Test cenejših telefonov
Popolnoma zanič in neuporabni poceni telefoni so dokončno preteklost. Zdaj smo priča le slabim in spodobnim, kar je za ta del trga zelo spodbudno.
Pri poceni telefonih je seveda najpomembnejša cena, a pri lovljenju najnižjega evrskega zneska lahko hitro zaidemo. Prav v najnižjem cenovnem razredu se najlaže zgodi, da bosta imela dva telefona zelo podobno ceno, dejanska razlika med njima pa bo velika. Včasih so razlike vidne takoj. Recimo pri zaslonih, ki že ob prvem vklopu telefona povedo, kako zelo je izdelovalec varčeval. Seveda ni nujno, da ima od teh varčevanj kaj tudi kupec. Stanje se je v tem pogledu umirilo, saj so poceni telefoni že lani, predvsem pa letos, prešli v dobo, ko je nemogoče kupiti telefon, ki bi ti izkušnjo popolnoma priskutil. Kljub temu se nekateri to trudijo storiti, a konec je časov, ko smo dobivali na preizkus naprave, ki so bile tako zanič, da je bilo izdelovalca lahko sram, da jih prodaja.
Vse več pozornosti je tako treba namenjati programski opremi, pri kateri še vedno vlada zmeda, ki jo povzroča Googlov model brezplačnega deljenja operacijskega sistema Android. Tako kot je v navadi, smo še vedno priča preoblekam Androida, s katerimi skušajo posamični izdelovalci svoje naprave ločiti od konkurence. To početje je na prvi pogled smiselno, saj skušajo tako uporabnike prikleniti k sebi. Ko se navadimo na postavitev gumbov in uporabniškega vmesnika določenega izdelovalca, bo to ob menjavi telefona velik razlog, da bi pri tem izdelovalcu tudi ostali. Tako smo zopet gledali preobleke, ki so skušale Android pustiti na miru, a jim to nikakor ne uspe. Kljub temu dodajajo nepotrebne aplikacije in menije, predvsem pa oblikovno niso kos oblikovalcem Googla in Appla. Zanimivo je gledati nekatere telefone, ki so sestavljeni na Kitajskem, a imajo logotipe različnih »izdelovalcev.« Potem pa v nastavitvah vidimo, da se posodabljajo z enega mesta, oziroma je aplikacija za posodabljanje Androida povsem enaka. S takim izbiranjem komponent in preoblek ni nič narobe in tu in tam se po tem pristopu rodi spodoben telefon. Kljub temu pa glede na tokratno konkurenco na preizkusu ti telefoni težko konkurirajo bolj uveljavljenim znamkam in telefonom, ki so del projekta Android One.
Android One
Google je pred leti vzpostavil program, ki bi golo različico Androida pripeljal tudi med poceni telefone. Skušali so torej na določene naprave spraviti svoj operacijski sistem in ga zalagati s posodobitvami. Tako naj bi dobili poceni telefone brez preoblek in redkih posodobitev. Prav te so ponavadi najslabša plat poceni telefonov, saj izdelovalci radi pozabijo nanje. Že tako jih dobimo z zastarelimi različicami operacijskega sistema, potem pa še manjka volje, da bi jih resno posodabljali. Diametralno nasprotje so telefoni Android One, pri katerih nas ob vklopu pričaka najnovejša različica pristnega Androida. Tako je telefon za 160 evrov programsko videti povsem enako kot naprave Google Pixel/Nexus. Seveda se strojno ne more meriti z njimi, a občutek, da imamo v rokah tak telefon brez androidne preobleke, ki ponavadi za učinkovitost procesorja ne pomeni nič dobrega, je osvežujoč. Tudi telefoni Android One so daleč od popolnosti, a so dobrodošel svež veter med nizkocenovnimi napravami.
Fotoaparat
Čudežev pri nizkocenovnih telefonih ne gre pričakovati in slika nikakor ne bo na ravni dražjih naprav. Podrobno se v fotografijo na preizkusu nismo spuščali, saj bi lahko pri veliki večini telefonov napisali, da pač snemajo solidne slike (predvsem v svetlih razmerah). 8 in 13 MP fotoaparati, ki so vgrajeni v te telefone, se obnašajo dovolj podobno, da so razlike dostikrat zanemarljive. Kljub temu imajo vsi telefoni, ki jih priporočamo, solidne (OK) fotoaparate. Ocena OK je resnično največ, kar lahko za ta denar pričakujemo.
