Test igričarskih prenosnikov - Draga zabava
Igričarstvo je že leta ena najbolj zdravih panog računalništva, prihod koronavirusa pa je krivuljo le še dodatno obrnil navzgor. Tako smo se po odločili za preizkus igralnih prenosnikov, pri katerem se je hitro pokazalo, da je stanje v distribuciji vse kaj drugega kot dolgočasno.
Distribucijske verige po vsem svetu so že od začetka dogajanja okoli koronavirusa pred dvema letoma hudo obremenjene. V tem času je sicer postalo jasno, da je virus res sprožil trenutne težave, a so te v veliki meri posledica krhkosti svetovnih dobavnih verig. V grobem gre za to, da se podjetja po svetu v želji po večjem zaslužku (oziroma višjih maržah) vse bolj ravnajo po principu just-in-time.
Povedano po domače – zakaj bi neki distributer imel na zalogi izdelke, ki jih še nekaj tednov ali mesecev ne bo potreboval. Ali izdelke, za katere se lahko celo zgodi, da jih ne bo sploh prodal. Imeti odvečno zalogo je enostavno predrago, tako zaradi skladiščenja kot vseh povezanih stroškov, denimo transporta, logistike in organizacije.
Vse to še posebej velja za tako majhen trg, kot je slovenski. V zadnjem desetletju smo se potrošniki navadili kupovati prek spleta, kar pomeni, da imajo lahko podjetja še manjše zaloge in teče dobava še toliko bolj po potrebi. Pri tem je računalniški trg sploh dovzeten za tako obliko – če obstajajo artikli, ki jih lahko kupimo, ne da bi jih prej držali v rokah, mednje nedvomno sodijo računalniki in povezana periferija.
V času koronavirusa in z njim povezanih omejitev družabnega in zasebnega življenja – omejena potovanja, omejeno druženje v restavracijah, lokalih, kinotekah, itd. – pa si lahko potrošniki privoščimo toliko več fizičnih dobrin. Po podatkih statističnega urada so slovenska gospodinjstva v zadnjem letu privarčevala več kot kadarkoli prej. Po drugi strani pa smo zaradi istih razlogov več doma, marsikdo pa si je tja prestavil tudi delovno okolje.
Tako je računalništvo še na dodatnem udaru. Več smo doma, več visimo za računalnikom – bodisi zaradi dela ali iz dolgočasja. Podobno je tudi drugod po svetu – ljudje so več doma, prihranki se počasi kopičijo. Prodaja, za katero se je v začetku pandemije predvidevalo, da bo upadla, se je po razmeroma kratkem času obrnila navzgor.
V naši branži so najbolj strmo zrastle cene grafičnih kartic. Tu je bil dodaten udarec tudi dvig vrednosti kriptovalut, zaradi česar so se za kartice »tepli« tako igričarji kot rudarji – zadnji pa imajo seveda večjo kupno moč. Zaradi nastale situacije so cene kartic poletele v nebo, o čemer smo pri Monitorju sicer že pisali (nazadnje v številki julij-avgust 2021). Vse pogosteja pa opažamo tudi novice o tihotapljenju in celo kraji teh komponent.
Fortnite je kljub izredni barvitosti grafično ena najmanj zahtevnih iger in deluje tudi na telefonih in tablicah. Pri tovrstnih spletnih tekmovalnih igrah je število slik na sekundo pomembnejše od grafične pestrosti, saj je ključnega pomena naša odzivnost na dogajanje.
Kako je s prenosniki?
Sprva morda ni povsem očitno, kaj ima zgoraj opisano dogajanje z našim preizkusom prenosnikov, namenjenih igričarjem, a vseeno da pomemben kontekst. Pri Monitorju namreč tovrstne prenosnike preizkušamo že od samega začetka in ves ta čas radi poudarjamo, da je nakup prenosnika za igre manj smotrn kot nakup namiznega računalnika.
Prenosnik lahko seveda prenašamo v nahrbtniku, kar za namizni računalnik, sploh z zmogljivo strojno opremo in veliko periferije, ni ravno smotrno. Prenosni računalnik nam v enem kosu ponudi vse, kar potrebujemo, torej tudi zaslon, tipkovnico in miš (sledilno ploščico). A tu se prednosti igričarskih prenosnikov tudi hitro ustavijo. Večina drugih lastnosti namreč prevesi tehtnico na stran namiznega računalnika.
Zadnji so tradicionalno zmogljivejši od svojih prenosnih sorodnikov, vsaj glede na ceno. Povedano drugače, pri namiznem računalniku večinoma dobimo več za svoj denar. Zmogljivejši procesor in grafično kartico, možnost vgradnje velikega števila pogonov, boljše možnosti nadgradenj v prihodnje pa tudi enostavnejše servisiranje in zato daljšo življenjsko dobo. Dodatna prednost je tudi zmogljivejši hladilni sistem, ki za seboj potegne tišje delovanje ob večjih zmogljivostih.
