Televizija za 21. stoletje

Tablice se čedalje bolj uveljavljajo kot idealne naprave za prebiranje digitalnih vsebin. Prejšnji mesec smo si ogledali programe, ki ponujajo nove zanimive načine branja spletnih vsebin, toda tablice so vsaj toliko zanimive tudi za spremljanje video posnetkov. Na tem področju postajajo nekakšni televizorji za novo stoletje, ki pa se od klasične televizije razlikujejo po nekaj pomembnih prvinah: izkušnja je na tablici precej bolj osebna, interaktivna, na zahtevo in osredotočena na internetne vsebine namesto na klasične televizijske kanale. Najbrž zaradi vsega tega tudi zanimivejša. Ali lahko tablice nekega dne nadomestijo domače televizorje? Če je verjeti statistikam, se to ponekod že dogaja.

Tablični računalniki so tako vsestranske naprave, da bi bili za širše množice najbrž še vedno dovolj zanimivi, tudi če na njih ne bi mogli spremljati video posnetkov. Toda prav predvajanje video vsebin daje tej platformi morda tisti ščepec več, ki zadovoljstvo nad izdelkom spremeni v navdušenje.

V preteklih dveh letih sem imel možnost spremljati številne "prve izkušnje" različnih ljudi s tabličnimi računalniki. Večina je bila ob prvem stiku nekoliko zadržana, pogosto obremenjena z izkušnjo rabe navadnega osebnega računalnika. Toda prav trenutek, ko takemu človeku prikažeš zmožnost predvajanja video posnetkov, običajno prinese preboj, ki izvabi nasmešek na obraz. Kot nekakšen dokaz ali pa potrditev, da so tablice dovolj sposobne tudi za tako zahtevno opravilo.

Ko govorimo o video posnetkih in tablicah mnogi najprej pomislijo na zmožnost predvajanja posnetih video vsebin, na primer domače zbirke filmov. Kar nekaj ljudi nekako pričakuje, da bodo na tablicah lahko spremljali tudi navadne tv kanale. Ne nazadnje imamo danes že skoraj povsod digitalno oddajanje tv programov. Zakaj torej ne bi mogli tega spremljati tudi na tablicah?

Odgovor na ta pričakovanja ni tako preprost. Tablice lahko uporabljamo za predvajanje domačih video vsebin in filmskih zbirk, vendar to ni nujno tako preprosto, vsaj na nekaterih platformah, kot je Apple iOS. Ta hip tudi ne poznam tablice, ki bi imela vgrajen sprejemnik DVB-T ali sprejemnik za zaprti tip internetne televizije (tako imenovani STB) za spremljanje navadnih tv programov, čeprav je to tehnično izvedljivo. Morda to še pride.

Toda po drugi strani se bo najbrž izkazalo, da gledanje "stare" televizije na novi platformi morda sploh ni tako ključnega pomena. Spremljanje različnih internetnih kanalov, spletnih storitev, tudi posnetkov v družabnih omrežjih in blogih, se namreč izkazuje morda za še bolj zanimivo, osebnim okusom bolj prilagojeno izkušnjo.

Statistike kažejo, da se ta transformacija k spremljanju internetnih namesto klasičnih televizijskih vsebin že dogaja. Raziskava ugledne svetovalne družbe Deloitte o stanju demokracije v medijih je na primer pokazala, da je lani v ZDA okoli 9 % potrošnikov odpovedalo naročnino na kabelsko televizijo, 11 % pa razmišlja, da bi to storili v bližnji prihodnosti. Med mladimi je ta trend še bolj izrazit in se približuje petini populacije.

Razlogov je sicer več, a večinoma niso povezani z varčevanjem. Ljudje, zlasti mladi, so se naveličali spremljati tv programe, ki resda "pumpajo" goro informacij, a skoraj nič zanimivega. Potrošniki torej postajajo zahtevnejši, bolj izbirčni. Klasična televizija pa se temu ne zna prilagoditi.

Vstopimo v svet internetnih video posnetkov na zahtevo, kjer lahko gledamo, kadar hočemo, in v vsakem trenutku, kar hočemo. Od začetka prispevka, ne pa nekje od sredine, kar se tipično zgodi ob preklopu tv kanala. S preprostim vnosom ključnih besed lahko poiščemo posnetke, ki so prav za nas.

Težava na tem področju je bila, da je virov v spletu resda veliko, vendar so raztreseni, nepovezani. Iskalniki resda najdejo precej, a ne vselej vsega, zagotovo pa ne na vselej idealen način. Od tod tudi zamisel za programe, ki si jih bomo ogledali v tokratnem prispevku.

