Televizija na računalniku

Televizija se razvija. Utapljamo se v številnih programih, ki jih lahko spremljamo povsod. Daleč so časi, ko se je družina zvečer zbrala pred čudežno škatlo v dnevni sobi, da bi si ogledala tiste tri ure programa, ki so jim bile na voljo. Očetu ni treba na streho, saj antene ni več in je slika vedno brez popravljivih odstopanj. Zabava danes pride do nas v obliki ničel in enic. Ker se računalnik z njimi odlično razume, jih poskušamo zvabiti vanj.

Ideja je preprosta. Smo stranke enega od ponudnikov IP televizije pri nas in želimo naročene programe spremljati po računalniku. O pravi poti smo povprašali SiOL, Amis in T-2. Vsi po vrsti so se izmikali odgovoru in nam na koncu ponudili dostop do mobilne televizije. SiOL TViN, Amis Mobia TV in T-2 tv2go so storitve, namenjene predvsem gledanju televizije na poti. Res lahko pri vseh treh spremljamo mobilni program tudi v spletnem brskalniku, a je programska shema popolnoma drugačna od tiste, ki jo uživamo na televiziji. Kaj bi se zgodilo, če bi nam odpovedal televizor? Kaj, če ne bi hoteli plačevati najemnine za dodatno škatlo poleg televizorja? Nočemo uporabljati češkega daljinskega upravljalnika? Ker smo večino časa za računalnikom, bi želeli televizijo tam, kjer nam pride najbolj prav. Na računalniku!

O internetni televiziji na računalniku smo v preteklosti že pisali (Monitor 07/06). Ker se je v petih letih marsikaj spremenilo, si postopke za zgoraj naštete ponudnike ogledamo še enkrat. Še vedno velja, da je najudobnejša različica, ko imamo v računalniku dve omrežni kartici. Eno bomo uporabljali za dostop do spleta, kot doslej, z drugo pa se bomo tako dolgo igrali, da bo znala sprejeti bite z modema in jih pretvoriti v uporabno sliko. Danes, ko so najbolj priljubljeni računalniki prenosniki, imamo začetno stanje povečini že pripravljeno za tak poseg, saj je za splet dovolj brezžična povezava, obenem pa imajo ti stroji tudi omrežno kartico na kabel, s katero bomo ordinirali mi.

SiOL

Stranski priboljšek pri namestitvi SiOL IPTVja v računalnik so odklenjeni plačljivi programi, kakršen je paket POP Non Stop.

Začenjamo s ponudnikom SiOL. Tako zanj kot za druge velja, da je za spremljanje televizijskih programov po računalniku potrebna naročnina na televizijo. Zmotno je misliti, da lahko podjetja pretentamo in programe spremljamo, tudi če zanje nismo sklenili naročnine, saj je ta storitev vezana na aktivacijo priključka, ki ga ponudnik izvede zgolj, ko mu za to plačamo. Kljub temu se pri početju včasih okoristimo s številnimi drugimi priboljški, med katere spadata spremljanje odklenjenih programov in gledanje televizije na več napravah hkrati, čeprav je sklenjena le ena naročnina. Stranski produkti postopka se od ponudnika do ponudnika razlikujejo in skozi čas spreminjajo, zato ne moremo zagotoviti, da bodo pri posnemanju akrobacij, priobčenih v pričujočem članku, v nespremenjeni obliki razveselili slehernika. Trenutno je najbolj sončno na SiOLovem nebu. Pri največjem ponudniku v državi so po končanem postopku (za zdaj) odklenjeni vsi programi, četudi smo naročeni zgolj na najosnovnejši paket.

