Televizor ali monitor?
Upali bi si trditi, da kar precejšen del slovenske populacije živi v stanovanjih, ki so (pre)majhna. Premajhna za namestitev velikega televizorja in ločeno delovno sobo z računalnikom. Marsikje se računalnik stiska v isti sobi kot televizor. Je torej morda smiseln nakup računalniškega monitorja, ki je lahko hkrati tudi televizor, ali je bolje imeti televizor, ki bo hkrati monitor?
Računalniški monitorji pravzaprav izhajajo iz televizorjev. Slednji so bili na voljo že pred drugo svetovno vojno, medtem ko so računalniki nekakšne prikazovalnike pridobili šele precej kasneje. Televizorji so zakoličili ločljivost NTSC in PAL in tudi prvi monitorji niso bili prav nič boljši. Pravzaprav so bili dolgo sploh "brez ločljivosti", saj so terminali prikazovali le besedilo. Ko so začeli "prepoznavati" tudi grafične elemente, smo to lahko zaobšli zelo enostavno - priklopili smo jih na televizorje. Saj se še spomnite Spectrumov in Commodorjev, ki so kraljevali v dnevnih sobah in se za čas na televizorju borili s tv programom?
Kasneje so monitorji, kar zadeva ločljivost, kmalu začeli odstopati, saj računalniki in njihovi prikazovalniki pač niso vezani na televizijske standarde oddajanja video signala, ki so zvišanje televizijskih ločljivosti dopustili šele pred kratkim. Monitorji so zelo kmalu prešli od ločljivosti CGA (320 × 240 pik) do današnjih že popolnoma običajnih 1920 × 1080 pik, na voljo pa so tudi modeli z ločljivostmi, ki so tudi že nekajkrat višje.
Cene so se nižale, zasloni (televizijski in monitorski) so se večali, tehnologija Braunovih elektronk pa je izgubila bitko tudi pri televizijskih sprejemnikih. In mi smo postajali vedno bolj razvajeni. Danes večji računalniški zasloni že presegajo mere manjših televizorjev. Vsak televizor pa omogoča tudi priklop osebnega računalnika.
Kdo je torej kdo v tej tržni igri? Kaj je res pomembno, ali se izdelek imenuje televizor ali monitor, če pa načeloma oba omogočata enako? Ali naziv izdelka dejansko pomeni tudi drugačno uporabniško izkušnjo? Drugega ob drugega smo postavili tri televizorje LCD in dva računalniška monitorja z vgrajenim televizijskim sprejemnikom.
"Računalniškim zaslonom z vgrajenimi tv sprejemniki so praviloma priloženi manj simpatični daljinski upravljalniki."
Poiščimo razliko
Kakšne so sploh tehnične razlike med obema tipoma naprav? V časih, ko so oboji uporabljali katodne cevi, smo še lahko rekli, da so monitorjevske katodne cevi bolj napredne, omogočajo višje ločljivosti, visoke osveževalne frekvence. Danes oboji uporabljajo zaslone LCD (če za trenutek zanemarimo plazemske televizijske zaslone, ki so sicer v veliki manjšini) in upali bi si trditi, da med njimi ni bistvenih razlik. Presenečenj pri matrikah ni, saj predvsem pri cenejših modelih, ki nas tokrat zanimajo, prevladujejo ugodnejše TN izvedenke. Izvedenke torej, ki so poceni, vendar imajo nekoliko omejeno kotno vidljivost, kar pa pri gledanju televizije težko zaznamo, pri monitorju pa se moremo disciplinirano držati gledanja naravnost.
Manjši (tja do 32 palcev) in cenejši televizorji so velikokrat "opremljeni" z ločljivostjo HD Ready (1366 × 768 pik). Televizorji polne ločljivosti Full HD (1920 × 1080 pik) so namreč lahko kar občutno dražji. Po drugi strani preseganje ločljivosti HD ready za računalniške zaslone ni nikakršen zalogaj že pri diagonali 20 palcev, medtem ko se s polno ločljivostjo 1920 × 1080 ponašajo 23- in več "palčneži".