Pred opisi pa omenimo še, da je najnižji cenovni razred med telefoni dokončno izstopil iz bede, ki smo ji bili priča do lanskega leta. Lani smo še imeli nekaj telefonov, ki bi jih težko poimenovali pametni telefon. Letos se sicer še najde kateri, a gre resnično za izjeme.
Windows Phone
Na tokratnem preizkusu ni nobenega telefona Windows Phone. To dejansko pomeni, da ni nobenega Microsoftovega telefona. Windows phone je sicer odličen operacijski sistem, ki pa je žal prišel na trg prepozno. Dokler so v Microsoftu vse skupaj spravili v red, sta imela iOS in Android že tolikšno prednost, da se jim ni uspelo prebiti v ospredje. To je razočaranje posebej pri nizkocenovnih telefonih, saj se je Windows Phone odlično znašel tudi na manj zmogljivih napravah. Microsoft svoje telefone še vedno izdeluje in so ponavadi zelo dobro narejeni, a kaj, ko ni podpore razvijalcev aplikacij. Poceni Microsoft Lumie so še vedno zanimivi telefoni, a jih je bilo vsako leto težje priporočati, letos pa je to najbrž že povsem nesmiselno.
Ni prostora za starce
Različice operacijskega sistema Android izhajajo dokaj redno. Google svoj operacijski sistem konkretneje posodobi vsaj enkrat na leto, manjši popravki pa so na voljo skoraj vsak mesec. Trenutna različica Androida ima številko 7.1. in na tokratnem preizkusu so telefoni, ki jih žene prav ta različica. Torej so to naprave, ki so povsem posodobljene, kar pomeni večjo varnost, podporo novejšim aplikacijam in na koncu še boljši občutek, da letos nismo kupili telefona z zastarelo programsko opremo.
GM 5 d je telefon, ki ga žene zadnja različica Androida in stane 160 evrov.
Tako je nekako nedopustno, da bi sploh lahko priporočili naprave, ki jih žene star operacijski sistem. NOA Loop, Asus Zenfone Laser, Samsung Galaxy J3 2016 in Huawei Y5II imajo eno skupno točko – Android 5.1. To je različica Androida, ki jo je Google izdal novembra 2014. V preteklih letih je bilo poceni telefonov z najnovejšo različico malo, a se je stanje v zadnjih letih popravilo, tako da je omenjene telefone resnično težko priporočiti. Razen NOA Loop smo preostale telefone preizkušali lani, a ni bilo nikjer mogoče najti podatka, da bi bili vmes posodobljeni. Ta odnos izdelovalcev do poceni naprav je eden osrednjih razlogov, zakaj je treba paziti, ko kupujemo cenejše telefone.
Poleg zastarele programske opreme so to še večinoma telefoni z manj kot dvema gigabajtoma pomnilnika. Pravzaprav je pravilo bolj en gigabajt, ki potem skupaj s staro programsko opremo, manj dobro izdelavo in podpovprečnimi zasloni zapečati usodo teh telefonov.
Ko gre varčevanje predaleč
V preteklih letih smo imeli na teh preizkusih vedno telefone, ki so bili povsem neuporabni. Te naprave so bile strojno tako podhranjene, da so bile sicer videti kot pametni telefon, a so bile bolj slab navaden telefon, ki ima ponesreči zaslon na dotik. Ti časi so očitno minili, saj letos ni bilo telefona, ki bi novemu uporabniku pametnega telefona tako priskutil izkušnjo, da bi obupal in se vrnil k neumnemu telefonu. A to kljub temu ne pomeni, da so vsi telefoni zdaj dovolj dobri, da se jih splača kupiti.
