Terabajti v žepu
Generacija, ki je danes srednjih let, se zagotovo spomni, da smo v prve osebne računalnike, ki smo jih kupovali, vgrajevali 20, 40, kvečjemu 80 megabajtne diske. Pa danes? Prihajajo že 3 TERAbajtni diski. In ker je cena na gigabajt tako nizka, lahko celo goro podatkov prenašamo naokrog. Na USB disku.
Pred nakupom zunanjega diska se bomo morali najprej odločiti, ali želimo zunanji disk, ki ga postavimo na mizo poleg računalnika in navadno potrebuje lastno napajanje, ali pa si želimo večje prenosljivosti z napravami, ki so manjše in porabijo manj energije. Prenosni zunanji diski se napajajo kar prek USB vtičnice naprave, v katero jo priklopimo. Manjše mere celotnega izdelka izdelovalci dosežejo z manjšimi merami vgrajenih diskov. Ti so navadno 2,5- ali 1,8-palčni, namizni zunanji modeli pa imajo večinoma vgrajene običajne 3,5- palčne diske, ki se vgrajujejo v računalnike. Na voljo pa nam je tudi tretja možnost - po načelu "naredi si sam". Kupimo samo ohišje za disk, ki je večinoma poceni (manj kot 20 evrov) in vanj vložimo disk, ki nam je v napoto na mizi in ne vemo, kaj bi z njim, ali pa kupimo disk, ki nam odgovarja. Med bolj znanimi izdelovalci teh ohišij je Icy Box.
Z izbiro tipa zunanjega prenosnega diska se navadno tudi že odločimo za večjo ali manjšo zmogljivost naprave. Namizni zunanji diski lahko danes shranijo do 2 terabajta podatkov, izdelovalci pa v nekatere modele vgrajujejo tudi 2 ali 4 diske, kar pomeni tudi do 8 TB bruto prostora za shranjevanje. Bruto kapaciteto omenjamo zato, ker je ob taki količini diskovja zaradi zagotavljanja varnosti in celovitosti podatkov pametno razmisliti o tem, da jih povežemo v RAID polje (pri uporabi RAID 5 polja in štirih vgrajenih 2 TB diskih imamo na voljo 6 TB prostora za odlaganje podatkov). Diski namreč nikakor niso nepokvarljivo blago, RAID pa zagotavlja, če se eden izmed njih pokvari, še vedno lahko dosežemo vse podatke. Med tem pa imamo čas, da zamenjamo okvarjenega.
Čeprav se tudi že v naših spletnih trgovinah že dobi kak prenosni model z vgrajenim pogonom SSD, pa pravi razmah teh diskov v tovrstnih rešitvah pričakujemo v naslednjih letih, ko se bo cena za gigabajt spustila na sprejemljivejšo raven. Takrat bodo tudi USB 3.0 ali eSATA vmesniki, brez katerih nima smisla kupovati tako hitrih diskov, praktično že v vsakem računalniku.
Zunanji diski večinoma služijo kot prostor za izdelavo rezervnih kopij. Temu primerno imajo priložene ustrezne programske pakete.
Kot smo malce že nakazali, je naslednje vprašanje, ki si ga moramo zastaviti, kakšen povezovalni vmesnik želimo. USB 2.0 je danes na vsaki napravi, vedno več je takih z USB 3.0. Različica 2.0 teoretično omogoča prenose do 480 Mb/s (to je, preračunano, 60 megabajtov na sekundo), v praksi pa so te hitrosti občutno nižje. Različica 3.0 pa naj bi bila teoretično zmožna prenašati podatke s 4,8 Gb/s (oziroma 600 megabajtov na sekundo). Hitrosti vmesnika USB so se torej teoretično podeseterile in če vzamemo v zakup tudi nekaj slabši realni izkoristek, bi ta hitrost morala vsaj za nekaj let zadostovati tudi za prihajajoče SSD modele zunanjih diskov. Med manj običajnimi vmesniki, ki jih najdemo, pa sta še firewire (v svojih 400 Mb/s in 800 Mb/s različicah) in eSata.