Imeti odvečno zalogo je enostavno predrago tako zaradi skladiščenja kot vseh povezanih stroškov, denimo transporta, logistike in organizacije.
A zaradi opisanih težav z dobavnimi verigami smo v tem trenutku v nenavadnem obratu. Tako so zdaj igričarski prenosniki bistveno konkurenčnejši, kot so bili do nedavnega. Odstopanja so sicer prisotna, ampak vsaj v nekem srednjem razredu odštejemo za prenosnik le malo več, kot bi pri namiznem računalniku samo za grafično kartico. Seveda moramo v račun vzeti še procesor, matično ploščo, pomnilnik, pogon in vse ostalo – torej vse, kar je pri prenosniku že vključeno v ceno. Po možnosti celo monitor in tipkovnico.
Najbližji so prenosniki z vgrajenimi Nvidijinimi karticami, zasnovanimi na grafičnem jedru RTX 3060. Taki prenosniki v naših spletnih trgovinah v času pisanja veljajo nekje od 1.300 do 1.600 evrov – odvisno od ostalih komponent. Same kartice pa stanejo od 800 pa do okoli 1.100 evrov – če jih lahko sploh dobimo. Podobno je pri karticah malenkost višjega razreda, RTX 3070. Tam se cene gibljejo med 1.400 in 1.600 evri, prenosniki z njimi pa med 1.600 in 2.000 evri.
Gigabyte Aorus 15G
Večja odstopanja se pojavljajo pri napravah najvišjih razredov, torej kartic RTX 3080, 3080Ti in 3090, torej so tam prenosniki občutno dražji, je pa res, da so v teh primerih tudi sicer vgrajene komponente višjih razredov. Zanimivo pa je tudi vstopno področje, to so prenosniki s karticami razreda RTX 3050 in cenejših GTX 1650 in 1660. Prve, torej RTX 3050, za namizne računalnike sploh ne obstajajo, medtem ko veljajo kartice GTX 1650 in 1660 (ter izpeljanke s končnicami Ti in Super pri namiznih računalnikih) bolj kot nujno zlo, ker ne dobimo (ali si ne moremo privoščiti) kaj boljšega.
Velja sicer poudariti, da so različice grafičnih kartic, narejene za prenosnike, manj zmogljive od enako poimenovane kartice, ki si jo vgradimo v namizni računalnik. Razlike v hitrosti so sicer odvisne od konkretnih modelov, ponavadi pa se gibljejo od 10 do 30 odstotkov. Gre za omejitve pri napajanju in hlajenju pri prenosnikih.
Pri sestavljanju namiznega računalnika si lahko privoščimo, da pri kakšni komponenti privarčujemo z namero, da jo kasneje zamenjamo. Tako lahko kupimo eno izmed vstopnih kartic in jo kasneje nadgradimo z drugo, zmogljivejšo. Pri prenosnikih tega seveda ne moremo narediti.
Cenovna primerjava
Včasih je veljalo, da je sestavljanje lastnega igričarskega računalnika predvsem cenovno učinkovitejše kot pa nakup že sestavljenega, sploh pa kot nakup igričarskega prenosnika. Zaradi visokih cen komponent (predvsem grafičnih kartic) pa je slika danes manj jasna.
V tabeli spodaj smo predstavili štiri sestave. Prvi je prenosnik s kartico RTX 3060 in z Intelovim procesorjem i7. Zraven smo primerjali vnaprej sestavljen računalnik z vsaj na papirju primerljivimi specifikacijami, ob tem pa še v naših spletnih trgovinah nabrali komponente za lastno sestavo tovrstnega računalnika.
Zaradi odstopanja pri hitrosti komponent, namenjenih prenosnikom, ter tistih v namiznih računalnikih smo v primerjavo dodali še nekoliko zmogljivejši prenosnik. Mobilna kartica RTX 3070 je namreč po zmogljivostih primerljiva z namizno RTX 3060, enako velja za mobilni AMD Ryzen 9 5900HX – zaradi potrebe po manjši porabi energije in zato omejenega odvajanja toplote se po golih zmogljivostih primerja z namiznim Ryzen 5 5600X.
Pri lastno sestavljenem peceju smo izbrali komponente srednjega razreda, edino pri grafični kartici smo posegli po eni izmed cenejših, ki smo jo v tem trenutku našli v naših spletnih trgovinah. Pri tem bomo vsaj v tem trenutku naleteli na težavo z dobavo – v času pisanja je razpoložljivost kartic zelo slaba, po našem mnenju pa so cene še vedno previsoke, da bi uporabnikom priporočili nakup.
Kot vidimo, se najbolj izplača kupiti vnaprej sestavljeni igričarski namizni računalnik. Podjetja, ki sestavljajo in prodajajo te namizne modele, imajo enostavno boljše pogoje za nakup komponent in operacijskega sistema. Tu pridemo do omejitve pri posameznih komponentah: ne moremo namreč izbirati ohišja, matične plošče in ostalih komponent. Še vedno pa gre za zanimivo iztočnico, kjer lahko kasneje, čez leto ali več, zamenjamo, kar želimo – od ohišja, matične plošče, pogon itd.
