Temelji računalništva so bili postavljeni v dnevni sobi

Podjetje Datapoint je zaposlovalo nekaj najbolj briljantnih ljudi v računalniški industriji. Osnove sodobnega računalništva jim je namreč uspelo arhitekturno zasnovati kar med podaljšanim vikendom in nato prepričali Intel, da je izdelal čip po njihovi ideji. No, Intel danes obvladuje 90 odstotkov tržišča procesorjev ...

Phil Ray in Gus Roche sta bila kot inženirja zaposlena v podjetju General Dynamics in ob delu pri projektih za ameriško vesoljsko agencijo Nasa pridobila znanje o marsikateri prebojni računalniški tehnologiji. Bitka za to, katera država bo prva poslala človeka na Luno, je v njiju spodbudila tudi podjetniško žilico, saj sta menila, da bo po tem, ko bo enkrat ta cilj dosežen, njuno inženirsko znanje manj iskano. Tudi na prigovarjanje Rayevega profesorja z univerze v Teksasu sta se zato odločila izdelati generični računalniški terminal, ki se bo znal povezati s strežnikom mainframe. Pred pol stoletja so bili sistemi mainframe velikosti sob, terminali, ki so jih zalagali s podatki, pa so uporabljali glasne t. i. tele pisalne stroje. Roche in Ray sta zasnovala terminal, ki je bil opremljen s televizijskim zaslonom, tipkovnico in je deloval tiho, omogočal pa je povezavo s katerimkoli sistemom mainframe.

Ko sta z idejo prepričala finančne podpornike, sta sredi leta 1968 ustanovila podjetje Computer Terminal Corporation (CTC). Njun terminal je gradil na čipu, ki ga je podjetje Texas Instrument šele razvijalo, za čisto podobo ohišja pa je poskrbel industrijski oblikovalec. Do januarja 1969 je CTC izdelal tri delujoče prototipe in jih poimenoval Data Point 3300. Bili so eno največjih presenečenj na računalniškem sejmu, podjetja pa so CTC zasula z naročili. Proizvodne zmogljivosti seveda niso bile kos izjemnemu povpraševanju, za CTC so terminale (začasno) sestavljali tudi pri lokalnem proizvajalcu motorističnih čelad. Podjetje se je odločilo za izdajo delnic in pridobilo 4 milijone ameriških dolarjev svežega denarja, s katerim je najprej postavilo obrat za množično proizvodnjo terminalov. Delnice, ki so se prodajale po ceni 8 dolarjev, so bile že leto pozneje vredne 45 dolarjev.

Inženirji podjetja Computer Terminal Corporation ob pomembnem mejniku – tisočem izdelanem sistemu.

Izum mikroprocesorja

Ray in Roche sta želela razviti še bolj inteligenten in kar se da kompakten terminal z lastnim procesorjem in pomnilnikom. Zaposlila sta tri dodatne inženirje, ki sta jih poznala iz sveta amaterske radiologije. Podjetju so se pridružili Victor Poor, Harry Pyle in Jonathan Schmidt. Poor in Pyle sta že leta 1969 čez praznike na tleh v dnevni sobi izrisala arhitekturo sodobnega mikroprocesorja, Schmidta pa prosila, če lahko izdela ustrezno programsko opremo. A ker je bil CTC majhno podjetje, ni mogel sam izdelati mikroprocesorja. Idejo o tem so predstavniki podjetja na večerji predstavili družbama Texas Instruments in Intel in skicirana je bila na razglednici! Ray je gostoma predlagal stavo: prvo podjetje, ki bo izdelalo računalnik v čipu, bo podjetju CTC odpustilo dolg (saj je bil CTC obema veliko dolžan). Intel se je naposled strinjal s predlogom in s svojimi strokovnjaki razvil čip Intel 8008, ki danes velja za predhodnika vseh mikroprocesorjev v računalnikih. Pozneje sta se družbi Texas Instruments in Intel celo tožarili za to, kdo je razvil prvi mikroprocesor, Rayeva vdova pa je celo pričala na sodišču o dogovoru na tej za računalniški svet izjemno pomembni večerji.

Takole so si v Computer Terminal Corporation zamislili delo s svojim vsestranskim terminalom – ne vedoč, da so postavili temelje za osebni računalnik.

