi po prihodu Satia. Je dober mobilnik, a lahko bi se malo manj hvalil z ločljivostjo. Še več. Če bi se odrekel nekaj milijonom svetlobnih detektorjev, bi bil zagotovo boljši. A ker je "več" v nenadzorovani potrošnji še vedno "bolje", bo verjetno veliko uporabnikov nad posnetki razočaranih.

Sony Ericsson Satio

Operacijski sistem: Symbian S60 pete generacije.

Pomnilniška kartica: MicroSD 16 GB.

Ločljivost zaslona: 360 × 640 pik.

Krajevne komunikacije: Bluetooth 2.1, USB 2.0, WLAN 820.11b/g.

Omrežja in frekvenčna območja: GSM/EDGE 850/900/1800/1900 MHz; UMTS/HSDPA/HSUPA 850/1900/2100 MHz; GPS.

Odzivnost: 7,5.

Uporabnost: 9.

Splošni vtis: 8.

Izdeluje: Sony Ericsson, www.sonyericsson.com.

Prodaja: Mobitel, www.mobitel.si.

Cena: 550 EUR, 349 EUR v paketu Povezani 44/77 Mobitel.

Za: Zmogljiv telefon, razmeroma majhne mere, povezljivost, ksenonska bliskavica.

Proti: Šum, slaba ostrina posnetkov, brez optičnega zuma, omejene možnosti nastavitev, nestandarden vhodno izhodni priključek.