Teorije zarot, splet in duševno zdravje

Teorije zarot na spletu cvetijo, prastare chemtrailse in podzemne kuščarje, ki vodijo svet, sta izrinili veri v škodljivost 5G in čipiranje ob pomoči cepiva proti covidu. Odkar imamo pandemijo, se zdi, da je tistih, ki verjamejo v teorije zarot ali pa so jih nekam na temno stran potegnile dezinformacijske sile, vedno več. Pa tudi veliko glasnejši so.

Strokovnjaki opozarjajo, da se teorije zarot v času kriz razplamtijo. In res, pandemija je v družbo vnesla negotovost, stanje se ves čas hitro spreminja, znanost pa kljub hitremu odzivu ne zmore slediti dogajanju v družbi. Strah pred negotovostjo in nestabilnostjo ljudi žene v iskanje odgovorov, teorije zarot z gotovimi odgovori in izdelanimi »sovražniki« pa ponujajo občutek končne resnice in nadzora. Pomembno delo pri novačenju vernikov teorij zarot so v gonji za finančnim uspehom s svojimi algoritmi nedvomno opravila še družabna omrežja, kot je lani podrobno razkrila žvižgačka Frances Haugen na primeru Facebooka oziroma Mete, kot se zdaj imenuje. A najprej poglejmo, zakaj nekatere posameznike teorije zarot bolj pritegnejo, medtem ko drugi ob njih le zamahnejo z roko.

Video o primerjavi kultov in skupin, ki verjamejo v teorije zarot. Vir: profil Wired na youtubu

Zakaj teorije zarot sploh uspevajo?

Hana Hawlina, socialna in kulturna psihologinja s švicarske univerze v Neuchatelu, je za Razkrinkavanje.si pojasnila, da v kriznih in nestabilnih časih ljudje iščejo odgovore, ki ponujajo jasne informacije in se manj ukvarjajo z njihovo verodostojnostjo. Pandemija covida 19 je tako idealen čas za razmah teorij zarot, pri čemer jih je seveda cela vrsta povezanih s cepljenjem in samo boleznijo. Znanost, mediji in javnost že vso pandemijo lovimo ravnotežje, iz katerega nas mečejo vedno nove različice in iskanje primernih odzivov ter posledične spremembe v družbi. Ukrepi proti širjenju virusa, zaprtje družbe, izolacija, karantena in nošenje mask so seveda neprijetni in zato, kot je za Ostro.si povedala psihologinja Hawlina, imamo motivacijo, da iščemo druge razlage, da bi se jim izognili, pa čeprav se zavedamo, da so ukrepi učinkoviti.

Pandemija je torej močno vplivala na razmah bizarnih idej, a kot je po poročanju spletne strani mashable.com pokazala spletna raziskava o teorijah zarot dr. Joanne Miller, profesorice na Univerzi v Delawaru, so bili tisti, ki so izrazili večjo negotovost, bolj nagnjeni k temu, da verjamejo teorijam zarot, medtem ko so tisti z višjo stopnjo čustvene odpornosti – ki se torej lažje poberejo po težkih in stresnih situacijah –, manj dojemljivi za teorije zarot. Raziskovalci Univerze v Torontu pa so po poročanju mashable.com ugotovili, da je pri posameznikih z negativno samopodobo in s slabim mnenjem o drugih večja verjetnost, da bodo verjeli teorijam zarote o koronavirsu. Na dovzetnost za teorije zarot naj bi med drugim torej vplivalo tudi čustveno in psihološko počutje, ki je v času pandemijo seveda nenehno na udaru.

Teorija zarote in kult

Ljudje smo nagnjeni k iskanju potrditev svojih idej in spletne skupnosti so omogočile, da posamezniki potrditve idej lažje najdejo, s tem pa ostajajo v mnenjskem mehurčku. S ciljem, da čim dlje ostanemo na njihovih straneh, nam družabna omrežja ponujajo vsebino, za katero domnevajo, da nas bo zanimala, algoritmi priporočanja novih vsebin pa nas vlečejo vedno globlje in globlje v področje zanimanja. S tem, ko posamezniki sprejmejo teorije zarot in postanejo del skupnosti enako mislečih, dobijo občutek pripadnosti, omrežja pa tako postanejo odlično okolje za vznik in utrjevanje teh prepričanj.