Prenosnika sta po teh naših podatkih bistveno bolj konkurenčna, kot bi bila pred nekaj leti, ko bi za podobno zmogljiv PC odšteli vsaj 500 evrov manj. Grafične kartice razreda RTX 3060 (torej RTX 2060, pred tem GTX 1060) so namreč veljale (in bi še vedno lahko) okoli 300 evrov.
Pri tem računu smo upoštevali tudi nakup operacijskega sistema, ki je pri prenosnikih (in sestavljenem računalniku) že vštet. Nismo pa upoštevali dejstva, da dobimo pri prenosnikih tudi že razmeroma soliden zaslon – sicer manjši, kot ga ponavadi kupujemo pri namiznih računalnikih, a še vedno s solidno hitrostjo osveževanja vsaj 144 Hz. To bi lahko ceno sestavljenega peceja hitro dvignilo še vsaj za 150 evrov (v primeru 24-palčnega zaslona ločljivosti 1.920 × 1.080 in osveževalne frekvence 144 Hz).
Naš prvotni načrt je bil klasični manjši preizkus igričarskih prenosnikov, a smo morali zaradi težavne dobave načrte spremeniti. Kot že spomladi, ko smo se lotili preizkusa grafičnih kartic, se je spet izkazalo, da je v tem trenutku res težko dobiti preizkusne modele prenosnikov.
Pri vseh naših distributerjih smo naleteli na podobne težave. Nove naprave prihajajo zelo počasi in v majhnih količinah, tako se je vmes tudi zgodilo, da nam je produktni vodja katerega izmed konkretnih proizvajalcev že obljubil testni model, a se je dan zatem ta že prodal. Zaloge v spletnih trgovinah sicer so, a se spreminjajo iz dneva v dan, saj so količine, s katerimi trgovci razpolagajo, majhne.
Ker se modeli in sestave tako hitro spreminjajo, se tudi nima nekega globokega smisla spuščati v podrobnosti konkretnih modelov – čeprav bi si sami to želeli. Tako je smotrneje, da podamo splošne okvire po razredih, torej naša priporočila glede na zahtevnosti uporabnika. Ta bodo tako relevantna tudi, če je zaloga po trgovinah izredno omejena ali pa če v nekaj mesecih pride do večjega preobrata in zaloge le dohitijo povpraševanje. In, seveda, tudi v primeru, da se cene spustijo. Nenazadnje pa bodo ta priporočila povsem na mestu tudi v primeru, da se lotimo nakupa prek tujih spletnih strani. Te utegnejo imeti manjše težave z zalogami in zato večjo izbiro ter tudi kakšen model, ki se pri nas sploh ne prodaja.
V seriji Far Cry smo postavljeni v različne konce sveta, kjer se je zgodil propad sistema in vladajo samodržci, naša naloga pa je osvoboditi določeno območje. Igre so grafično bogate, (za nas) pa koristne tudi zaradi vgrajenega preizkusa hitrosti računalnika – benchmarka.
V tabeli smo pri najpogostejših grafičnih karticah zbrali okvirno število slik na sekundo (FPS – Frame per Second), ki jih lahko pričakujemo pri različnih karticah. Tu smo zabeležili tako mobilne različice kartic, torej te, ki jih srečamo v prenosnikih, kot tudi namizne alternative, da se lažje ustvari celovita slika.
Zaradi težav z dobavnimi verigami smo v tem trenutku priče nenavadnemu dogajanju.
V oči takoj zbode dejstvo, da smo zbrali skorajda izključno Nvidijine grafične kartice. Te imajo dominantni položaj na trgu, saj skoraj ni na voljo prenosnikov, ki bi uporabljali mobilne grafične kartice AMD, tudi če imajo njihove procesorje (kar je sicer pogosto). Ravno v času pisanja smo na preizkus dobili prenosnik z AMD Radeon RX6800M, torej mobilno različico kartice RX6800, ki smo jo vključili v primerjavo. Vsekakor pa pričakujemo v prihodnje več prenosnikov s temi karticami, saj ponujajo razmeroma dobro razmerje med ceno in zmogljivostjo – omenjeni RX6800M je po zmogljivosti nekje med Nvidijino RTX 3070 in RTX 3080, so pa odstopanja v različnih igrah nekoliko večja. V nekaterih se obnese celo bolje kot RTX 3080, v drugih pa slabše kot RTX 3070.