Za osvetlitev v večini cenejših modelov (in pri vseh tokrat preizkušenih izdelkih) še vedno poskrbijo klasične fluorescentne sijalke. V dražjih modeli jih vedno pogosteje nadomeščajo svetleče diode, ki porabijo manj električne energije (no, razlika je v strošku nekaj evrov na leto) in načeloma omogočajo bolj enakomerno sliko, pri vrhunskih modelih pa tudi bolje prikazane črnine, kjer so LCDji v primerjavi s plazmami še vedno dokaj šibki.
Tehničnih razlik med monitorji in televizorji je torej malo, pravzaprav lahko rečemo, da so nekoliko bolje videti monitorji, saj zmorejo višjo ločljivost.
Kako pa je v praksi?
Samsung SyncMaster P2470HD
Kaj: Računalniški monitor z vgrajenim tv sprejemnikom.
Diagonala: 24 palcev.
Izdeluje: www.samsung.si.
Prodaja: www.avtera.si.
Cena: 277 EUR.
Za: Oblikovanje, polna visoka ločljivost, uporabnost, barvna pravilnost slike.
Proti: Odzivnost menujev, slab zvok, le en priključek HDMI, slaba kakovost vgrajenih zvočnikov, enakomernost prikaza slike.
Podjetje Samsung je del svojega slovesa poželo prav z izdelavo kakovostnih računalniških monitorjev že v časih velikih in težkih škatel, danes pa je navzoče v vseh cenovnih segmentih tako trga računalniških monitorjev kot televizijskih sprejemnikov.
Lično oblikovani križanec SyncMaster P2470HD meri po diagonali 24 palcev in se ponaša s temu primerno ločljivostjo 1920 × 1080 pik. V vogalih nežno zaobljen okvir je na zunanji strani prozoren, nato pa se prek rdečih odtenkov prelije v klasično črnino. Stojalo je lepo oblikovano, a ne najbolj čvrsto, saj ga v zaslon ne privijemo z vijaki. Težišče je pomaknjeno za odtenek preveč naprej, zato nekaj pozornosti pri vtikanju kablov ne bo odveč.
Pod okvirjem se skrivajo gumbi na dotik, ki omogočajo vklop, nastavitve in osnovno upravljanje tako televizijskega kot tudi računalniškega dela. Osvetljeni so z rdečo svetlobo, ki zaznavo dotika sporoča z zveznim spreminjanjem svetlosti.
Izbirniki so enaki tistim, ki jih najdemo v večini Samsungovih tv sprejemnikov. Slovenščino smo iskali zaman in tudi odzivnost bi lahko bila boljša, a nabor posegov v prikaz slike je kljub vsemu izčrpen in pregleden.
Daljinskega upravljalnika ne bomo s ponosom razkazovali obiskovalcem, čeprav svojo nalogo opravi povsem solidno. Na pogled in tudi otip deluje razmeroma ceneno, kljub temu da različno oblikovane in obarvane tipke olajšajo uporabo.
Izmerjeno odstopanje od idealnega prikaza barv
Nad prikazom televizijskega programa nismo imeli pripomb. Dekodirnik podpira tako DVB-T kot DVB-C sprejem signala MPEG-4. Vodoravna kotna vidljivost je zadovoljiva, gledanje od spodaj pa občutno potemni in popači barve. Vsekakor od slike pričakujemo več, ko gre za računalniški monitor. Čeprav so bila odstopanja rezultatov meritve pravilnosti barvnega prikaza med boljšimi glede na cenovni razred, je prikaz barv po površini zaslona neenakomeren. Namesto bele v vogalih vidimo rahlo rožnate, ob spodnjem robu pa modrikaste odtenke. Že najmanjši premiki uporabnika imajo tudi kar občuten vpliv na prikaz barv zaradi kotne vidljivosti. A kaj je občutno, je vendarle relativno. Za ogled filmov, igranje igric in brskanje po spletu omenjeno vendarle ni tako pomembno, kot če želimo, denimo, malo resneje urejati fotografije.