Prednost naprav USB je združljivost s starejšimi različicami standarda, saj jih lahko priklopimo tudi na vmesnike, ki podpirajo USB 2.0 ali 1.1, ki je za današnje razmere polžje počasen. Prenosi bodo seveda hitri le toliko, kolikor zmore prenašati najpočasnejša naprava v povezavi, vendar bodo podatki dosegljivi.
Veriženje diskovnih sistemov
Do določene mere lahko diskovne sisteme priklapljamo drugega na drugega in tako sestavimo verigo, ki nam lahko služi za ac hoc dodajanje novih zmogljivosti, ali pa z njimi naredimo bolj kompleksno shemo rezervnih kopiranj.
Večina omrežnih diskov (NAS) omogoča, da nanje priklapljamo tudi USB diske. Te lahko nato uporabimo kot odlagališče manj pomembnih podatkov, ki jih ne potrebujemo prav pogosto, in tako naredimo prostor pomembnejšim. Ker gre v primeru NAS naprav za datotečne strežnike (večinoma Linux z dodatkom Samba), so tudi podatki na USB diskih lahko vidni vsem v omrežju, če se nam to zdi pomembno.
Diski v prenosnih in namiznih napravah USB se večinoma vrtijo s hitrostjo 5400 obratov na minuto, v namizne računalnike pa so večinoma vgrajuje take s 7200 ali pa celo z 10.000 obrati. Razlika v hitrostih prenosa podatkov je seveda očitna, a ko gre za zunanje USB diske, ne igra posebej velike vloge, še posebej, če bomo za priklop uporabljali USB 2.0 ali firewire. Pri novejšem USB 3.0 pa je seveda nuja, da se diski vrtijo s 7200 obrati, če želimo izkoristiti prednosti novega hitrega vmesnika.
Zunanji diski USB se povečini uporabljajo za priročno odlagališče podatkov in za varnostno kopiranje pomembnih datotek. Predvsem za potrebe slednjega te naprave niso najprimernejše, saj so v njih ravno tako pokvarljivi diski kot v računalniku, s katerega skušamo te podatke prenesti, misleč, da bodo na zunanjem disku bolj varni pred morebitnimi okvarami. Resda si varnost podatkov s takim kopiranjem nekoliko povečamo, vendar nimamo prav veliko razlogov, da bi bili s stanjem zadovoljni. Ustvarili smo si le še eno napravo, ki ima tako imenovani "single point of failure". Dovolj je torej, da se ta disk pokvari in podatki so izgubljeni.
Priporočamo torej, da si v namene varnejšega in trajnejšega hranjenja pomembnih podatkov omislite omrežne diske (NAS), o katerih smo tudi že obširneje pisali. Ti večinoma temeljijo na dveh ali več diskih, ki so povezani v RAID polje.
Iz dvesto na pet
V Wikipediji piše, da je v letih od nastanka diska, kot ga poznamo, pa do danes te naprave izdelovalo približno 200 izdelovalcev. Številka se je zaradi propadov ali nakupov do danes zmanjšala le na pet podjetij: Seagate, Western Digital, Samsung, Toshiba in Hitachi.
Med bolj znanimi nekdanjimi izdelovalci diskov ne smemo pozabiti omeniti podjetij, kot so IBM, Apple, Conner, DEC, Quantum, ExcelStor, Fujitsu, HP, Iomega, Maxtor, Mitsubishi, NEC, Syquest ...
Nekaj pozornosti bomo morali nameniti tudi izbiri pravega datotečnega sistema. Vsi zunanji diski imajo praktično brez izjeme prostor formatiran v datotečnem sistemu FAT32. Za današnje velikosti diskov je ta sistem sicer še vedno priročen, saj podpira razdelke (particije) do velikosti 2 TB (oziroma 8 TB, če izberemo velikost gruče 32 KB). Glavna slabost FAT32 je precej omejena velikost posameznih datotek - te so lahko velike največ 4 GB, to pa danes že predstavlja problem pri večpredstavnih vsebinah (beri filmih MKV), ki zlahka presežejo 10 GB.