V tem košu se tako znajde NOA Next, ki ima resnično slab zaslon. Leta 2017 prodajati petpalčni telefon z ločljivostjo 854 x 480 ni sprejemljivo. Ko potem vidimo, da ima le gigabajt pomnilnika, je takoj jasno, da je ime Next ironično, saj ta telefon spada v preteklost. Edina zanimiva postavka je cena, a naj vas 80 evrov ne zavede. To je slab telefon.
V isti koš je mogoče vreči Cubot Rainbow 2, ki ima le gigabajt pomnilnika, kar je leta 2017 enostavno premalo, da bi ga lahko jemali resno. Rainbow 2 preseneti predvsem z različico Androida, saj ga žene 7.0. Tako da je zanimivo, da se je našla programska podpora za telefon, ki je strojno podhranjen in nima dobrega zaslona. Gre za klasični zgled pretiranega varčevanja.
Potem je tu še največje razočaranje lanskega preizkusa: HTC Desire 825 je naslednik modela 820, ki je bil predlani eden najboljših telefonov nižjega cenovnega razreda. HTC je takrat v atraktivno ohišje zavil soliden zaslon in strojno moč, ki ni omagala ob prvi hujši obremenitvi. HTC Desire 825 pa je korak nazaj. Velik korak nazaj. Gre za neprimerno slabši telefon od dve leti starejšega predhodnika. Strojno je podhranjen in uporablja zdaj res že prastara jedra Cortex A7. Največja napaka tega telefona pa je, da je še vedno naprodaj.
Štirijedrni gigaherčni procesorji so tudi nekaj, kar sodi v preteklost. Ker smo vedno bolj priča močnejšim štirijedrnim in že osemjedrnim motorjem, telefoni s tako šibkimi procesorji hitro odpadejo. Tak je, recimo, NOA H3se, ki ima sicer kar nekaj pozitivnih lastnosti. Narejen je zelo všečno, predvsem ohišje nekako deluje boljše, kot daje slutiti cena 140 evrov. Tudi zaslon, ki je sicer povprečen, je za to cenovno postavko kar presenečenje. NOA je hrvaško podjetje, ki od kitajskih izdelovalcev naroča strojno opremo in pri nekaj telefonih jim je dobro uspelo. H3se šepa le pri procesorju, saj je pomnilnika 2 gigabajta in Android 6.0 je oblečen v zelo lahko preobleko. Je pa res, da ima ta popolnoma pokradene ikone golega Androida. Tako dobimo »galerijo«, ki ima enako ikono vetrnice kot Google Foto, ki ni privzeto nameščen. Takšne malenkosti znajo manj vešče uporabnike zmesti. Škoda, da so se odločili za tako podobne ikone.
En telefon, več oznak
Zrelost industrije pametnih telefonov se kaže predvsem v naslednjih štirih napravah. Vsaka ima svoje ime, izdelali so jih štirje različni izdelovalci, a so strojno bolj ali manj enaka naprava. Vse štiri žene Mediatekov procesor. Vsi štirje procesorji imajo štiri jedra, ki računajo pri 1,3 GHz. Procesorske enote sicer niso povsem enake, saj gre za dva modela, a so si kljub temu tako blizu, da jih je težko ločiti. To kažejo tudi rezultati programa Geekbench 4.
NOA H4se, NOA Element H6, Cubot Manito in Sony Xperia E5 so toej zgrajeni na skorajda enakih temeljih. Kljub temu se ravno dovolj razlikujejo, da jih je mogoče razločevati. E5 ima tako daleč najmanj pomnilnika, le gigabajt in pol. Drugi imajo 3 gigabajte. To je tudi osrednja hiba Xperie E5, ki bi bila z več pomnilnika zelo soliden poceni telefon. Odlikuje jo boljša izdelava kot pri preostalih treh, Sonyjeva preobleka je sicer težka, a še vedno med lepšimi. Predvsem pa navduši izdelava, saj v roki deluje daleč najboljše. Sony je dejansko podcenjeval le količino pomnilnika, kajti gigabajt in pol je enostavno premalo.
Idealno bi bilo, ko bi imeli vsi telefoni, pa tudi ti poceni, nameščeno zadnjo različico Androida.
Cubot Manito je strojno ravno dovolj dober, da ga ni moč kar tako odpisati, a z izdelavo vsekakor sporoča, da vanj ni bilo vloženega veliko truda in se je gledalo predvsem na ceno. Kičasta in cenena plastična zadnja stranica je med četverico daleč najslabša. Ohišje tako deluje prepoceni, sploh ko ga postavimo ob bok preostalim trem napravam.
Cubot Manito je reprezentativna naprava najnižjega cenovnega razreda, ki z nekaterimi strojnimi specifikacijami resda preseneti, a ji spodleti pri izdelavi in oblikovanju.
V Mediatekovem četvercu sta tako še NOA Element H6 in H4se. Strojno sta zelo podobni E5 in Manitu. Narejeni in oblikovani sta malenkost slabše kot Sony in dosti bolje kot Cubo. Zaslona sta solidna in ju žene Android 6.0, ki ni preveč oblečen. Največje presenečenje pa je bralnik prstnih odtisov. Ta postaja vedno bolj nepogrešljiv del standardne opreme telefonov in pri NOA so tu lepo zadeli razmerje med ceno, strojno močjo in nekako spravili poleg še bralnik prstnih odtisov. Po izdelavi konkurirata tudi najboljšemu telefonu v tem segmentu, General Mobile GM 5 d. Pri NOA so poizkušali z več telefoni in večina ni pretirano zanimiva. Za H4se in H6 pa lahko rečemo, da sta vredna pozornosti.
Preden pridemo do najboljšega telefona za najmanj denarja, je treba omeniti še Samsung Galaxy J5 2016, ki je zdaj že star telefon. Kljub temu predstavlja pravilno smer za Samsung, ki nas je v preteklosti pri najnižjih cenovnih postavkah zalagal z zares obupnimi telefoni. Serija J je lani pomenila konkreten korak naprej in le upamo lahko, da bodo letos vajo ponovili. Tokrat pa je J5 2016 žal že nekoliko prestar, da bi ga lahko postavili ob bok najboljšim.
Na hitro omenimo še Lenovov strel v prazno z Moto G4 Play, ki zaradi svoje podhranjenosti škoduje seriji Moto G.
Čudež pod 200 evri
Ko preizkušamo androidne telefone, najprej preverimo, katera različica Androida jih žene. Takoj zatem pogledamo, ali je za telefon na voljo posodobitev. Te so pri poceni napravah veliko bolj redke kot pri dražjih modelih. Idealno bi bilo, ko bi imeli vsi telefoni, pa tudi ti poceni, nameščeno zadnjo različico Androida. Ko bi Google svoj operacijski sistem posodobil, bi vsi telefoni dobili to posodobitev. Stvarnost pa je taka, da izdelovalci Android oblačijo v svoje preobleke, ki jih je treba prilagajati z vsako posodobitvijo, in tako se ta proces zavleče. Ko k temu dodamo še, da za svoje cenejše modele bolj klavrno skrbijo, je skorajda samoumevno, da na telefonu ne bo zadnje, včasih celo predzadnje različice Androida. V tem pogledu je telefon General Mobile GM 5 d nekaj posebnega, saj je del Googlovega projekta Android One. Tega so vzpostavili, da bi na trg spravili poceni naprave, ki bodo posodobitve operacijskega sistema dobivale neposredno od Googla. GM 5 d je tako telefon, ki ga žene zadnja različica Androida in stane 160 evrov. Ta stavek je bil v preteklih letih znanstvena fantastika. Poleg programske opreme je GM 5 d tudi solidno strojno založen. Dva gigabajta pomnilnika, štirijedrni procesor 1,2 GHz in lep zaslon IPS z ločljivostjo 1280 x 720 so postavke, ki jih dobimo za 160 evrov. GM 5 d drži nazaj le ohišje, ki je plastično in v roki deluje nekoliko ceneno. Predhodnik petice je bil GM 4, ki je imel še slabše ohišje, tako da je opaziti nekaj napredka in le upamo lahko, da bo General Mobile ostal na tej poti. GM 5 d ni najboljši telefon na tokratnem preizkusu, a je v kategoriji naprav, ki stanejo manj kot 200 evrov, praktično brez konkurence. Približa se mu NOA H4se (ki stane 20 evrov več) z bralnikom prstnih odtisov, a nas goli Android bolj prepriča.
Zmogljivosti baterij se na tokratnem preizkusu večinoma gibljejo od 2000 do 3000 mAh.
Poceni avtonomija
Zmogljivosti baterij se na tokratnem preizkusu večinoma gibljejo od 2000 do 3000 mAh, kar pač pomeni, da telefoni zdržijo ves dan brez polnjenja. Nekaj naprav pa je s svojo baterijo odstopalo. Cubot Max je dokaj komičen telefon, saj gre za orjaško napravo. Šestpalčni zaslon z ločljivostjo 1280 x 720 riše izjemno velike ikone in če bi morali najti dober razlog za to, bi bilo to nemara dejstvo, da bi tisti, ki slabše vidijo, lažje razbrali, kaj je na zaslonu. Max je pravzaprav šestpalčna tablica s kartico SIM, ki je strojno kar dobro založena. 3 GB pomnilnika in osemjedrni 1,3 GHz procesor sta bila dovolj za prva mesta pri merjenju z Geekbench 4. Najbolj pa prepriča baterija, saj je 4000 mAh daleč največ na tokratnem preizkusu. Kljub temu gre za velikansko napravo, ki ni praktična in ima preslab zaslon.
Dosti bolje se v razmerju velikosti in avtonomije znajdeta Lenovo Vibe K5 Note in K6 Note. Predvsem slednji popravi vse, kar je narobe s Cubot Max. Zaslon ima polno ločljivost in meri 5,5 palca. Procesor je nekoliko hitrejši in baterija je prav tako 4000 mAh. K6 Note ima še bralnik prstnih odtisov in Lenovo je za spodobno ceno 250 evrov sestavil zelo soliden telefon. Seveda ima Android oblečen v svojo preobleko in ta ga drži nazaj, saj imamo na preizkusu tudi Lenovo (Moto) telefone, ki te težave nimajo.
200 EUR +
Cubot Cheetah 2 je najboljši Cubot telefon na preizkusu. Če si ogledamo strojno opremo telefona Cheetah 2, mu ne gre kaj dosti očitati. 5,5-palčni zaslon je zelo soliden IPS s polno ločljivostjo. Mediatekov procesor ima osem 1,3 GHz jeder. Ta so seveda varčnejša jedra A53, a s tremi gigabajti pomnilnika povsem zadostujejo za tekoče delovanje Androida. Vse skupaj povezuje Android 6.0, ki so ga pustili bolj ali manj pri miru, a svoja leta kaže s pristnostjo starega (in ne več varnega) »brskalnika«, ki ima nameščen tudi Chrome. Potem pa napravo vzamemo v roke in se preselimo nekaj let v preteklost. Cubot skuša tu združiti vse možne oblikovalske prijeme večjih izdelovalcev. Kovino na treh točka preseka plastika, ki nekoliko štrli ven, svoje pa k občutku slabe izdelave doda še zaslonski del, ki je nalepljen na kovinsko sredino. Ta telefon je manj prijetno držati v roki, saj ima toliko robov, ki se zarežejo v dlan. Cheetah 2 je soliden telefon, ki pa ga izda izdelava. Konkurenca je tu enostavno boljša.
Huawei P9 Lite nas ni navdušil, ko je bil nov. Enostavno je bil predrag in se je priklopil na ime P9, ki je takrat predstavljalo najboljši telefon tega izdelovalca. Predvsem nas je razočarala programska oprema, ker nam Huaweijeva preobleka ni pustila namestiti programa za merjenje Geekbench. Tudi nekaj drugih aplikacij enostavno nismo mogli namestiti. Kaj takega se nam do zdaj še ni zgodilo, oziroma tako redko, da takšne odklone toliko bolj opazimo. Zdaj je P9 Lite mogoče dobiti že za 230 evrov in ko ga gledamo v kontekstu bolj poceni naprav, je videti dosti bolje. Strojno so osemjedrni procesor (4 x 2,0 GHz & 4x1,7 GHz), dva gigabajta pomnilnika in 5,5-palčni zaslon s polno ločljivostjo povsem dovolj. Še vedno pa je prek Androida Huaweieva preobleka, ki jo težko postavimo ob bok Moto konkurenci. Predvsem bi bilo bolje, ko bi Huawei te »lahke« različice svojih telefonov poimenoval drugače, saj z večjimi sorodniki nimajo dosti skupnega.