Lenovo Legion 7
Za primerjavo pa smo v tabelo dodali še integrirano grafično kartico, Intelovo Iris XE, ki je del procesorja Intel Core i5-1135G7. Ne gre sicer za zadnji krik mode, pač pa je to kartica, ki smo jo imeli v tem trenutku na voljo v cenejšem preizkusnem prenosniku. Ta bo za res nezahtevne igre (denimo Fortnite pa tudi starejše igre) in nezahtevne igralce dovolj, pri igrah težjih kalibrov, kot je preizkušeni Shadow of the Tomb Raider, pa bomo že zelo omejeni. Igrali bomo pač pri nižjih ločljivosti (1.280 × 720) in pri najmanj naprednih učinkih, a izkušnja bo vseeno bolj klavrna. Računamo lahko na manj kot 40 slik na sekundo.
Tu in tam bomo na spletu sicer našli tudi prenosnike, ki uporabljajo kartice prejšnje generacije, torej kartice RTX 2060, 2070 in 2080. Teh nismo vključili v primerjavo, ker gre za približno tri leta stare kartice in takih prenosnikov ni več ravno veliko. V grobem z njimi sicer ni nič narobe, sploh če dobimo tak prenosnik po dovolj ugodni ceni. Razlika v primerjavi s kartico zadnje generacije pa bo nekje v razredu od 10 do 20 odstotkov, torej toliko hitrejša bo RTX 3070 od predhodnice RTX 2070.
Ponekod opazimo še nekaj dodatnih oznak grafičnih kartic. »Ti« in »Super« označujeta nekoliko zmogljivejše različice, s tem da so kartice Ti zmogljivejše od kartic Super. Zraven pa se ponekod pojavi še oznaka »Max-Q«. Gre za kartice, ki so jih nekoliko prilagodili za manjšo porabo energije in manjše segrevanje, torej da se jih lahko vgradi v nekoliko tanjše prenosnike. V praksi so te kartice torej nekoliko počasnejše, so pa pri Nvidii to oznako pri karticah RTX 30xx že opustili, čeprav vseeno uporabljajo nekaj teh varčevalnih tehnologij.
Pričakovano število slik na sekundo je seveda le groba ocena. V praksi je to pogojeno tudi z ostalimi komponentami sistema, denimo s procesorjem in pomnilnikom, razlikuje pa se tudi med modeli prenosnikov z (na papirju) enakimi lastnostmi. Poznajo se namreč tudi razlike v hladilni rešitvi pa v nameščeni programski opremi (koliko in kakšni programi tečejo v ozadju) ter še čem. V igrah pa te vrednosti močno skačejo glede na dogajanje na zaslonu – težje je izrisati kompleksno sceno sredi džungle z mnogimi nasprotniki kot pa preprosto sceno sredi prazne puščave.
Spreminjajo pa se tudi grafični gonilniki in same igre – z novimi različicami prihajajo nove optimizacije, pojavijo pa se tudi nove zahtevnosti in novi hrošči. Skratka, gre za zelo okvirno oceno, ki služi bolj medsebojnemu primerjanju kartic kot neki resni iztočnici. Preizkuse neštetih kombinacij grafičnih kartic in iger pri različnih nastavitvah ter ločljivostih najdemo sicer na spletu pa tudi posnetke na Youtubu.
Preden preidemo k razlikam posameznih razredov omenimo nekaj skupnih lastnosti, ki jih imajo vsi ti prenosniki. Prva so razmeroma težka, predvsem debela ohišja. To je v prvi vrsti zaradi hladilnih rešitev, ki so potrebne za odvod toplote od zmogljivih grafičnih kartic in procesorjev. Imajo pa ta ohišja tudi prednost, saj ponujajo dovolj prostora za številne vmesnike. Tako imajo vsi ti prenosniki več vmesnikov USB, zraven pa tudi izhod HDMI ter klasični omrežni vmesnik. Zmogljivejši modeli dodajo še izhod DisplayPort za povezavo z zunanjimi monitorji (ali pa ga ponudijo namesto HDMI), zelo pogosti so tudi bralniki kartic SD, kar je koristno za fotografe in podobne uporabnike.
Tomb Raider je še ena izmed grafično bogatih iger, ki ponuja možnost vgrajenega preizkusa zmogljivosti. Poglejmo izrez pri najzahtevnejših in najosnovnejših grafičnih nastavitvah – hitro se opazijo slabše podrobnosti in manj učinkov, predvsem manj podrobne teksture in nobenih naprednih svetlobnih učinkov (torej raznobarvnih svetlobnih virov), smo pa zato med igranjem dosegli skoraj dvakrat toliko slik na sekundo.
Oblikovanje teh modelov je manj kričeče, kot je bilo nekoč, a še vedno je težnja, da lahko že od daleč prepoznamo nekaj posebnega. To je največkrat doseženo z barvno osvetlitvijo LED – t. i. »RGB«. Nekateri prenosniki imajo dodane osvetljene elemente po ohišju, zelo pogosta je tudi barvna osvetlitev tipkovnice. V nekaterih primerih gre za osvetlitev ene barve (rdeča, bela, modra), vse bolj pa ponujajo tudi večbarvno osvetlitev, kjer lahko sami nastavljamo barvo ali celo vzorce (denimo prelivanje barv). To obarvanost lahko krmilimo prek namenskih programov, ki jih ponujajo proizvajalci prenosnikov.