Nekateri avtorji so si zamislili programe, ki vnovič združujejo te različne internetne vsebine v "kanale", ki na prvi pogled spominjajo na klasične televizijske programe, vendar so v osnovi precej drugačni. Večina teh programov ponuja uporabnikom nekaj vnaprej zbranih kanalov, ki so združeni v različna interesna področja (šport, novice, računalništvo, znanost ...). Tistim, ki jim to ni dovolj, programi večinoma dovoljujejo vnos lastnih kanalov, praviloma z vnosom RSS naslovov ali drugih podatkov o virih.

Skoraj vsi programi omogočajo tudi vključitev video posnetkov prijateljev in znancev iz družabnih omrežij in nasprotno - najdene zanimive posnetke lahko s temi programi preprosto delimo z drugimi. Posnetke lahko shranimo v zaznamke, posredujemo povezave prek elektronske pošte, shranimo jih lahko v čakalno vrsto za kasnejši ogled. Možnosti in ideje pa se s tem šele začnejo.

Vse to lahko načeloma srečamo tudi na navadnih osebnih računalnikih. Toda iz nekaterih razlogov se je to področje še posebej uveljavilo prav na tablicah. Morda zato, ker je s tablicami lažje doseči osebno izkušnjo. Zagotovo zato, ker je s kretnjami po zaslonu lažje izbirati po seznamih kot s pomočjo daljinca na pametnih televizorjih. Ali pa miške in tipkovnice na računalniku, kar moti ogled posnetkov, ko smo udobno zleknjeni v naslanjač.

V zadnjem času se ta kategorija programov neverjetno hitro razvija in prav mogoče je, da bodo ti programi čez nekaj časa zopet ponudili še nekaj povsem tretjega, več kot danes. Zelo verjetno je tudi, da bo te vmesnike ponudil vsaj eden od velikih ponudnikov spletnih velikanov. Toda to prihodnost lahko doživimo že danes.

Frequency

Frequency je tipičen predstavnik programov za spremljanje video vsebin na iPadu in hkrati eden najbolj priljubljenih. Če je verjeti (nismo šli štet) avtorjem, združuje več kot tisoč različnih virov oziroma "kanalov", od priljubljenih storitev do blogov in seveda nepogrešljivih povezav na Facebook in Twitter. V primerjavi z nekaterimi tekmeci morda nima veliko zmožnosti in funkcij, a se zato oddolži z enostavnim in preglednim grafičnim vmesnikom. Pravzaprav tremi, saj lahko izbiramo pogled po interesnih področjih (celoten seznam kanalov), pogled po lastnem izboru kanalov (dvodimenzionalni, čez vse kanale in vse posnetke iz izbora) ali pogled posnetkov znotraj posameznega področja. Za nameček lahko vklopimo tudi vrstico, ki nam ne glede na izbrani pogled prikazuje seznam posebej izbranih kanalov in posnetkov.

Frequency se lahko pohvali z najdaljšim seznamom virov video posnetkov.

Frequency se zelo lepo izkaže, kadar želimo na hitro pregledati, kaj je zanimivega v določenem naboru "programov". Na voljo imamo tudi zbiranje osebnih zaznamkov (čakalna vrsta) kot tudi spremljanje lestvice najbolj priljubljenih posnetkov. Seveda to velja tako za javne kanale kot objave prijateljev in znancev na Facebooku in Twitterju. Posnetke lahko pregledujemo v manjšem oknu (predogled), celozaslonsko, posebnost pa je zmožnost oddajanja posnetkov neposredno na domači televizor ali STB, če ta podpira Applov protokol AirPlay.

Posnetke lahko delimo z drugimi v družabnem omrežju ali pa jih posredujemo po elektronski pošti. Podobno kot še nekateri drugi programi Frequency ponuja tudi možnost pregleda kanalov prek spletnega vmesnika, torej na kateremkoli osebnem računalniku. Seznami, kanali in priljubljeni zaznamki med spletno in iPad različico so vselej sinhronizirani. Še več - avtorji so poskrbeli, da je spletni vmesnik domala do pičice enak kot tisti v programu za iPad, kar pomeni, da vedno naletimo na enako uporabniško izkušnjo.

Squrl

Squrl je eden najlepših primerkov "agregatorjev" spletnih video vsebin s premišljenim uporabniškim vmesnikom, ki daje uporabniku vtis, da ima v vsakem trenutku nadzor nad celotnim dogajanjem. Veliko količino informacij jim je uspelo spretno prikriti z uporabniškim vmesnikom, ki omogoča preprosto sprehajanje med posameznimi posnetki, kanali in seznami kanalov. Vse skupaj z razkrivanjem "zaslonskih zaves", ki izdatno uporabljajo kretnje in zaslon na dotik.

