Televizor kot monitor

Računalnik v dnevni sobi namesto na računalniški monitor največkrat priključimo na televizor. V nadaljevanki o domačem peceju smo že večkrat omenili, da je klasični televizor s katodno cevjo zaradi omejene ločljivosti in prepletene slike le pogojno uporaben za prikaz računalniške slike. A klasičnim televizorjem so šteti dnevi, saj so televizorji s plazemskimi zasloni in zasloni LCD čedalje cenejši.

Cenovno čedalje dostopnejši tanki televizorji, ki bi jim lahko mirno rekli kar veliki monitorji z vgrajenim televizijskim sprejemnikom, imajo tudi precej zaslug za čedalje več računalnikov v dnevnih sobah. Vendar se pri izbiri primernega tankega televizorja marsikdo znajde v zadregi, saj vajen računalniških monitorjev in klasičnih televizorjev, ne ve natanko, na kaj mora biti pozoren.

Tehnično nekoliko manj podkovani pravzaprav sploh ne ločijo med obema vrstama tankih televizorjev in ni tako malo takih, ki kar vsem po vrsti pravijo "plazme". O tehnoloških razlikah med plazemskimi zasloni in zasloni LCD podrobneje pišemo v posebnem prispevku, tule pa si oglejmo, kakšne razlike opazimo v dnevni sobi.

Velikost in cena

Ker so razlike v ceni za marsikoga pomembnejše od tehnoloških, si najprej oglejmo te. Najmanjši plazemski televizorji imajo diagonalo zaslona 102 cm (40 palcev), pri televizorjih LCD pa je to že skoraj zgornja velikostna meja, vsaj dokler se pogovarjamo o modelih, ki jih navadno videvamo v trgovinah. Tako veliki televizorji LCD so tudi dražji od enako velikih plazemskih modelov.

Navzdol velikost televizorjev LCD praktično ni omejena, saj poznamo tudi žepne modele z, recimo, 7-centimetrskim zaslonom. Manjši televizorji LCD so precej cenejši in če morate varčevati, je edina možnost kateri od 66 do 81 cm velikih televizorjev LCD, za katere je treba odšteti od 150 do 250 tisočakov.

Pri nekako 300-500 tisočakih je odločitev težja, saj si lahko za ta denar omislimo katerega od cenejših plazemskih televizorjev z diagonalo 102 cm ali pa katerega od nekoliko zmogljivejših televizorjev LCD z diagonalo 81 ali 94 cm. Poleg velikosti na odločitev zdaj že vplivajo tudi razlike v tehnologiji.

Pri plazemskih televizorjih je razmerje med velikostjo in ceno ugodnejše, vendar modelov z zasloni, manjšimi od enega metra, ne izdelujejo.

Tekoči kristali ali plazma

Za začetek odpravimo enega izmed predsodkov. Marsikdo je namreč prepričan, da so plazemski televizorji manj vzdržljivi od tistih na tekoče kristale. Pred leti je bila življenjska doba plazemskih zaslonov res precej omejena in že po kakšnih 10 tisoč urah delovanja so jim začele opazno pojemati moči. Kaj to pomeni v resničnem življenju, je seveda odvisno od tega, koliko gledate televizijo, a ker je v nekaterih domovih televizor vključen tudi po 8 ali celo več ur na dan, je bila življenjska doba plazemskega televizorja lahko samo 3 ali 4 leta. In za razliko od projektorja, pri katerem je treba zamenjati samo žarnico, pa čeprav je precej draga, je izrabljen plazemski televizor bolj ali manj samo še za na odpad.

A brez strahu, plazemska tehnologija je napredovala in dandanes je življenjska doba plazemskih zaslonov (oziroma čas, ko se svetlost zaslona zmanjša za polovico) od 40 do 60 tisoč ur. Žarnice v televizorjih LCD sicer zdržijo še nekoliko dlje, okoli 60-90 tisoč ur, a v praksi razlik zaradi življenjske dobe med plazmo in LCD ni več - razen morda takrat, ko hočete imeti televizor prižgan 24 ur na dan, recimo v izložbi trgovine.

Plazemski televizorji so težji in mehansko nekoliko bolj občutljivi, a ker so najhujše že prestali, ko so iz vzhodne Azije potovali do vašega doma, tudi zaradi tega razlik ne bi smeli delovati. Konec koncev velike plazemske televizorje vgrajujejo v prestižne jahte.

Imajo pa plazemski televizorji nekoliko nenavadno slabost. Če je zračni pritisk v okolici manjši od pritiska žlahtnega plina v zaslonu, začne plazemski televizor zaradi večje porabe elektrike neprijetno brneti, skrajša pa se mu tudi življenjska doba. To se začne opazneje dogajati pri nadmorskih višinah nad nekako 2000 metri in zato so za visokogorske planinske koče primernejši televizorji LCD.