Tipkovnice teh prenosnikov so večinoma zelo dobre, vsaj za naš okus. V primerjavi z bolj klasičnimi, tankimi prenosniki ponujajo več hoda, pogosto pa tudi boljši povratni odziv. Posebnost je preizkušeni prenosnik podjetja Gigabyte, ki ponuja celo mehansko tipkovnico. Zaradi globokih ohišij pa so vgrajeni tudi razmeroma dobri zvočniki, ki v primerjavi s cenejšimi prenosniki ponudijo tudi boljše globoke tone.
Zaloge v spletnih trgovinah sicer so, a se spreminjajo iz dneva v dan, saj so količine, s katerimi trgovci razpolagajo, majhne.
Strojna zmogljivost pa za seboj potegne tudi slabost, saj so to prenosniki, ki so zelo omejeni pri avtonomiji. V času, ko smo pri navadnih prenosnikih vajeni štiri ure avtonomije in več, sta tu dve uri nekaj povsem normalnega. Še manj, če igramo igre. Kot že leta poudarjamo, je to zelo močno odvisno od načina rabe – od zahtevnosti uporabljenih programov do svetlosti zaslona pa tudi določenih nastavitev operacijskega sistema. Če sta nastavljena dovolj nizka svetlost in hitro vklapljajoče se spanje (računalnika in zaslona) ter uporabljamo računalnik bolj za pisarniška opravila, lahko pridemo tudi do treh ali štirih ur. Kot rečeno, pa bomo pri igranju iger raje ostali na dosegu vtičnice.
Vstopni razred
Začnimo torej pri prenosnikih, ki bi lahko sodili tudi med navadne, domače prenosnike, a imajo diskretne grafične kartice in jih proizvajalci ponujajo v igričarskih linijah. Gre za modele z grafičnimi karticami GTX 1650, malenkost zmogljivejšo različico GTX 1650Ti in RTX 3050. Te kartice sicer niso prav posebej hvaljene med zahtevnimi igričarji, vseeno pa predstavljajo zelo velik preskok z integriranih grafičnih kartic. V praksi lahko pričakujemo nekje dvakrat toliko slik na sekundo kot pri integrirani rešitvi, hkrati bomo lahko uživali tudi v zahtevnejših igrah, t. i. Triple A. Sicer bomo tam omejeni po ločljivosti in učinkih, a še vedno bomo lahko prišli do povsem spodobne izkušnje.
Pri tem so kartice RTX 3050 občutno zmogljivejše od modelov GTX 1650 (in 1650Ti). Pri zadnjih gre za kartice, zasnovane še na tehnologiji prejšnje generacije, torej na arhitekturi 12 nm Turing, modeli RTX pa uporabljajo arhitekturo 8 nm Ampere. RTX 3050 ima tudi dvakrat toliko jeder (2.048) kot GTX 1650, podpira pa tudi tehnologijo Ray Tracing. O tej smo sicer pisali pri zadnjem večjem preizkusu grafičnih kartic, v praksi pa preveč upočasni delovanje kartic, da bi bila zares uporabna (sploh pri kartic nižjega razreda). S prenosnikom, ki uporablja kartico RTX 3050, lahko računamo na nekje med 20 in 40 odstotki več slik na sekundo kot pri prenosniki s karticami GTX 1650.
Videz prenosnikov se danes obogati z vgradnjo raznobarvnih LED – te so skoraj obvezne pri tipkovnicah.
Ti imajo sicer vgrajene procesorje srednjega razreda, Intelove modele i5 ali AMD Ryzen 5. Najdemo sicer tudi kombinacije z zmogljivejšimi procesorji i7 ali Ryzen 7, a je po našem mnenju to koristno le, če vemo, da bomo imeli veliko procesorsko intenzivnih opravil, sicer pa je bolje privarčevati nekaj denarja in ostati pri procesorjih nižjega razreda. Pri pomnilniku bomo v tem razredu izbirali med 8 in 16 GB – priporočamo zadnjo vrednost. Danes je 16 GB vse bolj standard, pri manj zahtevnih igrah bomo sicer še vedno lahko shajali tudi z 8 GB, a se hitro zaplete, če imamo v ozadju še kakšne druge programe ali če želimo v živo pretakati svoje igranje (streaming).
Pogoni v teh prenosnikih imajo na voljo 512 GB, tu in tam najdemo tudi kakega z 1 TB. Več je seveda bolje, sploh pri novejših igrah, ki mirno zasedejo po 50 GB in več. Tu bomo seveda vezani na ceno in konkretno sestavo. S pozornejšim varčevanjem bomo lahko shajali tudi s pogonom 512 GB, sploh če si zraven omislimo kak hiter zunanji pogon (prek standarda USB 3, seveda), na katerega bomo lahko umikali večje datoteke.
Nekaj pozornosti velja nameniti zaslonu – vsekakor priporočamo model, ki ima zaslon ločljivosti FullHD (1.920 × 1.080) in frekvenco osveževanja vsaj 120 Hz. Glede na cenovni razred oziroma vgrajene grafične kartice v večini iger več kot 120 slik na sekundo načelno ne bomo dosegli, kar pomeni, da hitrejših zaslonov tudi ne potrebujemo, vsekakor pa se velja izogniti modelom, katerih zaslon ima le 60 Hz. Če prodajalec pri modelu ne napiše podatka o hitrosti osveževanja, lahko predvidevamo, da imamo opravka s 60 Hz, saj se v nasprotnem primeru (torej pri višjih frekvencah) že proizvajalci pohvalijo s tem podatkom, prodajalci pa to uvrstijo nekam v opis prenosnika.
Oblikovanje igralnih modelov je manj kričeče, kot je bilo nekoč, a še vedno se proizvajalci trudijo narediti nekaj posebnega.
Prenosnike tega razreda najdemo tudi že za okoli 800 evrov. Kot smo prej omenili, so tako že povsem konkurenčni s klasičnimi domačimi prenosniki. V primerjavi z zadnjimi so sicer debelejši in težji, zaradi komponent pa trpi tudi vzdržljivost akumulatorja. Cene gredo nekje do tisoč evrov, pri modelih s karticami RTX 3050 pa še par stotakov navzgor.
Srednji razred
Tu so prenosniki, ki po našem mnenju predstavljajo dobro razmerje med zmogljivostjo in ceno. Gre za modele, ki bi bili po našem mnenju iztočnica za vsakogar, ki razmišlja o tem segmentu. V uporabi so kartice razreda RTX 3060 in RTX 3070, ki so tudi opazen korak od vstopnega razreda.
Največja razlika bo vidna v grafično zahtevnejših igrah, kjer se lahko nadejamo že več kot 60 slik na sekundo pri višjih ločljivostih (1.440p ali celo 4K) oziroma čez 100 slik na sekundo pri ločljivosti FullHD (1.080p). Tu so sicer odstopanja glede na uporabljen zaslon – običajno so vgrajeni zasloni ločljivosti FullHD, se pa že najdejo tudi višje frekvence osveževanja, denimo 165 Hz in celo več. Ti prenosniki bodo brez težav poganjali tudi zunanje monitorje višjih ločljivosti in (ali) frekvenc – prej omenjene ločljivosti 1.440p ali 4K. V splošnem velja RTX 3060 kot dovolj zmogljiva za igranje pri ločljivostih 1.080p in 1.440p, za preskok v svet 4K pa bo RTX 3070 boljša izbira.
Acer Nitro 5
Prenosniki tega razreda imajo ponavadi dodane procesorje Intelove družine i7 ali AMD Ryzen 7, v nekaterih primerih pa celo zmogljivejše i9 ali Ryzen 9. Tako kot pri cenejših prenosnikih bi ocenili, da zmogljivejši procesorji ponavadi niso ravno nujni, sploh pri igranju iger, torej so dovolj že procesorji i7 ali Ryzen 7. Kot smo omenili v uvodu, pa so procesorji, narejeni za prenosne računalnike, manj zmogljivi od procesorjev istih družin, namenjenih namiznim računalnikom.
Pri pomnilniku dominira 16 GB, nekaj posameznih modelov ponudi tudi že 32 GB. Za igre bo 16 GB še nekaj časa povsem dovolj. Več priporočamo tistim, ki potrebujejo tudi druga, zahtevnejša opravila, denimo urejanje videa, renderiranje grafik in podobno. Pri pogonih ponujajo skoraj vsi prenosniki v tem razredu 1 TB, glede na cenovni razred pa bi se izognili modelom, ki imajo pogon manjše velikosti, torej 512 GB.
Cene se tu gibljejo nekje od 1.400 evrov za prenosnike s kartico RTX 3060 in procesorji i5 ali Ryzen 5 in gredo do nekaj čez dva tisoč evrov. Najcenejši prenosnik s kartico RTX 3070, ki smo ga našli v času pisanja, velja dobrih 1.600 evrov, ima pa pogon velikosti 512 GB, manjka pa tudi operacijski sistem Windows.
Višji razred
Prehod v najvišji razred pa že pomeni cene čez dva tisoč evrov. Tu najdemo še kar nekaj prenosnikov s karticami RTX 3070, hitro pa pridemo do res zmogljivih modelov s karticami RTX 3080 (najzmogljivejšega RTX 3090 sicer še ni v obliki za prenosnike). Pri modelih s karticami RTX 3070 računamo za zmogljivo sestavo, torej procesor višjega razreda (Intel i7/i9 ali AMD Ryzen 7/9), 32 GB pomnilnika in pogon vsaj 1 TB.
Zanimivejši pa so prenosniki s karticami RTX3080, katerih cene se začnejo pri okoli 2.400 evrih. Pri vstopnih modelih imamo še vedno opravka s 16 GB pomnilnika, kar bo tudi za zahtevne igre povsem dovolj. Gre bolj za zmogljivost grafične kartice, ki bo ponudila res visoko število slik na sekundo ali pa res dobre učinke ob visokih ločljivostih – tudi pri uporabi večjih zunanjih monitorjev. Razlike v primerjavi z namensko sestavljenimi računalniki so tu sicer že večje, torej smo pri segmentu, kjer so marže že nekoliko višje.
Ti modeli pogosto ponujajo tudi že nekoliko višje ločljivosti zaslonov, denimo 2.560 × 1.440 ali nekoliko višji 2.560 × 1.600 (ta je pogosta pri prenosnikih s 16-palčnimi zasloni). Med navadno rabo bomo pri teh ločljivostih sicer uporabljali povečavo, denimo 125 odstotkov, saj so sicer lahko grafični elementi operacijskega sistema in programov premajhni za udobno branje. Tudi pri igrah menimo, da na takih velikostih zaslonov (torej od 15,6 palca pa do 17) ni ravno smotrno igrati pri teh ločljivostih, saj bomo težko opazili razlike v primerjavi z bolj klasično ločljivost 1.920 × 1.080, grafična kartica pa bo vseeno imela občutno več dela.
Dobrodošle pa so še večje hitrosti osveževanja – celo do 360 Hz. Iskreno povedano se nam to sicer zdi pretirano, saj bo v igrah praktično nemogoče doseči toliko slik na sekundo, hkrati dvomimo, da lahko kdo sploh loči med, recimo, dobrih 200 in več Hz. Največji preskok je namreč med 60 in 120 Hz, a višje kot gremo, težje opazimo razlike. Vsekakor pa bi priporočili vgrajeni zaslon z vsaj 165 Hz, da s pridom izkoristimo zmogljivosti vgrajenih kartic.
Ena izmed prednosti teh prenosnikov je tudi vse pogostejša vključitev večjih pogonov, konkretno pogonov 2 TB, ali pa vključitev dveh pogonov po 1 TB. Tem modelom se lahko cena dvigne tudi zato, kar se trudijo biti »tanjši« in »lažji«. Po našem mnenju gre za kompromis, ki ga ne bi priporočili, saj to za seboj potegne še glasnejše delovanje hladilnega sistema, če ne celo omejitve pri zmogljivosti grafične kartice in procesorja zaradi pretiranega segrevanja.
Kaj izbrati?
Tistim, za katere je cena najpomembnejša in bi enostavno radi odigrali nekaj manj zahtevnih iger, denimo Fortnite ali kakšne malenkost starejše naslove, mirno priporočimo vstopni prenosnik s kartico GTX 1650. Pri tem bo pogon velikosti 512 GB vrh glave dovolj, priporočamo tudi izbiro enega izmed manj zmogljivih procesorjev, torej Intelove procesorje i5 ali i3 oziroma AMD Ryzen 3 ali 5. Zmogljivejši procesor predstavlja večjo razliko v ceni, kot pa bomo imeli od njega koristi. Tudi hitrost osveževanja zaslona tu ni ravno pomembna – že osnovnih 60 Hz bo načelno dovolj, saj bomo težko dosegli bistveno več slik na sekundo.
Asus Rog Strix
Zahtevnim igričarjem bi priporočili resnejši skok navzgor, konkretno na prenosnike s karticami RTX 3060 ali celo RTX 3070. Prve bodo po našem mnenju dovolj, če se nameravamo držati igranja na vgrajenem zaslonu, druge pa v primeru, da bomo na prenosnik priključili zunanji zaslon, sploh kakšen večji model (27-palčni ali več. Pri izbiri zunanjega zaslona se sicer velja ozreti po igričarskih modelih, saj bo navaden pisarniški zaslon omejen na 60 Hz, kar pomeni, da ne bomo izkoristili vseh zmogljivostih naše kartice.
Pri teh prenosnikih je izbira procesorja bolj postranskega pomena, saj so povsod vgrajeni dovolj zmogljivi iz družin Intel ali AMD. Če imamo kakšne konkretno potrebe pri programih, se lahko spustimo v podrobnosti. Večinoma se bolje obnesejo procesorji AMD Ryzen, saj zadnje leto ponudijo več jeder oziroma več zmogljivosti od Intelovih alternativ. Če kupujemo prenosnik res samo za igre, bo 16 GB pomnilnika v tem razredu dovolj, preskok na 32 GB bo hitro predrag. Drugače je pri pogonih – 512 GB bo načelno dovolj, a bo pogon 1 TB vseeno bistveno udobnejši, sploh če radi igramo več različnih iger. Pri tem velja omeniti, da lahko igre shranimo tudi na zunanji disk, da nam jih ni treba vsakič znova prenesti s spleta, jih pa moramo prenesti nazaj pred igranjem.