Na začetku se srečamo pred glavnim menujem in seznamom vnaprej predlaganih kanalov. Dovolj je, da zadevo s kretnjo potisnemo v levo in že bomo imeli fokus samo na kanalih. Še ena podobna kretnja, in že bomo na posameznem video posnetku. Na voljo je tudi hibridni pogled, kjer lahko posamezne posnetke pregledujem v manjšem oknu, obenem pa že brskamo po drugih posnetkih. Nadvse uporabno, saj nam ni treba ustaviti posnetka, da bi pregledovali nove kandidate za ogled. Seveda lahko video posnetek v vsakem trenutku razširimo na celozaslonski prikaz.

Squrl je najbolj priročen pri preklopu med različnimi viri in kanali.

Osnovni menu programa Squrl združuje nekatere običajne in manj običajne funkcije. V spodnjem delu najprej opazimo seznam "kanalov", ki jih lahko spremljamo. Kanale lahko prilagodimo svojemu okusu in izbiramo med obširnim seznamom vnaprej pripravljenih virov ali pa dodamo svoje. Kanali so lahko dveh vrst - tematski (več virov na isto temo v enem kanalu) ali pa decidirani samo enemu viru.

Squrl poleg tega omogoča pregled svežih in najbolj vročih (najbolj gledanih) posnetkov, ki bi nas lahko zanimali, seveda po izboru iz vnaprej izbranih virov. Nadvse uporabna je možnost dodajanja posnetkov v čakalno vrsto, kjer lahko nato pripravljen izbor predvajamo samodejno posnetek za posnetkom. Tako lahko na primer najprej izberemo neko kombinacijo posnetkov, potem pa v miru uživamo brez prekinitev. Hkrati lahko s programom vselej dostopamo do zgodovine lastnih dejavnosti, pa naj bodo to ogledi ali dodajanje posnetkov, celo kanalov na seznam. Uporabno.

Povežemo se lahko s svojimi računi na Facebooku in Twitterju ter od tam črpamo in tam objavljamo video posnetke. Posnetki iz teh virov so zopet videti kot še en "kanal". Prav tako lahko všečkamo posamezne posnetke, jih posredujemo po elektronski pošti ali pa kar prek posebnega sistema za sporočanje v sami storitvi Squrl. K storitvi lahko povabimo prijatelje in smo z njimi neposredno povezani. Seveda imamo tudi možnost spremljati, kaj spremlja "skupnost" teh prijateljev, seveda tisto, kar drugi dovoljujejo.

Zanimiva je tudi povezava s storitvijo na spletni strani. Avtorji so pripravili kodo za vse večje brskalnike, s katero lahko video posnetek na spletni strani označimo za kasnejši ogled, to bomo nato našli v čakalni vrsti na tablici. Koristno, če občasno zbiramo zanimivosti na osebnem računalniku, ki bi jih kasneje želeli ogledati na tablici. Ne nazadnje ima Squrl tudi vgrajen iskalnik za hitro iskanje posnetkov po ključnih besedah. Ta hip deluje iskanje po Youtubu in lastnih zaznamkih Squrl, kasneje naj bi dodali še druge vire.

Show You

Show You je nekakšne hibrid med video predvajalnikom in odjemalcem za družabna omrežja. Čeprav so video posnetki tudi tu v prvi vrsti, so različne možnosti za dostop in objavo v družabnih omrežjih v ospredju. S programom še vedno lahko pregledujemo spletne video posnetke in kanale, vendar če je to vse, kar želimo, morda drugi programi to počnejo bolje.

Show You pa izstopa prav po povezljivosti z družabnimi omrežji. Ne samo s Facebookom in Twitterjem, temveč tudi storitvami Tumblr, Vimeo in YouTube, če imamo na njih odprte račune. V primerjavi z drugimi programi zna Show You voditi seznam video posnetkov tesnih prijateljev, pri ogledu naključnega posnetka pa lahko pregledujemo, kdo ga še spremlja, in si ogledamo nabor tega uporabnika ali se povežemo z njim. V vsakem trenutku je v ospredju možnost sledenja določeni osebi, temi ali kanalu.

Show You je mešanica med video predvajalnikom in družabnimi omrežji.