Zadeve se lotimo s priklopom omrežnega kabla na računalnik. V prvem koraku moramo izvedeti IP številko SiOLove škatle Box, zato kabel iz modema prestavimo na računalnik. Televizije v tako povezanem omrežju seveda ne bomo mogli gledati, bomo pa s programom WireShark (www.wireshark.org) dobili informacijo o identifikaciji škatle ob televizorju. Omrežno kartico nastavimo na IP 192.168.1.10 z masko podomrežja 255.255.0.0. To storimo v Network and Sharing Centru (Windows 7), kjer v lastnostih kartice izberemo Internet Protocol Version 4 (TCP/IPv4) in kliknemo gumb Properties. SiOL Box ugasnemo in zaženemo pripomoček za vohljanje po omrežju. Pod Capture/Interfaces poiščemo obdelano omrežno kartico, jo odkljukamo in s Start začnemo iskanje televizijske škatle. Ko se v pogovornem oknu začne izpisovati promet, prižgemo SiOLovo škatlo in budno spremljamo dogajanje v WireSharku. Iščemo neznane IP številke, kakršna je na primer 10.34.36.113. Pri komunikaciji nas zanima Source in ne Destination, saj gre za iskanje Škatle, ki išče SiOLov modem, in ne nasprotno. Takoj, ko jo ujamemo, nehamo iskati, prestavimo kabel iz SiOL Boxa v modem, tako da je računalnik povezan z modemom na enak način (v isti vhod) kot prej Box, in omrežni kartici nastavimo najdeno IP številko.

Iz spleta si prenesemo program MulticastTV (sites.google.com/site/multicasttv). Gre za odprtokodni, na predvajalniku VLC temelječ prikazovalnik in snemalnik IP televizije, za katerega smo na Monitorjev spletni strežnik naložili nekaj predvajalnih seznamov, ki bodo precej olajšali postopek. SiOLov seznam je na naslovu www.monitor.si/sioltv. V MulticastTV ga uvozimo z Možnosti/Nastavitve/Uvoz. Pod izbiro Mrežna kartica priklopljena na IPTV omrežje poiščemo Local Area Connection oziroma omrežno kartico s pravilno nastavljeno številko IP, s katero se računalnik izdaja za Škatlo, nato z gumbom OK nastavitve potrdimo in se prestavimo v osrednje okno uporabniškega vmesnika, kjer nas že čakajo po vsebini razvrščeni televizijski programi. Ker ponudnik shemo redno spreminja in posodablja, se hitro zgodi, da uvoženi seznam zastara. Tako tudi naša verjetno v času branja ni več najnovejša. Na voljo imamo dve možnosti, ali poiščemo v spletu nov seznam ali pa uporabimo Možnosti/Nastavitve in pod Nastavitve iskalca kanalov vnesemo IP rang od 232.4.1.1 do 232.4.1.255 (vrata 5002) ter pritisnemo gumb Išči. Ob morebitnih težavah sta prvi postojanki požarni zid in protivirusni program. Vanju je treba vnesti zahtevane izjeme ter dovoliti prost pretok želenega prometa.

Amis

Amis televizija na računalniku noče delovati, če omrežna kartica do pičice natančno ne posnema STB komunikatorja. Ko z WireSharkom pridobimo IP številko slednjega, ga s programom Find MAC Address prisilimo izdati še naslov MAC.

Pri Amisu tudi na računalniku dobimo le tisto, kar smo plačali. Stranskega produkta v obliki brezplačnih plačljivih vsebin ni.