Vgrajeni zvočniki so primerljivi s tistimi, ki jih najdemo v povprečnih prenosnikih. Torej so dokaj klavrni. Nizke frekvence se izgubijo, zvok je "plastičen", saj prevladuje srednji frekvenčni spekter, za nameček nismo bili navdušeni niti nad glasnostjo. Uporaba zunanjega ojačevalnika je praktično nujna, če ne mislimo spremljati le dnevno informativnih oddaj in vremenske panorame.
Syncmaster P2470HD je torej soliden računalniški zaslon, na katerem lahko nekoliko udobneje gledamo televizijski program, kot če bi imeli tv kartico vgrajeno v osebni računalnik. Kljub temu bi veliko lažje upravičil svojo ceno ob kaj več kot le enem priključku HDMI in boljših zvočnikih.
Samsung LE32C530
Kaj: Televizijski sprejemnik.
Diagonala: 30 palcev.
Izdeluje: www.samsung.si.
Prodaja: www.avtera.si.
Cena: 420 EUR.
Za: Oblikovanje, kakovost vgrajenih zvočnikov, vmesnik USB za predvajanje večpredstavnih vsebin.
Proti: Pravilnost barvnega prikaza, razmeroma visoka cena.
Čistokrvni televizijski Samsungov predstavnik sliši na ime LE32C530 in, ker je bil "vzgojen" pod isto streho kot njegov že opisani manjši brat, lahko med njima povlečemo kar nekaj vzporednic.
Spodnji rob krasi prozorna plastika, medtem ko je preostalo ohišje svetleče črno in malenkost bolj oglato. Oblikovanje menujev je značilno Samsungovo, znova bi si sicer želeli boljšo odzivnost, a nad preglednostjo se ne moremo pritoževati. Daljinski upravljalnik je občutno bolj prijeten na otip, čeprav se nam zdijo številne tipke kar preveč nagnetene. Povratna informacija ob pritisku je dobra, najpomembnejše pa se brez težav otipa tudi v temi.
Izmerjeno odstopanje od idealnega prikaza barv
Slika je na pogled prijetna, ob ustvarjanju barvnega profila in meritvah pravilnosti prikaza pa smo naleteli na težave. Televizor kalibratorja nikakor ni uspel zadovoljiti, zaradi česar so rezultati meritev na pogled kar rahlo tragični. A barvna enakomernost in tudi prikaz računalniške slike nista bila slaba. Kljub vsemu je LE32C530 s svojimi 32 palci občutno prevelik za nadomeščanje računalniškega monitorja, čeprav ponuja sliko s polno visoko ločljivostjo.
Televizor ne skopari z vmesniki, dobrodošli so predvsem trije vtiči DVI, od katerih je za lažjo uporabo prenosnih naprav eden ob strani. Pogrešali smo le običajni analogni zvočni izhod, saj si vsak še ne lasti zvočnega sistema s podporo digitalni optični povezavi. Vsekakor pa bodo povprečno zahtevne zadovoljili vgrajeni zvočniki, prek katerih si lahko omislimo tudi poslušanje glasbenih datotek s ključka USB. Seveda zmore naprava prikazovati tudi fotografije, manj običajna pa je podpora predvajanju video posnetkov. Oblikovno dodelan vmesnik se ni strinjal s predvajanjem visokoločljivostnih vsebin, večina najbolj razširjenih stisnjenih zapisov pa mu ne dela preglavic.
Soliden televizor, ki v pestri množici tekmecev na trgu težko upraviči visoko priporočeno ceno 499 evrov. Res je, da za ta denar dobimo oblikovno dovršen izdelek polne visoke ločljivosti. A za vzbuditev večjih simpatij mu manjka vsaj podpora predvajanja filmov fullHD z vmesnika USB.
LG 32LH2000
Kaj: Televizijski sprejemnik.
Diagonala: 32 palcev.
Izdeluje: www.lg.com .
Prodaja: www.avtera.si.
Cena: 352 EUR.
Za: Ugodna cena, kotna vidljivost.
Proti: Le HD ready, prav bi prišel kakšen vtič HDMI več.
Eno ugodnejših izbir med televizorji velikosti 32 palcev že nekaj časa predstavlja LG 32LH2000.