Načrtovali terminal, izdelali pa osebni računalnik

Computer Terminal Corporation je novi čip uporabil v svojem terminalu Data Point 2200. Ta je imel vrsto težav, saj ni želel delovati po načrtih njegovih snovalcev, začuda pa je zmogel več, kot si je kdorkoli predstavljal. Potreboval je le modem in telefonsko povezavo, prek katere se je lahko povezal s katerimkoli sistemom mainframe. Poor in Pyle sta razvila arhitekturo ukazov, ki je Rayu in Rocheju omogočila načrtovanje in razvoj programabilnega računalniškega terminala. Datapoint 2200 je lahko nalagal različne emulacije, shranjene na kasetah. Nekateri uporabniki terminalov so se namesto tega odločili, da jih uporabijo kot preproste računalnike, ki jih je mogoče programirati.

Intelu procesorja ni uspelo izdelati do načrtovanega datuma predstavitve novega modela, zato so terminal Datapoint 2200 izdelali s takratnimi tehnologijami SSI/MSI. Celo današnja prevladujoča arhitektura ukazov, ki se uporablja v Intelovi družini procesorjev x86, kot tudi v vseh združljivih procesorjih podjetja AMD in drugih, sledi svojemu predniku neposredno nazaj do CTC. Poznavalci računalniške zgodovine zato radi pravijo, da je osebni računalnik pravzaprav delo podjetja CTC.

Sistem Datapoint 2200 je imel možnost vgradnje dodatnega diska, bil je tudi prvi komercialni računalnik, ki je uporabljal enostranske diskete Shugart 8". Model Datapoint 2201 je postal tako priljubljen, da se je družba CTC pozneje kar preimenovala v Datapoint Corporation.

Poor se je kmalu zavedel, da je s partnerji nehote ustvaril prvi osebni računalnik, in v tem videl izjemno priložnost. A denarja za množični razvoj in komercializacijo ni bilo, ustanovitelja Roche in Ray sta se spogledovala z idejo, da bi podjetje prodala. Kmalu sta tudi našla kupca – tedaj vodilno elektronsko podjetje TRW Inc. Njegov podpredsednik se je že dogovoril za prevzem CTC, a se je vodstvo nato prestrašilo ideje, da bo tekmovalo neposredno z velikanom IBM, in se odločilo za 7 milijonov dolarjev težko naložbo v CTC v zameno za ekskluzivno pravico do izdelave njegovih izdelkov v tujini.

Kljub finančni injekciji je bil CTC še vedno v finančnih težavah. Novi investitorji so zahtevali pregled poslovnih knjig, sledil je odstop predsednika uprave Geralda Mazurja, ki ga je nasledil človek s tehničnim ozadjem – Harold O'Kelley. Podjetje se je zaradi uspešne prodaje ključnega izdelka kar preimenovalo v Datapoint Corporation. O'Kelley je imel jasno vizijo, kako postaviti zdrave temelje. Prva naloga je bila spremeniti pogodbo s TRW, saj je vedel, da bi ta ob ogromnem uspehu terminalov Datapoint TRW te začel izdelovati v tujini in jih uvažati v ZDA, Datapoint pa bi tako tekmoval sam s seboj. Uspelo mu je spremeniti pogoje pogodbe, in sicer se je dogovoril za desetletne ekskluzivne pravice izdelkov podjetja v tujini v zameno za izbris pravice o proizvodnji izdelkov. Nato se je O'Kelley podal v lov za svežim denarjem, ki ga je podjetje potrebovalo za razvoj. Pri finančnikih z Wall Streeta je nabral 8 milijonov dolarjev, kar je zadostovalo za hiter vzpon.

Inovacije, ki so postavljale temelje računalništva

Med 1973 in 1981 so prihodki podjetja rasli z okoli 40-odstotno letno stopnjo. Prodaja je mejnik 100 milijonov dolarjev presegla že leta 1977, leta 1981 pa dosegla skoraj 450 milijonov. Terminal Datapoint 2200 Version II, ki je lahko deloval tudi brez sistema mainframe, je bil le eden v vrsti inovativnih izdelkov. Inovacije so se širile tudi na druga področja. Koncept, poimenovan Datashare, je omogočal medsebojno komuniciranje več terminalov, pri čemer so bili ti povsem neodvisni od sistemov mainframe. Leta 1976 je Datapoint predstavil napravo, ki je znala samodejno preklapljati telefonske klice na telefonske linije z najnižjo tarifo. Podjetje je predstavilo programsko opremo za telefonski imenik in urejevalnik besedil pa tudi rešitev s funkcijami elektronske pošte. Imela je celo lasten programski jezik – PL/B (prej poimenovan Databus – Datapoint business language).