Sociologinja Janja Lalich, ki se ukvarja s kulti, je za Wired iskala podobnosti med kulti in spletnimi skupnostmi, v katerih verjamejo v teorije zarot. Vzporednic ne manjka, tako v kultih kot v tovrstnih spletnih skupnostih se vzpostavi občutek pripadnosti, značilen je tudi mánko odprte miselnosti, saj oboji ponudijo le en in edini sistem vrednot. Posameznik si ob vstopu na novo osmisli svet in svoje mesto v njem, pripadnost pa nudi občutek, da je nekaj posebnega. Čeprav v spletnih skupnostih ni osrednjega karizmatičnega vodje, kot je to značilno za kulte, to vlogo prevzame več ljudi, in ko so sledilci podvrženi podžiganju, se kritično mišljenje izklopi, posameznik pa postane del množice.

Morda se nam nekatera dejanja kultistov zdijo neverjetna, saj ne razumemo, zakaj bi, na primer, nekdo izvedel rop, desant na Kapitol ali napadel zdravnika, če tega prej nikakor ne bi storil. A kot opozarja sociologinja, se pri vstopu v kult ali spletno skupnost, povezano s teorijo zarote – pri čemer ni nujno, da gre za tako ekstremno, kot je QAnon – izvede resocializacija, ko posameznik sprejema vrednote vodje oziroma skupine in dela stvari, ki so v skladu s tem sistemom, pa čeprav so bile zanj nesprejemljive pred vstopom v to skupnost. Lalich še opozarja, da ob vdoru realnosti – kar je v primeru koronavirusa torej sama bolezen – ljudje pogosto tega ne sprejmejo, ampak vztrajajo pri svojem, in torej tudi takrat, ko se zaradi virusa znajdejo v bolnišnici, še naprej zanikajo njegov obstoj.

Teorije zarot nimajo negativnih posledic le za družbo, saj kot v članku na spletni strani rtvslo.si opozarja Kristina Radomirović Maček, doktorandka na Oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo Filozofske fakultete v Ljubljani, pripadniki teorije zarote rušijo zaupanje v znanost in javne institucije, ki ne podpira njihove vizije, ampak tudi za tiste, ki vanje verjamejo. Zanikanje koronavirusa ima neposredne zdravstvene posledice, mnogi pa trpijo tudi za duševnimi. Zaradi slepega verovanja v QAnon so mnogi izgubili stik z družino, saj je vizija sveta podpornikov tako daleč od realnosti, da s sorodniki preprosto ne najdejo več skupnega jezika, zato jim podobno kot pri kultu ne morejo pomagati, dokler pripadniki ne želijo teorij zarot pustiti za sabo. Nekateri sledilci so spoznali svojo zmoto, a so ostali brez podpore. Svojo pot je za mashable.com opisala Leila Hay, ki se je z občutki anksioznosti spopadala že na začetku pandemije, a do pomoči ni prišla v doglednem času. V času zaprtja družbe je na Facebooku odkrila QAnon, in čeprav se ji je uspelo izviti iz teorij zarote in je ob pomoči terapije poskušala razvozlati tudi svojo pot v svet teorij zarote, zaradi nepoznavanja QAnona pri prvem terapevtu ni naletela na primerno pomoč. Posamezniki potrebujejo primerno oporo tudi po tem, ko so bili vpleteni v teorije zarote.

Spodbujevalniki zarot

Pomemben dejavnik za razcvet teorij zarot poleg družabnih omrežij nosijo tudi odzivi vlad ter pripadnikov političnih strank, ki v mnogih državah, tudi pri nas, v družbo vnašajo še več nemira, negotovosti in nestabilnosti. Tako so pravzaprav v koraku s Facebookom, ki spodbuja širjenje razdiralnih vsebin, saj ljudje namreč tam tako preživijo več časa in vidijo več oglasov, v primeru vlade pa se pač zaposlijo eni z drugimi (npr. cepilci proti anticepilcem) in ne gledajo pod prste rušenju družbenih norm. Družabna omrežja so v tej infodemiji sicer navidezno na naši strani; tako denimo Youtube odstranjuje vsebine, ki širijo lažne novice o cepivih, vsi zapirajo račune proticepilskih vplivnežev, Facebook je prepovedal lažne objave, a vsem odstranjevanje takšnih vsebin povzroča hude preglavice. Čeprav se že dolgo zavedajo škodljivosti svojih algoritmov, so pri Facebooku dali več poudarka objavam s komentarji in s čustvenčki (predvsem z »jezo« in s »srčkom«), kar je prioritiziralo objave, ki sprožajo močne negativne čustvene odzive. Twitter naj bi ob pomoči algoritmov odstranjeval objave o koronavirusu, ki so toliko zavajajoče, da lahko škodijo ljudem, in je tako pred kratkim po petih opozorilnih suspenzih dokončno blokiral republikansko političarko. A vse to ne ustavi teorij zarot.

Republikanka Marjorie Taylor Greene, ki ji je Twitter ukinil račun zaradi številnih kršitev. Vir: profil CBS Mornings na youtubu

Viran Swami z Univerze Anglia Ruskin v prispevku za Channel 4 opozarja, da se teorij zarot ne moremo znebiti, a lahko poskušamo odpravljati vzroke, ki pripeljejo ljudi v situacijo, da so bolj dojemljivi za teorije, tj. na področju gospodarstva, šolstva, sociale. Pri tem lahko pomagata dostop do kakovostne zdravstvene oskrbe, ko jo potrebujemo, in učenje veščin čustvene odpornosti skozi vse življenje, medtem ko negotovost lahko omehčamo s politikami, ki zagotavljajo človeka vredno plačo in lažji dostop do stanovanj. Pandemija je med zaprtjem družbe namreč načela finančno stabilnost množice ljudi, negativno je vplivala tudi na duševno stabilnost zaradi skrbi o negotovi prihodnosti, z boleznijo pa tudi na zdravstveno stanje. Seveda pa ne smemo pozabiti na kritično mišljenje, preverjanje dejstev in digitalno pismenost, ki so osnova boja proti teorijam zarot. Teorije zarot pač ne bodo izginile, in če skrajneže odstraniš z najbolj priljubljenih omrežij, se bodo pripadniki pač srečali na nekoliko bolj odročnih ali celo skrivnih lokacijah.

Pandemija, zarote in duševno zdravje

QAnon, lažne informacije, podpora politike in medijev tem bizarnim idejam ter namerno usmerjena jeza njenih pripadnikov so bili sprožilci lanskega januarskega napada na Kapitol. Georges Benjamin, direktor združenja American Public Health Association, pogosto opozarja, da jeza izvira iz teorij zarot, saj posamezniki verjamejo, da so vlade, zdravniki in mediji izdali njihovo zaupanje, ker ne kažejo realnosti, v katero verjamejo. Občutki izdaje pa vodijo v jezo, ki lahko pripelje do nasilja, in tako so lahko ogroženi tudi tisti, ki ljudi, na primer, le opozorijo, naj nosijo maske.

Univerza v Torontu je na začetku leta objavila raziskavo, s katero so spremljali ljudi, ki verjamejo v vsaj eno do teorij zarot, povezanih s covidom 19. Večja kot je vera v te teorije, višja je bila njihova raven anksioznosti. Teorije zarot raziskovalci povezujejo tudi z družbeno izolacijo in negativnimi občutki, prav vse to pa pandemija seveda potencira. Raziskovalci so med negativna čustva, ki so psihološki temelji prepričanja pri teorijah zarot, uvrstili tesnobo, negotovost in občutek pomanjkanja nadzora.

Hana Hawlina je za ostro.si poudarila, da privrženci teorij zarot v določeni situaciji iščejo krivca ali vzročne povezave, ki jih v resnici ni. A zdaj je čas, da razmišljamo tudi o tem, kako se bomo iz teh zgodb izvili, predvsem pa bodočim generacijam omogočili, da se s stresnimi situacijami spopadajo drugače. Medijska intervencija s preverjanjem virov je nujno potrebna, a treba je razmišljati tudi o tem, kaj ljudi pripelje k teorijam zarot in dezinformacijam. Dostopnost in količina preverjenih, kredibilnih informacij o koronavirusu se povečujeta in naj bi vodila v smeri racionalnih zaključkov, a zmanjšanja teorij zarot pri nas še ni na vidiku, družbeno nezadovoljstvo je še zmeraj veliko, za nameček pa bomo še videli, kaj bo prinesel val omikrona.