Televizija, nelinearno
V prejšnji številki smo si podrobno ogledali tako imenovane "pametne televizorje", s katerimi lahko počnemo še vse kaj drugega, kot le gledamo televizijski program. Toda vse to in celo več lahko počnemo tudi z vmesniki nekaterih ponudnikov televizije pri nas. Kdo bo zmagal?
V množici programov in kanalov pride prav tudi iskalnik.
Videoteka
Videoteko nekako "morajo" imeti vsi. Čeprav je gledanost menda precej slaba, povsod.
Spletni nadzor
TV spored na spletu ni več nič posebnega. Potrebujemo le še neposredno povezavo s sprejemnikom IPTV.
Vsak televizijski sprejemnik je v osnovi računalnik, vendar z nekoliko omejenimi funkcijami in prilagojeno strojno opremo za čim bolj učinkovito predvajanje videa. Pri vseh operacijski sistem temelji na eni ali drugi različici Linuxa, od dodatne programske opreme pa je odvisno, katere dodatne funkcije bomo lahko še uporabljali.
V teoriji bi tako lahko z računalnikom sprejemnik tudi v popolnosti upravljali, najraje prek spletnega vmesnika. Gledali bi televizijske programe na računalniku ali celo dostopali do posnetkov, ki jih je naredil sprejemnik, čeprav je slednje zaradi avtorskih pravic nemogoče. O tem kljub temu pišemo, ker za "ljubitelje" takšni sprejemniki so na voljo (serija sprejemnikov Dreambox).
Bi si pa zato želeli vsaj minimalne povezljivosti. Velik problem pri televizijskih sprejemnikih z več kot 100 programi je npr. upravljanje programske sheme, saj sami sprejemniki navadno ne omogočajo udobnega prestavljanja kanalov na seznamu, ki nam ga posreduje ponudnik televizije (npr. urejanje po abecedi, brisanje, razvrščanje v skupine ali med priljubljene in podobno), poleg tega je z daljincem takšno urejanje zelo zamudno. Veliko lažje bi bilo urejanje na računalniku, dodatno pa bi lahko na računalniku tudi načrtovali snemanja iz EPGja. Kdaj bi si zaželeli, da bi naročili snemanje kakšne oddaje na domačem sprejemniku (recimo iz službe), vendar sprejemnik v javnem omrežju zelo verjetno ne bo dosegljiv (in bolje je, da ni, čeprav, kot rečeno, z Dreamboxom je tudi to mogoče). Torej bi bilo bolj udobno, ko bi ponudnik televizije na svoji spletni strani ponudil določene storitve, in nekateri že res ponujajo urejanje programov.
Večpredstavnost
Sprejemniki IPTV danes omogočajo tudi predvajanje filmov iz diskov in ključkov USB.
Danes že vsak digitalni televizor ponuja nekatere oblike večpredstavnosti; skoraj vsi imajo priključek USB, v katerega lahko vtaknemo ključek USB ali priključimo USB disk. Prek njega si potem na televizorju ogledamo fotografije ali filme oziroma poslušamo skladbe, ki so shranjene na ključku oziroma disku. Vse več televizorjev pozna tudi standard DLNA, s katerim lahko dostopajo do večpredstavnih vsebin na računalniku, ki je priključen v krajevno omrežje.
Ne nazadnje je "standard" postal tudi dostop do internetnih vsebin, ki so prilagojene za spremljanje na televizorju (Youtube, Facebook, novičarske storitve, vremenske napovedi, javne fototeke ipd.). Različni izdelovalci imajo različna imena za te storitve in smo si jih podrobno ogledali prejšnji mesec, v članku o pametnih televizorjih. Za pametne televizorje lahko pričakujemo tudi vedno več slovenskih vsebin.
In seveda - podobne funkcije poznajo tudi sprejemniki IPTV (in nekatere druge elektronske naprave, npr. predvajalniki blu-ray) in smo jih vključili v naš pregled. Če so bile nekoč težave s prepoznavanjem različnih, predvsem bolj "eksotičnih" video formatov, danes vsi sprejemniki prepoznavajo in predvajajo tako rekoč vse formate. Edino s stereoskopskimi - 3D - vsebinami so težave, ker stereoskopski televizorji (še) nimajo ustreznega predvajalnika.
EPG, teletekst in podnapisi
Elektronski TV spored danes sodi v standardno ponudbo.