Uporabnikom operacijskih sistemov Windows svetujemo, da disk formatirajo v datotečni sistem NTFS, ki omogoča precej večje razdelke in datoteke. Tisti, ki prisegajo na operacijske sisteme Linux, pa bodo po vsej verjetnosti uporabili ext4.
Priložena programska oprema
Kljub naši večni paranoji okrog zagotavljanja dostopnosti podatkov in varnosti pa so uporabniki tisti, ki v praksi uporabljajo diske USB kot edino odlagališče rezervnih kopij svojih dokumentov ter drugega večpredstavnega gradiva. V spletu se sicer dobi kar nekaj brezplačne programske opreme, ki nam lahko olajša izdelovanje rezervnih kopij, vendar bo uporabnikom USB zunanjih diskov prihranjeno naporno brskanje in izbiranje teh rešitev.
Vsi izdelovalci svojim izdelkom namreč prilagajo programsko opremo, s katero lahko deloma ali v celoti avtomatiziramo izdelovanje rezervnih kopij podatkov. Ti programi so lahko tudi malce bolj napredni in znajo ustvariti rezervne kopije uporabnikove elektronske pošte v najpogostejših odjemalcih v računalnikih (outlook, thunderbird ...).
Pogled v laboratorij
Naprave, ki smo jih imeli na testu, smo preizkušali s prostim programom CrystalDiskMark različice 3.0.1. Za test je program generiral 1000 MB naključnih podatkov, ki jih je nato zapisoval in bral z zunanjih diskov. Opravili smo teste sekvenčnega branja in zapisovanja, branja in zapisovanja 512 KB in 4 KB velikih datotek. Vse meritve so se izvajale petkrat, nato je program izračunal povprečje rezultatov. Pri meritvah smo uporabili kable USB, ki so bili priloženi posamezni napravi. Diski so imeli med preizkušanjem le priloženo programsko opremo.
Računalnik, na katerem smo preizkušali: Intel i7 950, 3,06 GHz, grafična kartica NVidia GeForce GTX 580, 12 GB DDR3 RAM 1600 MHz, 128 GB Kingston SSD disk, 1 TB Western Digital disk, 64-bitni operacijski sistem Windows 7 Ultimate.
Če primerjamo rezultate referenčnih vgrajenih diskov, lahko pridemo do sklepa, da se danes nikakor ne splača več kupovati USB diskov z vmesnikom USB 2.0, saj so v primerjavi z novejšo različico standarda prav počasni. Če računalnik, na katerega bomo disk večinoma priklapljali, še nima podpore USB 3.0, pa lahko v trgovinah kupimo razširitvene kartice, ki to podporo prinesejo. Ob malce podrobnejšem pogledu v našo tabelo in primerjavi v testni računalnik vgrajenega diska z diski USB 3.0 ugotovimo, da so rezultati približno enaki. Sklepamo torej lahko, da naslednje izboljšave ne bodo na strani USB standarda, saj ima najnovejši standard kar nekaj rezerve. Izdelovalci bodo v prihodnosti izboljševali hitrostne zmogljivosti diskov, ki so namenjeni vgradnji v računalnike in zunanje diskovne naprave. Pričakujemo lahko naslednji logični korak izdelovalcev: vsaj v namizne modele zunanjih diskov bodo začeli vgrajevati diske SATA, ki se vrtijo z 10.000 obrati na minuto.