Med predsodke bo počasi treba uvrstiti tudi trditev, da imajo plazemski televizorji boljšo sliko od televizorjev LCD. Načeloma to sicer še vedno drži, saj imajo plazemski zasloni boljši kontrast, črna barva je bolj črna in v temnih delih slike vidimo več podrobnosti, imajo večji nabor barv in hitrejši odziv. Vendar so razlike čedalje manjše in odvisne predvsem od posameznega modela. Kakovost slike je precej odvisna tudi od kakovosti televizijskega signala in elektronike vgrajenega sprejemnika, zato razlik nikakor ne moremo več posploševati.

Opazna utegne biti razlika v vidnem kotu. Na papirju razlik sicer ni več, saj se tudi večina televizorjev LCD že hvali s 160 ali 170 stopinjami vidnega kota, a v resničnem življenju je slika na marsikaterem zaslonu LCD, če ga pogledamo od strani, še vedno opazno skromnejša. Je pa tudi to precej odvisno od posameznega modela, predvsem pa le redko televizor gledamo tako zelo od strani, da bi bilo to sploh pomembno.

Plazemski televizorji imajo v povprečju manjšo ločljivost. Cenejši modeli teh televizorjev imajo večinoma ločljivosti 852 x 480 pik in čeprav je res čedalje več modelov z višjo ločljivostjo, recimo 1024 x 1024 in 1280 x 1024 (pri teh pike niso kvadratne, temveč pravokotne), je treba vedeti, da so na voljo že tudi cenovno dostopni televizorji LCD z ločljivostjo 1920 x 1080, ki je zaenkrat pri plazemskih zaslonih še zelo redka in omejena na astronomsko drage modele.

Televizorji LCD so, ne samo zaradi večje ločljivosti, primernejši za prikazovanje računalniške slike. Pri plazemskih je na primer še vedno manjša nevarnost, da se statična slika "vžge" v fosforni premaz zaslona, zato imajo mnogi vgrajene ohranjevalnike zaslona. Pa tudi sicer računalniška slika ali, recimo, digitalne fotografije pri plazemskih televizorjih niso videti tako ostre in mirne kakor pri televizorjih LCD, zlasti če si jih ogledamo od blizu.

Če torej iščete televizor, ki ga boste priključili na HTPC, je zaslon LCD primernejši, a le dokler v izračunih ne upoštevate velikosti in cene. Če bi radi imeli televizor z diagonalo 102 cm, še posebej pa, če bi radi imeli še večjega, se boste kljub nekaterim morebitnim pomanjkljivostim najverjetneje odločili za plazemski model.

Televizor & projektor

Televizorji z zaslonom, večjim od 102 cm, so še vedno zelo dragi in če potrebujete tako velik zaslon, vsekakor dobro premislite, ali morda ne bi raje za enak denar kupili projektorja in nekoliko manjšega televizorja. Projektor namreč dnevno sobo spremeni v mali domači kino bolje kot še tako velik televizor, za vsakdanje televizijske oddaje pa bo verjetno tudi televizor z 81- ali, recimo, 94-centimetrskim zaslonom dovolj dober.

Projekcijski televizorji

Projekcijski televizorji so zadnje čase sicer prišli nekoliko iz mode, a se kljub temu spodobi, da jih vsaj omenimo. Vanje je, kot pove že ime, vgrajen projektor, ki sliko od zadaj projicira na zaslon. Projekcijski televizorji s 127-165 cm (50-65 palcev) zasloni so cenejši od enako velikih plazemskih televizorjev, in to kljub temu, da moramo vsakih nekaj let zamenjati žarnico v projektorju. Sodobni modeli imajo večinoma ločljivosti 1280 x 768 pik in so povsem primerni za priklop na računalnik. Imajo pa nekaj pomanjkljivosti. Predvsem je slika še vedno nekoliko temnejša in manj kontrastna kot pri televizorjih LCD, zato je koristno med gledanjem prostor vsaj delno zatemniti. Poleg tega so debelejši in jih ne moremo kar enostavno obesiti na steno.

Če želimo imeti v domačem kinu zelo velik zaslon, so projekcijski televizorji še vedno zelo ugodna možnost, le izbira je v naših krajih skromna.

Velikost zaslona

Na odločanje med televizorjem s plazemskim zaslonom ali takim s tekočimi kristali torej precej vpliva velikost, zato se kar samo od sebe zastavi vprašanje, kako velik televizor pravzaprav potrebujemo?

Odgovor je odvisen predvsem od velikosti sobe, v kateri bomo imeli televizor, oziroma od oddaljenosti, s katere ga bomo gledali, poleg tega pa tudi od tega, ali bi radi doživeli pravi kinematografski učinek ali pa bomo zadovoljni z nekoliko skromnejšim "televizijskim".