EPG (Electronic Program Guide oz. programski vodič) z urnikom sporeda za nekaj dni naprej in podrobnimi opisi vsebin je danes že standardna ponudba vseh digitalnih televizij in je vključena, podobno kot teletekst, v podatkovni tok. Drugo vprašanje je, koliko od tega EPGja in v kakšni obliki nam posreduje naš ponudnik televizije (oziroma sam sprejemnik). Ali so napovedi in opisi posredovani v celoti, ali jih ponudnik skrajša, ali so opisi prevedeni, ali doda ponudnik kaj svojega (npr. fotografije ali spletne povezave). Pri tipično več kot sto programih v ponudbi posameznega ponudnika se bomo brez preglednega vmesnika za EPG kaj hitro izgubili.
Teletekstu so že večkrat napovedali konec (nekatere televizije so ga tudi v resnici opustile), vendar se še vedno dobro drži; našemu sodelavcu, ki razvija teletekste na evropskem trgu, dela ne zmanjkuje. Teletekst je v današnjem času zelo počasen medij za prenašanje informacij (če odmislimo njegovo besedilnost in predpotopno grafiko). Za digitalne sprejemnike bi moral biti teletekst "mala malica" (vse strani povprečnega teleteksta zasedejo le nekaj kilobajtov!) in bi moral biti v krajevnem pomnilniku nekaj sekund po preklopu na neki kanal. Vendar iz neznanega razloga vsi dekoderji začnejo zbirati strani šele v tistem trenutku, ko pritisnemo tipko za teletekst; res pa jih potem večina strani shranjuje. Drugo vprašanje je sama oblika - ali lahko le preklapljamo med TV sliko in teletekstom ali pa so tudi kakšne vmesne možnosti (transparentni teletekst, teletekst ob sliki in podobno).
Digitalni televizijski programi (predvsem filmski) lahko vsebujejo več zvočnih sledi in več digitalnih podnapisov (različni jeziki). Tudi tukaj se moramo vprašati, kaj naš ponudnik naredi, ali nam posreduje vse zvočne sledi in podnapise (če jih potrebujemo), ali pa se omeji na slovenske (z namenom varčevanja pri pasovni širini).
Tehnično: Kaj je "slaba slika" in kako nastane?
Včasih (ampak RES včasih, pred tridesetimi leti in več), ko smo televizijski signal sprejemali prek (slabih) strešnih anten, morda celo brez ojačevalcev, in morda celo sobnih anten, je bilo kar običajno, da je bila sprejeta slika neostra, da je imela sence, da je včasih tudi zašumela. Potem pa smo se razvadili in navadili na "popolno" sliko.
Dokler nismo preklopili na digitalno, najprej na t. i. internetno televizijo, IPTV, konkretno na SiOLTV. Če je imel uporabnik srečo, je bila slika SiOLTV sicer čisto OK, vendar sreče velikokrat ni bilo. Televizijska slika je spet lahko postala tudi "slaba". Zakaj, bi se lahko vprašali, ali ni "digitalno" boljše od "analognega"? Da, vendar je IPTV kot prva različica digitalne televizije odvisen od tolikih dejavnikov, da velikokrat ne gre vse, kot bi bilo prav.
Pojdimo po vrsti.
Slika je bila v začetku nekoliko neostra in v hitro premikajočih se prizorih pikčasta, skorajda kockasta. Razlog je bil v slabem kodiranju slike v format MPEG-2. Zaradi varčevanja s pasovno širino (televiziji so prek ADSL namenili le največ 4 Mb/s) in zaradi slabih kodirnikov je bila slika le povprečna.
Te težave je odpravil ponudnik T-2, ki je kodiranje skorajda odpravil, oz. je televizijske programe do uporabnika pretakal v takem formatu in kodiranju, kot ga naredijo že same TV postaje (največkrat na satelitu). Tak program zato "na žici" potrebuje več pasovne širine in seveda, če TV postaje varčujejo z njo, je rezultat še vedno slab.
Slika je lahko pri vsakem IP TV ponudniku tudi "kocka", oz. cuka in se ustavlja. Težava je največkrat v slabi prenosni poti oziroma težavah s Telekomovo telefonsko parico. Če je ta slabo "sestavljena", s slabimi stiki, ali predolga, enostavno ne zmore toliko megabitov/s, kot jih potrebuje televizijska slika. Izkušnje kažejo, da je pri tej težavi le težko karkoli narediti. Ponudnik televizije napako ponavadi prijavi Telekomu, Telekom jo gre odpravljat in jo popravi ali pa ugotovi, da ni nič narobe, to sporoči nazaj ponudniku televizije, uporabnik pa - ostane na istem. Krog je sklenjen.
