Televizija Plus

Časi, ko je bil ogled TV programov linearen in statičen, so minili. Danes vsi ponudniki ponujajo še dodatne funkcije, kot so videoteka, gledanje z zamikom in še kaj. Vse zato, da bi uporabnike, ki pospešeno bežijo k drugim medijem (beri: internetu), vsaj zadržali, če že ne dodatno pridobili. Preizkusili smo, kateri slovenski ponudniki so tehnološko najnaprednejši.

Čeprav se včasih zdi, da je televizija zastarela tehnologija, ki bo izginila iz naših življenj, statistika pravi, da ni tako. Nasprotno, ostala je sestavni del življenja pred zasloni, delež slednjega pa se je drastično povečal. Ker smo tehnološka revija, o tem (vsaj tokrat) ne bomo moralizirali, raje se bomo posvetili tistim funkcijam, ki gledanju televizije dodajajo dodatno razsežnost in funkcionalnost, ki jo omogoča digitalni prenos podatkov po kabelskih povezavah (optika, kabelski TV, ADSL in VDSL). Te tudi najbolj »butast« televizor spremenijo v bolj pametno napravo in brišejo ločnico med televizijo in drugimi sodobnimi digitalnimi video mediji. Televizija se tako uspešno izmika izumrtju ali vsaj zatonu, ki so ji ga mnogi napovedovali zaradi spleta. Namesto tega jo ponudniki uspešno integrirajo v spletno in mobilno okolje sodobnih naprav, zraven pa skušajo dodati še čim več bolj ali manj uporabnih funkcij. S tem še vedno trdno obvladuje primat najbolj opaženega medija, kar ne čudi, saj si mnogi uporabniki želijo preprostega dostopa do izbranih vsebin, to pa brezglavo tavanje po vsebinah interneta gotovo ni. S funkcijami, kot so snemalniki, časovni zamiki in omogočanje gledanja kjerkoli in kadarkoli na različnih napravah, televizija izgublja tudi linearnost in zapečkarskost.

Časovne funkcije

Časovni zamik je gotovo najbolj dodelan pri ponudniku T-2. Omogoča ogled velike večine programov v preteklih 72 urah, ob čemer so vsebine na voljo, kot bi bile del linearnega časovnega traku, in ne izrezanih posameznih vsebin, kot je primer pri drugih ponudnikih. Če želimo tako, denimo, še enkrat videti zadetek na nogometni tekmi, zgolj prevrtimo trenutno oddajo nazaj. Logično, mar ne? Pri tem nam sistem ponuja do šestnajstkratno hitrost, na voljo pa so tudi tipke za petminutni preskok, za skok na začetek trenutno predvajane vsebine in za izbor katerekoli oddaje, ki je bila na sporedu v zadnjih treh dnevih. Zaradi take zasnove tudi ni motečega zaustavljanja ob koncu neke vsebine (oziroma predvidenem koncu), temveč se sistem obnaša, kot da televizijo pač gledamo v preteklosti.

Tudi Amis s svojim časovnim preskokom ponuja dober pristop k obravnavi že predvajanih vsebin, saj prav tako omogoča, da trenutni program zaustavimo ali vrtimo nazaj. Je pa funkcionalnost pri tem slabša kot pri T-2, saj je manj načinov previjanja, manjka predvsem zelo uporaben petminutni skok, ki pride še kako prav pri reklamnih blokih, ki so večinoma dolgi prav okoli pet minut. Prav tako se Amisova rešitev ob predvidenem (in ne dejanskem) koncu predvajane vsebine zaustavi in povpraša, ali bi želeli še naprej gledati program za nazaj ali želimo skočiti na trenutni program, kar je moteče. Kljub temu tudi ta rešitev predstavlja bistveno boljšo alternativo preostalima konkurentoma.

Amis in Siol TV ob koncu termina vprašata, kaj želimo.

Amisov vmesnik je dober kompromis.

SiolTV ima veliko dodatnih funkcij.