Začetek postopka je pri vseh ponudnikih enak. Tudi pri Amisu računalnik povežemo z vhodom, ki je na modemu rezerviran za televizijo. To storimo tako, da nanj namesto ponudnikove čudežne škatlice obesimo omrežno kartico z isto številko IP. Slednjo dobimo z uporabo programa WireShark. Pri Amisu se kljub vsemu zaplete. Ko omrežni kartici nastavimo ukraden naslov IP in v MulticastTV uvozimo seznam programov z naslova www.monitor.si/amistv, televizija na računalniku še vedno ne deluje. Kar nekaj časa smo potrebovali, da smo ugotovili, v katerem grmu tiči zajec. Modem pri posredovanju digitalne vsebine poleg IP številke zahteva tudi ustrezen naslov MAC. Pridobimo ga s programom Find MAC Address, ki ga najdemo v spletu. Prstni odtis omrežni napravi priredimo v Network and Sharing Centru, kjer zopet izberemo lastnosti izbrane omrežne kartice. Tokrat namesto izbire protokola kliknemo gumb Configure (ob imenu omrežne kartice). Mimogrede, do istega pogovornega okna pridemo tudi ob pomoči upravitelja naprav Device Manager. Ko so zagnane lastnosti omrežne naprave, poiščemo zavihek Advanced, vrednost Property prestavimo na Network Address in pod Value vpišemo naslov MAC. Čeprav nam Find MAC Address postreže z naslovom MAC v obliki 00-1A-D0-10-AA-14, ga pri posnemanju v polje Value vnesemo brez vezajev, torej 001AD010AA14. Ko spremembe uveljavimo, televizija na računalniku oživi. Ob rigoroznih varnostnih ukrepih plačljivi programi tistim, ki nanje niso naročeni, seveda ne delujejo.

T-2

Vsi v članku predloženi seznami programov so običajne besedilne datoteke, zato jih po želji spreminjamo. S takim urejevanjem predrugačimo razporeditev programov, jih brišemo in dodajamo nove. Za slednje moramo vedeti IP številko programa z ustreznimi vrati.

Pri T-2 je bilo nastavljanje IP televizije na računalnik najlažje. Naslova MAC nismo potrebovali, dostop do televizije pa je deloval celo prek omrežnega stikala (angl. switch), ne da bi odklopili naročeno škatlo ob televizorju. Ker nam z osnovnim paketom razen Pop Non Stop programov plačljive vsebine niso delovale, smo to zaščito preverili še pri drugih naročnikih iste internetne televizije. Ugotovili smo, da pri naročnikih z razširjeno shemo delujejo vsi programi s seznama www.monitor.si/t2tv. Ker so v preteklosti delovali vsi vsem, je težko reči, kako dolgo bo napisano držalo, saj se pri podjetju T-2 problema očitno zavedajo in ga skušajo odpraviti. Zaradi enostavnosti postopka, ki se ne razlikuje od zgoraj opisanih prijemov, smo pri ponudniku T-2 želeli preizkusiti nekaj svežega. Namesto računalnika smo uporabili predvajalnik Xtreamer. Zanj na spletnem naslovu forum.xtreamer.net pod iskalnim pojmom Xtreamer Live Links najdemo zapakirano datoteko Xlive.rar in jo prenesemo najprej v računalnik, nato prek omrežja še na predvajalnik. V spletnem brskalniku na področju, kamor smo razpakirane datoteke kopirali, zaženemo namestitveni program (npr. http://192.168.1.3/media/sda1/scripts/xLive/install.php) in sledimo navodilom. Ko je postopek namestitve končan, Xtreamer spet zaženemo. Na televiziji, kamor je Xtreamer priklopljen, poiščemo zavihek Xtreaming, izberemo Xtreaming Live/Local IP-TV in ponudnika IP televizije, v našem primeru T2 IP-TV. Na seznamu sta tudi Siol in Amis, kar pomeni, da lahko lastniki priljubljenih predvajalnikov v internetni televiziji uživajo, čeprav niso izbrali ponudnika T-2. Po uspešno izvedeni zadnji akciji se na zaslonu prikažejo televizijski kanali. Hitro uvidimo slabosti, med katerimi vodita počasno prestavljanje programov in nujno vračanje na začetni zaslon ob menjavi želenega kanala. Nameščeni seznam ob morebitnih spremembah programske sheme popravimo ročno. V raziskovalcu vtipkamo IP številko Xtreamerja in izberemo xLive/slotv. Odpremo datoteko t2.rss in vanjo vnesemo informacije o novih programih ter po želji spremenimo vrstni red starih.