Slika je kockala tudi pri starih Sagemovih vmesnikih za SiOLTV, vendar so bile tam težave mnogoplastne in so jih razrešili šele z vpeljavo novega vmesnika Box.
In, ne nazadnje - slika je lahko "slaba" tudi zaradi slabega prilagajanja slike televiziji. Še vedno (!) so namreč ponekod težave s prikazovanjem široke slike v formatu 16 : 9 na starih katodnih televizorjih formata 4 : 3 in nasprotno. Načeloma televizijska postaja ob spremembi formata pošlje tudi signal, ki sprejemniku naroči, naj spremeni format, vendar ga nekateri sprejemniki ne razumejo, ali pa ga razumejo napak.
Daljinec
Slab daljinec lahko pokvari uporabniško izkušnjo (in narobe). Na tokratnem preizkusu smo ugotovili, da noben ni idealen.
Dokler televizije oziroma televizijskega sprejemnika ne bomo upravljali z glasom (to menda obljublja Apple s svojim famoznim iTV), bomo ostali pri klasičnih televizijskih daljincih (ki so med nami že vsaj trideset let). No, tehnično nekoliko bolj spretni lahko danes v daljinec prelevijo tudi svoj mobilni telefon. Razen uporabniškega vmesnika, ki ga vidimo na zaslonu, je uporabniška izkušnja tistih, ki so "kuhani in pečeni na kavču", najbolj odvisna od daljinca, ki ga navadno ves čas držimo v roki (in živčno preklapljamo med kanali). Slab daljinec lahko pokvari uporabniško izkušnjo (in narobe). Na tokratnem preizkusu smo ugotovili, da noben ni idealen (noben nima osvetlitve tipk), še najbolj intuitiven za uporabo je SIOLov, a mu na drugi strani lahko očitamo majhnost. SIOLov daljinec ima samo 33 tipk (po vzoru novejših Philipsovih televizorjev, ki so drastično zmanjšali število tipk na daljincih) AMISov 45, T-2jev kar 50, "zmagovalec" po številu tipk (in neudobnem delu) je Telemachov daljinec z 51 tipkami (in uporablja "ameriško logiko").
AMIS TV 3.0
Vmesnik AMIS TV 3.0
AMIS je ponudil IPTV poleti leta 2007 in že na začetku je ponujal določene funkcije nelinearne televizije (ogled trenutne oddaje od začetka - tako imenovani "catch up" ali na začetek). V začetku leta 2010 je predstavil novo različico AMIS TV 2.0 s spremenjenim grafičnim vmesnikom in z možnostjo ogleda televizije za 48 ur v preteklost na 27 različnih programih (o tem smo podrobno pisali maja 2010), konec lanskega leta pa je z velikim pompom predstavil AMIS TV 3.0, ki pa ne prinaša nič novega pri storitvah nelinearne televizije, temveč samo z nadgradnjo vmesnika razširja funkcionalnost sprejemnika, ki zdaj omogoča ogled večpredstavnih vsebin prek priključka USB ali prek povezave DLNA na računalniku v krajevnem omrežju, dodatno pa ponuja vmesnike za dostop do priljubljenih spletnih storitev, kot so Youtube, Facebook, oglasnik Bolha, vreme ipd. Gre torej za enako dodatno vsebino, kot jo že nekaj časa ponujajo pametni televizorji. Vmesnik je v neprestanem razvoju in ob promociji vse spletne storitve še niso delovale.
AMISov uporabniški vmesnik je izveden v kombinaciji krajevno/omrežno. To pomeni, da se večina programske kode izvaja lokalno, na samem vmesniku. Prednost pred skoraj popolnoma omrežno izvedbo, kot jo ima npr. T2, je v hitrost izvajanja in prikazovanja vmesnika, slabost pa v tem, da vmesnik ne deluje na vseh sprejemnikih. Najstarejše AMISove vmesnike je tako treba zamenjati, če želimo uporabljati najnovejši vmesnik, na predzadnjih pa kljub vsemu deluje.
Omeniti moramo, da je kakovost prikazane slike boljša, kot smo je bili vajeni ob prejšnjem pregledu. Po AMISovih besedah zato, ker je eden izmed njihovih dobaviteljev "signala" občutno izboljšal kodiranje signalov s pomočjo novih kodirnikov.