Sprejemnik z ničimer ne vzbuja pozornosti. Preprosto oblikovano ohišje iz črne svetleče plastike z malo prišiljenim gumbom za vklop ni magnet za oči. Gumbi za upravljanje so ob strani, saj prav tako ne kažejo prestiža, daljinski upravljalnik pa prijetno sede v roko, a znova ne predstavlja presežkov.
Drugače je z menuji. Ti so oblikovno dodelani, a še vedno preprosti. Prevedeni so v slovenščino in za povrh ne vsebujejo nikakršnih jezikovnih cvetk.
Izmerjeno odstopanje od idealnega prikaza barv
Nad prikazom nismo imeli bistvenih pripomb. Resda televizor ne premore polne ločljivosti HD in je zato njegova uporabnost za priklop računalnika omejena, a tudi velikost ne ustreza klasični računalniški postavitvi. Čeprav menuji niso ponudili natančnejšega nastavljanja temperature beline, se je preizkus barvne pravilnosti končal razmeroma spodbudno. Hkrati je dobra kotna vidljivost in tudi enakomernost osvetlitve.
Z vmesniki je 32LH2000 dobro preskrbljen, a se nam je ob pregledu možnosti priključitve dodatnih naprav zazdelo, da se mu kljub vsemu pozna, da ni ravno svež na trgu. Dva vmesnika Scart bodo potrebovali le redki, medtem ko bo prav toliko vmesnikov HDMI hitro premalo. Vmesnik USB je bojda namenjen le servisni uporabi, a redni bralci naše revije se najbrž spomnijo članka o možnosti nepooblaščenega posega, ki močno poveča uporabnost naprave.
Pozitivno nas je presenetila tudi kakovost zvoka, čeprav lahko najbolj izbirčni za priklop televizorja na zunanje prostorsko ozvočenje uporabijo tudi optični digitalni izhod.
LG 32LH2000 je več kot le soliden televizijski sprejemnik po ugodni ceni, uporabnost z računalnikom pa je zaradi majhne ločljivosti vprašljiva. V nasprotnem primeru bi bil ena boljših rešitev s tokratnega preizkusa. Če za trenutek odmislimo njegovo velikost, ki je prevelika za običajno računalniško postavitev.
LG Flatron M2762D
Kaj: Računalniški monitor z vgrajenim tv sprejemnikom.
Diagonala: 27 palcev.
Izdeluje: www.lg.com.
Prodaja: www.avtera.si.
Cena: 370 EUR.
Za: Polna visoka ločljivost, zanimiva velikost.
Proti: Le slike in glasba prek USB, slab zvok.
Predstavnik križancev korejske tovarne LG na našem preizkusu je Flatron M2762D, ki se s svojimi 27 palci, kolikor meri diagonala njegovega zaslona, glede na velikost uvršča prav med običajne predstavnike tako enega kot drugega razreda.
Da računalniški zasloni niso več grdi, smo že vajeni. Tako kot smo vajeni tudi črne svetleče plastike. A kar jim pristaja, jim pač pristaja. In če je vmes še nekaj nežnega pridiha rdeče, toliko bolje. Daljinski upravljalnik je za odtenek manj všečen in naredi tudi nekoliko slabši vtis od tistega, ki je priložen LG-jevemu televizorju. So nam pač bolj všeč klikajoče kot samo gumijaste tipke. Uporabna pa sta oba.
Izmerjeno odstopanje od idealnega prikaza barv
Kljub manjšim meram premore zaslon polno ločljivost HD, kar od računalniškega monitorja seveda pričakujemo. Prikaz resda ni vrhunski, a je omenjeno posledica nekoliko slabše kotne vidljivost, ki ob ogledu od blizu oziroma, bolje rečeno, ob uporabi kot računalniški zaslon povzroča neenakomernost. Barvna odstopanja so sprejemljiva.
S priključki zaslon ne skopari. Dva vmesnika HDMI in prav toliko starejših priključkov SCART, komponentni in kompozitni ter druga "šara" skupaj s priključkoma DVI in VGA bodo poskrbeli, da naše naprave sodobne elektronike ne bodo ostale nepovezane. Vmesnik USB pa nam žal ponudi le prikazovanje fotografij in predvajanje glasbe. A ker imamo v zaslon ves čas priključen računalnik, omenjeno ne bi smelo povzročati sivih las. Le tiše in tudi udobneje bi bilo, ko bi nam Flatron M2762D omenjeno omogočal.