Siol in Telemach, ki svoji funkciji za gledanje preteklih oddaj tako kot pri Amisu imenujeta časovni preskok, imata namreč bistveno bolj omejeno funkcionalnost, kot je to primer pri T-2 in Amisu. V osnovi sicer prav tako omogoča ogled vsebin za zadnjih 72 ur, a so oddaje razrezane po predvidenih terminih predvajanja. V praksi to pomeni, da, denimo, ni mogoče zavrteti trenutnega programa nazaj za nekaj minut, temveč lahko do teh zadnjih trenutkov dostopamo le tako, da oddajo zavrtimo na začetek in potem previjamo vsebino naprej do točke, ki si jo želimo ogledati. Ko sicer pregledujemo že neko posneto vsebino, je mogoče to prevrtevati tudi nazaj – a le do začetne točke termina. Slabost takega pristopa je tudi v tem, da sistem programa ne razume linearno, temveč po blokih, ti bloki pa v praksi pogosto ne ustrezajo načrtovanim časom. Neka oddaja se, denimo, začne nekaj minut kasneje. To pomeni, da vsebina sploh ni posneta do konca, oziroma je njen konec na začetku naslednjega bloka. Pri Siolu se ob koncu vsakega bloka predvajanje prav tako kot pri Amisu ustavi, vmesnik pa povpraša, ali želimo nadaljevati s predvajanjem ali skočiti na trenutno predvajano vsebino. No, če je tako prekinjanje predvajanja moteče, pa Telemachov časovni preskok brez opozorila preskoči na trenutno predvajano vsebino, kar je katastrofalna rešitev. Še posebej pri oddajah, ki jih televizije ponujajo kot posamezne vsebine, pa so v bistvu enotni programski bloki. Denimo dnevnoinformativni blok ob sedmih na nacionalni televiziji, ki je sestavljena iz več vsebin, ki le redko ustrezajo napovedanim terminom, ali pa kakšen nedeljski Živ-Žav, ki je prav tako sestavljen iz večjega števila otroških vsebin, ki prav tako odstopajo od predvidenih terminov. V slednjem primeru je lahko to prava mora za starše, ki morajo pomagati otroku, ki se še ne zna prebijati skozi zapleten postopek predvajanja preteklih vsebin.

Seznam programov, ki si jih lahko ogledujemo za nazaj, je najobsežnejši pri Telekomovem Siol TV in T-2. Tako je mogoče za nazaj videti tudi številne tuje programe (hrvaške, nemške …), vse glavne domače (tudi v HD) in tudi večino drugih zvrsti kanalov. Izjema so novičarski kanali, ki so očitno bolj odvisni od danega trenutka in svojo preteklost čuvajo nekoliko bolj ljubosumno. Še najmanj možnosti ogledovanja za nazaj ponuja Telemach, ki mu manjkajo predvsem tuji programi (npr. hrvaški, nemški), ima pa tudi zelo skromen seznam programov v visoki ločljivosti, ki podpirajo časovno funkcijo.

V primerjavi s konkurenti časovni zamik T-2 deluje še najpopolneje, a zna tudi ta imeti težave. Tako se na nekaterih kanalih pogosto ne snema zvok in je gledanje časovno zamaknjenih vsebin na teh kanalih seveda nesmiselno. Kdaj pa kdaj tudi nastanejo motnje in kakšen del ni pravilno posnet (to sistem tudi označi z opravičilom), a v glavnem stvar deluje. Po sami zasnovi pa tudi najbolj podira koncept »linearnosti« klasične televizije. In če že ves čas govorimo o nogometu – T-2 med pomembnejšimi tekmami označuje vrhunce, na časovni premici jih vidimo kot piko, do njih pa lahko hitro dostopamo z uporabo tipke za petminutne skoke, ki se ustavlja tudi na teh oznakah.