Velikost televizorja je odvisna tudi od števila gledalcev, kajti če gledamo sami ali v dvoje, se lahko usedemo bliže pred televizor in je torej velikost zaslona lahko manjša, če v televizor gleda deset ljudi, pa se vsi ne morejo nagnesti dovolj blizu in torej potrebujemo večjega.

Poznamo več različnih priporočil oziroma standardov. SMPTE (Društvo filmskih in televizijskih inženirjev - www.smpte.org) na primer v standardu EG-18-1994 priporoča za kinodvorane, tudi male domače, najmanjši zorni kot 300. Podobne številke priporoča tudi THX (www.thx.com). V kinodvoranah, ki želijo dobiti njihovo potrdilo, mora biti zorni kot iz zadnje vrste vsaj 260. Najboljši zorni kot po priporočilih THX je 360.

Iz zornega kota in širine zaslona lahko torej izračunamo priporočeno razdaljo gledanja. Vzemimo za primer televizor z 81 cm diagonalo. Če hočemo doseči filmski vtis, se moramo usesti zelo blizu televizorja, po priporočilih THX (260) največ 1,6 m daleč in po priporočil SMPTE (300) celo največ 1,3 metra daleč, najbolje (360) pa bomo filme videli z razdalje 1,1 m. Ko boste torej naslednjič izpred televizorja odganjali otroke, ki so se po vašem mnenju usedli preblizu, se spomnite, da hočejo samo zares uživati.

Za pravi filmski vtis se je treba usesti bliže, kakor to navadno počnemo, a televizor lahko gledamo tudi s precej večje razdalje. Za še vedno udobno gledanje televizije je primerna oddaljenost od 3- do 4-kratna diagonala zaslona, za silo celo 5-kratna. Zaslon z diagonalo 81 cm torej lahko gledamo z razdalje od 2,4 do 3,2 m, za silo tudi s 4 metrov.

Oddaljenost je odvisna tudi od ločljivosti zaslona. Ločljivost (dobrega) človeškega očesa je približno ena kotna minuta. To pomeni, da lahko na 81-centimetrski zaslon s standardno ločljivostjo PAL gledamo z razdalje največ 3,4 m, pri ločljivosti 1920 x 1080 pa se smemo usesti največ 1,4 metra od zaslona, če hočemo videti vse podrobnosti.

Zdaj tudi vidimo, zakaj je pravzaprav sploh potrebna visoka ločljivost, in to po možnosti taka s 1080 vrsticami. Za pravi filmski vtis se moramo usesti poldrugi meter stran od televizorja z diagonalo 81 cm, a če ima ta navadno ločljivost, bomo bolj ali manj razločno videli, da je slika sestavljena iz posameznih pik. Šele pri visoki ločljivosti s 1080 vrsticami na tej razdalji ne bomo več videli zrnatosti.

diagonala (velja za zaslone 16 : 9)

priporočilo SMPTE

največja razdalja po standardu THX

najprimernejša razdalja po standardu THX

največja razdalja pri ločljivosti PAL (720 x 576)

največja razdalja pri ločljivosti 1920 x 1080

66 cm/26 palcev

1,1 m

1,3 m

0,9 m

2,8 m

1 m

81 cm/32 palcev

1,3 m

1,6 m

1,1 m

3,4 m

1,3 m

94 cm/37 palcev

1,6 m

1,8 m

1,3 m

3,9 m

1,9 m

102 cm/40 palcev

1,7 m

2 m

1,4 m

4,3 m

1,6 m

127 cm/50 palcev

2,1 m

2,4 m

1,8 m

5,3 m

2 m

Priporočene oddaljenosti za nekatere najpogostejše velikosti televizorjev.

Na naslovu www.myhometheater.homestead.com/viewingdistancemetric.html je računalo, s katerim si lahko sami izračunate primerno velikost televizorja.

Široki zasloni

Razen nekaterih najmanjših modelov, ki so bolj računalniški monitorji kakor televizorji, imajo vsi sodobni televizorji LCD široke zaslone z razmerjem stranic 16 : 9. To je dobro, dokler gledamo filmske devedeje, pri večini televizijskih oddaj pa imamo, vsaj dokler tudi v naše kraje ne bo prišla televizija visoke ločljivosti, zaradi tega težave, saj so posnete v klasičnem razmerju 4 : 3.

Vsi široki televizorji omogočajo vsaj dva ali tri načine prilagajanja slike, nekateri tudi več. Sliko lahko povečamo čez ves zaslon in jo pri tem na zgornjem in spodnjem koncu del odrežemo. To je še najbolj neprijetno pri filmih s podnapisi, zato večina televizorjev omogoča povečavo, pri kateri je večina odrezanega dela slike na zgornjem koncu, podnapisi pa so bolj ali manj ohranjeni. Pri zmogljivejših modelih lahko sliko celo poljubno premikamo po višini.