Strojna zmogljivost za seboj potegne tudi slabost, saj so to prenosniki, ki so pri avtonomiji zelo omejeni.
V najvišjem razredu pa lahko cene kar hitro poletijo. Pri grafičnih karticah gre seveda za modele RTX 3080, pri procesorjih pa Intelove i9 in AMD Ryzen 9. Vsekakor bomo posegli po 32 GB pomnilnika, najdemo tudi že modele s 64 GB. Pri pogonih smo bolj omejeni, saj se še vedno pojavljajo prenosniki s pogoni 512 GB, a bo vsaj 1 TB boljša izbira – če ne raje 2 TB. Tu srečujemo zaslone z res visokimi osveževalnimi frekvencami, a gre po našem mnenju bolj za bahanje proizvajalcev, kot pa za nekaj res uporabnega – sploh ko pridemo čez 200 Hz.
Ti prenosniki so v primerjavi z namiznimi računalniki najmanj konkurenčni, v veliki meri tudi zaradi bolj omejenih možnosti servisiranja, naknadne nadgradnje in torej življenjske dobe. Namizni računalnik tega razreda bo z manjšimi nadgradnjami mirno služil tudi po 15 let, česar pa ne moremo trditi za prenosnik, tudi če zanj odštejemo tri tisoč evrov ali več.
Nekaj praktičnih primerov
Ob pripravi tega članka smo se, kot vedno, obrnili na naše distributerje, na preizkus pa so prišli le trije novi prenosniki – Acerjev Nitro 5, Asusov ROG Strix ter Lenovo Legion 7. Tej trojici pa smo vseeno za primerjavo dodali še dva starejša modela iz Lenovove serije Legion, ki smo ju pred kratkim preizkusili, ter Gigabyte Aorus, ki smo ga prav tako imeli na preizkusu pred dobrim mesecem.
Med temi prenosniki sodita dva, Acerjev Nitro 5 in Lenovo Legion S7, v vstopni razred, prvi uporablja kartico GTX 1650, drugi pa GTX 1660 Ti Max-Q. V praksi bodo razlike v grafiki že opazne, okvirno bo dražja grafična kartica nekje med 10 in 20 odstotki zmogljivejša. Lenovo ima v preizkušeni sestavi tudi prednosti pri velikosti pogona ter količini pomnilnika, Acerju pa tudi manjka nameščen operacijski sistem.
Acer pa je zato občutno cenejši, po našem mnenju je razmerje med ponujenim in ceno zelo solidno. Po našem mnenju je idealna izbira za nekoga, ki išče tovrstni prenosnik in nima ravno visokega proračuna zanj. Pri Legion S7 pa je cena ravno taka, da že meji na prenosnike v naslednjem zmogljivostnem razredu.
Naslednji korak predstavljata Gigabyte Aorus 15G in Lenovo Legion C7. Zanimivo, da oba uporabljata grafično kartico prejšnje generacije, torej RTX 2070, je pa tista pri modelu Legion C7 malenkost zmogljivejša (gre za izvedbo Super, ki je nekje med 5 in 10 odstotki zmogljivejša). Lenovo ima tudi prednost pri količini pomnilnika ter velikosti pogona SSD, hkrati je, vsaj v času pisanja, celo nekoliko cenejši.
Aorus prinaša dve posebnosti – prva je res visoka osveževalna frekvenca (kar 240 Hz), druga pa prava mehanska tipkovnica. Frekvenca je po našem mnenju manj pomembna. Morda bo koristna za tiste, ki igrajo zelo tekmovalne spletne igre, kjer so bolj kot grafični učinki ključnega pomena slike na sekundo. Bolj zanimiva se nam zdi mehanska tipkovnica, ki ponudi res odlično izkušnjo. A to je zelo osebna izbira – marsikomu taka tipkovnica enostavno ne odgovarja. Seveda pa si lahko pri vsakem prenosniku kupimo tudi ločeno, zunanjo tipkovnico. Če potegnemo črto, je Lenovo tako boljša izbira od Gigabyte – vsaj v teh sestavah in po teh cenah.
Zadnja dva prenosnika sodita v najvišji razred, gre za Asusov ROG Strix in Lenovo Legion 7. Oba sta bila prvič na našem preizkusu. Tu je razpon sicer prevelik, da bi ju lahko med seboj res primerjali, saj je Lenovo skoraj 600 evrov dražji. Zanimivo, da ima Asusov model malenkost manj zmogljivo grafično kartico, a zmogljivejši procesor. Prav tako je nekoliko nenavadno, da imata oba (sploh pa Legion 7) »le« 16 GB pomnilnika.
Imata pa zato oba malenkost višje ločljivosti od klasične FullHD (1.920 × 1.080). To bo prednost bolj pri grafičnem delu kot igrah, a bo tudi tam komu odgovarjala možnost višje ločljivosti. Pohvaliti velja tudi frekvenco osveževanja zaslona pri obeh modelih – 165 Hz je ob vgrajenih grafičnih karticah dobra izbira.