Nekaj mrščenja je povzročila kakovost zvočnikov, ki so precej ubogi. A ne zaradi tihosti, temveč zaradi slabe reprodukcije nizkih tonov. Nastavljanje zvočnega izenačevalnika na slovenskih menujih, ki so za povrh še pregledni in lično oblikovani, ni pomagalo. Priklop ozvočenja je torej več kot priporočljiv ali kar nuja.
M2762D predstavlja zanimiv izdelek predvsem za tiste, ki iščejo tudi velikostni kompromis med televizorjem in računalniškim zaslonom. 24 palcev je za razvajenega potrošnika skorajda premalo, če govorimo o televizorju, 27 palcev pa bi bilo lahko skrajna meja za velikost računalniškega monitorja. Škoda, da LG cenovne letvice ni postavil nekoliko niže, saj bi jo preskočili z veliko manj pomisleki.
Sharp LC-22DV200E
Kaj: Televizijski sprejemnik z vgrajenim predvajalnikom DVD.
Diagonala: 22 palcev.
Izdeluje: www.sharp.com.
Prodaja: www.servis-esva.si.
Cena: 350 EUR.
Za: Priročen, vgrajen predvajalnik DVD.
Proti: Pravilnost barvnega prikaza, le en vmesnik HDMI.
V iskanju majhnih televizijskih sprejemnikov, ki jih je vsekakor bolj smiselno primerjati z računalniško-televizijskimi zasloni, smo naleteli na zanimivega križanca Sharp LC-22DV200E. A inženirji so tokrat s televizorjem združili predvajalnik DVD.
22 palcev je danes skorajda malo že za računalniški zaslon, zato gre pri Sharpovem televizorju res za pravega varčevalca s prostorom. Čeprav ima pogon DVD, ki ga s ploščami hranimo s strani, je še vedno razmeroma tanek in lepo oblikovan. Omenjeni optični predvajalnik poleg klasičnih filmskih ploščkov podpira tudi stisnjene glasbene datoteke Mp3 in video vsebine DivX.
Izmerjeno odstopanje od idealnega prikaza barv
Sprejemnik je iskanje digitalnih signalov DVB-T opravil hitro, a ne podpira standarda DVB-C. Zaenkrat nam to sicer ne bo povzročalo preglavic in veliko bolj pomembno je, da naprava zna razbrati zapis Mpeg4. Televizor ponuja prikaz HDready, slika televizijskih programov pa je solidna, čeprav je bilo prikaz treba za naš okus nekoliko prilagoditi na menujih, ki so malenkost špartansko oblikovani, a se odkupijo s slovenskim prevodom.
Ko smo zadovoljili oči, je sledil preizkus s kalibratorjem. Žal nam nikakor ni uspelo nastaviti prikaza, ki bi bil pogodu našemu inštrumentu. Za nameček smo imeli težave tudi s popolnim prikazom računalniškega signala, ki je bil ob straneh obrezan. Zato pa je bila kotna vidljivost dobra, le pri gledanju s spodnje strani postaja barvno popačenje in temnenje moteče.
Zaradi šibkih zvočnikov bomo sosede le stežka pripravili do nerganja. Z večanjem glasnosti se nizki toni hitro popačijo, ob zmerno tihih nastavitvah pa je zvok prijeten in pravilno reproduciran.
Pestrost vhodno izhodnih možnosti je nadpovprečna, a zaradi želje po kaj več kot le enemu vmesniku HDMI nam nihče ne more očitati nečimrnosti. Ponujajo se nam sicer še starejši standardi, kot so kompozitni, komponentni, VGA, SCART in celo S-video, a zazrti v prihodnost bodo hitro ostali s kablom v roki.
Sharp LC-22DV200E bo najpogosteje našel mesto tam, kjer je najdragocenejša dobrina prostor, hkrati pa ni potrebe po računalniškem zaslonu. In tudi po besedah prodajalca televizor pogosto vgrajujejo v plovila in hotelske sobe.