Če slike ne bi radi odrezali, jo lahko tudi samo razširimo, a jo pri tem tudi nekoliko popačimo. Krogi bodo postali elipse, anoreksične lepotice pa bodo videti nekoliko bolj zdrave. Zato večina televizorjev omogoča tudi tako imenovano nelinearno razširitev, pri kateri ostane srednji del slike nedotaknjen, levi in desni del pa sta nekoliko bolj razširjena. Nekateri televizorji pri tem sliko na zgornjem in spodnjem koncu malce odrežejo, da je ni treba toliko razširiti. Ko izbirate televizor, bodite torej pozorni na to, kako spretno prilagaja navadno sliko širokemu zaslonu.

Televizorji LCD morajo televizijski signal PAL prilagoditi širokemu zaslonu, to pa ne uspeva vsem enako dobro.

Različne diagonale

Velikost zaslona označujemo z diagonalo, pri čemer velja omeniti razlike med posameznimi vrstami televizorjev. Pri klasičnih katodnih zaslonih izdelovalci k velikosti zaslona vedno prištejejo tudi približno 4 centimetre, ki jih, skrite v ohišju, sploh ne vidimo. 81-centimetrski zaslon zato v resnici meri samo približno 77 cm, pri televizorjih LCD in plazemskih pa te razlike ni. A po drugi strani imajo pri enaki diagonali klasični zasloni z razmerjem stranic 4 : 3 za približno desetino večjo površino od širokih.

Ločljivost videa

Ko smo odkrivali razlike med plazemskimi zasloni in zasloni LCD, smo omenili, da imajo televizorji LCD večjo ločljivost, zdaj pa si to oglejmo še nekoliko podrobneje. Večina sodobnih modelov LCD ima ločljivost 1366 x 768 pik, nekoliko starejši modeli pa so imeli ločljivost 1280 x 768 pik. Precej nenavadni številki, če vemo, da ima video visoke ločljivosti 1280 x 720 pik.

Kriva je binarna zasnova računalnikov. 768 je v binarnem sistemu 1100000000, 720 pa 1011010000 in ker procesorji laže delajo z okroglimi številkami, so inženirji raje obdržali računalniško ločljivost, video pa ustrezno prilagodijo ločljivosti zaslona.

Dobro, zdaj vemo, zakaj imajo zasloni 768 vrstic, toda zakaj so povečali tudi vodoravno ločljivost? Krivo je razmerje stranic, saj je pri zaslonih z ločljivostjo 1280 x 768 pik 15 : 9 in šele pri 1366 x 768 je doseženo pravo razmerje, 16 : 9.

Standardne ločljivosti videa so 720 x 576 (PAL), 1280 x 720 (720p) in 1920 x 1080 (1080i) in jih je torej treba v vsakem primeru prilagoditi ločljivosti zaslona. Od posameznega modela televizorja je odvisno, kako dobro mu to uspeva, načrtovalci pa pri tem uporabljajo različne tehnologije. Razlike so sicer (zelo) majhne, najbolj natančni uporabniki pa vseeno opažajo razlike v kakovosti. Znana je na primer Philipsova tehnologija PixelPlus za povečevanje ločljivosti PAL. Podrobnosti, ki jih v izvirniku ni, sicer ne more pričarati, zato pa učinkovito gladi poševne robove, ki bi bili sicer videti nekoliko stopničasto.

Philipsova tehnologija PixelPlus ločljivost videa prilagodi ločljivosti zaslona.

HDReady in HDTV

Tako rekoč vsi sodobni televizorji LCD in čedalje več plazemskih je označenih z logotipom HDReady. Pripravljeni naj bi bili torej za televizijo visoke ločljivosti, a oznaka je nekoliko zavajajoča. Ne loči namreč med obema visokima ločljivostma, 720p in 1080i, poleg tega pa televizorji s tako oznako večinoma nimajo digitalnega sprejemnika. To pomeni, da moramo, če hočemo res gledati televizijo visoke ločljivosti, kupiti še ustrezen digitalni sprejemnik. Televizorji, ki že imajo vgrajen digitalni sprejemnik visoke ločljivosti (zaenkrat so še zelo na redko posejani), so označeni z logotipom HDTV.

Računalniška ločljivost

Televizorji morajo torej ločljivost videa prilagoditi ločljivosti svojega zaslona, nekoliko nenavadno pa je, da to večinoma počnejo tudi takrat, ko nanje priključimo računalnik. Pričakovali bi, da bo slika na zaslonu najboljša, če v gonilniku grafične kartice izberemo dejansko ločljivost zaslona, torej 1366 x 768 pik, a se izkaže, da takšne ločljivosti televizorji večinoma sploh ne podpirajo ali pa slika pri njej ni najboljša.