Mimogrede - AMISu lahko priznamo sposobnost trženja, ki se kaže tudi v njegovem tržnem deležu. Po podatkih APEKa se mu kot edinemu ponudniku IPTV tržni delež veča in mu je v enem letu zrasel s 6,8 % na 9,3 %.
SIOL TV
SiOLov Box ima enega najenostavnejših uporabniških vmesnikov.
SIOL je bil prvi med ponudniki internetne televizije v Sloveniji že jeseni leta 2003 (najprej samo v Ljubljani in okolici) in zdaj vstopa že v deseto leto delovanja. Danes se lahko z "nostalgijo" spominjamo prvih "žepnih" sprejemnikov Amino (ki sicer v omrežju T2 še vedno delujejo) in nekoliko kockaste slike, ki je bila posledica preveč varčno dodeljene pasovne širine.
Vendar je bil Miran Kramberger, ki je SIOLov projekt IPTV začel (samo nekaj mesecev kasneje, v začetku leta 2004, so ga za "nagrado" odstavili), vizionar, saj je bil SIOL leta 2003 med redkimi evropskimi ponudniki IPTV. Takrat naj bi bil SIOLov IPTV Krambergerjev "odgovor" kabelskim operaterjem, ki so začeli SIOLu "hoditi v zelje" s ponudbo internetnega dostopa prek kabelskega omrežja.
V "polpretekli zgodovini" je imel SiOL nemalo težav s sprejemniki Sagem, njihovo kakovostjo, zanesljivostjo in slabo nadgradljivostjo. Uporabniki so se najpogosteje pritoževali nad kockasto sliko in zastajanjem slike.
Težave so rešili z novim sprejemnikom Siol Box, ki ga je SIOL predstavil pred dvema letoma. Z njim SIOLov IPTV stopa v zrelo obdobje, s kakovostno sliko in bogatimi možnostmi. Ne nazadnje je tudi tehnika kodiranja televizijske slike v 10 letih precej napredovala in danes kodiranje MPEG4 omogoča precej boljšo sliko ob nespremenjenem podatkovnem toku. O novem SiOLovem boxu smo prvič pisali oktobra 2010 in dodatno januarja 2011, ko smo še ugotavljali nekatere začetne spodrsljaje. Danes jih tako rekoč ni več; med temeljitim testiranjem nam je le enkrat uspelo sprejemnik zamrzniti (pri mešetarjenju z videoteko), tako da je bil potreben reset sprejemnika. Avtor prej omenjenega članka je kritiziral daljinec zaradi majhnosti, in res je majhen, a pregleden in učinkovit (podobno kot novi televizijski daljinci pri Philipsu) in najbolj intuitiven.
SiOL kot edini med ponudniki IP televizije še ne ponuja ogleda arhiviranih oddaj za 24 oziroma 48 ur v preteklost. Razlog je v tem, da je Box naprava z vgrajenim diskom, zato vse napredne funkcije ustvarja lokalno in ne s pomočjo strežniških funkcij na diskovni farmi. Je pa zato hiter, vmesnik pa intuitiven. Naprava omogoča tudi ogled lokalnih filmov (z USB ključka), vendar pri tem ne prepoznava podnapisov.
Tušmobil
Vse kaže, da je Tušmobil (prej Tuš Telekom, še prej Voljatel) ugotovil, da je mobilna telefonija donosnejši trg kot IPTV, saj storitve televizije ne trži več, niti je ne nadgrajuje. Njegov tržni delež je že nekaj let "konstantnih" 0,7-0,8 % (dva do tri tisoč naročnikov). To pomeni, da se s televizijo ne ukvarja več. Na svoji spletni strani www.tusmobil.si ponudbe televizije (razen mobilne televizije) in interneta sploh ne omenja, omenja pa storitev gostovanja internetnih strežnikov po imenu TušHosting.
Druge storitve (televizija, telefonija, internet) so še vedno na stari spletni strani prejšnjega podjetja Tuš Telekom www.tustelekom.si, ki je bilo junija leta 2009 priključeno Tušmobilu. Zato pa Tušmobil ponuja mobilno televizijo na platformi Android za telefone oziroma tablice s tem operacijskim sistemom. Četverčka storitev, ki ga je Tušmobil napovedoval že ob svoji ustanovitvi leta 2007, pa še vedno ni ...
Tušmobil je ponudil nelinearno televizijo že leta 2008 (takrat še v okviru družbe Tuš Telekom), le nekaj kasneje kot T-2, o njej smo pisali maja 2008.