Snemanje

T-2 in Amis ponujata tudi snemalnik vsebin, s katerimi je mogoče posneti želeno oddajo na strežnik in jo naknadno predvajati. Pri T-2 je sicer za vsakih 10 GB prostora treba doplačati evro, največji prostor, ki ga je mogoče zakupiti, je 100 GB. Edini večji omejitvi T-2 snemalnika sta sicer, da lahko snemamo le aktualne ali bodoče vsebine, ne pa tudi tistih, ki so se že predvajale, in da ni možno snemati kanalov v visoki ločljivosti. Snemanje lahko sicer nastavimo kot dogodek v prihodnosti, lahko pa tudi pritisnemo na tipko za snemanje in začnemo snemati takoj. Ker se te vsebine snemajo na strežniku (oziroma »oblaku«) pri samem ponudniku, lahko seveda hkrati gledamo katerikoli drug kanal oziroma vsebino.

Pri Amisu je snemalnik sestavni del časovnih funkcij in v osnovi ponuja prostor za deset ur posnetkov, je pa mogoče dokupiti prostor za največ 30 ur snemanja. Telemach snemanja na strežnik ne pozna, je pa možno priklopiti disk na digitalni sprejemnik in ga uporabiti za snemanje. Disk je lahko katerikoli standardni zunanji disk, mogoče pa ga je najeti tudi pri Telemachu (1 TB za nekaj več kot pet evrov). Tudi tu je ta funkcija del časovnih funkcij. Toda snemanje je omejeno na kanal, ki se predvaja, tako da,  denimo, ni mogoče posneti vsebine, ki poteka vzporedno s tisto, ki jo gledalec gleda na nekem drugem kanalu. S tehničnega stališča je to sicer razumljivo, ni pa konkurenčno snemanju na strežnike ponudnikov. Telekom je podobno snemanje sicer ponujal s starejšimi sprejemniki, trenutno pa snemanja sploh ne omogoča.

T2jev Tv2go podpira tudi časovne funkcije.

Časovni zamik je najbolj dodelan pri T-2.

Vmesnik T-2 ni ravno lep, je pa hiter in pregleden.

Uporabniški vmesniki

Prva in ena pomembnejših stvari, s katero se srečuje normalni uporabnik, je kajpada grafični uporabniški vmesnik. Tudi v teh se ponudniki med seboj kar precej razlikujejo, tako po vizualni kot  po funkcionalni plati, saj skušajo prav vsi ponudniki vpeljati tudi razne dodatne možnosti in aplikacije, ki razširijo nabor možnosti rabe televizorja tudi za druge namene.  

T-2 ima vmesnik, ki je grafično bistveno manj slikovit od konkurence, a se to v praksi izkaže kot prednost, in ne kot slabost. Pri rabi je namreč najhitrejši in najbolj odziven, saj ne potrebuje dolgih ciklov za nalaganje slikovnega gradiva. Vmesnik so sicer pred časom nekoliko spremenili, največja sprememba pa se je dogodila pri tistem delu vmesnika, ki v tabeli prikazuje program za več kanalov hkrati. A tudi ta je ostal predvsem besedilni. T-2 se ponaša tudi z najboljšim daljinskim upravljalnikom, ki je zelo pregledno zasnovan in je poleg tega tudi čisto pravi univerzalni daljinski upravljalnik. Tako ga lahko sprogramiramo za rabo še dveh dodatnih naprav, označenih kot TV in AUX. To lahko naredimo v učnem načinu, ob pomoči izvirnega daljinca naprave, lahko pa način delovanja izberemo s precej dolgega seznama različnih daljinskih upravljalnikov številnih izdelovalcev avdio-video tehnike. Daljinski upravljalnik ponuja tudi hiter dostop do različnih podatkov o vsebinah, ki so na voljo, z delujočo tipko »info« vred, ki poda natančnejši pogled na vsebino, ki nas zanima. Podprt je tudi teletekst. Vmesnik T-2 omogoča, da se uporabnik brez težav naroča na različne televizijske pakete ali da prekine pogodbo za katerega od njih. Prav tako je mogoče najemati prostor za snemalnik ali vklopiti (oz. izklopiti) funkcijo časovnega zamika. Poleg tega je pri T-2 na voljo tudi videoteka, ki vsebuje različne filme, vsebine HBO in Voyo, dokumentarne oddaje, pa športne vsebine in tudi glasbene vsebine. T-2 ima tudi zelo dolg seznam radijskih postaj, tako tujih kot domačih. Kakšnih dodatnih aplikacij, ki bi posegale v svet pametnih televizorjev, pa T-2 nima.