Pri kateri ločljivosti bo slika najboljša, je odvisno od posameznega modela in načina povezave. Če uporabimo digitalno povezavo DVI ali HDMI (o tem pišemo podrobneje v nadaljevanju), je to večinoma 1280 x 720 pik, ki jo televizorji prepoznajo kot neprepleteno televizijsko ločljivost 720p. Vse višje ločljivosti, od 1280 x 768 do 1920 x 1080, namreč prepoznajo kot prepleteno ločljivost 1080i, pri kateri računalniška slika ni najboljša. To velja tudi za tiste sicer še redke cenovno dostopne televizorje, ki imajo zaslon z ločljivostjo 1920 x 1080 pik.

Pri analogni povezavi VGA je izbira ločljivosti sicer večja, a pri večini televizorjev prav tako ne moremo izbrati dejanske ločljivosti zaslona ali pa je pri njej mogoča samo prepletena in zato slabša slika. V praksi se izkaže, da je najboljša slika pri ločljivosti 1280 x 720, včasih pa tudi pri 1280 x 768 ali 1024 x 768 (v tem primeru je slika zaradi širine zaslona nekoliko raztegnjena).

Kakovost računalniške slike je nekoliko odvisna tudi od grafične kartice in najzahtevnejši uporabniki zato v povezavi s televizorji LCD radi uporabijo programe, kakršen je PowerStrip, s katerim lahko delovanje grafične kartice kar se da dobro prilagodijo televizorju.

A naj vas to ne prestraši preveč. Računalniška slika na televizijskem zaslonu morda v nekaterih podrobnostih zaradi prilagajanja ločljivosti zlasti ostrini res ni tako zelo dobra kot pri najboljših monitorjih, je pa vsekakor dovolj dobra za udobno delo in pogosto celo boljša kot pri marsikaterem monitorju.

Prilagajanje ločljivosti praviloma ne vpliva najbolj blagodejno na kakovost računalniške slike, a na srečo so razlike opazne predvsem pri preizkusnih vzorcih, v resničnem življenju pa morebitnega poslabšanja praktično ne opazimo.

LCD za PAL

Večina sodobnih televizorjev LCD podpira visoko televizijsko ločljivosti 720p, zato so opremljeni z oznako HDReady. Vendar visoke televizijske ločljivosti pri nas še ni in je še nekaj let ne bo. Poleg tega se utegne zgoditi, da bo s prihodom naprednih plošč Blu-Ray in HD-DVD prevladala ločljivost s 1080 vrsticami, ki jo na primer podpirata tudi novi XBox 360 in prihajajoči Playstation 3, zato se marsikdo sprašuje, ali se sploh splača kupiti televizor s 768 vrsticami.

Podobno so razmišljali tudi pri Sharpu in lani začeli prodajati serijo televizorjev LCD P50 (v kratkem jo bo nadomestila pomlajena serija P55) z nekoliko nenavadno ločljivostjo 960 x 540. Zanjo so se odločili, ker ustreza analognemu signalu PAL in je zato slika, ker ni treba prilagajati ločljivosti, boljša. Poleg tega je primerna tudi za prikazovanje videa visoke ločljivosti. Dodatne podrobnosti so resda izgubljene, zato pa so napake, ki nastanejo pri prilagajanju ločljivosti, kar se da majhne, saj je 540 natanko polovica od 1080 in tri četrtine od 720.

Sharpov televizor iz serije P55 ima ločljivost prilagojeno signalu PAL.

Visoka ločljivosti pri nas

V tem prispevku veliko pišemo o visoki ločljivosti in morda se boste vprašali, kje to pravzaprav sploh je. V Združenih državah in na Japonskem v njej uživajo že kar nekaj časa, v Evropo pa šele prav sramežljivo prihaja. Lani novembra je začel tri plačljive programe v visoki ločljivosti oddajati nemško-avstrijski Premiere, na Otoku se jim bodo v kratkem pridružili trije programi Sky HD, še letos pa bodo začele v visoki ločljivosti oddajati tudi nekatere druge televizijske postaje v razvitem delu Evrope.

Pri nas o televiziji visoke ločljivosti v glavnem še ne razmišljajo, vsaj ne prav naglas. Na digitalno oddajanje naj bi naše televizijske postaje sicer prešle najpozneje do leta 2012, ker tako pač predpisuje Evropska zveza, a to ne pomeni, da bodo do takrat začele oddajati v visoki ločljivosti.

In kaj potem sploh lahko že vidimo v visoki ločljivosti? Opremljeni s satelitskim krožnikom in ustreznim digitalnih sprejemnikom lahko gledamo dva plačljiva programa belgijske satelitske televizije Euro1080 (www.euro1080.tv). V visoki ločljivosti so na primer oddajali prenose z letošnjih zimskih olimpijskih iger.

Druga možnost je nekoliko "siva". S programi za izmenjavo datotek lahko brez posebnih težav pridemo do nekaterih filmov in številnih nadaljevank, ki jih v visoki ločljivosti predvajajo televizijske postaje onkraj Velike luže. Seveda ob ustrezni meri potrpežljivosti pri pretakanju, saj ima na primer "diviks" s celovečernim filmom v visoki ločljivosti okoli 4 gigabajte.

Visoka ločljivost in igralniki

Televizor z oznako HDready, po možnosti takega s 1080 vrsticami, si velja omisliti, če nameravate kupiti novi Microsoftov igralnik Xbox 360 ali prihajajoči Sonyjev Playstation 3. Le tako boste namreč lahko uživali v visoki ločljivosti, ki jo podpirata oba nova igralnika.

Priključki

V dobrih starih časih je bil na zadnji strani televizorja en sam priključek, tisti za anteno. Nanj smo lahko priključili tudi videorekorder, drugih naprav, ki bi jih priključili na televizor, pa tako ali tako ni bilo. Potem so se začele, najprej bolj sramežljivo, potem pa čedalje hitreje, na zadnji strani televizorja množiti različne vtičnice in dandanes jih je že toliko, da se med njimi znajdejo samo še bolje poučeni. Poglejmo torej, katere priključke vse poznamo in kaj nanje priključimo.

Na zadnji strani televizorja je še vedno antenski priključek, na katerega priključimo bodisi zunanjo anteno ali analogni kabelski priključek. Največji od vseh priključkov je SCART, na katerega priključimo videorekorder, predvajalnik DVD ali satelitski sprejemnik. Sodobni televizorji imajo večinoma dva ali tri vtičnice SCART, ki so sicer videti enako, a videz včasih vara. Najenostavnejše omogočajo samo navadno (ali sestavljeno - kompozitno) videopovezavo, nekoliko naprednejše poleg navadne še S-video, najnaprednejše pa tudi RGB.

Od naprave, ki jo priključujemo, je odvisno, katero bomo uporabili. Analogni videorekorderji imajo praviloma samo navaden videoizhod, predvajalniki DVD pa tudi S-video. Povezavo RGB omogočajo nekateri predvajalniki DVD in satelitski sprejemniki. Pri povezavi SCART se po istem kablu kot video pretaka tudi zvok.

Poleg vtičnice SCART imajo televizorji praviloma tudi vsaj po eno navadno in S-video vtičnico. Namenjene so priklopu naprav, ki nimajo priključka SCART, na primer igralnikom, fotoaparatom in kameram. Ker se po navadnem in S-video kablu ne pretaka tudi zvok, imamo poleg vedno tudi dve zvočni vtičnici.

Večinoma so vse omenjene vtičnice samo vhodi in torej namenjene priključevanju virov signala, nekateri zmogljivejši televizorji pa imajo tudi video izhod, najpogosteje v obliki vtičnice S-video ali SCART. Nanjo priključimo snemalno napravo brez lastnega televizijskega sprejemnika, recimo videokamero ali računalniško videokartico, še najpogosteje pa videoprojektor.

Poleg navadne in S-video vtičnice najdemo na zadnji strani televizorjev tudi tri vtičnice za tako imenovani komponentni video. Da bi stvari ne bile preveč enostavne, jih izdelovalci označujejo na tri različne načine - YUV, YPbPr ali YCbCr - a ker so vedno tri, jih ni težko prepoznati. Nanje priključimo ustrezno opremljen predvajalnik DVD, digitalni videorekorder ali digitalni televizijski sprejemnik. Taka povezava omogoča prikazovanje neprepletene televizijske slike, lahko tudi v visoki ločljivosti, in je od vseh analognih najboljša.

Poleg bolj ali manj klasičnih analognih video priključkov imajo plazemski in televizorji LCD tudi tri "računalniške" priključke - VGA, DVI in HDMI. VGA (ali D-sub, kakor ga včasih označujejo) je analogni, druga dva pa digitalna. Najstarejši modeli so imeli samo vtičnico VGA, sledili so modeli z vtičnico DVI, najnovejši pa imajo večinoma vtičnico HDMI. Bolje opremljeni televizorji imajo poleg HMDI še vedno tudi VGA in/ali DVI.

Razlika med DVI in HDMI je, poleg oblika vtiča in vtičnice, predvsem v tem, da se po HDMI poleg videa pretaka tudi zvok in je namenjena predvsem povezavi z digitalnimi videorekorderji in večkanalnimi ojačevalniki. Na grafične kartice z vtičnico HDMI še nismo naleteli, a ker je video signal enak kakor pri DVI, lahko uporabimo kabel, ki ima na eni strani vtič DVI in na drugi HDMI.