T-2 televizija
Osnovni T-2jev vmesnik je zelo pregleden, le včasih malce počasen.
T-2 je kot inovator na trgu internetnih storitev (do lanskega leta pod neuradno taktirko nekdanjega SIOLovega direktorja Mirana Krambergerja) leta 2008 kot prvi ponudil nelinearno televizijo (v obliki videoteke), o tem smo pisali maja 2008 in februarja 2011.
Danes je T-2 ponudnik, ki je funkcije časovnega zamika zastavil najbolj širokopotezno. Funkciji "na začetek" in "48 ur" ponuja kar na vseh svojih kanalih (teh je 150 in več). To je za uporabnika vsekakor veliko bolje, kot če mora pri vsakem programu (in včasih celo vsaki oddaji) sproti paziti na to, ali bo smel uporabiti previjanje, ogled nazaj ali si oddajo posneti. Pri T-2 to enostavno lahko počnemo na vseh programih (razen na kanalih visoke ločljivosti HD).
Tako kot televizijske kanale prenaša originalne, kot jih oddajajo ponudniki (nestisnjene), tudi posnetki so nestisnjeni, tako da je kakovost posnetkov enakovredna gledanju v živo.
Vmesnik je zelo intutitiven, a občasno nekoliko počasen, saj se skoraj v celoti izvaja in prenaša iz strežnika. Hkrati je to tudi prednost, saj vmesnik deluje na vseh sprejemnikih, tudi tistih najstarejših, ki so jih ob začetku delovanja podjetja T-2 dobili prvi naročniki. To je obenem prednost za sam T-2, saj se mu ni treba ukvarjati z rednimi nadgradnjami sprejemnikov, kot to počne konkurenca. Res pa je, da (vsaj nekatera) konkurenca sprejemnike uporabnikom zaračuna, pri T-2 pa so zajeti v ceno.
Ambiciozni načrti T-2 oziroma njegovih lastnikov so se lani skoraj sesuli v prah, saj je podjetje zašlo v insolventnost in je bil nad njim uveden postopek prisilne poravnave. Postopek se je zaenkrat srečno končal, T-2jevo ambicioznost pa bodo poplačale predvsem lahkomiselne banke (in njihov lastniki), njegovi lastniki, Zvon Ena, Zvon Dva in Gospodarstvo rast pa bodo najverjetneje končali v stečaju.
Telemach
Pri digitalnem Telemachu je velik poudarek na videoteki, ki se pri njih imenuje Videoscena.
Kot je razvidno iz podatkov APEKa, se naročniki kabelske televizije pospešeno selijo iz analognega sveta (CATV) v digitalni (DVB-C). Kabelska televizija še vedno predstavlja dobro polovico televizijskih uporabnikov, vendar jih je od tega že več kot tri petine "digitaliziranih"; še pred enim letom je bilo takih pičla tretjina. Naročniki kabelske televizije (tam, kjer je omrežje digitalizirano) lahko izbirajo tudi dostop do interneta in internetno telefonijo (VoIP), vendar pri tem ne morejo več kot včasih poljubno izbirati ponudnika interneta, temveč lahko naročijo ti dve storitvi samo še pri kabelskem operaterju.
O Telemachovi digitalni televizijski ponudbi smo pisali marca 2010 in nismo bili najbolj navdušeni nad Ciscovim sprejemnikom, potem pa še v članku februarja 2011, ko je Telemach začel ponujati prve interaktivne storitve (VoD po imenu Videoscena). Od takrat se ta Videoscena ni bistveno spremenila; namesto nepopolnega imena z velikimi črkami "VIDEO SCE" zdaj na menujih piše "Video Scena", v "Klub Sceni" pa so dodani filmi HBO in storitev VoYo. V izbiri "Na zahtevo" so še vedno samo "News, Horoscope in Weather", pri čemer na vreme čakamo vsaj 15 sekund, na novice enako dolgo, vendar na koncu, enako kot pred enim letom, ne dobimo nič novic ("informacij ni bilo mogoče prenesti, za izhod pritisnite katerikoli gumb"). EPG je še vedno zelo skop z opisi, tudi daljši naslovi oddaj so porezani (kaže, da je omejitev 24 črk). Ameriški sprejemnik teleteksta seveda ne pozna ... Na vmesniku je podpisan razvijalec vmesnika "VideoZONA, powered by On Demand SBB" oziroma kar "Telemach VideoScena". SBB je sicer srbski kabelski operater, ki ima istega lastnika kot Telemach.
