Televizor postaja računalnik
Izdelovalci digitalnih televizorjev so potrebovali le dobra tri leta, da so svoje izdelke spremenili v pravcate računalnike tipa vse-v-enem. No, skoraj, saj primarna naloga sodobnih televizorjev ostaja ogled vsebin TV programov, čeprav se vedno več uporabnikov navdušuje nad dostopom do spletnih vsebin, možnostmi brskanja po internetu, igranjem iger ter opravljanjem video konferenčnih klicev.
Napredek na področju razvoja ploskih zaslonov utegne zasenčiti celo izdelovalce grafičnih kartic in procesorjev, saj nas večkrat na leto razveselijo z novimi funkcionalnostmi in mejniki. Diagonale zaslonov se vztrajno večajo, kakovost slike pri najboljših primerkih sodobnih televizorjev pa je ob ustreznih virih naravnost osupljiva. S povezljivostjo v internet so televizorji odkrili novo razsežnost, njihovo uporabnost pa ekosistemi, ki temeljijo na aplikacijah (podobno kot v svetu mobilnih telefonov), nadgrajujejo iz meseca v mesec.
Komaj smo se dobro navadili na kakovostni preskok v visoko (HD) in polno visoko ločljivost (Full HD), že so nas izdelovalci zasuli z novimi rešitvami in inovacijami. Na sodobnih televizorjih je danes več tehnoloških kratic kot v avtomobilih, vse med njimi pa ne pomenijo nujno bolj kakovostne slike, temveč imajo povsem druge namene - s tržno privlačnimi poimenovanji prepričati uporabnika, da ponujajo nekaj več kot bližnji konkurent. Očitno jim to v kombinaciji z vedno bolj dostopnimi cenami in reklamnimi kampanjami več kot uspeva, saj sodobni televizorji in dodatki zanje ta hip dobesedno letijo s prodajnih polic in tako trgovce z zabavno elektroniko rešujejo pred gospodarskim krčem. Oglejmo si, kakšni televizorji so nam danes pravzaprav na voljo.
Televizorji LED/LCD
Izdelovalci zaslonov s tekočimi kristali so že pred desetletji imeli veliko znanja o tem, kako te naprave pripraviti do prikaza različnih podob. Se še spomnite prvih digitalnih ur? No, ure morda res niso pravšnji izdelek, da bi jih lahko označili za matere sodobnih televizorjev LCD, lahko pa za njihove očete označimo računalniške monitorje LCD. Digitalni televizorji na tekoče kristale so narejeni le malce drugače kot računalniški zasloni, ki so optimizirani za prikaz televizijskih in video signalov. Hiter tehnološki napredek na tem področju in dobro sprejetje s strani uporabnikov sta televizorjem LCD v preteklih letih omogočila preboj na prestol prodaje izdelkov za prikaz slike. Danes jih zamenjujejo še nekoliko naprednejši televizorji z osvetlitvijo iz svetlečih diod.
Televizorji LED so, tehnično gledano, še vedno člani družine televizorjev LCD, navadno pa so zaradi nekaterih tehničnih rešitev znatno tanjši od njih. Zaslon televizorjev LED je namreč prav tako sestavljen iz tekočih kristalov in je večinoma povsem enak zaslonu, ki ga najdemo v primerljivem televizorju LCD. Največja razlika se skriva v tehnologiji, uporabljeni za osvetljevanje ozadja zaslona (t. i. backlighting), ki ima enega ključnih vplivov na kakovost prikazane slike. Tradicionalni televizorji LCD uporabljajo različne vrste fluorescentnih osvetlitev, od dolgih sijalk pa do tankih, v vrste razvrščenih lučk. Televizorji LED pa, kot namiguje že njihovo ime, za osvetlitev LCD matrike uporabljajo LED diode. Tako kot pri televizorjih LCD je tudi pri njihovih bratih LED več pristopov k osvetljevanju ozadja. Nekateri modeli imajo celo ploščo LED diod, ki je postavljena neposredno za LCD matriko. Te diode so navadno tribarvne, elektronika pa jih zna krmiliti po posameznih vrstah, kar televizorju omogoča več načinov zatemnitev slike, globina črne barve in kontrastnost slike se izboljšata. Večina cenovno ugodnejših televizorjev LED pa ima LED diode vgrajene le ob stranicah. Takšna rešitev prispeva k občutno tanjši oblikovanosti televizorja, vendar uporabnik v tem primeru ostane brez naprednih možnosti zatemnjevanja slike. Sploh je treba opozoriti na veliko razliko med prikazano sliko posameznih LED televizorjev, saj se tisti, ki imajo LED osvetlitev vgrajeno ob stranicah, odnesejo bistveno slabše od tistih, kjer so LED diode nameščene za matriko tekočih kristalov. Nevednost kupcev zato še najbolj izkoriščajo prav trgovci (žal so, tudi to je treba priznati, večkrat enako slabo podkovani o izdelkih, ki jih prodajajo), ki tudi slabše LED televizorje cenijo enako visoko kot boljše.
Izdelovalci za televizorje LED trdijo, da bodo v prihodnosti povsem izpodrinili televizorje LCD. To se v praksi že dogaja, saj so modeli s klasično osvetlitvijo neonske žarnice (modeli LCD) danes na voljo le še v nižjem in srednjem razredu ponudbe, pa še tu gre večinoma za ponudbo, namenjeno cenovno najobčutljivejšim uporabnikom, ali pa staro zalogo.
LED proti LCD - razlike so očitne
Ob koncu dneva o kakovosti posameznega modela sodobnega televizorja odloča prikazana slika. Oglejmo si, na katerih mestih vodijo televizorji LED in kje je še nekaj prostora za napredek. Seveda nismo pozabili upoštevati tudi vseh drugih vidikov in lastnosti sodobnih televizorjev, ki lahko vplivajo na odločitev posameznika za nakup.
Ena ključnih lastnosti vsakega dobrega televizorja je kontrast prikazane slike oziroma globina črne barve. Pri tradicionalnih televizorjih LCD se osvetlitev zaslona vklopi takoj, ko jih prižgemo. Da bi televizor LCD prikazal črno sliko ali le njene dele, morajo kristali v zaslonu zapreti pot svetlobe skoznje. To pa od kristalov zahteva premik v zaprto stanje, kar pri večini televizorjev opazimo kot slabše kontrastno sliko, na temnejših delih slike pa se opazno zmanjša tudi število prikazanih podrobnosti. Prav to pomanjkljivost odpravljajo LED televizorji s svojimi naprednimi možnostmi osvetlitve oziroma delne zatemnitve. Večja možnost nadzora svetilnosti LED diod namreč pripomore k temnejšim odtenkom črne barve in pri temnejših prizorih v filmih še vedno postreže z več podrobnostmi. To je obenem največja prednost televizorjev LED, saj občutno pozitivno vpliva tako na kontrast kot globino črne barve in kakovost slike zelo približa plazemskim televizorjem, ki so na tem področju doslej suvereno premagovali konkurenčne tehnologije.
Poglavje zase je tudi barvna natančnost. Televizorji LED, ki so opremljeni zgolj z enobarvnimi diodami, se pri natančnosti prikaza barv odrežejo povsem enako kot njihovi brati LCD. Je pa zato razlika očitna pri modelih televizorjev, ki uporabljajo večbarvne LED diode (praviloma tri barve - rdečo, modro in zeleno), saj so v jasni prednosti pri kar se da realističnem prikazovanju barv. LED televizorji se lahko pohvalijo tudi z boljšo svetilnostjo v primerjavi z LCD televizorji, a je ta za spremljanje vsakdanjih vsebin manj pomembna. Dodatno prednost lahko televizorjem z LE osvetlitvijo pripišemo v kategoriji vidnega kota, pod katerim je slika še gledljiva, saj tako kot plazemski dosegajo vrednosti okoli 75 stopinj (klasični LCD pa je okoli 30 stopinj).
Gledalcem, ki radi spremljajo šport in akcijo, bo zelo pomembna sposobnost kakovostnega predvajanja hitro premikajočega se videa. Akcijski posnetki v filmih, ki se po navadi odvijajo zelo hitro, so svojevrstna preizkušnja za vse televizorje. Pri tej prvini se žal LED televizorji odrežejo povsem enako kot njihovi vrstniki LCD, saj je prikaz hitro premikajočih se video vsebin odvisen predvsem od odzivnega časa matrike in frekvence osveževanja slike, osvetlitev zaslona pa tu nima vidnejše vloge. Na tem področju zato še vedno kraljujejo plazemski televizorji, čeprav tudi dražjim modelom televizorjev LED nimamo prav veliko očitati.
Velika odlika LED televizorjev je povezana z ugodno porabo energije. Po novem morajo biti vsi televizorji tako kot bela tehnika označeni z oznako energijskega razreda, v katerega sodijo. Televizorji LED so zvečine deležni nalepk A in A+, najbolj varčni celo A++, in po tej plati si vsekakor zaslužijo pohvalo.
Ali imajo televizorji LED potemtakem sploh kakšno negativno lastnost? Seveda jo imajo. V televizor vgrajena elektronika, ki stalno preračunava zahtevano osvetlitev in prilagaja hitrost ter jakost svetilnosti diod, je pri cenejših modelih slabša. Tudi sicer se osvetlitev prilagaja vsaki vgrajeni svetlobni diodi posebej; če je del slike črn, se diode v okolici ugasnejo, to pa potem vidimo kot popolnoma črno barvo, oziroma če gre za nočni/temen prizor, diode oddajajo ustrezno manj svetlobe. Žal je v praksi pri nekaterih prizorih delovanje diod jasno opazno in tudi moteče, pogosto pa tudi malenkost zamudijo z zatemnitvijo. Neprestano prilagajanje jakosti osvetlitve svetlobnih diod zaslona je, denimo, še najbolj moteče pri gledanju fotografij, kjer ga velja kar izklopiti.
Plazemski televizorji
Osnovna zamisel plazemskih zaslonov je osvetljevanje tankih barvnih fluorescentnih lučk, ki tvorijo sliko. Vsaka točka na zaslonu je sestavljena iz treh lučk, ki so rdeče, zelene in modre barve. Tako kot televizorji CRT tudi plazemski televizorji uravnavajo jakost osvetlitve posameznih točk in prikazujejo resnično poln nabor barv.
Plazemski televizorji nimajo težav z doseganjem resnično velikih diagonal. Model na sliki se lahko pohvali z diagonalo zaslona kar 2,6 metra.
Med stekli plazemskih zaslonov je plazma, plin, sestavljen iz ksenona in neona, ki vsebuje na sto tisoče tankih celic. Ob straneh in na prednji strani zaslona so navpično nameščene dolge prozorne elektrode, ki pomagajo usmerjati te delce. Na zadnjem delu stekla so še dodatne krmilne elektrode, ki so razporejene vodoravno. Skupaj sestavljajo osnovno mrežo zaslona. Za prikaz posameznih točk na zaslonu elektrode ukazujejo celicam, v kakšno barvi naj zasvetijo, oziroma kako naj njihova površina ob določeni električni napetosti reagira. Na vrh celic je položen še zaščitni sloj iz magnezijevega oksida, nanj pa še prednje steklo. Za vžig plina v posamezni celici v zaslon vgrajena elektronika z različno napetostjo nabije elektrodi, ki se sekata v izbrani celici. Pri tem je seveda bliskovito hitra, saj v vsega delčku sekunde prižge na tisoče celic, ki poskrbijo za prikaz slike, ki jo določa prejeti signal. Vsaka celica je sestavljena iz treh barv, ki omogočajo prikaz večmilijonskih barvnih odtenkov. Odzivni čas plazemskih zaslonov se zdi prav neverjeten, vsega tisočinko milisekunde (0,001ms). Prav zato so idealna izbira za gledalce, ki radi spremljajo šport, akcijo in druge video vsebine s hitrim gibanjem.
Osrednja prednost plazemskih zaslonov je možnost izdelave res velikih (na sejmih lahko občudujemo trimetrske velikane), zato so plazme že od nekdaj kraljevale v višjih razredih. Dodatna prednost je individualno prižiganje zaslonskih pik, ki poskrbi za izredno kontrastno in svetlo sliko, obenem pa je črna barva tudi dejansko črna. Slika na plazemskih zaslonih je vidna s praktično vseh zornih kotov. Žal so tehnologija in postopki izdelave bolj zapleteni od televizorjev LED/LCD, zato se rezultat navadno pozna tudi pri ceni izdelkov. Plazme so bile vedno dražje, a so dajale občutno boljšo sliko.
Način delovanja plazemskih televizorjev se pozna tudi v njihovi porabi električne energije, ki je vsekakor najvišja med aktualnimi zaslonskimi tehnologijami. Plazme so tako od 30 do 40 odstotkov požrešnejše od konkurentov, kar na dolgi rok seveda ni zanemarljivo. Analize nakupnih navad sicer kažejo, da poraba energije ni prav visoko na seznamu prioritet kupcev sodobnih televizorjev, a se kljub temu velja zamisliti, koliko energije te novotarije porabijo, še posebej, če v gospodinjstvu svoje delo opravljajo po 10 in več ur na dan. Še vedno pa velja, da je elektrika danes razmeroma poceni. Posledično so v praksi razlike v porabi energije med varčnimi televizorji LED in nekoliko bolj potratnimi plazemskimi televizorji na letni ravni vsega deset do nekaj deset evrov.
V preteklosti so na plazemske televizorje leteli še očitki o zapečenosti slike in posledični neprimernosti za uporabo z računalnikom (danes to težavo izdelovalci omilijo z različnimi filtri in aktivnimi ohranjevalniki zaslona) in bojazen o krajši življenjski dobi. V letu 2012 lahko od vseh aktualnih televizorjev srednjega in višjega cenovnega razreda ter s koreninami renomiranih proizvajalcev lahko pričakujemo življenjsko dobo med 60 in 100 tisoč delovnih ur.
Da plazemski televizorji v zadnjih letih izgubljajo boj s cenejšimi televizorji LED, ni nobena skrivnost. O razmerju moči jasno priča tudi stanje na našem preizkusu. Med devetimi preizkušenimi televizorji je bil le en plazemski. Plazemski televizorji so trenutno navzoči le v srednjem in visokem razredu (z diagonalami od 42 palcev naprej), saj se izdelovalci zavedajo, da višji proizvodni stroški prinašajo s seboj višjo ceno, to pa lahko pri kupcu upravičijo le res dobri izdelki. Kljub temu smo prepričani, da bodo plazemski televizorji ohranili zveste kupce še vrsto let - nekako do prihoda cenovno dostopnih televizorjev s tehnologijo OLED.
Televizorji OLED
Tehnologija organskih zaslonov je pred leti napovedovala zelo zanimivo in resno alternativo, a se razen najmanjših zaslonov, torej tistih pri glasbenih predvajalnikih, digitalnih fotoaparatih in nekaterih mobilnih telefonih, ni pretirano uveljavila. Razloga za tak neuspeh sta le dva - prvi je trenutna nezmožnost izdelovalcev, da bi oblikovali velike in cenovno ugodne zaslone, drugi pa v samem imenu - karkoli organskega ima omejeno dobo trajanja, ta pa je pri televizorjih, od katerih upravičeno pričakujemo 10 in več-letno brezhibno delovanje, težje dosegljiva. A vse našteto izdelovalcev očitno ne bo zaustavilo. Zasloni OLED, ki postrežejo z naravnost fantastično sliko in nizko porabo energije, so namreč zarisani v načrtih več gigantov iz sveta televizorjev. LG je že ob koncu leta 2011 prestavil svojega OLED velikana s 55-palčno diagonalo, Samsungov odgovor na ta tehnološki izziv naj bi ugledali letos poleti ali jeseni, svoje orožje že pripravljata tudi Sony in Panasonic. Seveda gre v tem primeru za skoraj butične izdelke z astronomskimi cenami - pripraviti se moramo na visoke štirimestne številke. A toliko pač stane tehnološka odličnost. LGjev OLED TV 55EM9600 je namreč debel vsega 4 milimetre (!), težak 7,5 kg obenem pa ponuja kontrastno razmerje kar 100 milijonov : 1. Prednosti zaslonov OLED so sicer številne in pomenljive: še boljši/natančnejši prikaz barvne slike, porabijo resnično malo energije, hitreje osvežujejo sliko, ne vsebujejo škodljivih kovin, ponujajo skoraj 180 stopinj obsegajoč zorni kot in lahko jih celo ukrivimo. Najtanjši prototipi zaslonov televizijskih velikosti pa so v razvojnih laboratorijih že danes debeli vsega 0,3 milimetra ...
Televizorji OLED vsekakor predstavljajo prihodnost sodobnih zaslonskih tehnologij, a bo verjetno minilo vsaj še desetletje, preden se bodo začeli množično seliti v povprečna gospodinjstva.
##
Miti in resnice o hertzih
Širistoherčnega, šeststoherčnega hočem. Tako se slišijo želje zahtevnih uporabnikov na TV oddelkih v tehničnih prodajalnah. Osveževanje zaslona oz. njegova hitrost naj bi močno pripomogla k boljši sliki, pa je res tako? Preden podamo dokončni odgovor, naj raje malce tehnološko podpremo ozadje zgodbe o osveževanju, ki nam bo v pomoč pri nadaljnjem razumevanju.
Razlike v osveževanju/kakovosti slike v praksi niso nikoli tolikšne, kot želijo prikazati izdelovalci v svojih reklamah.
Hertz (krajše Hz) je oznaka za frekvenco, in sicer enega cikla na sekundo. Če si hertz predstavljate kot vklop in izklop stikala za luč, bi en hertz (1 Hz) pomenil vklop in izklop luči, enkrat v eni sekundi. Hitrost osveževanja sodobnih televizorjev in računalniških monitorjev se meri v hertzih, torej kolikokrat se vsebina na zaslonu osveži v eni sekundi. Televizor s hitrostjo osveževanja 50 Hz tako vsako sekundo na zaslonu izriše 50 slik. Tekoče gibanje pa ni nič drugega kot hitro prikazovanje zaporednih slik, ki našim možganom posredujejo informacijo, občutek gibanja. Za tekoče predvajanje posnetkov se uporablja tudi mera, ki ji rečemo število slik na sekundo (angl. fps). Do tu vse lepo in prav, zdaj pa vstopijo v enačbo nove kratice, kot so PAL, NTSC, SECAM ...
Evropski sistemi prikaza vsebin po standardu PAL prikažejo na sekundo 25 slik, ameriški NTSC pa jih prikazuje 29,97. Da je zmeda z različnimi formati in posledično delo najrazličnejših video predvajalnikov ter video odkodirnikov v televizorjih še za odtenek težje, pa skrbijo hollywoodski studii, ki že desetletja snemajo filme s hitrostjo okoli 24 slik na sekundo (23,976, če smo natančni). Večina visoko ločljivih filmov na ploščkih blu-ray je posneta prav s 23,976 slikami na sekundo.
Televizija si je že v svojih začetkih pametno izbrala svojo frekvenco, ta je namreč enaka taktu električnega omrežja 50 Hz (v ZDA pa 60 Hz), torej 50 oziroma 60 polslik na sekundo. Ko so studii filme iz kinodvoran preselili tudi na televizijo, so se znašli pred izzivom usklajevanja številk 24, 50 oziroma 60. Evropski tehnični matematiki so pri operaciji prilagoditve 24 na 50 uporabili manjšo prevaro in predvajanje filma malenkost pohitrili (namesto 24 s 25 slikami na sekundo) ter tako omogočili, da se vsaka slika se prikaže dvakrat (kot dve polsliki). V ZDA so imeli s prehodom s 24 na 60 malce več dela, rešili so ga s t. i. sistemom pull-down 3 : 2. V tem sistemu se namreč od dveh zaporednih slik ena podvoji in druga potroji. V časih analognih televizorjev, torej katodnih, CRT modelov, če želite, se osveževanje 100 Hz še ni posebej proslavilo, saj je večina televizorjev uporabljala navadno podvajanje (prepletenih) polslik, rezultati pa niso bili preveč navdušujoči.
Računanje vmesnik slik je danes prepuščeno slikovnemu procesorju v televizorju in lahko pomembno vpliva na kakovost prikazane slike - čim boljši je procesor pri računanju vmesnih posnetkov, tem lepša bo slika. Današnji digitalni televizorji (LED, plazma) in/ali projektorji lahko prikazujejo samo neprepleteno sliko, zato mora slikovni procesor običajne, prepletene televizijske signale (576i, 1080i) naprej razplesti, to pomeni, da morajo s 50 polslik na sekundo izračunati 50 polnih slik. Digitalni televizorji, ki se ponašajo z oznako 100 Hz, potem izračunajo še vmesne slike, tako da prikažejo 100 slik na sekundo, najnovejši modeli izračunajo celo tri vmesne slike in tako dejansko prikažejo 200 slik na sekundo. In tako se je pred leti začel dvoboj v kategoriji "hertzev" - kateri čip, vgrajen na tiskovino televizorja, bo lahko izračunal več vmesnih slik. Dobili smo napise tipa "400 ali 600 Hz Sub-panel driving". Televizorji so postali matematiki. Med dvema slikama so lahko izračunali tudi šest ali več vmesnih približkov. Da, bolj ali manj dobrih približkov. Marketinški oddelki so to seveda še dodatno napihnili v stvar, ki je praktično najboljši izum po belem kruhu. Pa ni. Danes sicer lahko že zasledimo oznake, kot so 2600 Hz, a ti televizorji se, roko na srce, obnesejo bistveno bolje od starejših 100 in 200 Hz modelov. Višanje hitrosti osveževanja ima smisel le do neke mere, ki jo naše oči še lahko zaznajo, več pa ne. Že razlika med 100 in 200 Hz je za navadnega smrtnika v praksi neopazna. Še huje, če imamo opravka s slabim vhodnim signalom (kar pri nekaterih pri domačih ponudnikih storitev IP TV sploh ni nobena redkost), bo rezultat naravnost katastrofalen, saj bo "matematik" v televizorju slabo sliko še dodano poslabšal. V takšnih primerih je funkcije pametnega popravljanja slike s strani televizorja najbolje preprosto izklopiti na menuju z nastavitvami.
Največja težava pri razpletanju slike v televizorjih se namreč skriva drugje. Razpletanje nikoli ne more dati idealnega rezultata, prav tako kot dodatno podvajanje ali celo početverjenje števila slik v resnici ne more izboljšati same slike. Vse, kar te tehnologije v praksi storijo, je to, da gledalcu dajo vtis gladkejšega gibanja in s tem vtis večje ostrine. In še to zgolj pri kakovostnih vhodnih virih.
Televizor kot računalnik
Televizorji LCD in LED so hkrati popolnoma primerni za delo z računalnikom, saj so imuni za učinek "zapečene" slike in lahko več ur prikazujejo nespremenjeno sliko (denimo namizje). Izdelovalci sodobnih televizorjev so svoje izdelke v nekaj letih strojno močno nadgradili (glej zgodbo o hertzih), da so ti sposobni resnično uporabnega računanja. Če smo še pred leti o povezljivosti govorili kot izjemi in sta bila osnovna dodatka televizorjev USB vhod in bralnik pomnilniških kartic, je danes povsem drugače. Televizorji imajo omrežne povezave in dostop do spleta. Na njih tečejo prilagojene spletne aplikacije, ki ponujajo hiter in praktičen dostop do vsebin - bodisi avdio in video posnetkov ali pa iger.