Na zadnji strani televizorja je čedalje več priključkov

Vtičnica SCART

Video, S-video in stereofonski zvočni vtičnici

Vtičnice za komponentno video povezavo

Vtičnica DVI

Vtičnica HDMI

Vtiča DVI in HDMI

Dvojni priklop

Nekateri televizorji LCD imajo dve vtičnici za priklop računalnika (VGA in DVI ali HDMI) in ker imajo tudi številne grafične kartice dve vtičnici, lahko televizor na računalnik priključimo kar z obema. Z daljincem televizorja nato izbiramo, kateri del razširjenega namizja računalnika bomo videli na zaslonu in si tako precej poenostavimo nekatera opravila. Na enem delu namizja imamo na primer videopredvajalnik, na drugem pa spletni brskalnik.

HDCP

Novejši televizorji na digitalni vtičnici HDMI podpirajo zaščito HDPC (High-bandwidth Digital Content Protection), ki onemogoči predvajanje nezakonito presnetega videa.

Premalo vtičnic

Naprav, ki jih lahko priključimo na televizor, je čedalje več. Med tistimi, ki tekmujejo za analogne videovhode in jih navadno hočemo imeti ves čas priključene, so videorekorder, predvajalnik DVD, igralnik, satelitski ali kabelski sprejemnik (tako imenovani set-top box, imamo jih lahko celo več) ter večkanalni ojačevalnik (zaradi zaslonskih menujev, ki zelo olajšajo različne nastavitve). Prav nič nenavadno ni torej, če imamo v bolje opremljenem domačem kinu štiri, pet ali tudi več naprav priključenih na televizor in nam za vse zmanjka vtičnic. Ker je preklapljanje nepriročno, si lahko pomagamo na dva načina.

V domačem kinu naprav praviloma na priključimo neposredno na televizor, temveč vse priključimo na večkanalni ojačevalnik, tega pa na televizor. Vsi taki ojačevalniki (ki jim zato pravimo tudi avdio-video ali AV) imajo namreč vzporedno z zvočnimi vhodi tudi videovhode (navadne, S-video, komponentne in v zadnjem času tudi HDMI) ter videoizhod za priklop na televizor. Pri predvajanju na ojačevalniku enostavno izberemo želeni vir, recimo videorekorder ali igralnik, in na televizorju zagledamo želeno sliko.

Če takega ojačevalnika nimamo, si pomagamo z enostavnim razdelilnikom SCART, ki ima več vhodov, na katere priključimo različne naprave, in en izhod za priklop na televizor.

USB & reže za kartice

Naprodaj so tudi televizorji, ki imajo poleg vseh omenjenih še druge priključke. Na primer USB ali režo za pomnilniške kartice. S tako opremljenimi televizorji si lahko ogledamo na digitalnem pomnilniku shranjene fotografije in videoposnetke ter poslušamo glasbo.

Nekateri televizorji imajo priključek USB

Lahko dostopne vtičnice

Večina vtičnic je na zadnji strani televizorja in so zato bolj ali manj težko dostopne, še posebej, ker imajo številni tanki televizorji, da jih lahko pritrdimo na steno, vtičnice na spodnji strani ohišja. Zaradi tega imajo nekateri bolje opremljeni modeli vsaj eno navadno ali S-video vtičnico tudi spredaj ali ob strani. Namenjena je napravam, ki jih na televizor priključimo samo občasno, recimo videokameram in fotoaparatom.

Opremljenost

Pri izbiri televizorja pogosto mislimo predvsem na kakovost slike, velikost in ceno, a pomembne so tudi nekatere druge lastnosti. Različno bogat nabor vtičnic smo pravkar omenili, za konec tokratnega prispevka pa si na kratko oglejmo še nekatere druge lastnosti, po katerih se ločijo televizorji.

Pred nekaj leti je bila zelo priljubljena lastnost televizorjev slika v sliki (picture in picture - PIP) ali pri širokih televizorji slika ob sliki (picture and picture - PAP). Manjša slika v kotu zaslona je namenjena spremljanju dodatnega programa, kadar ne bi radi zamudili začetka te ali one oddaje ali ko bi radi med poročili z enim očesom škilili še na prenos tekme. A v resničnem življenju sliko v sliki le malokdo uporablja, zaradi tega je prišla nekoliko iz mode in dandanes je tudi marsikateri boljši model nima več.

Pri modelih, ki PIP ali PAP še imajo, imajo nekateri dva sprejemnika, nekateri pa samo enega. Pri prvih lahko hkrati gledamo dva televizijska programa, pri drugih pa lahko v manjšem oknu vidimo samo sliko iz zunanjega vira, recimo računalnika ali videorekorderja. Vendar pri nekaterih modelih ne vidimo slike iz kateregakoli zunanjega vira, temveč samo iz digitalnega ali samo iz analognega.

Vsi sodobni televizorji so opremljeni s stereofonskim zvokom, večinoma pa tudi s to ali ono tehnologijo za navidezni prostorski zvok, ki iz dveh vgrajenih zvočnikov poskuša pričarati prostorski zvok. Pri nekaterih televizorjih lahko zvočnike snamemo in jih za boljši stereofonski učinek postavimo bolj narazen, poznamo pa tudi televizorje, ki jim zvočniki sploh niso priloženi. V domačem kinu namreč največkrat uporabljamo ločeno ozvočenje in zvočnikov na televizorju pravzaprav sploh ne potrebujemo.

Nekateri zmogljivejši modeli televizorjev podpirajo Gemstarjev interaktivni televizijski spored GUIDE Plus (www.europe.gemstartvguide.com). Podobno kot teletekst ga oddajajo nekatere televizijske postaje, recimo Eurosport, vsebuje pa tedenski spored za pomembnejše evropske televizijske postaje. Žal pri nas večinoma ni dosegljiv, poleg tega tudi nima sporedov naših televizij.

Vsi televizorji podpirajo teletekst, a ne vsi enako dobro. Najopaznejša je razlika v pomnilniku, v katerem je pri enostavnejših modelih prostora za samo 10 ali 20, pri boljših od 100 do 500, pri najboljši pa kar za 1000 ali celo 2000 strani.

Daljinski krmilnik sicer ne vpliva na kakovost slike in zvoka, a to ne pomeni, da si ga pred končno odločitvijo ni treba ogledati. Z boljšimi modeli lahko krmilimo tudi druge naprave, recimo videorekorder in satelitski sprejemnik, najboljši pa imajo tudi osvetljene tipke.

Nekateri televizorji podpirajo elektronski spored.

Daljinski krmilnik je lahko pri izbiri televizorja jeziček na tehtnici.

Različni priboljški

Vseh razlik med televizorji v tem prispevku nismo mogli omeniti. Zlasti vrhunski modeli so opremljeni še z različnimi dodatnimi tehnologijami, ki tako ali drugače izboljšujejo sliko. Najboljši Philipsovi modeli so na primer opremljeni s tehnologijo AmbiLight. Na zadnji strani imajo posebne svetilke LED, ki s spreminjajočo se svetlobo, ki se barvno ujema s prevladujočim tonom na sliki, osvetlijo steno za televizorjem in tako subjektivno izboljšajo videz slike na zaslonu.

V marsikateri bolje opremljen televizor je vgrajen svetlomer, in osvetlitev ter kontrast slike samodejno prilagodi osvetlitvi prostora, poznamo pa še vrsto drugih dodatnih izboljšav. Nekatere med njimi bomo spoznali v naslednji številki, ko bomo preizkusili nekaj najzanimivejših televizorjev LCD na domačem trgu.

Zmogljivejši modeli Hitachijevih televizorjev imajo motoriziran podstavek in jih lahko obračamo s pritiskom na tipko daljinskega krmilnika.

SLOVARČEK

720p: Televizija visoke ločljivosti s 720 neprepletenimi (progressive scan) vrsticami (1280 x 720).

1080i: Televizija visoke ločljivosti s 1080 prepletenimi (interlaced) vrsticami (1920 x 1080).

DVB-T: Digital Video Broadcast - Terrestrial - evropski sistem zemeljske digitalne televizije.

DVB-C: Kabelska različica digitalne televizije (Cable).

DVB-S: Satelitska različica digitalne televizije (Satellite).

DVI: Digital Visual Interface - vmesnik za digitalni priklop računalnika na televizor.

EDID: Extended display identification data - podatki, ki jih televizor posreduje računalniku o svoji ločljivosti.

HDCP: High-bandwidth Digital Content Protection - zaščita pred nepooblaščenim prepisovanjem in predvajanjem digitalnega videosignala.

HDMI: High Definition Multimedia Interface - univerzalni vmesnik za priklop digitalnih videorekorderjev in večkanalnih ojačevalnikov na televizorje visoke ločljivosti.

HDReady: Oznaka za televizor z zaslonom, ki podpira visoko ločljivost.

HDTV: Oznaka za televizor z zaslonom in sprejemnikom, ki podpira visoko ločljivost.

HTPC: Home Theater Personal Computer - osebni računalnik za domači kino.

Komponentni video vhod    : Video vhod, na katerega priključimo ustrezno opremljene predvajalnike DVD. Omogoča neprepleteno sliko. Označen je tudi s kraticami YUV, YCbCr ali YPbPr.

LCD: Liquid Crystal Display - zaslon s tekočimi kristali.

MHP: Multimedia Home Platform - interaktivna večpredstavna nadgradnja digitalne televizije.

RPTV: Rear projection TV - projekcijski televizor.

S-video: Video vhod, na katerega priključimo predvajalnik DVD, videokamero ali S-video videorekorder.

SCART: Univerzalni analogni avdio/video priključek za priklop videorekorderja ali predvajalnika DVD.