Telemach na HDTV sprejemniku ponuja določene storitve neliarne televizije, kot jih omogoča Ciscov sprejemnik, to je nelinearne funkcije v okviru programa, ki ga trenutno gledamo, in snemanje na vgrajeni disk 320 GB (hkrati s snemanjem enega programa lahko drugi program gledamo v živo). Pričakujemo lahko, da bo Telemach nekoč nadomestil Ciscov sprejemnik s kakšnim, ki ne bo imel "ameriških" omejitev oziroma "ameriške" logike, in bo v "Video Sceni" ponudil še druge storitve nelinearne televizije.
TotalTV DVB-C
Pri TotalTV gre za ponudnika digitalne satelitske televizije, ki ima zdaj (posredno, prek srbske družbe Serbia Broadband d.o.o.) istega lastnika kot slovenski Telemach (Mid Europa Fund III LP). Total TV so ustanovili leta 2005 v Beogradu in je konec leta 2007 začel televizijske programe ponujati tudi v Sloveniji. O Total TV smo prvič pisali v članku "Digitalna televizija v Sloveniji" (oktober 2008), drugič v članku "Total TV - ko ni kabla ali interneta" (september 2010). Do danes se je Total TV precej uveljavil (predvsem po zaslugi opustitve analognega oddajanja televizijskih programov konec leta 2010) in ima trenutno že okrog 5 % tržni delež (dobrih 20.000 naročnikov). Pri satelitski televiziji seveda nimamo možnosti povratnega kanala (razen če bi sprejemnik priključili v internet), zato so časovne funkcije omejene na lokalni disk. Tako se program, ki ga gledamo, snema v dveurni zanki in si lahko ogledamo začetek oddaje, ki jo malce zamudimo. Dva tunerja v sprejemniku omogočata, da en program gledamo in drugega snemamo.
Trojčki so še vedno v modi
telemach logo.jpg
totaltv logo.jpg
Pred kratkim je TotalTV začel sodelovati s Telemachom, ki ima zdaj v ponudbi pakete z imenom Totalni trojček. Trojčki vključujejo 47 ali 59 televizijskih programov iz digitalne satelitske ponudbe TotalTV (DVB-S), zraven pa še digitalno telefonijo in internetni dostop od 2 Mb/s/384 Kb/s do 15 Mb/s/768 Kb/s. Naročnik Totalnega trojčka dobi v paketu satelitski sprejemnik (glej članek "Ko ni kabla ali interneta", september 2010), ki mu razen plačljivih programov iz paketa TotalTV (na satelitu Eutelsat WC3 na legi 16 stopinj vzhodno) omogoča še sprejem vsaj dvesto nekodiranih programov na sosednjih dveh satelitih (Astra na legi 19,2 stopinj vzhodno oziroma Hotbird na legi 13 stopinj vzhodno). Telefonija in internet seveda potekata prek Telekomovega telefonskega omrežja (ADSL). Ponudba je namenjena vsem potencialnim naročnikom, ki na svoji lokaciji ne morejo dobiti kabelskega priključka, imajo pa telefonski priključek Telekoma Slovenije, ki pa zaradi oddaljenosti od centrale ne zagotavlja dovolj dobre televizije IPTV ali pa bi gledanje televizije zaradi omejene pasovne širine oviralo hkratno uporabo interneta.
Telemach ponuja tudi pakete po imenu ADSL trojček, v katere sta ob Telemachovi digitalni televiziji prek kabelskega omrežja (DVB-C) prav tako zajeta digitalna telefonija in internetni dostop od 2 Mb/s/384 Kb/s do 15 Mb/s/768 Kb/s prek Telekomovega telefonskega omrežja (ADSL). Tudi pri teh paketih Telemach poudarja, da gledanje televizije (IPTV) ne bo motilo dostopa do interneta (ADSL), očitno pa je ponudba (razen naročnikom z manj zmogljivim telefonskim omrežjem) namenjena predvsem tistim kabelskim naročnikom, katerih omrežje še ni v celoti digitalizirano, oziroma imajo samo analogno televizijo (CATV). Takšnih naročnikov je še vedno dve petini vseh kabelskih naročnikov, večina seveda zato, ker analognega kabelskega sprejemnika še niso nadgradili na digitalnega.
Več o tem
O digitalni televiziji smo že pisali:
www.monitor.si/clanek/digitalna-televizija-v-sloveniji2
www.monitor.si/clanek/televizija-po-meri-krompirjev-na-kavcu