Test Huawei Mate 40 Pro
Huawei se trudi. Trudi se boriti z ameriško administracijo, trudi se še naprej izdelovati pametne telefone in omrežne naprave za mobilne operaterje. Težko je in ni videti, da bo kaj kmalu bolje, če smo pravilno razumeli signale, ki prihajajo iz smeri nove administracije Joeja Bidna.
Odprodali so svojo enoto Honor, ki je pomenila velik delež njihovega uspeha na področju pametnih telefonov, in ta bo, kot kaže, preživela. Telefonski Huawei pa trenutno živi na že malce starejših tehnologijah, saj dostopa do najnovejših nimajo več. Zanimivo, da so njihovi najmočnejši telefoni kljub temu še vedno zelo blizu najboljšim, kar dobro kaže tokrat preizkušeni model Mate 40 Pro.
Zunanjost očara
Mate 40 pro je zelo lep telefon, ki ga krasi izredno zaobljen zaslon OLED (čemur Kitajci pravijo waterfall screen). Zaobljenost nima pretiranega učinka na uporabo (na začetku je v resnici celo malce moteča, vendar se je privadimo), telefon pa lahko zaradi tega nekaj manj spretnim tudi zdrsne iz rok. Zanimivo je, da so pri Huaweiju še edino zmogljivost, ki je bila pri lanskem modelu Mate 30 Pro nameščena na rob zaslona, tj. programski upravljalec glasnosti, tokrat nadomestili s fizičnimi tipkami, kot jih imajo vsi drugi. Pametna odločitev.
Zaslon je sicer zelo kontrasten in svetel ter omogoča osveževanje z 90 Hz, zaradi česar je tudi brskanje po spletu in v aplikacijah mehko. Le zelo natančen pogled bo razkril, da je Samsungovih 120 Hz tudi v praksi še neko »mehkejših«.
Fotografski del še vedno blesti
Na zadnji strani je lep okrogel sklop fotografskih objektivov (»kamer«), ki omogočajo do 5× zum, še posebej dobro pa se obnesejo v slabših svetlobnih razmerah. Tega smo pri vrhunskih Huaweijevih telefonih že vajeni, s testnimi fotografijami pa smo to tudi tokrat potrdili.
O fotografijah v dobrih svetlobnih pogojih verjetno ni smiselno govoriti, tu so danes vsi telefoni zelo dobri, še posebej vsi iz zgornjega dela cenovne lestvice, kamor sodi tudi Mate 40 Pro.
Toda …
Telefon je hiter in odziven, le merilni programi bodo pokazali, da so njegovi hitrostni rezultati na ravni lanskih konkurentov. Razlog so seveda ameriške sankcije, ki smo jih omenili na začetku. Huaweijev procesor Kirin 9000 je sicer resda izdelan v najnovejši tehnologiji 5 nm, vendar vsebuje predlanska najhitrejša jedra ARM Cortex-A77 (in bolj varčna A55). ARM namreč konkurentom že nekaj časa prodaja/licencira novejša Cortex-A78 in še posebej najhitrejša Cortex-X1, Huaweiju pa jih ne sme. Kot rečeno, v praksi bo hitrostno razliko v primerjavi s konkurenco opazil le najnatančnejši uporabnik, merilni programi pa jo že zaznajo – testni program Geekbench meni, da je telefon pri delu z enim jedrom 20 odstotkov počasnejši od Samsungovih modelov Galaxy S21 (da o iPhonih niti ne govorimo).
Huawei se v nasprotju s konkurenco (še?) ni odločil iz prodajnega paketa izpustiti žični polnilnik. Verjetno tudi za to, ker se pohvalijo s kar 66-vatnim polnjenjem (za primerjavo – Samsung prilaga 25-vatne, z dodatnim nakupom pa si lahko zagotovimo 45-vatnega). Res pa je, da se vsi ti vati poznajo le v prvih nekaj minutah polnjenja (z 0 na 20 odstotkov smo telefon napolnili v borih petih minutah!), o čemer lahko preberete v sosednjem članku.
V resnici je bolj navdušujoče hitro brezžično polnjenje, kjer Huaweiju niti do kolen ne seže nihče. Z lanskim brezžičnim polnilnikom Huawei zmogljivosti 40 W (letošnjega, ki naj bi zmogel 50 W, pri nas še ni mogoče kupiti) smo telefon od 0 do 100 odstotkov napolnili v manj kot uri in pol, kar je že skoraj neverjeten dosežek.
Vendar pa …
Da, Huaweijevi telefoni so še vedno, kljub počasnemu tehnološkemu zaostajanju, vrhunski kos elektronike. Žal pa so jih ameriške sankcije še veliko bolj konkretno zadele na programskem področju. Googlu je ameriška administracija prepovedala prodajo storitev in to v telefonskem (Neapple) svetu pomeni zelo veliko. Vse druge aplikacije, tudi ameriške, na telefone Huawei sicer lahko namestimo (kdo bi razumel to ameriško sankcijsko logiko …), vendar je to zaradi odsotnosti trgovine Play za običajnega uporabnika dokaj težko. Založenost Huaweijeve trgovine App Gallery je sicer vedno boljša (tudi ali pa predvsem s slovenskimi aplikacijami), vendar marsičesa tam ne bomo našli. Pri Huaweiju se trudijo z iskalnikom, ki aplikacije oziroma njihove datoteke APK išče tudi zunaj trgovine, vendar je tu uporabniška izkušnja zelo daleč od tiste, ki smo je vajeni pri androidnih telefonih, ki Googlove prepovedi nimajo.
Naj povzamemo: če namestimo zunanjo trgovino APKPure (ki, mimogrede, velikokrat ponuja nelegalno pridobljene programske datoteke APK in ob iskanju ter nameščanju »vrti« oglase), postane življenje naprednega uporabnika, ki živi z množico aplikacij, s telefonom Huawei znosno. Če se odvadimo uporabljati Googlove aplikacije in storitve (Gmail, Zemljevidi, Youtube, Chrome…) , pa še veliko bolj. Ne nazadnje ima za nekatere od njih tudi sam Huawei zelo dobre nadomestke – njihov »oblak« je zelo dobra kopija Google Driva in deluje odlično.
Bi ali ne bi?
Avtor tega prispevka pozna uporabnike telefonov Huawei, ki so jih kupili prav zato, ker jih na njih »Google ne sledi«. Taka logika je sicer nenavadna, toda prav za take bo (tudi) Mate 40 Pro odlična izbira. Pozna tudi posameznike, ki jim je za Googlove storitve vseeno. Tudi ti bodo nad Mate 40 Pro navdušeni. In navdušeni bodo tudi tisti, ki se bodo prilagodili oziroma pozabili, da »tam zunaj« obstaja še kaj drugega.
Tistim, ki so vajeni dela z Googlom, pa je ta telefon težko priporočiti. Za ceno, ki nikakor ni nizka, bodo namreč dobili (še vedno) vrhunski strojni izdelek (in še posebej fotoaparat!), ki pa bo programski invalid.
Huawei Mate 40 Pro
Hitrost delovanja: 10
Kakovost izdelave: 10
Prodaja: Bolje založene trgovine.
Cena: Od 1.075 EUR naprej.
Za: Odličen fotoaparat in zaslon, hitrost delovanja, zmogljivost akumulatorja.
Proti: Ne premore Googlovih storitev, tudi iskanje drugih aplikacij je včasih mučno. Visoka cena.