Podobna zgodba kot P9 Lite je Sony Xperia XA, ki je bil Sonyjev poizkus srednjega razreda. Zdaj se je tako pocenil, da ga je mogoče dodati v konkurenco tokratnega preizkusa. Tako pri Huaweiju kot pri Sonyu je bolj zaskrbljujoče stanje programske opreme. Žene ga Android 6.0, kar je dobro, in Sonyjeva preobleka je lepa. Težava je v tem, da je v telefon že nameščen antivirus AVG. Bolje bi bilo, ko bi odločitev o nameščanju takih programov prepuščali uporabniku. Predvsem pa ob tokratni konkurenci, ki ima manj obremenjen Android in boljšo strojno opremo, XA odpade.
Naslednja dva telefona sta zelo blizu tistega, kar iščemo pri poceni napravah. LG K10 2017 je resnično presenečenje. Ta lepo in dobro narejen plastični telefon ima nadvse lep zaslon in strojno opremo, ki ji lahko nekoliko zamerimo le ločljivost zaslona (1280 x 720), a so barve tako žive, da je tudi to mogoče oprostiti. Ima 2 GB pomnilnika in osemjedrni (4 x 1,5 GHz in 4 x 1 GHz) procesor, ki ni med hitrejšimi, a svoje delo opravlja solidno. Vse skupaj povezuje Android 7.0, oblečen v preobleko LG.
Goli Android 7.0 pa žene General Mobile GM 5 plus, ki ima osemjedrni 1,5 GHz procesor in 3 GB pomnilnika. Tako kot GM 5 d, ki zmaga v kategoriji pod 200 evri, je tudi plus del programa Android One in izdelava prav tako ni vrhunska, tako da ga je nemogoče uvrstiti povsem na vrh.
Moto(rola)
Lenovo je od Googla sicer kupil Motorolo, a se zaenkrat telefonom Lenovo Moto G to še ne pozna preveč. Še vedno gre za naprave, ki jih žene praktično goli Android in strojno pomenijo najboljše razmerje med ceno in zmogljivostjo. Moto G4 Plus, ki smo ga imeli v rokah, je bil takojšen favorit, a smo potem kmalu dobili Moto G5 in G5 Plus, ki bosta na voljo v teh mesecih. G5 Plus tudi strojno ne zaostaja prav dosti za »velikimi«. Predvsem navdušuje to, da ga žene Snapdragon 625 (8 × 2 GHz), ki je gnal lanski Moto Z Play. Ta nas je navdušil z avtonomijo. Podobno dolgo zdrži tudi G5 Plus, modela Z Play ne dohiti le zato, ker ima manjšo baterijo – Z Play ima baterijo z zmogljivostjo 3510 mAh, G5 Play pa 3000 mAh. Slednje povsem zadošča za celodnevno rabo in naveza Snapdragona 625 in dveh gigabajtov pomnilnika dostavi odlično izkušnjo.
Vse skupaj povezuje Android 7.0, ki ima že nov način dostopa do vseh aplikacij. Do teh zdaj pridemo tako, da fiksne aplikacije na dnu zaslona potegnemo navzgor in tako odpremo seznam vseh nameščenih programov.
Največji korak glede na prejšnja modela sta G5 plus naredila z izdelavo, saj sta zadnji stranici kovinski in dajeta v roki odličen občutek.
Oba telefona imata tudi bralnik prstnih odtisov, a končni zmagovalec je Moto G5 Plus, saj prepriča s procesorjem, golim Androidom in izdelavo. Ima torej vse, kar bi pričakovali od poceni telefona. Serija telefonov G je od samega začetka pomenila zelo dober nakup. V preteklih letih smo vedno priporočali osnovni model G, a se je lani prebil v ospredje model Plus. Letošnji G5 Plus to tradicijo nadaljuje in prevzema prvo mesto.