V primerjavi z drugimi programi ima Show You tudi dokaj učinkovit iskalnik posnetkov na določeno ključno besedo, tvit ali kak drug izraz. Zadetke lahko tudi razvrščamo po različnih merilih. Uporabniški vmesnik uporablja dva zanimiva pristopa. Prvi je skrivanje nepotrebnih menujev, ko jih ne potrebujemo. Večino časa namreč delamo v celozaslonskem načinu. Če pa potegnemo s prstom z leve strani zaslona, prikličemo menuje in sezname. Video posnetki so razvrščeni na zaslonu v 2D mreži na način, ki nekoliko spominja na članke v časopisih. Posnetki z večjo priljubljenostjo imajo večjo začetno sliko (thumbnail), drugi spet manjšo. Tak prikaz omogoča hitrejši fokus na najbolj zanimive posnetke, poleg tega pa je tudi prijeten na pogled.

Pohvaliti gre možnosti, v katerih lahko spremljamo in urejamo posnetke za kasnejši ogled, pa tudi seznam posnetkov, ki jih sami delim z drugimi. Drugje je ta del zanemarjen in ko smo naredili izbor, ga bodisi ne vidimo ali pa ne moremo urejati več. Tudi tu lahko video posnete priključimo na zunanjo napravo prek vmesnika AirPlay.

Ob vsej tej usmerjenosti na družabna omrežja morda pogrešamo boljši izbor navadnih video kanalov, ki je fiksen in ga ni mogoče poljubno širiti. Tudi preklop med kanali je nekoliko zmeden, dokler posameznega nismo dodali v lasten izbor.

Onkraj oceana

Če v tokratnem članku ugotavljamo, da je izbira programov za tablične računalnike na čelu z iPadom že zelo široka, ponudba vsebin pa pestra, je kljub temu treba opozoriti, da je v ZDA in morda še na kakem izbranem trgu to še za razred ali dva bolje. Razloge gre seveda zopet iskat v omejitvah uporabe avtorskih pravic in odločitvah založnikov.

Dejstvo je, da lahko uporabnik tabličnega računalnika v ZDA dostopa do bistveno obširnejšega nabora kakovostnih vsebin, še posebej, če pogledamo aktualne tv serije in filme. Že iz osebnih računalnikov poznamo spletno storitev Hulu, za katero stojijo pomembnejše medijske hiše in ki uporabnikom ponuja dostop do svežih epizod najbolj priljubljenih nadaljevank. Precej gradiva je na voljo povsem brezplačno (tipično nekaj dni za predvajanjem po tv), v zadnjem času pa uvajajo tudi plačljive storitve, ki ponujajo še večji izbor vsebin. Seveda po zmerni, širokim množicam sprejemljivi ceni.

Netflix je med Američani najbolj priljubljena spletna storitev za najem filmov.

Hulu je postal znan predvsem kot zlata skrinja za brezplačen dostop do TV nadaljevank na zahtevo. Seveda samo v ZDA.

Podobno je s še nekoliko bolj znano spletno trgovino in izposojevalnico Netflix, kjer lahko najamemo film, ki je le komaj kaj starejši od tega, kar najdemo v kinodvoranah. Nekateri ponudniki kabelske televizije, med katerimi je znameniti Tivo, omogočajo povezavo med storitvijo na domačem STB in tablico. Posnetke, ki smo jih dali "snemati" iz izbora tv programov, lahko spremljamo tudi na tabličnem računalniku. Skratka, pravcati raj za kralje foteljev.

V Evropi, še posebej pa v Sloveniji, se lahko za vse te storitve obrišemo pod nosom. Večina uporabnikov za te storitve sploh ne ve, saj je Apple programe zanje, denimo, spretno umaknil iz ponudbe v državah, kjer storitev ni na voljo. Tudi če skušamo pretentati App Store z drugim uporabniškim računom, ki je navidezno ali dejansko v ZDA, bomo sicer prišli do samega programa za iOS, ne pa tudi do storitve. Večina omejenih storitev namreč preverja uporabnikov IP naslov in prijazno, a odločno prepreči kakršnokoli oddajanje onkraj meja ZDA.

Že pred časom smo polemizirali, da je tak odnos filmskih studiev, tv hiš in drugih produkcij za preostanek sveta seveda neprimeren, ponekod celo ponižujoč. Analitiki bi najbrž celo znali narediti korelacijo med stopnjo piratstva in odprtostjo oziroma zaprtostjo dostopa do vsebin v posamezni državi.

Da je to napačna strategija, najbolj jasno dokazuje Apple, ki je s primernimi (nizkimi) cenami doslej še vselej in vsepovsod privabil nove kupce. V tem duhu je tudi Slovenija, denimo, dobila dostop do Applove prodajalne filmov, kjer lahko posnetke tudi najamemo za praviloma okoli 5 evrov. Izbira je pestra in se postopoma veča, vendar je še vedno bistveno manjša od tiste v ZDA.