Čeprav zmore USB 2.0 teoretično prenašati do 60 MB/s, pa se v praksi pokaže, da so meje tega vmesnika v praksi postavljene na približno 35 MB/s pri zaporednem branju in na okrog 31 MB/s pri zaporednem zapisovanju na diske. To je še posebej očitno prav na obeh Verbatimovih zunanjih diskih, kajti ob enakem vgrajenem diskovnem pogonu je bila naprava z vgrajenim USB 3.0 vmesnikom za 2,6-krat hitrejša kot Portable Hard Drive z vmesnikom USB 2.0. Pri pisanju pa je razlika še očitnejša: faktor 2,9 v korist vmesniku USB 3.0.
Mimogrede - opozoriti moramo, da zaradi lastnosti datotečnih sistemov FAT in NTFS ob dolgotrajnejši rabi nujno pride do fragmentacije datotek, to pa vodi do počasnejše prenosne hitrosti. To se še posebej pokaže pri sekvenčem branju in zapisovanju, saj morajo glave na diskih opraviti kar precej poti, da preberejo vsebino celotne datoteke.
Zato priporočamo, da v rednih časovnih presledkih opravite defragmentacijo vseh diskov, ki jih redno uporabljate (Okna imajo v ta namen priložen ustrezen program Disk Defragmenter). Sam operacijski sistem in tudi delo z zunanjimi diski bodo tako največkrat opazno hitrejši.
Buffalo DriveStation HD-CX2.0TU2
Buffalo je že star znanec Monitorjevih testov sistemov za shranjevanje podatkov. Na našem trgu je še najbolj znan po seriji solidnih omrežnih diskov TeraStation. DriveStation pa je linija izdelkov za neposreden priklop na računalnik.
DriveStation HD-CX2.0TU2 je precej kriptično ime namiznega modela z vmesnikom USB 2.0 in zmogljivostjo 2 TB. Njegovo ohišje je povsem črno, na sprednji strani pa gori zgolj statusna lučka, ki nam daje podatek o stanju diska. Na zadnji strani sta USB konektor in vtič za zunanji napajalnik.
Žal na našem računalniku, na katerem teče 64-bitni Windows 7 Ultimate, nismo mogli namestiti programske opreme, ki je priložena na razdelku na napravi. Namestitveni program nas je obvestil, da je namenjen zgolj Windows XP in Windows 2000 SP6, kar se nam zdi malce čudno. Najbrž ga je zmedlo le tistih 64 bitov. Uspelo pa nam je pognati programček ecoManager, s katerim lahko avtomatično ali ob pritiski na ikono disk ugasnemo in tako varčujemo z energijo. Podatke, ki jih mislimo shranjevati na disk, lahko pred nepovabljenimi gosti zavarujemo tudi s šifriranjem celotne particije - pri tem opravilu nam prav tako pomaga programska oprema, ki je priložena.
Kar zadeva hitrost, se diski USB, ki podpirajo različico 2.0 tega standarda, že trkajo ob zgornjo mejo hitrosti prenosa podatkov. Tudi pri tem Buffalu ni nič drugače. Zaporedno smo z njega brali povprečno nekaj manj kot 35 MB/s, nanj pa smo pisali s približno 30,5 MB/s.
Buffalo DriveStation HD-CX2.0TU2
Vmesnik: USB 2.0.
Zmogljivost: 2 TB.
Prodaja: www.pchand.si.
Cena: 166 EUR.
Buffalo DriveStation HD-HX1.5TU3
Drugi predstavnik Buffala, ki smo ga dobili v preskus, je na moč podoben prej opisanemu. Ohišje se razlikuje res le za malenkost, drugačen pa je seveda konektor, saj ta naprava podpira USB 3.0, kar se ji seveda pozna tudi na končni hitrosti prenosov.
Na disku so namestitvene datoteke za programski paket Memeo AutoBackup, ki je zelo priročen, če si želimo avtomatizirati varnostno kopiranje pomembnih podatkov. Zna pogledati na nekaj najbolj očitnih lokacij in tako olajša izbiranje podatkov za backup (dokumenti, datoteke na namizju, internet explorer in firefox zaznamki, video, glasba, MS office dokumenti). Za marsikoga bo zelo uporabno tudi varnostno kopiranje datotek v oblak, pri čemer imamo 1 GB prostora na voljo brezplačno. Memeo AutoBackup pa zna podatke varnostno shranjevati tudi na druge nosilce: na omrežne pogone, ključke USB in celo na iPod.