Siol TV ima zelo razvejen vmesnik, ki je grafično lepo oblikovan, a so nekatere stvari, vsaj kar zadeva program, skrite v številnih menujih. Je pa res, da Telekom ponuja največ dodatnih možnosti. Tako premore tudi predvajalnik za Youtube, ima aplikacijo za Deezer, video na zahtevo, novičarski portal Planet, vreme, športne rezultate in tako naprej. Precej samosvoja in zanimiva pa je t. i. shramba, ki je namenjena prenosu večpredstavnih in drugih vsebin v oblak pri Telekomu. Tako lahko v oblak naložimo video, glasbo ali slike z nosilca, ki ga priključimo na vhod USB in do teh vsebin dostopamo prek televizorja, spletnega vmesnika ali mobilne aplikacije. Sprejemnik zna predvajati tudi vsebine neposredno z naprave USB.

Tudi Amis ponuja vse najpomembnejše funkcije za pregledovanje programov, pri čemer je vmesnik  dober kompromis med preprosto zasnovo in slikovnimi prvinami (teh, denimo, pri T-2 praktično ni). Pohvalno je, da se na tistih delih menujev, ki zavzamejo večji del zaslona, oziroma celotnega, trenutno predvajana vsebina še vedno prikazuje v pomanjšani obliki. Pri vseh drugih ponudnikih namreč informacije prekrijejo sliko programa ali jo celo izključijo. Tudi pri Amisu je mogoče prek vmesnika urejati naročniški paket, na voljo je tudi vrsta dodatnih možnosti, kot so novice, vreme in celo neposredni dostop do spletne strani Bolha. Za vklop aplikacij je sicer na voljo poseben menu, na katerem so zbrane plačljive in neplačljive aplikacije, med njimi so aplikacije za Youtube, Facebook in druge. Tudi Amisov sprejemnik zna predvajati medijske vsebine iz naprave USB ali računalnika, s katerim ga povežemo v omrežju, oblačne storitve, podobne Telekomovi, pa ne pozna.

Še najbolj zmeden vmesnik ponujajo v Telemachu. Zelo je slikovit, saj temelji na velikih slikah, ki pa po nepotrebnem jemljejo veliko prostora na zaslonu, uporabniku pa dajejo le malo dodatnih informacij o trenutno predvajani vsebini. Zaradi tega je vmesnik tudi najmanj odziven med preizkušenimi. Če k temu dodamo še precej zmedeno razporeditev funkcij, ki so nanizane na nenavadnem in nepreglednem vertikalno-horizontalnem menuju, je jasno, da je Telemachov vmesnik kar težko obvladovati. K temu ne pripomore niti to, da je tudi daljinski upravljalnik vse prej kot logičen, saj denimo tipka »Info«, od katere bi bržkone pričakovali, da nas prinese na zaslon z informacijami, prikaže časovni trak predvajanja za gledani program, funkcijo za prikaz informacije pa je treba naknadno priklicati s pritiskom na tipko OK. A tudi ko uporabnik slednjič le pride do informacij o predvajani vsebini, ob predolgem besedilu ne more videti celotnega besedila, saj ni tipke, s katero bi se lahko po njem pomikal. Prečudno. Telemach sicer ponuja nekaj videa na zahtevo in tudi nekaj iger (denimo sudoko), kljub temu pa je izbor dodatnih aplikacij in možnosti precej bolj skromen kot pri,   denimo, Amisu in Siolu in je še najbolj primerljiv s T-2, ki tudi ni pretirano obdarjen s temi aplikacijami.