Razvoj ponudbe vsebin na računalnikih, še posebej tablicah, nakazuje smer, v katero se bo ponudba in potrošnja video vsebin razvijala v prihodnosti. Prav mogoče je, da bomo v prihodnjih dveh do treh letih deležni prvih spletnih tv kanalov, ki bodo obšli lokalne, državne kabelske in druge operaterje. Morda na tablicah celo prej, preden bomo to doživeli na televizorjih.

Vodio

Avtorji programa Vodio stavijo na dve udarni lastnosti. Prva je zanimiv tridimenzionalni uporabniški vmesnik, kjer izbrane kanale s spletnimi video posnetki vidimo kot nekakšen vrtljiv 3D kolut s stolpci, med katerimi se premikamo s prsti po zaslonu. V vsakem stolpcu, torej kanalu, se med video posnetki premikamo s kretnjami navzgor in navzdol. Zadeva je prijetna, a le dokler nismo izbrali preveč kanalov, saj se potem učinek nekoliko porazgubi, občutek urejenosti pa zmanjša.

Vodio prinaša zanimiv 3D vmesnik in obilico spletnih virov.

Zato pa so avtorji pametno stavili na drugo pomembno lastnost programa. Ta se zna učiti, kateri posnetki so nam všeč. Med pregledovanjem lahko z ikonami s prstom gor ali dol označimo, kaj nam je všeč, Vodio pa zna nato pri izboru postaviti v ospredje posnetke, ki bi nas utegnili bolj zanimati. Stvar seveda postane zanimiva šele čez čas, ko smo program dovolj "izurili", kaj naj išče. Dosedanji poizkus je pokazal, da deluje le napol oziroma različno dobro, odvisno pač od posameznega kanala. Toda smer je povsem pravilna in najbrž ena pomembnejših razvojnih smeri pri teh programih v prihodnje.

Dolgoročni cilj avtorjev je jasen - uporabniku omogočiti, naj manj brska med kanali in več spremlja vsebine, po možnosti s čim manj prekinitvami. Seveda se tudi pri tem programu niso mogli ogniti povezavi z družabnimi omrežji, ki so lahko del zgoraj opisanega režima učenja preferenc posameznika. Tudi sicer je izbor spletnih kanalov z video posnetki bogat, čeprav morda ne tako kot pri najboljših.

NowBox

NowBox je v primerjavi z drugimi tu predstavljenimi programi za spremljanje spletnih video posnetkov na iPadu nekakšen posebnež. Namesto da bi združeval veliko različnih spletnih virov in posnetkov iz družabnih omrežij, se osredotoča le na enega, a zato največjega. NowBox je namreč alternativa za odjemalca za priljubljeno spletno storitev YouTube. Kdor veliko brska po YouTubu, bržkone dobro ve, da veliko ponudnikov svoje vsebine združuje v kanale, ki jih lahko nato sledimo. NewBox se osredotoča na te kanale, uporabnikov lasten seznam priljubljenih posnetkov in možnost iskanja podatkov.

Zamisel avtorjev programa je bila v tem, da posamezne kanale na YouTubu prikažejo kot nekakšen tv spored, v obliki trakov, kjer so novejši posnetki postavljeni na začetek, starejši pa bolj proti koncu. Na traku je posamezen posnetek poleg tega prikazan kot odsek z različno dolžino, odvisno od dolžine samega posnetka na spletni storitvi. Medtem ko so posnetki v posameznem kanalu postavljeni vodoravno, se med izbranimi kanali, na katere smo "naročeni", premikamo navpično.

NowBox prinaša udobno sprehajanje med različnimi kanali na spletni storitvi YouTube.

Nad trakom s seznamom video posnetkov je prostor za predogled samega posnetka (to lahko razširimo na celozaslonski pogled), na desni ob njem pa je koristen kratek opis vsebine posnetka. Ena izmed lepših lastnosti je možnost nenehnega predvajanja video posnetkov, kjer program samodejno predvaja video posnetke na kanalu, dokler se ne priključimo na drugega. Kot če bi dejansko gledali tv program. Koristno je tudi, da zna program pregledane video posnetke označiti, tako da kasneje vemo, kaj smo si že ogledali ali ne. Seveda lahko tudi tu posnetke delimo z drugimi prek pošte in družabnih omrežij ali pa jih damo na lasten seznam priljubljenih.