Ko smo pognali Crystal DiskMark, je ta pokazal, da lahko z diska beremo pri 105 MB/s, nanj pa zapisujemo s še hitrejšimi 132 MB/s. Zanimivi so tudi podatki za naključno branje in pisanje 512 KB velikih datotek, ki je za več kot dvakrat hitrejše od zaporednega branja Buffalovega DriveStationa z vmesnikom USB 2.0.
Buffalo DriveStation HD-HX1.5TU3
Vmesnik: USB 3.0.
Zmogljivost: 1,5 TB.
Prodaja: www.pchand.si.
Cena: 179 EUR.
Lacie Minimus
Pri LaCie očitno prisegajo na kovinska ohišja, saj praktično vso njihovo proizvodno linijo, namenjeno shranjevanju podatkov, oblačijo v kovinsko ohišje. Tudi minimus ni izjema in deluje kompaktno, robustno, namenjen pa je uporabi ob računalniku. Zaradi večjega, 3,5-palčnega diska, ki se vrti v napravi, ima tudi zunanje napajanje.
Poseben program, ki naj bi ga zagnali ob prvi uporabi diska, je namenjen "optimizaciji" prostora, ki je v bistvu le lepše povedano preformatiranje diska. Na voljo sta dve možnosti: prvo izberemo, če bomo uporabljali disk le v novejših Microsoftovih operacijskih sistemih (od Windows XP naprej), drugo pa izberemo, če vemo, da si bomo podatke izmenjevali tudi s starejšimi operacijskimi sistemi Microsoft ali pa z Mac OS in računalniki Linux. Po tej optimizaciji prostora se na razdelek zapišejo tudi priložena programska oprema (Genie Backup Assistant) in navodila za rabo.
V notranjosti ohišja svoje delo zelo dobro opravlja Samsungov 1 TB disk, ki se vrti s 7200 obrati na minuto, za čim hitrejše prenose pa poskrbi vmesni pomnilnik, velik 32 MB. Izmerjena hitrost podatkov je najbrž že blizu zmogljivostim diska. Testne podatke smo brali s 115 MB/s, nanj pa smo jih pisali s 116 MB/s.
Lacie Minimus
Vmesnik: USB 3.0.
Zmogljivost: 1 TB.
Prodaja: www.domex.si.
Cena: 100 EUR.
Lacie Rikiki
Rikiki je zelo majhen, kompakten, monoliten in v aluminij oblečen prenosni zunanji disk z zmogljivostjo 500 GB, po katerem najbrž posegajo tisti, ki potrebujejo robustno napravo, ki bo prenesla tudi kak udarec. Kot pri že prej opisanem Minimusu tudi za Rikiki velja, da moramo pred resno uporabo opraviti "optimizacijo" in se odločiti, kateri datotečni sistem bomo uporabljali.
Avtomatizaciji varnostnega kopiranja je namenjen Genie Backup Assistant, za dobo enega leta pa si lahko omislimo tudi 10 GB odlagalnega prostora v "oblaku".
Genie je zmogljivo orodje, ki pa je v brezplačni različici žal precej okrnjeno. Kljub temu vidimo, kaj vse lahko z njim delamo, če kupimo polno licenco. Brezplačen program omogoča za domačega uporabnika povsem dovolj, saj zna izdelovati rezervne kopije na krajevni računalnik, omrežna mesta ali izmenljive nosilce. FTP, optični nosilci, tračne enote in mesta v oblaku pa so prihranjena za tiste, ki bodo razvezali mošnjiček.