Pri Telemachu lahko snemamo le na disk, in to le tisti kanal, ki ga gledamo.

Telemachov vmesnik je počasen in nepregleden.

Tvin omogoča tudi dostop do oblaka z lastnimi vsebinami.

Mobilne aplikacije

Mobilna aplikacija, ki jo uporablja T-2, se imenuje T-2 Tv2go. O njej smo sicer obširno pisali že septembra 2012 in odtlej se je videz aplikacije resda nekoliko spremenil in je bilo dodanih nekaj funkcij, a bistvo ostaja enako. Omogoča gledanje podatkov o sporedu, ki je grafično bolj dodelano kot na samem TV vmesniku, poleg tega lahko v živo spremljamo kar lepo število kanalov in jih tudi časovno zamikamo. Seznam sicer ni niti približno tako obsežen kot pri gledanju prave televizije (ne glede na izbrani paket), a je na voljo gledanje glavnih slovenskih in tujih kanalov, manjkajo le nekatera bolj znana imena iz sveta športa (npr. Eurosport). Aplikacija podpira tudi gledanje programa za nazaj oziroma časovni zamik. T-2 je mogoče gledati tudi prek spletnega vmesnika, pri čemer pa je treba priznati, da ta ni ravno oblikovalski presežek, a služi svojemu namenu. Omenimo še, da T-2 pozna uporabniške profile. Tako je mogoče izbrati ustreznega in programi so potem razporejeni enako, kot da bi gledali televizijo na televizorju.

Telekomova rešitev se imenuje Tvin in je prav tako na voljo kot mobilna aplikacija, pa tudi spletne dveri. Slednje je, denimo, bistveno bolj oblikovano kot pri T-2, poleg tega deluje tudi bistveno bolj »televizorsko«, saj vsebine že privzeto predvaja kot velike, in ne kot neko majhno okno kakor T-2. Tudi kakovost slike je zelo dobra. Tvin je na voljo tudi kot mobilna aplikacija za Ios, Android pa tudi za Windows Phone, poleg teh Telekom ponuja tudi namizno aplikacijo za urejanje Shrambe, ki je v bistvu sestavni del storitve Tvin. To pomeni, da lahko uporabnik do vsebin v svoji Shrambi dostopa tudi prek mobilne aplikacije, kar je seveda na moč uporabno. Aplikacija je izdelana lično in pregledno, seznam programov, ki jih je mogoče izbrati, pa je podoben tistemu na T-2, pri čemer pa je na voljo tudi več novic in športa. Tudi tu je možen ogled za nazaj, a enako kot tudi sicer – vsebine so torej razdeljene v terminske sklope. Je pa konec avgusta Telekom sporočil, da bo od 24. septembra 2015 mogoče storitve Tvin uporabljati le še v Telekomovem omrežju. To bo seveda močno omejilo njegovo uporabnost, saj je doslej deloval v kateremkoli omrežju v Sloveniji.

Mobilni aplikaciji ponujata tudi Amis in Telemach. Telemachova se imenuje D3Go, deluje pa tako na mobilnih napravah Ios in Android kot tudi na spletnih brskalnikih. Žal le na Windows in MacOS, ne pa tudi Linuxu, ker zahteva namestitev posebnega predvajalnega vtičnika ViewRightWebPlayer. Mobilna aplikacija sicer omogoča tudi gledanje videa na zahtevo, poleg tega zna vrteti tudi radijske postaje.

Amisova MobiaTV še nedavno ni podpirala časovnih funkcij, a zdaj ni več tako, tako da je mogoče vsebine gledati tudi za nazaj. Še ena dobra stran Amisove mobilne aplikacije je v tem, da, podobno kot T-2, omogoča prilagajanje kakovosti predvajanja in zapletenosti vmesnika, ima pa tudi starševski nadzor in jo lahko uporablja več (do pet) družinskih članov. Sicer tudi MobiaTV poleg gledanja televizije ponuja pregleden seznam programov, kakšnih podobnih dodatkov kot Telemachov D3GO pa nima.