Internetni dostop in vrsta aplikacij sta uporabnost sodobnih televizorjev zelo razširila, pa naj gre za prikaz informacij ali preganjanje dolgčasa.
S tem, ko znajo sodobni televizorji predvajati najrazličnejše vsebine in se žično ali brezžično povezati v krajevno omrežje, hitro uničujejo tudi trg večpredstavnih podaljškov, ki so včasih rabili kot most med računalnikom in televizorjem. Na omrežene televizorje lahko danes pošiljamo vsebine neposredno z računalnika (ali druge naprave v omrežju) ali pa v omrežnih virih shranjene vsebine prikličemo kar z daljincem televizorja. Za to je zaslužen standard DLNA (Digital Living Network Alliance), ki so ga že pred osmimi leti sprejeli vsi večji izdelovalci zabavne elektronike. Ta združuje dva sveta, omrežni in vsebinski. Pozna namreč komunikacijske protokole, s katerimi lahko naprave povezujemo prek žičnih (omrežnega kabla) ali krajevnih brezžičnih povezav (WiFi, WiDi ali bluetooth), ter različne formate zapisa večpredstavnih vsebin. Podpira prenos različnih slik in fotografij (zapisi GIF, JPG, PNG), glasbe in zvoka (formati zapisa MP3, WMA9, AC-3) in seveda video posnetkov (MPEG-2, MPEG-4, WMV9). Pri tem seveda ni nujno, da vsaka naprava pozna vse omenjene zapise standarda, dovolj je že, če zna upravljati z osnovnimi formati, torej MP3 za glasbo, JPG za slike oziroma MPG za video.
Danes praktično vsak pametni televizor uporabniku omogoča brskanje po spletu, ogled video vsebin priljubljenih spletnih dveri (YouTube ...) in spremljanje dogajanja v družabnih omrežjih (Facebook, Twitter). A razlike med implementacijo "pameti" v televizorje so še vedno precej velike. Če vzamemo za primer samo spletni brskalnik, opazimo, da mu je bilo le pri redkih izdelovalcih posvečeno dovolj pozornosti, da bi upravičila naziv brskalnika. Izdelovalci so namreč šele v zadnjih mesecih začeli dodajati podporo vsebinam v zapisu Flash, pri čemer še vedno velja, da s to vsebino bogate spletne strani dodobra ohromijo brskalnik in tako precej pokvarijo samo uporabniško izkušnjo. Da digitalni televizor ni najboljša naprava za brskanje po spletu, priča tudi njegovo razmerje stranic (navadno 16 : 9), ki poskrbi za razmeroma nizko višino spletnih strani, ta pa od uporabnika zahteva veliko premikanja v smeri gor-dol. Uporabniki tudi ne sedimo tako blizu televizorja kot računalniškega monitorja, zato je na marsikaterem modelu osnovni prikaz vsebine z običajne razdalje gledanja (3 do 4 metre) videti precej majhen, s kakovostno implementacijo funkcij povečave prikaza pa se lahko pohvalijo le redki modeli televizorjev.
Televizor je obenem tudi precej manj osebna naprava od osebnega ali prenosnega računalnika, zato bo zanimivo videti, ali bodo funkcije družabnih spletišč na njem sploh zaživele. Facebook in podobna spletna mesta danes veljajo za precej zasebno stvar uporabnikov, zato je niti družinski člani niso pripravljeni deliti med seboj na velikem zaslonu ... Tudi sicer so vse interakcije s televizorjem, ki zahtevajo daljše vnose besedila, precej mučne, a več o tem v nadaljevanju, ko se bomo posvetili težavam z upravljanjem.
Eden največjih potencialov pametnih televizorjev so potemtakem predvsem vsebine na zahtevo, zlasti filmi in druge video vsebine na zahtevo. Zakaj potencialov? Zato, ker jih trenutno ni prav veliko na voljo, še posebej ne za žepno državico, kot je Slovenija. Tako menuji s temi vsebinami v televizorjih pri slovenskih potrošnikih ostajajo precej pusti; četudi televizor nastavimo na druge področne nastavitve, s tem še nismo rešili težave. Morebiti res dobimo dostop do nekaterih aplikacij in plačljivih vsebin, a kaj, ko ponudnik hitro zazna, da naš IP naslov prihaja "iz drugega sveta", kot ima on pravice za prodajo zanimivih pretočnih vsebin. Storitvi Hulu in Netflix, ki sta zelo priljubljeni onkraj luže, v Sloveniji tako še lep čas ne bomo deležni, si pa lahko že ogledamo vrsto filmskih napovedi in drugih video vsebin ponudnika CinemaNow. A kljub temu naj dodamo, da vsak pametni televizor premore dovolj brezplačnih vsebin in aplikacij, s katerimi bo uporabnika lahko zamotil več ur. Že to je svojevrsten uspeh.
Vsak izdelovalec pametnih televizorjev danes gradi svojo platformo, na kateri ponuja bolj ali manj uporabne aplikacije in dostop do vsebin. Zadeva je zelo sorodna velikim spletnim mestom, ki prodajajo aplikacije za mobilnike, le da je stanje na področju televizorjev (vsaj večinoma) znatno manj dodelano. Tako je večina aplikacij za pametne televizorje brezplačnih, med plačljivimi pa se pogosto znajdejo storitve bogatih pretočnih vsebin in igre. Uporaba aplikacij je razmeroma enostavna, uporabnik posamezno aplikacijo izbere z menuja, prebere njen opis in če mu je všeč, jo lahko pretoči iz spleta in namesti v televizor. Z veseljem poročamo, da so izdelovalci televizorjev naposled le ugotovili, kje je majhna država Slovenija in svojim TV in spletnim vmesnikom naposled le namenjajo slovenščino. Tako je pri večini že preveden nabor osnovnih funkcij, ki tujega jezika neveščemu uporabniku znatno olajša delo s sodobnim televizorjem.
V t. i. standardni nabor aplikacij, ki jih bomo našli nameščene na praktično vsakem pametnem TV sprejemniku, sodijo spletna mesta z video vsebinami (YouTube ...), aplikacije za prikaz vremena, aplikacije ponudnikov spletnih novic, aplikacije za poslušanje spletnih radijskih postaj (Pandora, Rhapsody ...) ter kakšna igra za najmlajše. Selitev aplikacij med različnimi izdelovalci televizorjev je seveda neizvedljiva, saj imajo vsi precej edinstvena delovna okolja, zato preprosti prenosi (kot, denimo, v računalništvu) niso možni.
Med zanimivimi aplikacijami, ki jo bomo našli na skoraj vseh pametnih televizorjih, je tudi Skype, a bo ta komunikacijski program v vsej svoji luči zasijal šele, ko bomo na televizor priklopili spletno kamero. Tudi tu veljajo podobna pravila kot pri ključkih za brezžično povezljivost, saj vsi modeli seveda niso podprti, deluje jih le peščica. Videokonference na velikem zaslonu zato zopet zahtevajo znaten finančni vložek, še posebej, če želimo uporabnika/e na drugi strani razvajati z visoko ločljivostjo slike (in zvoka).
Lepote in pasti tretje dimenzije
Prikazovanje prostorske slike v treh dimenzijah poteka ob pomoči 3D očal. Sodobni televizorji poznajo dve tehnologiji prikaza - aktivno in pasivno. Prvo je sicer precej boljše, a hkrati tudi dražje, zato imajo nekateri izdelovalci v svoji prodajni paleti sorodne modele televizorjev, ki premorejo to ali ono tehnologijo. Oglejmo si osnovne razlike.
Danes skuša večina 3D vsebin imeti take ali drugačne posebne učinke, ki tretjo dimenzijo še dodatno poudarijo. Uporabniki so močno razdeljeni - nekaterim so 3D filmi absolutno všeč, drugim pa nikakor.
Aktivna stereoskopska tehnologija prikazovanja 3D podob deluje tako, da televizor v kombinaciji z očali izmenično prikazuje slike za levo oziroma desno oko. Aktivna preklopna očala z izmeničnim zatemnjevanjem stekel poskrbijo, da vsako oko vidi samo sliko, ki mu je namenjena v določenem trenutku. Pri pasivnem načinu prikazovanja pa televizor hkrati prikazuje obe sliki, za levo oko v lihih vrsticah, za desno oko pa v sodih vrsticah televizijskega zaslona. Pasivna polarizacijska očala, ki jih navadno prepoznamo po različni barvi stekel, z zatemnitvijo slike nasprotne polarizacije poskrbijo, da eno oko vidi samo lihe, drugo pa samo sode vrstice in posledično drugačno sliko. Človeški možgani seveda sliki z obeh očes združijo in tako dobijo 3D sliko.