Glede na to, da je v napravo vgrajen enak disk kot v Verbatimov Store'n'Go, smo pričakovali, da bodo rezultati testov precej podobni. Seveda se nismo motili. Očitno pa je Verbatimova elektronika le nekoliko zmogljivejša - rezultati so bili pri Lacie Rikikiju za malenkost slabši. Pri zaporednem branju in pisanju smo namerili 89 MB/s.
Lacie Rikiki
Vmesnik: USB 3.0.
Zmogljivost: 500 GB.
Prodaja: www.domex.si.
Cena: 105 EUR.
Verbatim Portable Hard Drive
Verbatimov Portable Hard Drive je prenosni zunanji disk in, kot je pri tovrstnih modelih že običaj, se napaja prek vtičnice USB. Je lahek, nepravilnih oblik in oblečen v svetlečo plastično prevleko, na kateri se bodo takoj poznali prstni odtisi uporabnika.
500 GB veliki Samsungov disk formata 2,5 palca se vrti s 5400 vrtljaji na minuto. Čeprav se torej vrti precej počasi, se izkaže, da ozko grlo ni sam disk, marveč vmesnik USB 2.0. Nekaj več o tem v "Pogledu v laboratorij" na koncu članka.
Prenosne hitrosti diska se vrtijo okrog meje zmogljivosti vgrajenega vmesnika USB. Pri zaporednemu branju 1000 MB smo namerili hitrost slabih 35 MB/s, zapisovanje na napravo pa je bilo izmerjeno na okrog 31 MB/s.
Za bolj organizirano varnostno kopiranje je napravi priložen Nerov BackItUp 4. Gre za zelo spodoben izdelek, ki nam bo zelo olajšal opravilo rezervnega arhiviranja, na katerega nekateri malce preveč pozabljamo. Da ne bo treba zvoniti po toči, priporočamo, da takoj ob začetku uporabe nastavimo vse potrebno, da se nam bodo pomembni podatki redno shranjevali na zunanjo enoto.
Verbatim Portable Hard Drive
Vmesnik: USB 2.0.
Zmogljivost: 500 GB.
Prodaja: www.avtera.si.
Cena: 85 EUR.
Verbatim Store'n'Go
Store'n'Go je že na pogled precej bolj resen in očem všečen izdelek kot malce prej opisani Verbatimov prenosni disk. Poleg zunanjosti ju ločuje le še različen vmesnik priklopa. Store'n'Go prenaša podatke po trenutno najhitrejšem USB standardu. Disk, ki je vgrajen v napravo, nosi enake oznake kot tisti v Portable Hard Drive (Samsung HM500JI, 5400 obratov).
Pričakovano pa je bilo, da bodo rezultati testa zaradi hitrejšega vmesnika bistveno boljši. In seveda se nismo motili. Sekvenčno branje in pisanje podatkov je bilo bistveno hitrejše, kar okrog 90 MB/s.
Programska oprema je očitno enaka na vseh Verbatimovih prenosnih diskih. NeroBackItUp 4 bo avtomatiziral kopiranje. Njihove prenosne naprave pa imajo tudi "zeleni gumb" (program green button), s katerim lahko določimo, po kolikem času nedejavnosti se bo disk zaustavil. Tako prihranimo nekaj energije (in, denimo, prenosnemu računalniku podaljšamo avtonomijo za nekaj minut) in podaljšamo življenjsko dobo disku.
Verbatim Store'n'Go
Vmesnik: USB 3.0.
Zmogljivost: 500 GB.
Prodaja: www.avtera.si.
Cena: 90 EUR.
Western Digital My Book Essential
Western Digital je eden izmed preostalih petih izdelovalcev diskovnih pogonov in jasno je, da tudi v zunanjih različicah USB uporabljajo svoje izdelke. V "moji knjigi" je prostora za en disk z zmogljivostjo 2 TB. Podatki se shranjujejo na WDjevo linijo diskov z nazivom Green Caviar, ki so znani po svoji tehnologiji IntelliPower, ki omogoča, da se hitrost vrtenja diska prilagaja potrebam sistema. S tem se zmanjšata hrup in poraba električne energije.