Izjemno inovacijo, poimenovano Attached Resource Computer (ARC in ARCnet), je podjetje predstavilo leta 1977, danes pa jo računalniška industrija pozna pod imenom lokalno omrežje (LAN). Tekmeci Xerox, IBM in Wang so Datapointovo rešitev hitro posnemali. Vse različne Datapointove tehnologije so bile medsebojno povezljive, vsak posamezni izdelek pa je bil relativno poceni, poleg tega je podjetje strankam zagotavljalo brezplačno programsko opremo s pogostimi posodobitvami. Ko je stranka kupila izdelek Datapoint, ji je bilo enostavno prodati naslednje(ga). Vizija Datapointa je bila integrirana elektronska pisarna, nekakšna pisarna prihodnosti, kjer bi vse pisalne stroje, omare, telefone in poštne predale zamenjali z elektronskimi napravami, ki bi jih lahko upravljali iz enega terminala. Leta 1981 je bilo ocenjeno, da je Datapoint obvladoval 21 odstotkov trga porazdeljene obdelave podatkov, saj so terminale nadgradili v sisteme omrežne hrambe Mapped Intelligent Disc System (MIDS).

Omrežno rešitev ARCnet je hitro nasledila rešitev ARCnetplus, ki je zagotavljala pretok podatkov 20 Mbit/s (prek koaksialnega kabla) in vključevala možnost LiteLink – ta je uporabljala infrardečo tehnologijo za povezovanje sistemov v sosednjih stavbah. To je bilo ravno v času predstavitve tehnologije Ethernet s prepustnostjo 100 Mbit/s, zato ARCnet ni dosegel pomembnejšega tržnega deleža, čeprav je bil enostavnejši za konfiguracijo in upravljanje, predvsem pa ni zahteval izklopa oziroma prekinitve delovanja omrežja ob spremembah konfiguracije.

Takole so bili videti sistemi za brezžično povezovanje omrežij med stavbami Datapoint LiteLink (slika je iz leta 1980).

Datapoint je razvil in patentiral tudi eno najzgodnejših izvedb videokonferenc in jo poimenoval MINX (kratica skriva besede Multimedia Information Network eXchange). Med prvimi so te rešitve posvojili zapori za video nadzor obiskov kaznjencev ter policijske postaje za ogled zaslišanj. V nadaljevanju prodaja ni bila več zelo uspešna, krožile so celo šale, da je Datapoint več denarja zaslužil na račun tožb zaradi kršitev njegovih patentov kot pa z dejansko prodajo izdelka.

Datapoint je bil tudi pionir videokonferenc!

Pogoreli skupaj z borzniki

V začetku 80. let prejšnjega stoletja je bil Datapoint del prestižne lestvice najuspešnejših podjetij Fortune 500, zato je pritegnil velike institucionalne vlagatelje, kot so bili pokojninski skladi in vzajemni skladi. Ti delničarji so leta 1980 predstavljali že več kot 50 odstotkov delničarjev družbe. Analitiki na Wall Streetu so podjetju napovedovali svetlo prihodnost, delnica je leta 1981 dosegla vrednost 67,5 dolarja. Predsednik O'Kelley je bil zaskrbljen, da je cena delnice dejansko previsoka in da analitiki napovedujejo nove zaslužke brez upoštevanja vseh dejavnikov. Ko se je borzno dogajanje v začetku leta 1982 začelo ohlajati, je bila prav računalniška industrija med tistimi, ki so bile najbolj na udaru. Ko je Datapoint februarja 1982 napovedal, da bo dobiček v drugem četrtletju le malenkost boljši (in manjši od prejšnjih napovedi), se je borza panično odzvala. Veliki vlagatelji so zgolj v dveh dneh je prodali skoraj dva milijona delnic, v desetih dneh pa je delnica izgubila tretjino svoje vrednosti. Datapoint je sporočil, da ne bo več objavljal napovedi prihodkov in dobička, kar so investitorji sprejeli kot črnoglede obete. Slaba poslovna klima je podjetje prisilila v odpuščanja, kar je še dodatno prestrašilo Wall Street. Aprila 1982 je družba objavila svojo prvo izgubo po 39 zaporednih dobičkonosnih četrtletjih. Maja je vrednost delnice upadla na vsega 13 dolarjev.

Datapoint je intenzivno delal na področju pisarn prihodnosti. Tako so bila pred pol stoletja videti najnaprednejša poslovna okolja z njegovimi rešitvami.

Izjemna rast povpraševanja po izdelkih podjetja je že pred borzno krizo podaljševala dobavne roke in jezila stranke. Številne so oddajale naročila zgolj zato, da bi si v prihodnosti zagotovile nov Datapointov izdelek, a ker do dejanskih plačil naročil v številnih primerih ni prišlo, se je podjetje soočilo s presežno zalogo, ki je vodila do nove finančne stiske. Dodatna težava je bilo tudi dejstvo, da so v takratni gospodarski krizi bankrotirale nekatere stranke podjetja, še preden bi Datapointu poravnale račune za opremo. Slabe terjatve so še dodatno oslabile poslovanje podjetja, ki je tako celo preklicalo slovesno odprtje novih poslovnih prostorov.

Nagel upad prihodkov je še otežil okrevanje v krizi. O'Kelley se je zavezal, da se bo osredotočil na prodajo miniračunalnikov, podjetje pa se je odreklo rešitvam s področja pisarn prihodnosti. Datapoint je tako leta 1983 odprodal svoj oddelek komunikacijskih rešitev, s čimer se je poslovil sicer nadvse obetaven telefonski sistem PBX, nadaljnji tehnični razvoj tega sistema pa je bil za podjetje enostavno predrag.

Dodatne težave so podjetje Datapoint doletele konec leta 1984, ko je znani naložbenik Asher B. Edelman oznanil odkupovanje delnic podjetja. Edelmanova praksa so namreč bili prevzemi podjetij in njihovo razkosanje. Ta napoved je sicer povzročila pri oportunističnih borznikih hitro kupovanje Datapoinovih delnic, saj so si obetali hiter zaslužek, je pa poslala slabo sporočilo strankam – te so se zbale, da Datapoint ne bo več dolgo obstajal, zato prenehale naročevati njegove izdelke. Januarja 1985 je tako Datapoint zabeležil šele drugo negativno četrtletje v svoji zgodovini. Po hudem delničarskem boju je Edelman marca prevzel nadzor nad podjetjem, O'Kelley pa je odstopil.

V Evropi poslovali bolje kot v ZDA

Ko je leta 1990 Datapoint po neuspešni sodni bitki s podjetjem Northern Telecom Inc. zabeležil skoraj 83 milijonov izgube, je zaprl svoj oddelek prodaje v ZDA in odprl nov sedež v Parizu. Logično, saj je takrat prodaja v Evropi že predstavljala kar 80 odstotkov vse prodaje podjetja, ki na stari celini ni bilo omadeževano s slabim ugledom iz ZDA. Nasprotno, omrežni sistem ARCnet Plus in druge tehnologije za prenos videa prek omrežja so poskrbeli, da je Datapoint v Evropi veljal za enega vodilnih integratorjev na področju povezovanja telefonije in računalništva. Leta 1993 je tako podjetje podpisalo številne pogodbe za distribucijo telefonskih in omrežnih rešitev po večjih evropskih državah in ostalih regijah sveta.

Čeprav je javnost pričakovala razkosanje podjetja, se to ni zgodilo. Edelman je odprodal le storitveni oddelek, javnosti pa sporočil, da podjetja Datapoint ne bo »likvidiral«, saj da premore vrsto izdelkov in bo kmalu pozitivno poslovalo. A pod Edelmanovim vodstvom podjetje, ki je bilo le senca nekdanjega blišča in uspeha, ni blestelo. Leta 1987 je na čelo postavil Doris Bencsik, ki je poskrbela za znatno reorganizacijo. Datapoint se je začel spet močneje oglaševati in pojavljati na sejmih z novimi izdelki, leta 1988 pa je prvič po letu 1984 poslovno leto končal z dobičkom, ki so ga sicer delničarji takoj razgrabili.

Že naslednje leto je sledila nova notranja bitka, saj je želel delničar Martin Ackerman podjetje prevzeti Edelmanu, ga obtožil slabega gospodarjenja in sprožil nov boj med delničarji. Tega je tudi izgubil, Edelman pa je tako še okrepil svoj delež v podjetju, ki je izgubilo ogromno denarja in časa v tej pravdni bitki, prodaja pa je nazadovala za tretjino. Maja 2000 je podjetje razglasilo bankrot in pozneje razpadlo na tri poslovne enote.