Pasivno 3D tehnologijo najdemo predvsem v cenovno ugodnejših modelih televizorjev, saj očala zanje stanejo do 5 evrov, so tanka in lahka, aktivna očala s svojimi "računalniki" pa stanejo od 100 evrov naprej, pa še precej bolj "masivna" so, kar ne pripomore k udobju ob dolgoročni uporabi. Nič čudnega torej, da je aktivna tehnologija rezervirana za dražje modele televizorjev. Pasivna očala imajo nekaj več omejitev, saj kakovosten rezultat dobimo le, če so očala optimalno postavljena v osi sredine televizijskega zaslona (ali malenkost levo in desno). Zorni kot je tako v primeru gledanja 3D vsebin občutno zmanjšan (nad 15 stopinj navadno zaidemo že v težave). Pri gledanju vsebin v tretji dimenziji s pasivnimi očali glave ne smemo niti dvigovati niti spuščati. Če, recimo, vstanemo, se stereoskopski vtis popolnoma izgubi. Glave tudi ne smemo nagibati, saj se takoj poveča prelivanje slike, dodatno pa se še pokvarijo barvni odtenki. Tudi nagib ali zasuk glave poslabša rezultat, saj morata biti ravnina zaslona in ravnina polarizacijskih stekel za doseganje dobrega rezultata vzporedni. Pasivna tehnologija ločljivost slike prepolovi; namesto polne visoke ločljivosti 1080 pik je ločljivost samo 540 pik (to je primerljivo z ločljivostjo 576 pik televizije standardne ločljivosti). Dodaten minus je tudi opaznost prog v očalih, če v televizor gledamo s krajših razdalj (manjših od treh ali dveh metrov).
Debelina in velikost aktivnih TV očal, priloženih večini 3D televizorjev, nas spominja na film Možje v črnem. Seveda se najdejo tudi bolj slogovno dovršeni izdelki.
Aktivna očala, ki z vključevanjem in izključevanjem polarizacijskega filtra blokirajo polarizirano svetlobo televizorja, tudi zahtevajo pravokotni kot med obema polarizacijama, sicer zatemnitev ni popolna in je 3D prikaz slabši. Zato velja pri izbiri 3D televizorja izbrati plazemski 3D televizor, saj svetloba plazem ni polarizirana in te težave ne poznajo. Zavedati se moramo tudi, da aktivna oziroma preklopna očala nekoliko bolj zatemnijo sliko, zato velja prikaz slike na televizorju nastaviti na katerega izmed svetlejših načinov (če televizor ob 3D preklopu tega ne opravi že samodejno). Tudi aktivna očala ne marajo nagibov in zasukov glave gledalca, saj takšni gibi hitro pokvarijo prikaz 3D podob.
Kaj pa zvok?
Če se spomnite v uvodu omenjenega reklamnega slogana, se je dejansko glasil takole "Zvok in slika, kot se šika". Zakaj smo torej iz naslova izpustili zvok? Predvsem zato, ker z razvojem ne sledi več sliki. Sodobni trendi v ploskih televizorjih namreč merijo na zelo tanke izdelke, najtanjši televizor na tokratnem preizkusu pa je bil debel komaj dobra dva centimetra. Ob tem je jasno, da v tako omejeno globino preprosto ni mogoče vgraditi kakovostnih zvočnikov. Izdelovalci se z različnimi tehnologijami zvočnih odbojev (zato pa se priporoča montaža na steno) trudijo zvok vseeno poslati do gledalca, a brez večjega uspeha.
V praksi je prostorski zvok mogoče ustvariti le s postavitvijo vsaj dveh parov zvočnikov v prostor in tega v televizor vgrajeni zvočniki kljub visokoletečim kraticam ne bodo mogli nadomestiti. Avdiofili že vedo, da se prava izkušnja domačega kina ne konča z nakupom dobrega televizorja, temveč velja par evrskih stotakov vložiti tudi v zvočniški sistem (5.1- ali celo 7.1-kanalen). Tehnologij, ki ustvarjajo navidezen prostorski, tudi 3 zvok, je lepo število, med bolj znanimi so gotovo 3D Cinema Sound, SRS TruSound TX, SRS WoW, Surround MAX, Virual Dolby in druge. Vsem je skupno to, da posnemajo učinke prostorskih zvočnikov, vendar se pri tem izdelovalci spoprijemljejo še z dodatno težavo - ne vedo namreč, kam bo uporabnik namestil televizor (na mizo, v omaro, na steno, na sredino prostora, v kot ...), zato je zvočni učinek teh tehnologij ob kakšni manj standardni postavitvi precej klavrn. V zadnjem letu se je precej popravila tudi prodaja s sodobnimi televizorji skladnih zvočniških sistemov v obliki polic (t. i. soundbar) ter hišnih kino kompletov. Zvok je namreč rakasta rana skoraj vseh digitalnih televizorjev, ki oči očarajo z lepo sliko in vitkim ohišjem s tankim robom.
Zvočni dodatki za televizorje imajo pogosto tudi vgrajen večpredstavni predvajalnik.