Priloženo programsko opremo je enostavno uporabljati in ima dodelan uporabniški vmesnik, tako da uporabnik lažje dobi predstavo o tem, koliko podatkov se bo prenašalo ob varnostnem arhiviranju. Nastavimo lahko tudi nenehno prenašanje sprememb z izvirnega diska na rezervno kopijo. Če ta proces hote ali nehote prekinemo, s tem nismo naredili nobene škode, saj si program zapomni, kaj vse je že bilo preneseno in kaj ne, zato v vsakem trenutku ve, kaj mora še storiti, da bo rezervna kopija popolna.
My Book Essential je najhitrejša naprava na našem testu. Zaporedno branje 1000 MB velike datoteke je potekalo s povprečno hitrostjo skoraj 125 MB/s, zapisovanje pa s skoraj 124 MB/s.
Western Digital My Book Essential
Vmesnik: USB 3.0.
Zmogljivost: 2 TB.
Prodaja: www.avtera.si.
Cena: 122 EUR.
Zlati Monitor
Zlatega Monitorja med diski, ki temeljijo na vmesniku USB 2.0, tokrat ne podeljujemo. Rezultati so praktično enaki pri vseh preizkušenih izdelkih. Poleg tega smo prepričani (to potrjujejo tudi izjave trgovcev, ki pravijo, da se zanimanje za hitrejše modele in kartice za nadgradnjo računalnikov silno povečuje), da bodo še v tem letu zunanje diskovne naprave z vmesnikom 2.0 praktično izginile s prodajnih polic.
Zaradi že omenjenih prenosnih hitrosti samih diskov pa je naloga za podelitev zlatih Monitorjev v razredu naprav z USB 3.0 težavna. Kljub temu smo se odločili, da plaketo podelimo izdelku WD My Book Essential. Ta na testu najhitrejši zunanji disk bo nevsiljiv gost na mizi poleg računalnika ali med knjigami na polici, poleg tega sodi nekako v cenovno povprečje teh naprav. Programska oprema je do uporabnika resnično prijazna in ga vešče vodi po celotnem postopku izdelave varnostne kopije podatkov.
Nikakor tudi ne moremo mimo prenosne zunanje naprave Lacie z nenavadnim imenom Rikiki. Resda je Verbatimov Store'n'go malenkost hitrejši in cenejši, vendar si Rikiki zasluži zlati Monitor zaradi res kompaktne in robustne izvedbe, ki bo kos intenzivnejši rabi in, ne nazadnje, tudi zaradi dobrih rezultatov, ki smo jih izmerili.
Western Digital My Passport Essential SE
WDjev "potni list" je edini prenosni zunanji disk na našem testu, ki ima zmogljivost diska večjo od 500 GB. Vgrajeni 2,5-palčni disk, ki se vrti s 5200 obrati in ima zmogljivost 750 GB, omogoča, da je tudi ohišje silno majhno. Gre že kar za žepno izvedbo.
Programska oprema je seveda enaka kot pri že opisanem namiznem disku. Lahko pa bi še omenili, da omogoča tudi varnostno zaklepanje naprave z geslom, s čimer pridobimo še nekaj na varnosti podatkov. Prav tako je moč nastaviti tudi največji čas nedejavnosti, po preteku katerega se iz "zelenih" vzrokov disk izklopi in tako porabi manj električne energije, pa še napravi naj bi s tem podaljšali življenjsko dobo.
Ni sicer najhitrejši, je pa še vedno zelo hiter. CrystalDiskMark je pokazal, da je mogoče nanj pisati s 84 MB/s, z njega pa brati pri hitrosti 87 MB/s.
Western Digital My Passport Essential SE
Vmesnik: USB 3.0.
Zmogljivost: 750 GB.
Prodaja: www.avtera.si.
Cena: 122 EUR.
Hitrosti, ki smo jih izmerili na testu:
